Znanih je pet nominirancev literarnega natečaja Ali govoriš emojščino? 2024

Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, ki ga MKC Maribor organizira pod okriljem literarnega programa MKC Črka in v sklopu festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru, je namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta. Letos je potekal že devetič.

Za natečaj je bilo letošnje leto eno izmed rekordnih let, nanj je namreč prispelo kar 64 domišljenih, izvirnih in globoko avtorskih prevodov pesmi, ki jih je prebrala žirija v sestavi Matic Ačko ter Ajda Strajnar. Ob branju prispelih prevodov sta se osredotočila na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi, ki jo je letos v emojščini napisala mlada pesnica in lanska zmagovalka natečaja, Doroteja Drevenšek.

Najboljših pet prevodov po mnenju žirije so napisali Sandro čeh, Neža Cerinšek, Alja Pušič, Eva Šubic in Miha Ferlinc.

Vabimo vas, da se nam pridružite na zaključni prireditvi natečaja, ki bo soboto, 25. maja 2024, ob 11. uri na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma. Skozi pogovor, ki ga bosta usmerjala člana žirije Matic Ačko in Ajda Strajnar, boste lahko spoznali njihovo ustvarjanje ter slišali njihove interpretacije pesmi, nato pa bo sledila razglasitev zmagovalke ali zmagovalca.

 Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za dobro opravljen ustvarjalni izziv, nominirancem pa še posebej čestitamo za uvrstitev v finalni del natečaja!

V nadaljevanju lahko odkrijete izbrane prevode in jih primerjate z izvirno pesmijo v emojščini.  

---

ALJA PUŠIČ

noči se šteje v gigapaskalih

če imaš v mraku zmeraj še en zavoj do doma, ne veš, kje si doma. v tej temi nihče ne ve več. vsako drevo je označeno za posek in ulice brez dreves ne povedo svojih imen. zvokov je zmeraj več in zmeraj manj slišiš. za tem ovinkom pa res … 

čisto (tiho)

(nikoli) doma

enkrat sem napisala, da sem izgubila okno, in nihče ni vedel, kaj sem mislila, pa sem mislila točno to. zaradi obtežb na obrazih, ki se neugodno razpotegnejo čez celotne ploskve, se zdi gigapaskal prava mera za to

temo

čeden moški je 6 čevljev visok, ampak v tej noči sredi mesta iz ulic brez dreves, te 6 dolžin čevlja, skrbno zloženih, ne pripelje domov.

gigapaskal te tukaj, samo še en zavoj od doma, tako stisne, da izgineš.

nič več

izgubljena (čisto)

(neznansko) čista

Foto: Luka Pirš

Pesem noči se šteje v gigapaskalih avtorice Alje Pušič bralca ali bralko nemudoma postavi v temačen, neudoben akord; iz temnih ulic izluščimo lirski subjekt ženske, ki se tavajoča v svoji samoti vedno bolj poseda pod gigapaskali tesnobe. Skozi izjemno izdelano liriko se avtorica loti še kako aktualne feministične teme današnjega časa – univerzalna izkušnja strahu ob vračanju domov po temnih ulicah mesta vse bolj vstopa tudi v javni diskurz ženske izkušnje. Avtorica že v naslovu pesmi spretno uporabi fizikalno enoto za opis kompleksnega čustvenega stanja. Kljub osamljenosti osrednjega lika avtorica s spretno formuliranimi povedmi iz subjektivne in intimne tesnobe kaj hitro izlušči neko kolektivno resnico – v svojih strahovih in svojih izkušnjah namreč nikoli nismo sami.

---

EVA ŠUBIC

Tvoje korenine v mestnem jedru

Ko hodiš po mestu, moraš paziti,

da se ne zaletiš v luno.

Da ne razpadeš in obležiš kot deblo

že dolgo mrtvih dreves.

Všeč mi je, da grem lahko zvečer sama po mestu!

Ne veš ali je privid

ali le nova politična kampanja.

