V soboto 18. 6. 2022 – na zadnji dan festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru – je na Grajskem trgu potekala razglasitev zmagovalke natečaja Ali govoriš emojščino 2022. Žiranta, Ajda Strajnar in Matic Ačko, sta med dvanajstimi sodelujočimi izbrala štiri finalistke, ki so se predstavile na odru Grajskega trga.
Slišali smo lahko poezijo Veronike Šoster, Doroteje Drevenšek, Alje Pušič in Nike Gradišek, ki jih je navdahnila izvirna pesem, zapisana v čustvenih simbolih oz. emotikonih.
Prav vse štiri pesmi so inovativne ter interpretirajo emotikone na unikaten in nepredvidljiv način. Poleg interpretacij samih pesmi in podanih utemeljitev, zakaj so bile uvrščene v finalni izbor, sta se žiranta s pesnicami pogovarjala o njihovem procesu pisanja in izzivih, ki jih natečaj prinaša. Čeprav so se avtorice interpretiranja lotile na zelo različne načine, so prav vse povedale, da jim emotikoni nudijo nove inspiracije in povezave, do katerih med pisanjem sicer ne bi prišle.
Žiranta sta soglasno izbrala zmagovalko letošnjega natečaja, katere pesem je presežek tako v intimni osebni izpovedi kot v mojstrski vključitvi referenc na emotikone, ki so sprva skoraj neopazne, ob ponovnih branjih pa se izlužijo iz mnogih verzov. Zmagovalka je postala Nika Gradišek, ki s tem postaja prva oseba, ki je na natečaju zmagala že drugič.
Iskreno čestitamo vsem finalistkam, še posebej pa Niki za zasluženo zmago.
Vprašala si me, kaj mislim, da pride po tem.
Rekla sem, da to ni nekaj, kar bi se povezovalo s predlogi,
da gre za slovnično napako,
da že predolgo sediš na strehi
in ne znaš več sestavljati stavkov.
Vprašala si me, če mislim,
da se pot navzdol zaključi s pločnikom pod hišo,
ali pa bi se veje zapletle v tvoje lase in okončine,
te zazibale v tišino,
če mislim, da bi bile krizanteme mehke na otip.
Razmišljala sem, da bi te priklenila ob mizo,
ti z dlani in gub med obrvmi
prerokovala karamelizirana jabolka,
svetle lase in sedem mačk,
ti pobarvala nohte in rekla,
da lepi ljudje ne umirajo,
ker smrt ni lepa in jih noče.
Namesto tega sem ti ponavljala mantro,
kot urok,
Daj času čas, daj času čas, dajčasučas.
Samo besede imam
in nič izkušenj z razstavljanjem bomb,
ne znam saditi, da bi spet kaj raslo in cepetalo.
Listi breze pod oknom utripajo skupaj z nama.
Držim te za roko
in se spet učim dihati,
vsakič znova.
O AVTORICI
Nika Gradišek v svoji pesmi brez naslova pregovarja prijateljico, naj ne naredi samomora – konkretno, naj ne skoči s strehe neke hiše. Skoraj zračno vzdušje nekega drobnega trenutka, ki nastaja v dialogu med njima in je podprto s številnimi ljubkimi intimni detajli, se tako združuje z zelo temačnim in prvobitnim vprašanjem človeškega obstoja. Pesem nam skozi ponovna branja odpira vedno nove plasti dogajanja in metaforike ter gane z nepričakovanimi, a iskrenimi poskusi, kako rešiti življenje bližnje prijateljice, ki iščejo navdih prav v emotikonih izvirne pesmi. Le-ti so vpleteni v pesem na subtilen, a vendar prepoznaven način. Hkrati pa pesem izničuje prepričanje o privlačnosti niča in bralcu s pomočjo dialoga med prijateljicama kaže smisel in lepoto življenja.