Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov
Konec listopada. Tistikrat je menda prvič stopala po cesti bosa,
za par obrabljenih čevljev pri hiši ni bilo dovolj donosa.
Preslišala je pikre šale, kot »ta še gotovo ni slišala za banjo«,
navadno od imovitih mož, ti so nenehno naperjali poglede vanjo.
Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu,
občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu.
Ujetost v mrežah nadrejenih ni izničilo hlastanja po literaturi,
ko jo je obkolil družbeni sistem, ji je umetnost pridržala duri.
V mladih letih je tudi sama kdaj pa kdaj namočila pero v črnilo,
a rojena ni bila s srebrno žlico in trudno delo ji je roko omrtvilo.
Zdaj neizbežno prihaja čas, ko domači ji bodo sveče držali,
nihče ne bo mogel izustiti besede, slednji dan bodo znova garali.
Nenajden kos sestavljanke bo otožen spomin na bosonogo dekle,
zasidran v hladnih srcih svojcev malokdaj človek ne premre.
Že od prvega vdiha in prvega krika je izključno šlo za preživetje,
eno toplo ležišče več bo družini pomenilo kraljevsko imetje.
Čas tehta zadnje minute življenju v najdrobnejši kajži vrh hriba,
knjige za njo povešajo glave, tožen brat že tretji kozarec nagiba.
Konec listopada. Tistikrat je menda zadnjič stopala po cesti bosa,
stopinje je že davno zabrisal vetrič, sedaj nove prekriva jutranja rosa.
Rimana pesem Mie Lebar (2004) z naslovom Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov je zapisana v tradicionalnem stilu romantičnih balad – avtorica zvesto sledi predvideni zapovedi temačnega značaja, tragičnega konca ter žive dramatske zgradbe. Protagonistka pesmi, mlado in obubožano bosonogo kajžarsko dekle, se prebija skozi kruti podeželski svet vsakodnevnega garaškega dela ter hladnih src svojih bližnjih. Kot edino zatočišče, rešitev in izhod iz revščine, obupa in garanja se ji kažejo knjige, pesmi in pisanje. Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu, / občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu. Žal neizprosna usoda za junakinjo kratke balade ne predvidi srečnega konca, ki ga avtorica sicer nakaže z možnostjo vstopa skozi vrata v rešilni svet umetnosti.
Videti je, da je bil kakšen emotikon v izvirni pesmi Nike Gradišek sicer malce v napoto razvijajočemu se pripovednemu loku balade, a kljub temu velja pohvaliti njeno tolmačenje emoji govorice, ki nikakor ni prevod vizualnega v pisno na prvo žogico, ampak izviren in premišljen prevajalski akt.