Tipaš po svojih vejah.

Ob padcu si izgubil veverico

in izpustil dragocena jajca sinic

(ne veš, če bi povedal mami).

Z iglicami nežno pivnaš rumenjak.

Čakaš, da bi se nažgale luči.

Da bi v nemih stolpnicah oživeli ljudje,

napolnili dvigala s prihodom.

Pozabljaš, da luna izginja –

bojiš se smrti brez krivca.

Oblaki se vztrajno podajajo v tire,

sence združujejo v noč.

Medel ropot izza vogala namiguje obisk

Boga ali smrti ali obojega,

pa je le potepuški pes,

ki se zlekne ob najdebelejši veji

(narava nikoli ne umira sama).

Zjutraj na nebu drobna sinica.

Jutranji sprehajalci psov pravijo,

da danes poje

še posebej lepo.

Foto: Matic Ačko

Vsaka od šestih kitic pesmi Tvoje korenine v mestnem jedru avtorice Eve Šubic nosi svoje sporočilo in živi kot svoja lastna mikro celota, a vendar tudi celotna pesem deluje kot koherenten mozaik teh dragocenih drobnih fragmentov. Kot vse finalne pesmi se ponaša z bogatim besediščem, avtorica pa je tudi izjemno spretna z metaforami, ki so sveže in inovativne, četudi dostopne v svoji preprosti goloti. Skozi drobne impresije, ki se ves čas gibljejo med urbanim in naravnim prostorom, med ulicami mesta in vejami gozda, na koncu pred nami nenadoma kot podrto drevo ali luna za vogalom zasveti neka višja resnica, ki brezkompromisno ustavi naš bralni korak in takoj za tem odpre paleto nadaljnjih vprašanj ter premislekov. Pesem Tvoje korenine v mestnem jedru uspe doseči to, kar v dobrih pesmih vedno znova iščemo – zapustimo jo nekoliko drugačni, kot smo vanjo stopili. Včasih je pač ravno potepuški pes tisti, ki nam v odsotnosti Boga prinese najdragocenejša spoznanja.

---

SANDRO ČEH

O O O O O O O O O

ob večerih pa se razdelimo

po balkonih plitvih blokov

zadeti od kajenja dimnikov

puh O O O

od sivih krošenj

v konjunkciji z nočno svetlobo

od tuljenja evakuacijskih siren v neki glavi

kumulusi so slepi še od jutrišnjega sonca

ki bo streljalo na nas

skozi njih in skozi okna

in bomo stali križemrok

s črnim križem čez obraz

ob večerih zemlja govori

v praznih stripovskih oblačkih

mi pa odgovarjamo

puh O O

puh O O O O O

puh O O O O

s praznimi prstani dima

ki jih spuščamo nad oblake češ

E.T. phone home

Foto: osebni arhiv avtorja

Avtor Sandro Čeh je v pesmi na inovativen in avtentičen način ujel krhek intimni pejsaž, ki pa se hkrati preliva v kolektivno izkušnjo neke mlade generacije našega časa. S spretnimi metaforami in izjemno izoblikovanimi verzi pred nas naslika žive urbane podobe v presečiščih večernih, nočnih in jutranjih svetlob ter nas z medmetom »puh, puh«, ki pesmi ne prekinja na grob način, skoraj zaziblje v neko subtilno ekstazo vsakdana. Pesem zaključi zelo močna zadnja tretjina, v kateri se vzpostavi nepričakovana komunikacija med nekim intimnim krogom ljudi in širokim zunanjim vesoljem, kar še dodatno začini prefinjen romantično-melanholičen ton celotne pesmi.

