Prejemnica nagrade Vasje Cerarja je Nada Grošelj

Na otvoritvenem dogodku festivala 26. Slovenski dnevi knjige v Mariboru - ko te napiše knjiga je organizator literarnega festivala, Mladinski kulturni center Maribor (MKC Maribor) skupaj z društvom Slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) podelil tudi nagrado Vasje Cerarja za vrhunske prevode mladinske književnosti.

Letos so nagrado podelili drugič, tokrat v kategoriji besedil za mlade bralce do 12 let. Nominirane so bile prevajalke Nada Grošelj za prevod knjige November v Mumindolu avtorice Tove Jansson (Mladinska knjiga, 2019), Diana Pungeršič za prevod knjige Zatipk in Flek avtorjev Tomáša Končinskega in Barbore Klárové (Miš, 2021) ter Mateja Seliškar Kenda za prevod romana Lučka Annet Schaap (Sanje, 2019).

Nada Grošelj, ‘‘botra’’ muminov

Komisija, ki so jo sestavljale Julija Potrč Šavli, Živa Čebulj in Aleksanda Kocmut je odločila, da nagrado prejme Nada Grošelj za prevod knjige November v Mumindolu švedsko govoreče finske pistaljice Tove Jansson, ki jo je za Mladinsko knjiga leta 2019 prevedla iz švedščine.

Foto: Boštjan Lah

Kot so v obrazložitvi zapisale članice komisije, je prav prevajalka Nada Grošelj v slovenščino prevedla največ muminknjig, tudi s prevodom knjige November v Mumindolu pa poskrbela, da prevod zveni kot izvirno avtorsko delo.

Poseben uspeh prevoda je, da jezikovno spretno in inovativno ohrani svojstveno vzdušje, značilno za literarni svet Tove Jansson: nekoliko temačno, rahlo napeto, malce otožno, a vendar tudi nežno in ljubeče, tolažeče in pomirjajoče. Prav po zaslugi prevoda Nade Grošelj se pred nami razkrije svet Mumindola v vsej svoji čarobnosti in edinstvenosti – ta svet je časovno in prostorsko oddaljen, bitja v njem so drugačna od nas, pa vendar jih lahko razumemo z vsemi njihovimi značajskimi lastnostmi vred, čeprav te niso vedno samo prijetne in 'neproblematične'. Če je avtorica mama svojih likov (v tem duhu je narisala tudi avtoportret), smemo reči, da je Nada Grošelj njihova botra, zaradi katere ob branju 'muminknjig ' uživajo tako otroci kot odrasli," je še navedla komisija.

Julija Potrč Šavli, predsednica komisije za nagrado Vasje Cerarja

Pet festivalskih dni, več kot 80 dogodkov

Nagrado sta prevajalki na otvoritvenem dogodku 26. Slovenskih dnevov knjige v Mariboru pod arkadami Unoverzitetne knjižnice Mariboru predali Tanja Petrič, predsednica Društva slovneskih književnih prevajalcev, in Marja Guček, direktorica Mladinskega kulturnega centra Maribor (MKC Maribor), ki je s finančno podporo Mestne občine Maribor prispeval tudi denarno nagrado za nagrajenko v višini 1500 evrov.

Z razglasitvijo prejemnice nagrade Vasje Cerarja v letu 2023 so se tako tudi uradno začeli Slovenski dnevi knjige v Mariboru. Na Grajskem trgu poteka knjižni sejem, zvečer pa se dogajanje preseli v atrij Vetrinjskega dvora, ki je letos prvič osrednje prizorišče festivala. Skupno se bo do sobote na različnih prizoriščih v Mariboru zvrstilo okoli 80 dogodkov, med njimi predstavitve knjig, razstave in performansi. Ustvarilo jih bo več kot 200 nastopajočih.

Foto: Boštjan Lah

Znane so štiri finalistke natečaja Ali govoriš emojščino? 2023

Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta, je letos potekal že osmič. Pripravljajo ga Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival 26. Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

Letos je na natečaj prispelo kar oseminštirideset domišljenih, izvirnih in globoko avtorskih prevodov pesmi, ki jih je prebrala žirija v sestavi vodja festivala Petra Kolmančič ter vodja knjižnega sejma s spremljevalnim programom Nina Medved, obeh tudi pesnic. Ob branju prispelih prevodov sta se osredotočili na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi, ki jo je letos v emojščini napisala mlada pesnica Nika Gradišek, dvakratna zmagovalka natečaja.

