Mladinski kulturni center Maribor in festival 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru

razpisujeta

NAGRADNI LITERARNI NATEČAJ ZA MLADE USTVARJALKE IN USTVARJALCE

»Ali govoriš emojščino?«

Razpisujemo 9. nagradni natečaj za najboljši prevod pesmi, zapisane s čustvenčki, se pravi simboli oziroma sličicami, ki se uporabljajo v elektronski komunikaciji in izražajo razpoloženje, čustvo ali zanimanje. Izbor najbolj uspelih, drznih in kakovostnih prevodov bo objavljen na naši spletni strani in na Facebook straneh MKC Maribor in Dnevi knjige v Mariboru.

Poslane prevode bo ocenjevala literarna žirija, ki jo sestavljata nekdanja urednica študentske revije Liter Jezika Ajda Strajnar in pesnik, slamer, glasbenik in vsestranski ustvarjalec Matic Ačko, tudi večkratni finalist tega natečaja. Nagrada za najboljši prevod je honorar v višini 100 evrov v bruto znesku. Zmagovalec ali zmagovalka natečaja bo razglašen oziroma razglašena na knjižnem sejmu festivala 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru ter povabljen ali povabljena k nastopu.

KAJ SO ČUSTVENČKI OZ. EMOTIKONI?

Čustvenčki so digitalni piktogrami, ki predstavljajo vsakdanje predmete ali pojme. Izvirno je beseda emoji japonska skovanka izrazov »e« (絵, slika) in »moji« (文字, simbol). Danes so čustvenčki postali pomembni v vsakdanji pisni komunikaciji in jih najdemo v vseh porah našega vsakdanjika. Posamezen simbol izraža določen pomen, ki si ga včasih lahko razlagamo po svoje, z združevanjem različnih simbolov pa lahko izrazimo tudi bolj zapletene misli. Kako čustvenčke vidiš in si jih interpretiraš ti?

POGOJI SODELOVANJA

Avtorji in avtorice lahko sodelujejo z enim samim prevodom. Natečaj poteka od 13. marca do vključno 13. aprila 2024. Sodelujejo lahko mladi med petnajstim in devetindvajsetim letom starosti. Avtorji in avtorice, ki želijo sodelovati, naj pošljejo prevod pesmi na elektronski naslov program@mkc.si, zadeva »Natečaj emoji 2024«. V besedilu sporočila naj bodo napisani podatki o avtorju ali avtorici (ime in priimek, elektronska pošta, datum rojstva ter telefonska številka), prijavljen prevod pa naj bo v obliki .doc ali .txt. Na nagradni natečaj se ne morejo prijaviti zaposleni na MKC Maribor ter ožji družinski člani zaposlenih na MKC Maribor.

Postani prevajalec ali prevajalka iz emojščine,

preberi spodnjo pesem,

ki jo je sestavila lanskoletna zmagovalka natečaja

Doroteja Drevenšek in pesem prevedi v slovenščino!

Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta, je letos potekal že osmič. Pripravljajo ga Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival 26. Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

Letos je na natečaj prispelo kar oseminštirideset domišljenih, izvirnih in globoko avtorskih prevodov pesmi, ki jih je prebrala žirija v sestavi vodja festivala Petra Kolmančič ter vodja knjižnega sejma s spremljevalnim programom Nina Medved, obeh tudi pesnic. Ob branju prispelih prevodov sta se osredotočili na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi, ki jo je letos v emojščini napisala mlada pesnica Nika Gradišek, dvakratna zmagovalka natečaja.

Najboljše štiri prevode po mnenju žirije so napisale Neža Cerinšek, Patricia Županovič, Doroteja Drevenšek in Mia Lebar. Poleg tega bi žirija rada posebej pohvalila tudi prevoda Tiana Vidica in Toma Crnjakoviča.

Emoji pesem letošnjega natečaja:

V nadaljevanju lahko odkrijete izbrane prevode in jih primerjate z izvirno pesmijo v emojščini.

Vabimo vas, da se nam pridružite na zaključni prireditvi natečaja, ki bo v torek, 30. maja 2023, ob 18.00 na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma, ki poteka v sklopu Slovenskih dnevov knjige v Mariboru. Skozi pogovor, ki ga bo spletla Petra Bauman, boste lahko spoznali njihovo ustvarjanje ter slišali njihove interpretacije pesmi, nato pa bo sledila razglasitev zmagovalke.

Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za dobro opravljen ustvarjalni izziv, nominirankam pa še posebej čestitamo za uvrstitev v finalni del natečaja!

Neža Cerinšek

Nespečnost

Bežno in v zadregi se dotikam sveta,

obešenega na ušesni mečici.

Morda bi ga morala bolj paziti,

da se ne iztrga in raztrese krvavih frnikol.

Vse nas bodo preglasile

in glasovi so moje sito za ljudi,

ki pomenijo.

Van Gogh je že vedel,

ko je pred mestom v zvezdni noči

zasadil drevo.

