Nagradni literarni natečaj Ali govoriš emojščino?, ki ga MKC Maribor organizira pod okriljem literarnega programa MKC Črka in v sklopu festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru, je namenjen mladim ustvarjalcem in ustvarjalkam do 30-ega leta. Letos je potekal že devetič.

Za natečaj je bilo letošnje leto eno izmed rekordnih let, nanj je namreč prispelo kar 64 domišljenih, izvirnih in globoko avtorskih prevodov pesmi, ki jih je prebrala žirija v sestavi Matic Ačko ter Ajda Strajnar. Ob branju prispelih prevodov sta se osredotočila na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi, ki jo je letos v emojščini napisala mlada pesnica in lanska zmagovalka natečaja, Doroteja Drevenšek.

Najboljših pet prevodov po mnenju žirije so napisali Sandro čeh, Neža Cerinšek, Alja Pušič, Eva Šubic in Miha Ferlinc.

Vabimo vas, da se nam pridružite na zaključni prireditvi natečaja, ki bo soboto, 25. maja 2024, ob 11. uri na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma. Skozi pogovor, ki ga bosta usmerjala člana žirije Matic Ačko in Ajda Strajnar, boste lahko spoznali njihovo ustvarjanje ter slišali njihove interpretacije pesmi, nato pa bo sledila razglasitev zmagovalke ali zmagovalca.

Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za dobro opravljen ustvarjalni izziv, nominirancem pa še posebej čestitamo za uvrstitev v finalni del natečaja!

V nadaljevanju lahko odkrijete izbrane prevode in jih primerjate z izvirno pesmijo v emojščini.

ALJA PUŠIČ

noči se šteje v gigapaskalih

če imaš v mraku zmeraj še en zavoj do doma, ne veš, kje si doma. v tej temi nihče ne ve več. vsako drevo je označeno za posek in ulice brez dreves ne povedo svojih imen. zvokov je zmeraj več in zmeraj manj slišiš. za tem ovinkom pa res …

čisto (tiho)

(nikoli) doma

enkrat sem napisala, da sem izgubila okno, in nihče ni vedel, kaj sem mislila, pa sem mislila točno to. zaradi obtežb na obrazih, ki se neugodno razpotegnejo čez celotne ploskve, se zdi gigapaskal prava mera za to

temo

čeden moški je 6 čevljev visok, ampak v tej noči sredi mesta iz ulic brez dreves, te 6 dolžin čevlja, skrbno zloženih, ne pripelje domov.

gigapaskal te tukaj, samo še en zavoj od doma, tako stisne, da izgineš.

nič več

izgubljena (čisto)

(neznansko) čista

Pesem noči se šteje v gigapaskalih avtorice Alje Pušič bralca ali bralko nemudoma postavi v temačen, neudoben akord; iz temnih ulic izluščimo lirski subjekt ženske, ki se tavajoča v svoji samoti vedno bolj poseda pod gigapaskali tesnobe. Skozi izjemno izdelano liriko se avtorica loti še kako aktualne feministične teme današnjega časa – univerzalna izkušnja strahu ob vračanju domov po temnih ulicah mesta vse bolj vstopa tudi v javni diskurz ženske izkušnje. Avtorica že v naslovu pesmi spretno uporabi fizikalno enoto za opis kompleksnega čustvenega stanja. Kljub osamljenosti osrednjega lika avtorica s spretno formuliranimi povedmi iz subjektivne in intimne tesnobe kaj hitro izlušči neko kolektivno resnico – v svojih strahovih in svojih izkušnjah namreč nikoli nismo sami.

EVA ŠUBIC

Tvoje korenine v mestnem jedru

Ko hodiš po mestu, moraš paziti,

da se ne zaletiš v luno.

Da ne razpadeš in obležiš kot deblo

že dolgo mrtvih dreves.

Všeč mi je, da grem lahko zvečer sama po mestu!

Ne veš ali je privid

ali le nova politična kampanja.

Tipaš po svojih vejah.

Ob padcu si izgubil veverico

in izpustil dragocena jajca sinic

(ne veš, če bi povedal mami).

Z iglicami nežno pivnaš rumenjak.

Čakaš, da bi se nažgale luči.

Da bi v nemih stolpnicah oživeli ljudje,

napolnili dvigala s prihodom.

Pozabljaš, da luna izginja –

bojiš se smrti brez krivca.

Oblaki se vztrajno podajajo v tire,

sence združujejo v noč.

Medel ropot izza vogala namiguje obisk

Boga ali smrti ali obojega,

pa je le potepuški pes,

ki se zlekne ob najdebelejši veji

(narava nikoli ne umira sama).

Zjutraj na nebu drobna sinica.

Jutranji sprehajalci psov pravijo,

da danes poje

še posebej lepo.

Vsaka od šestih kitic pesmi Tvoje korenine v mestnem jedru avtorice Eve Šubic nosi svoje sporočilo in živi kot svoja lastna mikro celota, a vendar tudi celotna pesem deluje kot koherenten mozaik teh dragocenih drobnih fragmentov. Kot vse finalne pesmi se ponaša z bogatim besediščem, avtorica pa je tudi izjemno spretna z metaforami, ki so sveže in inovativne, četudi dostopne v svoji preprosti goloti. Skozi drobne impresije, ki se ves čas gibljejo med urbanim in naravnim prostorom, med ulicami mesta in vejami gozda, na koncu pred nami nenadoma kot podrto drevo ali luna za vogalom zasveti neka višja resnica, ki brezkompromisno ustavi naš bralni korak in takoj za tem odpre paleto nadaljnjih vprašanj ter premislekov. Pesem Tvoje korenine v mestnem jedru uspe doseči to, kar v dobrih pesmih vedno znova iščemo – zapustimo jo nekoliko drugačni, kot smo vanjo stopili. Včasih je pač ravno potepuški pes tisti, ki nam v odsotnosti Boga prinese najdragocenejša spoznanja.