---

MIHA FERLINC

Roj zelenih hroščev

roj zelenih hroščev

se vrtinči v nežno noč

kot drobno mokro

listje se lepijo po tleh

kovinska krila praskajo

po redkem nočnem zraku

kričijo kot radijska statika

in oddaljeni sončni izbruhi

severni sij hroščev se širi

skozi gladko mesečino

ionska tančica

v valovih skriva belo luno

hladne zvezde bliskajo z neba

zdaj verjamem v objeme neznanih oblakov

ki mi z ostrimi nogami plezajo po hrbtu

Foto: Zarja Verk

Avtor Miha Ferlinc v pesmi Roj zelenih hroščev z ekonomičnostjo besed in kratko formo zelo živo naslika jasno osrednjo podobo oz. centralni koncept, iz katerega na prefinjen način izpelje več metafor. Odlikuje ga izjemno besedišče, pesem je polna nepričakovanih pridevnikov, ki bogatijo risbo in rišejo zgodbo. Tudi ta pesem postreže z močnim koncem – z nasprotujočim se občutkom objema in ostrih nog, ki »plezajo po hrbtu«, bralcu ne ponudi neke jasne pomiritve, a tudi tesnobe ne. Četudi bi orisani prizor za bralce lahko postal nelagoden ali celo strašljiv, pa se zdi, da lirski subjekt v njem ne vidi ali občuti nobene groze. Viharni roj hroščev se pred našimi očmi levi v svojevrstno estetiko, poetiko, ki je dovolj hipnotična, da se ji pustimo pogoltniti.

---

NEŽA CERINŠEK

dobro spi se vidimo jutri

pospravljeni v mesena ohišja

sprejemljivih stanovanj

napolnjujemo svoje prostore

v redu

vračajoč na police

vrtinči brezglasja

in češe korenine

kot da je nekje nekdo

ki prestavlja in poseda

ljubeče in skrbno

vse te ljudi

v njihovih odločitvah

umirjen

samo še malo zadihaj

zgladi repenčenja

nikakor zato

ker so nespodobna

temveč

ker je nekdo obrnil gumb

in se vsi umerjamo v nemem filmu

napolnjujemo votlost

z belim šumom

vsi hkrati

povsod po svetu je enako temno

nihče ne zaostaja

nihče ne prehiteva

in vsi smo enako prijetno utrujeni

za svojimi okni

poljubljamo sebe z otroškimi obrazi

v svežih posteljninah

se dajemo spat s pravljico

brez krikov

in tankov

in nožev

in smeti

in nasprotovanj

plavajoče breztežnostni

vsi hkrati

v polsnu načrtujemo

v polsnu je mogoče

v prijetnih domovih

domiti v objemih sebi

in spadati

in spati

Foto: osebni arhiv avtorice

Četudi je pesem dobro spi se vidimo jutri avtorice Neže Cerinšek subtilno vpeta v dogajanja globalne sedanjosti, znotraj tega okvirja kljub morebitnim pričakovanjem išče pomiritev in spokoj. Bralca ali bralko objame v nek umirjen, ljubeč, skoraj utopičen večer, ki ga kot kolektivno pleme ali globalna družina opazujemo iz varnih zavetjih naših domov. Kljub svoji mehkobi in utopičnosti jezik nikjer ne zdrsne v patetiko in tudi ne zapade v klišeje. Verzi mestoma delujejo skoraj kot mantra ali molitev, ki jo ponavljamo sami pri sebi, da preživimo vsakdan.

Osrednji prostor, ki ga avtorica nežno ponuja bralcu, je urban – pospravljena mestna stanovanja sicer niso popolna, a vendar so zadostna; dovolj, da se v njih vsaj momentalno skupaj z avtorico počutimo varno in domače. Kljub vsemu temu pa skozi pesem podzavestno ugotavljamo, da je ta občutek domačnosti in navidezne urejenosti velikokrat zgolj to – občutek.

Nagradni natečaj 2024: Ali govoriš emojščino?

Mladinski kulturni center Maribor in festival 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru

razpisujeta

NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ ZA MLADE USTVARJALKE IN USTVARJALCE

»Ali govoriš emojščino?«

Razpisujemo 9. nagradni natečaj za najboljši prevod pesmi, zapisane s čustvenčki, se pravi simboli oziroma sličicami, ki se uporabljajo v elektronski komunikaciji in izražajo razpoloženje, čustvo ali zanimanje. Izbor najbolj uspelih, drznih in kakovostnih prevodov bo objavljen na naši spletni strani in na Facebook straneh MKC Maribor in Dnevi knjige v Mariboru.