Najboljše štiri prevode po mnenju žirije so napisale Neža Cerinšek, Patricia Županovič, Doroteja Drevenšek in Mia Lebar. Poleg tega bi žirija rada posebej pohvalila tudi prevoda Tiana Vidica in Toma Crnjakoviča.

Emoji pesem letošnjega natečaja:

V nadaljevanju lahko odkrijete izbrane prevode in jih primerjate z izvirno pesmijo v emojščini.

Vabimo vas, da se nam pridružite na zaključni prireditvi natečaja, ki bo v torek, 30. maja 2023, ob 18.00 na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma, ki poteka v sklopu Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Skozi pogovor, ki ga bo spletla Petra Bauman, boste lahko spoznali njihovo ustvarjanje ter slišali njihove interpretacije pesmi, nato pa bo sledila razglasitev zmagovalke.

Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za dobro opravljen ustvarjalni izziv, nominirankam pa še posebej čestitamo za uvrstitev v finalni del natečaja!

Neža Cerinšek

Foto: Julija Rangus

Nespečnost

Bežno in v zadregi se dotikam sveta,

obešenega na ušesni mečici.

Morda bi ga morala bolj paziti,

da se ne iztrga in raztrese krvavih frnikol.

Vse nas bodo preglasile

in glasovi so moje sito za ljudi,

ki pomenijo.

Van Gogh je že vedel,

ko je pred mestom v zvezdni noči

zasadil drevo.

Ljudje v hišah, ki jih skriva,

so tako nevidni,

a še vedno kričijo,

saj jih muči nespečnost.

Van Gogh je že vedel …

Pajčevine umazanega perila

je enostavno spregledati –

samo zapreš oči

in vohaš belilo,

pesnike pa težko –

pesniki so najglasnejši

in v svetu zvezdne noči

jih je toliko ¬–

za vsakega ena škrtajoča poteza

slikarjevega čopiča.

A perila nihče več ne obeša.

Še pere ga ne,

zato svet postaja težak

in smrdeč in vroč in gnil

in otrokom ob šolah

nastavljamo sveče.

Tudi če bi se rodila nenačeta,

in bi iz mehkih tkiv

lahko pulila zasidrane negotovosti,

si moji čopiči

ne bi želeli imeti zadnje poteze.

Nobene poteze –

od sveta pobeglih frnikol

ne želim ničesar.

Samo gugalnico včasih.

Perilo domače dišeče oprano.

Glasove ljubih

v dosegljivem spominu.

In irise kraških zaplat.

7 frnikol za 7 prespanih noči?

Pesem Nespečnost avtorice Neže Cerinšek (2000) tematizira občutljiv odnos posameznika do sveta. Svet s svojim umazanim perilom se protagonistki kaže kot slutnja prihajajoče neizbežne katastrofe. Avtorica razvije izjemno močno prispodobo vse bolj nasilnega sveta kot množice pobeglih krvavih frnikol, od katerih ni moč ubežati, se je pa do njih mogoče distancirati, na več načinov: z načrtnim in zavednim eskapizmom (Pajčevine umazanega perila / je enostavno spregledati - / samo zapreš oči / in vohaš belilo …), tako, da na vse načine iščeš lepoto (v potezah slikarjevega čopiča, v glasovih pesnikov), tako, da se obrneš k svojim ljubim ali tako, da se pustiš nagovarjati naravi ali lepim spominom.

Ker je pesem pravzaprav prevod pesmi zapisane s podobami emotikonov, velja omeniti, da jih avtorica v pesem vključi zelo domiselno – pri prevajanju emotikonov je tudi zelo aktualna, saj npr. emotikon, ki ponazarja svečo, naveže na nedavno katastrofo z množičnim streljanjem na srbski osnovni šoli.

---

Patricia Županovič

Foto: osebni arhiv

Si sploh želim po njegovih stopinjah?

»Poslušaj očeta«, mi govorijo.

Pravi, da sem štorasta.

Na meni pajčevina od vseh zanemarjenih potencialov.

Priznam, krhka sem kot pero.

On me vidi le, ko mu prižgem svečo.

Sestavljam se.

Nisem še zasidrana v usodo.

Vendar še vedno sem njegova figura.

Ali je vredno, naj mu priznam, to, kar tehtam znova in znova?

Moja pot je drugačna od njegove.

Naprej si želim po svoje, z majhnimi koraki.

