ZNANI SO NOMINIRANCI NATEČAJA ALI GOVORIŠ EMOJŠČINO 2026
Natečaj za mlade literate Ali govoriš emojščino?, ki ga pripravljajo Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival Slovenski dnevi knjige v Mariboru, je letos potekal že enajstič. Na natečaj je letos prispelo šestdeset prevodov, ki so jih mladi med petnajstim in devetindvajsetim letom starosti prevedli iz emojščine v slovenščino.
Pesem v emojščini je napisala lanska zmagovalka Alja Pušič, ki je letos s pesnikom Maticem Ačkom sodelovala v žiriji natečaja. Nominirani avtorji so: Neža Cerinšek, Nilu Jakopin, Doroteja Drevenšek, Matija Podbreznik in Sandro Čeh. Posebno pohvalo prejme Jure Gselman Toplak.
Vabimo vas, da se nam pridružite na predstavitvi nominirancev in razglasitvi zmagovalnega prevoda, ki bo v soboto, 30. maja 2026, ob 11. uri na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma.
Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za pogumno opravljen izziv, nominirancem pa za odlične prevode pesmi! V nadaljevanju lahko odkrijete njihove pesmi in jih primerjate z izvirnikom v emojščini.
nominiranci natečaja ali govoriš emojščino 2026
NEŽA CERINŠEK
Rožna dolina, 2026
izpod globin kože
s koreninami vred
zbezati lubenice
peške smo pogoltnili
v svoje trebuhe
nadobudnim otrokom
so se uresničili
najhujši strahovi
iz dna
ko se presnavljajo pomeni
klecniti še nižje
in se obračajo večeri
med domom
in domom domom
mama
skrbno pripravi
kar so rodili vrtovi
nevedoč
da njeno telo
v ciklih razpada
s telesom otroka
in se zopet sestavlja
poševno
v čisto
malo manj
plesnivem stanovanju
neskončni seznami
sebi
ni druge
tolažbe
enačbe
deliti
računati
iskati
oklepati se
korenin
obetov
pisati
packati
ni druge.
Utemeljitev: Pesem z veščim jezikom in mestoma zelo izvirnimi podobami predeluje (ali celo preračunava) tematike vsakdanjega življenja. Med temi lahko zagotovo izpostavimo tok časa, staranje in transformacije teles, ki jih neizogibno povzroča, materinskost in odnose, ki se pletejo v ožji družini, pa tudi vztrajnost, ki jo neizogibno potrebujemo, da se skozi življenje in skozi zgoraj omenjeni tok časa pomikamo naprej. Še posebej zaključek pesmi, kjer se forma razbije na skoraj enobesedne verze kot neka paralela seznamu, kaže na to vztrajnost in na koncu v človeški ustvarjalnosti najde motivacijo, morda celo neko tolažilno spoznanje, da ni druge. Morda v tem oziru pesem lahko označimo tudi za fragment vseživljenjskega odraščanja in spoznavanja – slej kot prej se sprijaznimo s tem, kaj lahko počnemo in morda celo spremenimo, in kaj so danosti, ki smo jih (vsaj do neke mere) primorani sprejeti. Morda nas avtorica želi opomniti, kako žilava in vztrajna bitja smo ljudje, in morda v tem celo najde drobec upajoče lepote.
***
NILU JAKOPIN
Potapljam se
v temno globino morja
Voda,
ki me obliva z vseh strani,
je tako črna, da ne razločim več
niti lastnih udov pod sabo
V tej temi
ždijo Palestinke_,
jokajoč za svojimi otroci,
umorjenimi,
še preden so prav spregledali
NIKOLI VEČ!
ponavljamo vsakoletno
ob obletnici holokavsta,
medtem ko Zahod še kar naprej
neumorno razteza svoj genocidni jojo
po svetovnem zemljevidu
A plima žubori v naših ušesih,
tudi ko niso prislonjena ob
odprtine školjk
Potapljamo se še globlje
v črnino niča
Temno je
kot v Rogu,
Pa ni noč!