Poslane prevode bo ocenjevala literarna žirija, ki jo sestavljata nekdanja urednica študentske revije Liter Jezika Ajda Strajnar in pesnik, slamer, glasbenik in vsestranski ustvarjalec Matic Ačko, tudi večkratni finalist tega natečaja. Nagrada za najboljši prevod je honorar v višini 100 evrov v bruto znesku. Zmagovalec ali zmagovalka natečaja bo razglašen oziroma razglašena na knjižnem sejmu festivala 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru ter povabljen ali povabljena k nastopu.

KAJ SO ČUSTVENČKI OZ. EMOTIKONI?

Čustvenčki so digitalni piktogrami, ki predstavljajo vsakdanje predmete ali pojme. Izvirno je beseda emoji japonska skovanka izrazov »e« (絵, slika) in »moji« (文字, simbol). Danes so čustvenčki postali pomembni v vsakdanji pisni komunikaciji in jih najdemo v vseh porah našega vsakdanjika. Posamezen simbol izraža določen pomen, ki si ga včasih lahko razlagamo po svoje, z združevanjem različnih simbolov pa lahko izrazimo tudi bolj zapletene misli. Kako čustvenčke vidiš in si jih interpretiraš ti?

POGOJI SODELOVANJA

Avtorji in avtorice lahko sodelujejo z enim samim prevodom. Natečaj poteka od 13. marca do vključno 13. aprila 2024. Sodelujejo lahko mladi med petnajstim in devetindvajsetim letom starosti. Avtorji in avtorice, ki želijo sodelovati, naj pošljejo prevod pesmi na elektronski naslov program@mkc.si, zadeva »Natečaj emoji 2024«. V besedilu sporočila naj bodo napisani podatki o avtorju ali avtorici (ime in priimek, elektronska pošta, datum rojstva ter telefonska številka), prijavljen prevod pa naj bo v obliki .doc ali .txt. Na nagradni natečaj se ne morejo prijaviti zaposleni na MKC Maribor ter ožji družinski člani zaposlenih na MKC Maribor.

Postani prevajalec ali prevajalka iz emojščine,

preberi spodnjo pesem,

ki jo je sestavila lanskoletna zmagovalka natečaja

Doroteja Drevenšek in pesem prevedi v slovenščino! 

Nagradni natečaj pesniškega turnirja 2024

24. NAGRADNI NATEČAJ PESNIŠKEGA TURNIRJA

za naziv VITEZ / VITEZINJA POEZIJE

Klub kulturnih ustvarjalcev KU-KU in Kreacija s.p. iz Maribora razpisujeta natečaj za najboljšo izvirno neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku na 24. Pesniškemu turnirju. Na njem lahko z eno samo pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60 verzov, sodelujejo avtorice in avtorji, stari vsaj 16 let. Vsi tisti, ki bodo poslali več pesmi, predolgo pesem ali že objavljeno pesem, bodo izločeni. Strokovna žirija v sestavi dr. Irena Novak Popov, Jure Jakob in Franci Novak bo izmed sodelujočih pesmi izbrala štiriindvajset najboljših. Izbrani avtorji in avtorice se zavežejo k udeležbi na polfinalnih turnirjih, ki bosta predvidoma 26. aprila 2024 v Medobčinski splošni knjižnici Žalec in 10. maja 2024 v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica. Polovica od izbrane štiriindvajseterice se bo pomerila na enem, druga polovica pa na drugem polfinalnem srečanju. Na vsakem bo strokovna žirija izmed dvanajstih pesmi v finale izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem. To pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva, ob štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov se bo v okviru Slovenskih dnevov knjige v Mariboru v petek, 24. maja 2024 s svojimi pesmimi, ki jih bodo sami interpretirali, pomerilo na velikem finalu. Strokovna žirija bo izbrala VITEZA/VITEZINJO PESNIŠKEGA TURNIRJA 2024, ki bo prejel(a) ročno kovano vrtnico, knjigo Orfejev spev in denarno nagrado v višini 1.000 evrov bruto. Svojega zmagovalca bo z glasovanjem izbralo tudi občinstvo.