Ljudje v hišah, ki jih skriva,

so tako nevidni,

a še vedno kričijo,

saj jih muči nespečnost.

Van Gogh je že vedel …

Pajčevine umazanega perila

je enostavno spregledati –

samo zapreš oči

in vohaš belilo,

pesnike pa težko –

pesniki so najglasnejši

in v svetu zvezdne noči

jih je toliko ¬–

za vsakega ena škrtajoča poteza

slikarjevega čopiča.

A perila nihče več ne obeša.

Še pere ga ne,

zato svet postaja težak

in smrdeč in vroč in gnil

in otrokom ob šolah

nastavljamo sveče.

Tudi če bi se rodila nenačeta,

in bi iz mehkih tkiv

lahko pulila zasidrane negotovosti,

si moji čopiči

ne bi želeli imeti zadnje poteze.

Nobene poteze –

od sveta pobeglih frnikol

ne želim ničesar.

Samo gugalnico včasih.

Perilo domače dišeče oprano.

Glasove ljubih

v dosegljivem spominu.

In irise kraških zaplat.

7 frnikol za 7 prespanih noči?

Pesem Nespečnost avtorice Neže Cerinšek (2000) tematizira občutljiv odnos posameznika do sveta. Svet s svojim umazanim perilom se protagonistki kaže kot slutnja prihajajoče neizbežne katastrofe. Avtorica razvije izjemno močno prispodobo vse bolj nasilnega sveta kot množice pobeglih krvavih frnikol, od katerih ni moč ubežati, se je pa do njih mogoče distancirati, na več načinov: z načrtnim in zavednim eskapizmom (Pajčevine umazanega perila / je enostavno spregledati - / samo zapreš oči / in vohaš belilo …), tako, da na vse načine iščeš lepoto (v potezah slikarjevega čopiča, v glasovih pesnikov), tako, da se obrneš k svojim ljubim ali tako, da se pustiš nagovarjati naravi ali lepim spominom.

Ker je pesem pravzaprav prevod pesmi zapisane s podobami emotikonov, velja omeniti, da jih avtorica v pesem vključi zelo domiselno – pri prevajanju emotikonov je tudi zelo aktualna, saj npr. emotikon, ki ponazarja svečo, naveže na nedavno katastrofo z množičnim streljanjem na srbski osnovni šoli.

Patricia Županovič

Si sploh želim po njegovih stopinjah?

»Poslušaj očeta«, mi govorijo.

Pravi, da sem štorasta.

Na meni pajčevina od vseh zanemarjenih potencialov.

Priznam, krhka sem kot pero.

On me vidi le, ko mu prižgem svečo.

Sestavljam se.

Nisem še zasidrana v usodo.

Vendar še vedno sem njegova figura.

Ali je vredno, naj mu priznam, to, kar tehtam znova in znova?

Moja pot je drugačna od njegove.

Naprej si želim po svoje, z majhnimi koraki.

Pesem Patricie Županovič (2001) odlično prevaja emotikonske podobe, ki jih prepleta v ganljivo, osebnoizpovedno pesem o odraščanju in iskanju lastne poti v svetu. Kot najbolj verjetna se kaže tista pot, ki ji jo s svojimi nasveti in mnenji vztrajno utirja oče in mimo katere bi rada lirska subjektka izoblikovala svojo. Pesem odlično sledi ritmu, formi in odprtemu občutku izvirnika, pri čemer prevodu ni slutiti, da je prevod, temveč se bere kot izvirna pesem. Izbrane emotikone prevaja v znane besedne fraze, kot so iti po očetovih stopinjah, poslušaj očeta, biti štorasta, ki pa se postopoma osvobodijo in krenejo po svoje, v vse bolj avtorske podobe: krhka kot pero, pajčevina zanemarjenih potencialov, iti z majhnimi koraki. Bolj, ko se ustaljene forme slovenskega in očetovega jezika osvobaja pesničin jezik, tem bolj individualno življenjsko pot ubira tudi njena lirska subjektka.

Doroteja Drevenšek

Drugi jaz

Korak ni več enak;

predrugačen je.

Morda je za to kriva čuječnost,

ki mi sledi po ulicah

ali pa izgubljene silhuete —

temni obrisi, ki sem jih pustila za sabo.

Še včeraj sem kakor drevo,

stegovala pajčevinaste veje,

da bi dosegla ptice.

Danes pa …

Danes je po lahkotnosti

prišla sopara —

tudi ta je zdaj del mene.

Alterirana sem.

Kot sestavljanka združujem

včeraj

danes.

V tem prostoru nisem več zasidrana,

kakor gugalnica niham

semtertja semtertja

In stopinje …

Če bi hodila, bi bile živalske.