Pesem Patricie Županovič (2001) odlično prevaja emotikonske podobe, ki jih prepleta v ganljivo, osebnoizpovedno pesem o odraščanju in iskanju lastne poti v svetu. Kot najbolj verjetna se kaže tista pot, ki ji jo s svojimi nasveti in mnenji vztrajno utirja oče in mimo katere bi rada lirska subjektka izoblikovala svojo. Pesem odlično sledi ritmu, formi in odprtemu občutku izvirnika, pri čemer prevodu ni slutiti, da je prevod, temveč se bere kot izvirna pesem. Izbrane emotikone prevaja v znane besedne fraze, kot so iti po očetovih stopinjah, poslušaj očeta, biti štorasta, ki pa se postopoma osvobodijo in krenejo po svoje, v vse bolj avtorske podobe: krhka kot pero, pajčevina zanemarjenih potencialov, iti z majhnimi koraki. Bolj, ko se ustaljene forme slovenskega in očetovega jezika osvobaja pesničin jezik, tem bolj individualno življenjsko pot ubira tudi njena lirska subjektka.

---

Doroteja Drevenšek

Foto: Mateja Petek

Drugi jaz

Korak ni več enak;

predrugačen je.

Morda je za to kriva čuječnost,

ki mi sledi po ulicah

ali pa izgubljene silhuete —

temni obrisi, ki sem jih pustila za sabo.

Še včeraj sem kakor drevo,

stegovala pajčevinaste veje,

da bi dosegla ptice.

Danes pa …

Danes je po lahkotnosti

prišla sopara —

tudi ta je zdaj del mene.

Alterirana sem.

Kot sestavljanka združujem

včeraj

in

danes.

V tem prostoru nisem več zasidrana,

kakor gugalnica niham

semtertja semtertja

In stopinje …

Če bi hodila, bi bile živalske.

Drugi jaz Doroteje Drevenšek (2005) je intimistična pesem o notranji preobrazbi, zgrajena okoli podobe koraka, ki se po poti (branja) spremeni, kot se je spremenila tudi lirska subjektka, ki nam pesem pripoveduje. Tako prvi kot drugi jaz, ki je šele v nastajanju in bo pesmi dal naslov, sta spletena iz močnih podob, ki priklicujejo prostor otroštva (gugalnica, sestavljanka) in narave (drevo, ptice, sopara). Univerzalne podobe, ki jih lahko kot svoje začuti sleherni bralec, v tej pesmi delujejo sveže, za kar poskrbita pesničin izčiščen jezik in odličen občutek za ritem, ki se najlepše izrazi v verzu semtertja semtertja, oponašajoč tako gugalnico kot bivanjsko občutenje lirske subjektke.

Čeprav se pesem od izvirnika nekoliko odmakne in izpusti simbol šahovske figure, to stori s poslanstvom, ki ji ga komaj očitamo – da bi lepše zazvenela avtorska pesem z močnim sporočilom.

---

Mia Lebar

Foto: Foto Tatjana

Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov

Konec listopada. Tistikrat je menda prvič stopala po cesti bosa,

za par obrabljenih čevljev pri hiši ni bilo dovolj donosa.

Preslišala je pikre šale, kot »ta še gotovo ni slišala za banjo«,

navadno od imovitih mož, ti so nenehno naperjali poglede vanjo.

Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu,

občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu.

Ujetost v mrežah nadrejenih ni izničilo hlastanja po literaturi,

ko jo je obkolil družbeni sistem, ji je umetnost pridržala duri.

V mladih letih je tudi sama kdaj pa kdaj namočila pero v črnilo,

a rojena ni bila s srebrno žlico in trudno delo ji je roko omrtvilo.

Zdaj neizbežno prihaja čas, ko domači ji bodo sveče držali,

nihče ne bo mogel izustiti besede, slednji dan bodo znova garali.

Nenajden kos sestavljanke bo otožen spomin na bosonogo dekle,

zasidran v hladnih srcih svojcev malokdaj človek ne premre.

Že od prvega vdiha in prvega krika je izključno šlo za preživetje,

eno toplo ležišče več bo družini pomenilo kraljevsko imetje.

Čas tehta zadnje minute življenju v najdrobnejši kajži vrh hriba,

knjige za njo povešajo glave, tožen brat že tretji kozarec nagiba.

Konec listopada. Tistikrat je menda zadnjič stopala po cesti bosa,

stopinje je že davno zabrisal vetrič, sedaj nove prekriva jutranja rosa.