Avtorice in avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Klub kulturnih ustvarjalcev KU-KU, Ob nasipu 38, 2342 Ruše, s pripisom »PESNIŠKI TURNIR 2024«, najkasneje do 2. aprila 2024 (merodajen je žig na pošiljki). Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, označeni z isto šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Zaradi anonimnosti natečaja ne sprejemamo pesmi, poslanih po e-pošti. Strokovna komisija bo 15. aprila 2024 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtoric in avtorjev na FB strani Pesniškega turnirja in v sporočilu za javnost. Vabljeni k sodelovanju! Dodatna pojasnila dobite na: pesniski.turnir@gmail.com.

---

Najboljši prevod iz emojščine je uspel Doroteji Drevenšek

Na Grajskem trgu smo v torek, 30. maja, razglasili zmagovalke letošnjega natečaja Ali govoriš emojščino?.

Na natečaj je letos prispelo 48 avtorskih prevodov pesmi, ki jo je v emojščini napisala mlada pesnica Nika Gradišek. Žirija v sestavi vodje festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru Petre Kolmančič in vodje knjižnega sejma s spremljevalnim programom Nine Medved je izbrala štiri najboljše. Po mnenju žirije so letos naboljše prevode napisale Neža Cerinšek, Patricia Županovič, Doroteja Drevenšek in Mia Lebar. Posebno pohvalo je žirija izrekla tudi prevodoma Tiana Vidica in Toma Crnjakoviča.

Zmagovalka letošnjega natečaja je Doroteja Drevenšek, ki je prepričala s pesmijo Drugi jaz.

Pesem si lahko spodaj tudi preberete in jo primerjate z izvirnikom v emojščini.

Drugi jaz

Korak ni več enak;

predrugačen je.

Morda je za to kriva čuječnost,

ki mi sledi po ulicah

ali pa izgubljene silhuete —

temni obrisi, ki sem jih pustila za sabo.

Še včeraj sem kakor drevo,

stegovala pajčevinaste veje,

da bi dosegla ptice.

Danes pa …

Danes je po lahkotnosti

prišla sopara —

tudi ta je zdaj del mene.

Alterirana sem.

Kot sestavljanka združujem

včeraj

in

danes.

V tem prostoru nisem več zasidrana,

kakor gugalnica niham

semtertja semtertja

In stopinje …

Če bi hodila, bi bile živalske.

 Utemeljitev žirije

Drugi jaz Doroteje Drevenšek (2005) je intimistična pesem o notranji preobrazbi, zgrajena okoli podobe koraka, ki se po poti (branja) spremeni, kot se je spremenila tudi lirska subjektka, ki nam pesem pripoveduje. Tako prvi kot drugi jaz, ki je šele v nastajanju in bo pesmi dal naslov, sta spletena iz močnih podob, ki priklicujejo prostor otroštva (gugalnica, sestavljanka) in narave (drevo, ptice, sopara). Univerzalne podobe, ki jih lahko kot svoje začuti sleherni bralec, v tej pesmi delujejo sveže, za kar poskrbita pesničin izčiščen jezik in odličen občutek za ritem, ki se najlepše izrazi v verzu semtertja semtertja, oponašajoč tako gugalnico kot bivanjsko občutenje lirske subjektke.

Čeprav se pesem od izvirnika nekoliko odmakne in izpusti simbol šahovske figure, to stori s poslanstvom, ki ji ga komaj očitamo – da bi lepše zazvenela avtorska pesem z močnim sporočilom.