Drugi jaz Doroteje Drevenšek (2005) je intimistična pesem o notranji preobrazbi, zgrajena okoli podobe koraka, ki se po poti (branja) spremeni, kot se je spremenila tudi lirska subjektka, ki nam pesem pripoveduje. Tako prvi kot drugi jaz, ki je šele v nastajanju in bo pesmi dal naslov, sta spletena iz močnih podob, ki priklicujejo prostor otroštva (gugalnica, sestavljanka) in narave (drevo, ptice, sopara). Univerzalne podobe, ki jih lahko kot svoje začuti sleherni bralec, v tej pesmi delujejo sveže, za kar poskrbita pesničin izčiščen jezik in odličen občutek za ritem, ki se najlepše izrazi v verzu semtertja semtertja, oponašajoč tako gugalnico kot bivanjsko občutenje lirske subjektke.

Čeprav se pesem od izvirnika nekoliko odmakne in izpusti simbol šahovske figure, to stori s poslanstvom, ki ji ga komaj očitamo – da bi lepše zazvenela avtorska pesem z močnim sporočilom.

Mia Lebar

Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov

Konec listopada. Tistikrat je menda prvič stopala po cesti bosa,

za par obrabljenih čevljev pri hiši ni bilo dovolj donosa.

Preslišala je pikre šale, kot »ta še gotovo ni slišala za banjo«,

navadno od imovitih mož, ti so nenehno naperjali poglede vanjo.

Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu,

občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu.

Ujetost v mrežah nadrejenih ni izničilo hlastanja po literaturi,

ko jo je obkolil družbeni sistem, ji je umetnost pridržala duri.

V mladih letih je tudi sama kdaj pa kdaj namočila pero v črnilo,

a rojena ni bila s srebrno žlico in trudno delo ji je roko omrtvilo.

Zdaj neizbežno prihaja čas, ko domači ji bodo sveče držali,

nihče ne bo mogel izustiti besede, slednji dan bodo znova garali.

Nenajden kos sestavljanke bo otožen spomin na bosonogo dekle,

zasidran v hladnih srcih svojcev malokdaj človek ne premre.

Že od prvega vdiha in prvega krika je izključno šlo za preživetje,

eno toplo ležišče več bo družini pomenilo kraljevsko imetje.

Čas tehta zadnje minute življenju v najdrobnejši kajži vrh hriba,

knjige za njo povešajo glave, tožen brat že tretji kozarec nagiba.

Konec listopada. Tistikrat je menda zadnjič stopala po cesti bosa,

stopinje je že davno zabrisal vetrič, sedaj nove prekriva jutranja rosa.

Rimana pesem Mie Lebar (2004) z naslovom Epitaf tako brez marmorja kot pozlačenih spomenikov je zapisana v tradicionalnem stilu romantičnih balad – avtorica zvesto sledi predvideni zapovedi temačnega značaja, tragičnega konca ter žive dramatske zgradbe. Protagonistka pesmi, mlado in obubožano bosonogo kajžarsko dekle, se prebija skozi kruti podeželski svet vsakodnevnega garaškega dela ter hladnih src svojih bližnjih. Kot edino zatočišče, rešitev in izhod iz revščine, obupa in garanja se ji kažejo knjige, pesmi in pisanje. Z dvignjeno glavo in vzvišeno držo je koračila po krutem svetu, / občasno zasadila je sekiro v štor in se našla v Shakespearjevem sonetu. Žal neizprosna usoda za junakinjo kratke balade ne predvidi srečnega konca, ki ga avtorica sicer nakaže z možnostjo vstopa skozi vrata v rešilni svet umetnosti.

Videti je, da je bil kakšen emotikon v izvirni pesmi Nike Gradišek sicer malce v napoto razvijajočemu se pripovednemu loku balade, a kljub temu velja pohvaliti njeno tolmačenje emoji govorice, ki nikakor ni prevod vizualnega v pisno na prvo žogico, ampak izviren in premišljen prevajalski akt.

Tian Vidic (2006)

Vse počasi

Počasi sem hodil po mestu

Okoli sebe sem gledal in poslušal

Ljudje so

Počasi obdelovali les

Pajki so v temnih sobah počasi pletli pajčevine

Iz parka so si prepevale ptice

Luči so se počasi prižigale

Stavbe so se počasi gradile

Ljudje so počasi sidrali na pomolih

Otroci ki so se v parku igrali so počasi odhajali domov

Vse je bilo v ravnovesju

Ampak sem videl da je nekomu pobegnil pes

Ampak tudi on ga je počasi našel in odšel domov

Tom Crnjakovič (2011)

Pesem do zadnje stopinje

Pesem so koraki, ki nam sledijo iz roda v rod.

Pesem je uho, ki v vsakem človeku najde pot.

Pesem je deblo, ki raste že tisočletja.

Pesem je mreža, ki se med ljudmi kar sama spleta in

se piše od rojstva do smrti.

Pesem je sestavljanka, katere zadnji košček zasidraš v pristan.

Pesem je, ko pri šahu naredim najboljšo potezo in je tehtnica v ravnovesju.

In takrat se prikažejo zadnje stopinje do konca te pesmi.

Nagradni natečaj 2024: Ali govoriš emojščino?