Rimana pesem Mie Lebar (2004) z naslovom Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov je zapisana v tradicionalnem stilu romantičnih balad – avtorica zvesto sledi predvideni zapovedi temačnega značaja, tragičnega konca ter žive dramatske zgradbe. Protagonistka pesmi, mlado in obubožano bosonogo kajžarsko dekle, se prebija skozi kruti podeželski svet vsakodnevnega garaškega dela ter hladnih src svojih bližnjih. Kot edino zatočišče, rešitev in izhod iz revščine, obupa in garanja se ji kažejo knjige, pesmi in pisanje. Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu, / občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu. Žal neizprosna usoda za junakinjo kratke balade ne predvidi srečnega konca, ki ga avtorica sicer nakaže z možnostjo vstopa skozi vrata v rešilni svet umetnosti.

Videti je, da je bil kakšen emotikon v izvirni pesmi Nike Gradišek sicer malce v napoto razvijajočemu se pripovednemu loku balade, a kljub temu velja pohvaliti njeno tolmačenje emoji govorice, ki nikakor ni prevod vizualnega v pisno na prvo žogico, ampak izviren in premišljen prevajalski akt.

---

Tian Vidic (2006)

Vse počasi

Počasi sem hodil po mestu

Okoli sebe sem gledal in poslušal

Ljudje so

Počasi obdelovali les

Pajki so v temnih sobah počasi pletli pajčevine

Iz parka so si prepevale ptice

Luči so se počasi prižigale

Stavbe so se počasi gradile

Ljudje so počasi sidrali na pomolih

Otroci ki so se v parku igrali so počasi odhajali domov

Vse je bilo v ravnovesju

Ampak sem videl da je nekomu pobegnil pes

Ampak tudi on ga je počasi našel in odšel domov

---

Tom Crnjakovič (2011)

Pesem do zadnje stopinje

Pesem so koraki, ki nam sledijo iz roda v rod.

Pesem je uho, ki v vsakem človeku najde pot.

Pesem je deblo, ki raste že tisočletja.

Pesem je mreža, ki se med ljudmi kar sama spleta in

se piše od rojstva do smrti.

Pesem je sestavljanka, katere zadnji košček zasidraš v pristan.

Pesem je, ko pri šahu naredim najboljšo potezo in je tehtnica v ravnovesju.

In takrat se prikažejo zadnje stopinje do konca te pesmi.

Pogovori z nominirankami za nagrado Vasje Cerarja

V torek, 30. maja, bo na uradnem odprtju 26. edicije festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru znano, katera od treh nominirank je prejemnica letošnje nagrade Vasje Cerarja za vrhunske prevode mladinske književnosti. Otvoritev festivala in razglasitev prejemnice nagrade bo ob 12. uri pod arkadami Univerzitetne knjižnice Maribor.

Za nagrado, ki jo Društvo slovenskih književnih prevajalcev skupaj z Mladinskim kulturnim centrom Maribor (MKC Maribor) letos podeljuje drugič, so tokrat nominirane prevajalke

• Nada Grošelj za prevod zgodb o priljubljenih Muminih November v Mumindolu avtorice Tove Jansson (Mladinska knjiga, 2019),

• Diana Pungeršič za prevod hudomušne knjige Zatipk in Flek avtorjev Tomáša Končinskega in Barbore Klárové (Miš, 2021)

• Mateja Seliškar Kenda za prevod poetičnega otroškega romana Lučka Annet Schaap (Sanje, 2019).

S prevajalkami smo se pogovarjali o knjižnih junakih in njihovih zgodbah v prevedenih knjigah, ki so jim prinesle nominacijo za nagrado, o njihovem delu, prepoznavnosti in cenjenosti prevajalskega dela, o branju v prostem času ter tudi o tem, kaj jim nominacija pomeni in kako pomembna je stanovska nagrada Vasje Cerarja, ki jo bodo letos podelili v kategoriji besedil za mlade bralce do 12 let.

Čeprav je eden od ciljev nagrade žaromete usmeriti tudi v prevajalce kakovostnih prevodov, pa so vse sogovornice poudarile, da jim nominacija za nagrado veliko pomeni, hkrati pa jo razumejo kot priložnost, da dodatno pozornost prejme tudi knjiga, ki jim je nominacijo prinesla.

Celotnim pogovorom lahko prisluhnete tukaj. Z nominirankami se je pogovarjala Živa Mijatović.

Diana Pungeršič: ‘‘Za nekaj časa postane knjiga ves tvoj svet.’’

Video pogovor z nominiranko Diano Pungeršič

Nada Grošelj: ‘‘Vsake toliko je potrebno vnesti kakšno besedo, ki predstavlja bogastvo slovenskega jezika, a raba peša.’’

Mateja Seliškar Kenda: ‘‘Prevodu se pozna, če greš vmes na dopust. Padeta ritem in vzdušje.’’