---

Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta, je letos potekal že osmič. Pripravljajo ga Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival 26. Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

Znane so štiri finalistke natečaja Ali govoriš emojščino? 2023

Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta, je letos potekal že osmič. Pripravljajo ga Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival 26. Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

Letos je na natečaj prispelo kar oseminštirideset domišljenih, izvirnih in globoko avtorskih prevodov pesmi, ki jih je prebrala žirija v sestavi vodja festivala Petra Kolmančič ter vodja knjižnega sejma s spremljevalnim programom Nina Medved, obeh tudi pesnic. Ob branju prispelih prevodov sta se osredotočili na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi, ki jo je letos v emojščini napisala mlada pesnica Nika Gradišek, dvakratna zmagovalka natečaja.

Najboljše štiri prevode po mnenju žirije so napisale Neža Cerinšek, Patricia Županovič, Doroteja Drevenšek in Mia Lebar. Poleg tega bi žirija rada posebej pohvalila tudi prevoda Tiana Vidica in Toma Crnjakoviča.

Emoji pesem letošnjega natečaja:

V nadaljevanju lahko odkrijete izbrane prevode in jih primerjate z izvirno pesmijo v emojščini.

Vabimo vas, da se nam pridružite na zaključni prireditvi natečaja, ki bo v torek, 30. maja 2023, ob 18.00 na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma, ki poteka v sklopu Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Skozi pogovor, ki ga bo spletla Petra Bauman, boste lahko spoznali njihovo ustvarjanje ter slišali njihove interpretacije pesmi, nato pa bo sledila razglasitev zmagovalke.

Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za dobro opravljen ustvarjalni izziv, nominirankam pa še posebej čestitamo za uvrstitev v finalni del natečaja!

Neža Cerinšek

Foto: Julija Rangus

Nespečnost

Bežno in v zadregi se dotikam sveta,

obešenega na ušesni mečici.

Morda bi ga morala bolj paziti,

da se ne iztrga in raztrese krvavih frnikol.

Vse nas bodo preglasile

in glasovi so moje sito za ljudi,

ki pomenijo.

Van Gogh je že vedel,

ko je pred mestom v zvezdni noči

zasadil drevo.

Ljudje v hišah, ki jih skriva,

so tako nevidni,

a še vedno kričijo,

saj jih muči nespečnost.

Van Gogh je že vedel …

Pajčevine umazanega perila

je enostavno spregledati –

samo zapreš oči

in vohaš belilo,

pesnike pa težko –

pesniki so najglasnejši

in v svetu zvezdne noči

jih je toliko ¬–

za vsakega ena škrtajoča poteza

slikarjevega čopiča.

A perila nihče več ne obeša.

Še pere ga ne,

zato svet postaja težak

in smrdeč in vroč in gnil

in otrokom ob šolah

nastavljamo sveče.

Tudi če bi se rodila nenačeta,

in bi iz mehkih tkiv

lahko pulila zasidrane negotovosti,

si moji čopiči

ne bi želeli imeti zadnje poteze.

Nobene poteze –

od sveta pobeglih frnikol

ne želim ničesar.

Samo gugalnico včasih.

Perilo domače dišeče oprano.

Glasove ljubih

v dosegljivem spominu.

In irise kraških zaplat.

7 frnikol za 7 prespanih noči?

Pesem Nespečnost avtorice Neže Cerinšek (2000) tematizira občutljiv odnos posameznika do sveta. Svet s svojim umazanim perilom se protagonistki kaže kot slutnja prihajajoče neizbežne katastrofe. Avtorica razvije izjemno močno prispodobo vse bolj nasilnega sveta kot množice pobeglih krvavih frnikol, od katerih ni moč ubežati, se je pa do njih mogoče distancirati, na več načinov: z načrtnim in zavednim eskapizmom (Pajčevine umazanega perila / je enostavno spregledati - / samo zapreš oči / in vohaš belilo …), tako, da na vse načine iščeš lepoto (v potezah slikarjevega čopiča, v glasovih pesnikov), tako, da se obrneš k svojim ljubim ali tako, da se pustiš nagovarjati naravi ali lepim spominom.