Na nebu ne najdem
niti ene lune…
Vedno se mi je zdelo,
da si planeti nadanejo
naravne satelite kot
taborniške značke
In jih nosijo ponosno,
v znak lastnih odlikovanj
Ko Zemljan_ izve, da imajo
nekateri planeti več Lun, Zemlja
postane drobna frčafela,
ki se jim je pravkar pridružil_a
mamin sinček, ki izgleda,
kot da se bo zlomil_a
pod pritiski narave
A vse preseneti, ko se
z največjo zagnanostjo, ki kar
kipi iz njenega malega telesa, loti
česarkoli
Vse_ se spomnijo večera,
ko v zgolj nekaj minutah
lastnoročno
olupi, natrebi in nareže
zelenjavo za solato
za ves tabor
Po kosilu zbere ekipo,
s katero obhodi bližnja naselja,
iškoč podrtij,
ki bi si jih dalo
prisvojiti, se v njih
namestiti in v njih
zgraditi
svoj svet
Zaveda se,
da se sluzi
žive snovi,
ki se prosto razteza
in krči, razliva in
izhlapeva, ne da zriniti
v jasno rešljivo enačbo ali
okrajšan ulomek, ki bi nam
objasnil_a lasten obstoj
Četudi smo prepričani,
da je Hiša
gre zgolj za drobceno
packo na eni izmed
ploščic najine kopalnice,
ki je tam že vse od
vselitvenega tedna,
ko si mi,
obdana s škatlami
najinih izkustev
v tujem, a najinem
stanovanju
na mrzlih kopalniških tleh
pobarvala lase
Utemeljitev: Nenaslovljena pesem z začetno kitico Potapljam se / v temno globino morja je prepričala z zavedanjem vzajemnega krčenja in raztezanja dogajanj v svetu, ki se dogajajo čez vsa merila. Izrazita razgibanost forme, skozi katero pesem premišljuje, se izrazito poda temu, da vsebinsko zaobjame mikro in makro ravni prizorov, ki jim je skupen občutek oziroma želja po sestrstvu_. Slednje zapišem s podčrtajem in to vzamem za ključno. Da bi se le to, kako telo v zgolj nekaj minutah / lastnoročno / olupi, natrebi, nareže / zelenjavo za solato / za ves tabor, razširilo na ves svet – ta želja vseskozi tli v pesmi. To, kar od mikro do makro najvidneje prehaja, je skrb. Od medosebne skrbi barvanja las, prej omenjene priprave hrane, preko skrbnega poslušanja neba, teles, morja … Vse do tega, kako se skrb prevesi v skrbi o vojni, o smrti otrok, ki so žrtve neumornega raztezanja genocidnega joja po svetovnem zemljevidu. Pesem je zapisana v temi – ne razločimo več niti lastnih udov pod sabo – pa sploh ni noč.
***
DOROTEJA DREVENŠEK
vse vodi navzdol
potopim se v svoje gube
v dolge večere
ki se oklepajo pogledov in prstov
potrkaš po lupini da slišiš
kako v meni vzdihujejo
kamni in peške
naveličani časa in gravitacije
ki vlečeta dol
v lubenici je razsežnost telesa najbolj očitna
navidez trdno od znotraj pa kakor voda
ko se me dotakneš
se kakor jojo odbijem
v kisikove mehurčke
pod gladino oceana
blup blup blup
in od tam dalje dalje dol
vse vodi navzdol
tudi alica pade v črno luknjo
tudi jaz padem dol
blup blup blup
izmed vseh nebesnih teles
imam najraje tista
ki nimajo oblike
ko pogledaš dol
vidiš mars z oblaki in dvema lunama
tam imaš perilo dvakrat mesečno
dvakrat dvomesečno
sprejemanje tega ogrodja tega aparata
je kakor vzgajanje otroka ki ves čas joka
kakor pridelovanje zelenjave
ki se prehitro pokvari
zato gradim gradim rušim gradim
le od tu spodaj izpod moje kože
vse zgleda enako
in vse se deli
rezultat potapljanj
pa ni odgovor ni telo
ampak samo
packa v obliki duše
Utemeljitev: V samem začetku pesmi bi se lahko vprašali, ali nas avtorica mami v neko eksistencialno resignacijo padanja in potapljanja, ali gre pravzaprav za povabilo v neko skoraj meditativno potovanje navznoter, v introspekcijo, kjer so globine različnih stvari (in bitji) vse manj ločene. Pravljične podobe, ki jih malo za tem uzremo, dajo vedeti, da vendarle gre za to drugo. Vendar pa se te podobe spretno izognejo klišejem, v katere bi jih lahko hitro zaneslo, kot tekst cel čas zelo spretno vpleta posamične emotikone izvirne pesmi v kito metafor, po katerih plezamo v to luknjo brez dna. Avtorica nam v svojem vrtinčastem potopu postreže z uvidi, ki ostanejo z bralcem še nekaj časa po vrnitvi na površje, četudi se tako pesem kot avtorica zavedata, da nam končnih odgovorov seveda ne moreta dati. Vendar se morda konec koncev res ne potapljamo za končnimi odgovori. Rezultat potapljanj/ pa ni odgovor ni telo / ampak samo / packa v obliki duše.
***
MATIJA PODBREZNIK
Z lubenico si razbijaš glavo
in s kamnom butaš ob pesem.
Popolnoma si krvav
smisel pa se nikakor ne odpre.
Želiš potegniti črto pod bralcem
in ga utopiti v žlici vode,
ampak je dobil škrge.
Medtem ko ti iz pesmi
nisi spravil nič prebavljivega,
so otroci doma še vedno lačni.
Je pa vsaj ta pesem
razdelila tvojo osebnost
na dve moteni.