SANDRO ČEH

O O O O O O O O O

ob večerih pa se razdelimo

po balkonih plitvih blokov

zadeti od kajenja dimnikov

puh O O O

od sivih krošenj

v konjunkciji z nočno svetlobo

od tuljenja evakuacijskih siren v neki glavi

kumulusi so slepi še od jutrišnjega sonca

ki bo streljalo na nas

skozi njih in skozi okna

in bomo stali križemrok

s črnim križem čez obraz

ob večerih zemlja govori

v praznih stripovskih oblačkih

mi pa odgovarjamo

puh O O

puh O O O O O

puh O O O O

s praznimi prstani dima

ki jih spuščamo nad oblake češ

E.T. phone home

Avtor Sandro Čeh je v pesmi na inovativen in avtentičen način ujel krhek intimni pejsaž, ki pa se hkrati preliva v kolektivno izkušnjo neke mlade generacije našega časa. S spretnimi metaforami in izjemno izoblikovanimi verzi pred nas naslika žive urbane podobe v presečiščih večernih, nočnih in jutranjih svetlob ter nas z medmetom »puh, puh«, ki pesmi ne prekinja na grob način, skoraj zaziblje v neko subtilno ekstazo vsakdana. Pesem zaključi zelo močna zadnja tretjina, v kateri se vzpostavi nepričakovana komunikacija med nekim intimnim krogom ljudi in širokim zunanjim vesoljem, kar še dodatno začini prefinjen romantično-melanholičen ton celotne pesmi.

MIHA FERLINC

Roj zelenih hroščev

roj zelenih hroščev

se vrtinči v nežno noč

kot drobno mokro

listje se lepijo po tleh

kovinska krila praskajo

po redkem nočnem zraku

kričijo kot radijska statika

in oddaljeni sončni izbruhi

severni sij hroščev se širi

skozi gladko mesečino

ionska tančica

v valovih skriva belo luno

hladne zvezde bliskajo z neba

zdaj verjamem v objeme neznanih oblakov

ki mi z ostrimi nogami plezajo po hrbtu

Avtor Miha Ferlinc v pesmi Roj zelenih hroščev z ekonomičnostjo besed in kratko formo zelo živo naslika jasno osrednjo podobo oz. centralni koncept, iz katerega na prefinjen način izpelje več metafor. Odlikuje ga izjemno besedišče, pesem je polna nepričakovanih pridevnikov, ki bogatijo risbo in rišejo zgodbo. Tudi ta pesem postreže z močnim koncem – z nasprotujočim se občutkom objema in ostrih nog, ki »plezajo po hrbtu«, bralcu ne ponudi neke jasne pomiritve, a tudi tesnobe ne. Četudi bi orisani prizor za bralce lahko postal nelagoden ali celo strašljiv, pa se zdi, da lirski subjekt v njem ne vidi ali občuti nobene groze. Viharni roj hroščev se pred našimi očmi levi v svojevrstno estetiko, poetiko, ki je dovolj hipnotična, da se ji pustimo pogoltniti.

NEŽA CERINŠEK

dobro spi se vidimo jutri

pospravljeni v mesena ohišja

sprejemljivih stanovanj

napolnjujemo svoje prostore

v redu

vračajoč na police

vrtinči brezglasja

in češe korenine

kot da je nekje nekdo

ki prestavlja in poseda

ljubeče in skrbno

vse te ljudi

v njihovih odločitvah

umirjen

samo še malo zadihaj

zgladi repenčenja

nikakor zato

ker so nespodobna

temveč

ker je nekdo obrnil gumb

in se vsi umerjamo v nemem filmu

napolnjujemo votlost

z belim šumom

vsi hkrati

povsod po svetu je enako temno

nihče ne zaostaja

nihče ne prehiteva

in vsi smo enako prijetno utrujeni

za svojimi okni

poljubljamo sebe z otroškimi obrazi

v svežih posteljninah

se dajemo spat s pravljico

brez krikov

in tankov

in nožev

in smeti

in nasprotovanj

plavajoče breztežnostni

vsi hkrati

v polsnu načrtujemo

v polsnu je mogoče

v prijetnih domovih

domiti v objemih sebi

in spadati

in spati

Četudi je pesem dobro spi se vidimo jutri avtorice Neže Cerinšek subtilno vpeta v dogajanja globalne sedanjosti, znotraj tega okvirja kljub morebitnim pričakovanjem išče pomiritev in spokoj. Bralca ali bralko objame v nek umirjen, ljubeč, skoraj utopičen večer, ki ga kot kolektivno pleme ali globalna družina opazujemo iz varnih zavetjih naših domov. Kljub svoji mehkobi in utopičnosti jezik nikjer ne zdrsne v patetiko in tudi ne zapade v klišeje. Verzi mestoma delujejo skoraj kot mantra ali molitev, ki jo ponavljamo sami pri sebi, da preživimo vsakdan.

Osrednji prostor, ki ga avtorica nežno ponuja bralcu, je urban – pospravljena mestna stanovanja sicer niso popolna, a vendar so zadostna; dovolj, da se v njih vsaj momentalno skupaj z avtorico počutimo varno in domače. Kljub vsemu temu pa skozi pesem podzavestno ugotavljamo, da je ta občutek domačnosti in navidezne urejenosti velikokrat zgolj to – občutek.