Ker je pesem pravzaprav prevod pesmi zapisane s podobami emotikonov, velja omeniti, da jih avtorica v pesem vključi zelo domiselno – pri prevajanju emotikonov je tudi zelo aktualna, saj npr. emotikon, ki ponazarja svečo, naveže na nedavno katastrofo z množičnim streljanjem na srbski osnovni šoli.

---

Patricia Županovič

Foto: osebni arhiv

Si sploh želim po njegovih stopinjah?

»Poslušaj očeta«, mi govorijo.

Pravi, da sem štorasta.

Na meni pajčevina od vseh zanemarjenih potencialov.

Priznam, krhka sem kot pero.

On me vidi le, ko mu prižgem svečo.

Sestavljam se.

Nisem še zasidrana v usodo.

Vendar še vedno sem njegova figura.

Ali je vredno, naj mu priznam, to, kar tehtam znova in znova?

Moja pot je drugačna od njegove.

Naprej si želim po svoje, z majhnimi koraki.

Pesem Patricie Županovič (2001) odlično prevaja emotikonske podobe, ki jih prepleta v ganljivo, osebnoizpovedno pesem o odraščanju in iskanju lastne poti v svetu. Kot najbolj verjetna se kaže tista pot, ki ji jo s svojimi nasveti in mnenji vztrajno utirja oče in mimo katere bi rada lirska subjektka izoblikovala svojo. Pesem odlično sledi ritmu, formi in odprtemu občutku izvirnika, pri čemer prevodu ni slutiti, da je prevod, temveč se bere kot izvirna pesem. Izbrane emotikone prevaja v znane besedne fraze, kot so iti po očetovih stopinjah, poslušaj očeta, biti štorasta, ki pa se postopoma osvobodijo in krenejo po svoje, v vse bolj avtorske podobe: krhka kot pero, pajčevina zanemarjenih potencialov, iti z majhnimi koraki. Bolj, ko se ustaljene forme slovenskega in očetovega jezika osvobaja pesničin jezik, tem bolj individualno življenjsko pot ubira tudi njena lirska subjektka.

---

Doroteja Drevenšek

Foto: Mateja Petek

Drugi jaz

Korak ni več enak;

predrugačen je.

Morda je za to kriva čuječnost,

ki mi sledi po ulicah

ali pa izgubljene silhuete —

temni obrisi, ki sem jih pustila za sabo.

Še včeraj sem kakor drevo,

stegovala pajčevinaste veje,

da bi dosegla ptice.

Danes pa …

Danes je po lahkotnosti

prišla sopara —

tudi ta je zdaj del mene.

Alterirana sem.

Kot sestavljanka združujem

včeraj

in

danes.

V tem prostoru nisem več zasidrana,

kakor gugalnica niham

semtertja semtertja

In stopinje …

Če bi hodila, bi bile živalske.

Drugi jaz Doroteje Drevenšek (2005) je intimistična pesem o notranji preobrazbi, zgrajena okoli podobe koraka, ki se po poti (branja) spremeni, kot se je spremenila tudi lirska subjektka, ki nam pesem pripoveduje. Tako prvi kot drugi jaz, ki je šele v nastajanju in bo pesmi dal naslov, sta spletena iz močnih podob, ki priklicujejo prostor otroštva (gugalnica, sestavljanka) in narave (drevo, ptice, sopara). Univerzalne podobe, ki jih lahko kot svoje začuti sleherni bralec, v tej pesmi delujejo sveže, za kar poskrbita pesničin izčiščen jezik in odličen občutek za ritem, ki se najlepše izrazi v verzu semtertja semtertja, oponašajoč tako gugalnico kot bivanjsko občutenje lirske subjektke.

Čeprav se pesem od izvirnika nekoliko odmakne in izpusti simbol šahovske figure, to stori s poslanstvom, ki ji ga komaj očitamo – da bi lepše zazvenela avtorska pesem z močnim sporočilom.