Utemeljitev: Ta najkrajša med nominiranimi pesmimi postreže z nekaj najmočnejšimi udarci. Zgoščena forma pove točno to in točno toliko, kot mora, bralcu pa nato prepusti, da buta ob to pesem s kamnom ali čimerkoli drugim – ob čemer ve, da je že vnaprej obsojen na neuspeh. Celotna pesem postane metafora za odnos med umetniškim delom in bralcem, razumevanje pesmi je ravno v vprašanju, kako sploh razumemo pesmi in s tem ustvari začarano zanko, ob kateri se zlahka nasmehnemo. S hudomušno izvirnim jezikom nas opomni, kako smo ustvarjalci lahko obsedeni in nemočni, tragični in komični hkrati. Kljub svojim odločnim zamahom pesem sicer na koncu morda ne razkolje bralčeve osebnosti, a kako bi taka pesem sploh lahko delovala, če ne bi zaupala vase morda še malo bolj, kot bi bilo realistično pričakovati?
***
SANDRO ČEH
Na tropskem otroku
Ko otroku ukradeš jojo,
spoznam, kako nizko
si se pripravljen spustiti.
Začutiš vrv na sebi
in previdno padanje.
Takrat se skoraj slišiva.
Napneva ušesa
in si poškodujeva bobniče.
iz poletja zgradiva nekaj
zanesljivo podirajočega.
Nabereva školjke
in si jih povezneva čez glavo
nekam vedro.
In sva blazna.
Nebo odraste.
Mrak mu pade čez oči.
In otroku zmanjka lopatk
za večerno kopanje.
Takrat se mi utrga.
Valovi se mi spenijo okoli ust.
Morska kumara
ne kaže nobenih znakov vzburjenja
in tudi to je okej.
Ko odvijem svojo vrv,
se ne vrnem
nikoli več.
Utemeljitev: Kako vznemirljivo je menjati otok z otrokom in pokazati, da dve besedi potrebujeta samo slučajnost, da sta si lahko tako blizu. Da bi se lahko skoraj slišali, če ne bi skupaj odrasli. Pesem Na tropskem otroku se z otoškim peskom in otrokom, ki se z otoškim peskom igra, igra enako otroško. Enako iskreno se pesnik igra s svojo pesmijo in se pesem igra s svojim peskom. Verzi, ki jih berem, so povabila k preraščanju podob, ki smo jih do zdaj vajeni v svojih, popolnoma racionalnih okoljih. Morska pena postane tista v kotičkih ust, podoba vedra postane vedra podoba, vrv na otroški igrači pa ta skrbno stkana nit, na kateri visimo, ko se spuščamo po pesmi. V bistvu – ko vedrimo v pesmi. Dovršenost zapisa izstopa tudi v tem, da skozi humornost povezav podaja resnice o svetu na najmanj vzvišen način možno. To naredi tako, da se lahko, soočena kot bralka, z zapisanim zgolj strinjam – preprosto nimam česa dodati. Pesem je popolno umerjena. Avtor vseskozi piše z zavidljivo močjo, ki naše besede, ko gredo skozi njegove roke, naenkrat pokaže kot boljše besede. In potrjuje obrtništvo – poezija je ročno delo, pesmi so materialne. Jezik pesmi je fino sipek ali tako razsipen, da se avtor z njim posipa in umakne v svojo peščeno pesem.
Posebna pohvala 11. natečaja Ali govoriš emojščino 2026
JURE GSELMAN TOPLAK
Pot domov skozi valove
Maska za potapljanje, rezina lubenice,
poletje diši po sladki skrivnosti.
Rdeča pika – srce ali sonce,
ki potone v morje med mehurčke tišine.
Puščice vlečejo navzdol v globino,
kjer val šepeta in kroglice plešejo.
Skozi temen prehod zdrsnem tiho
še enkrat nižje – v sanje vodne.
Dve luni se smehljata nebu,
vrt dozoreva v zelenih barvah:
paprika, korenček, paradižnik, kumara –
vse poti vodijo domov.
Hišice stojijo kot spomini,
ena malo drugače, posebna.
In ko vse razdelim in seštejem
ostane modra packa sreče.
Utemeljitev: Nostalgični občutek in želja po domu v pesmi Pot domov skozi valove se bereta osvežujoče iskreno. Sledimo opazovalčevemu toku misli, ki ga narekuje zgrajen svet, sestavljen iz emotikonov. Avtorska interpretacija igrače jojo kot rdeče pike, ki lahko pomeni srce ali zahajajoče sonce, je izstopajoče bistra. Občuteno delo z besedami se najbolj pokaže v verzih » Skozi temen prehod zdrsnem tiho / še enkrat nižje (…)«. Izpovedovalec se v pesmi razgleduje po svoji okolici in jo skuša reševati, razvozlavati skupaj s samim s sabo. Kot zapiše, na koncu vse razdelim in seštejem. Pesem pokaže, kako nastane sama z neobremenjenim pristopom branja sveta, ki si ga je avtor postavil, in prav zato prejme posebno pohvalo.