---

Mia Lebar

Foto: Foto Tatjana

Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov

Konec listopada. Tistikrat je menda prvič stopala po cesti bosa,

za par obrabljenih čevljev pri hiši ni bilo dovolj donosa.

Preslišala je pikre šale, kot »ta še gotovo ni slišala za banjo«,

navadno od imovitih mož, ti so nenehno naperjali poglede vanjo.

Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu,

občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu.

Ujetost v mrežah nadrejenih ni izničilo hlastanja po literaturi,

ko jo je obkolil družbeni sistem, ji je umetnost pridržala duri.

V mladih letih je tudi sama kdaj pa kdaj namočila pero v črnilo,

a rojena ni bila s srebrno žlico in trudno delo ji je roko omrtvilo.

Zdaj neizbežno prihaja čas, ko domači ji bodo sveče držali,

nihče ne bo mogel izustiti besede, slednji dan bodo znova garali.

Nenajden kos sestavljanke bo otožen spomin na bosonogo dekle,

zasidran v hladnih srcih svojcev malokdaj človek ne premre.

Že od prvega vdiha in prvega krika je izključno šlo za preživetje,

eno toplo ležišče več bo družini pomenilo kraljevsko imetje.

Čas tehta zadnje minute življenju v najdrobnejši kajži vrh hriba,

knjige za njo povešajo glave, tožen brat že tretji kozarec nagiba.

Konec listopada. Tistikrat je menda zadnjič stopala po cesti bosa,

stopinje je že davno zabrisal vetrič, sedaj nove prekriva jutranja rosa.

Rimana pesem Mie Lebar (2004) z naslovom Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov je zapisana v tradicionalnem stilu romantičnih balad – avtorica zvesto sledi predvideni zapovedi temačnega značaja, tragičnega konca ter žive dramatske zgradbe. Protagonistka pesmi, mlado in obubožano bosonogo kajžarsko dekle, se prebija skozi kruti podeželski svet vsakodnevnega garaškega dela ter hladnih src svojih bližnjih. Kot edino zatočišče, rešitev in izhod iz revščine, obupa in garanja se ji kažejo knjige, pesmi in pisanje. Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu, / občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu. Žal neizprosna usoda za junakinjo kratke balade ne predvidi srečnega konca, ki ga avtorica sicer nakaže z možnostjo vstopa skozi vrata v rešilni svet umetnosti.

Videti je, da je bil kakšen emotikon v izvirni pesmi Nike Gradišek sicer malce v napoto razvijajočemu se pripovednemu loku balade, a kljub temu velja pohvaliti njeno tolmačenje emoji govorice, ki nikakor ni prevod vizualnega v pisno na prvo žogico, ampak izviren in premišljen prevajalski akt.

---

Tian Vidic (2006)

Vse počasi

Počasi sem hodil po mestu

Okoli sebe sem gledal in poslušal

Ljudje so

Počasi obdelovali les

Pajki so v temnih sobah počasi pletli pajčevine

Iz parka so si prepevale ptice

Luči so se počasi prižigale

Stavbe so se počasi gradile

Ljudje so počasi sidrali na pomolih

Otroci ki so se v parku igrali so počasi odhajali domov

Vse je bilo v ravnovesju

Ampak sem videl da je nekomu pobegnil pes

Ampak tudi on ga je počasi našel in odšel domov

---

Tom Crnjakovič (2011)

Pesem do zadnje stopinje

Pesem so koraki, ki nam sledijo iz roda v rod.

Pesem je uho, ki v vsakem človeku najde pot.

Pesem je deblo, ki raste že tisočletja.

Pesem je mreža, ki se med ljudmi kar sama spleta in

se piše od rojstva do smrti.

Pesem je sestavljanka, katere zadnji košček zasidraš v pristan.

Pesem je, ko pri šahu naredim najboljšo potezo in je tehtnica v ravnovesju.

In takrat se prikažejo zadnje stopinje do konca te pesmi.