Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke: Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Fotografija: Vygaudas Juozaitis

Dovilė Bagdonaitė (1991, Litva) je vizualna umetnica in pesnica. Študirala je na Akademiji za umetnost v Vilni, kjer je diplomirala in magistrirala iz monumentalnega slikarstva, nato pa leta 2022 pridobila še naziv doktorice umetnosti. 

Svojo prvo pesniško zbirko Blue Whale’s Heart je izdala leta 2016, potem ko je za rokopis prejela prvo nagrado na natečaju Zveze litovskih pisateljev. Drugo zbirko Tracks_in_the_grass je izdala leta 2022, Inštitut za litovsko književnost in folkloro pa jo je uvrstil v ožji izbor najbolj ustvarjalnih knjig leta in med 5 najboljših pesniških zbirk leta. Njena poezija je vključena v številnih antologijah.

---

Moj avto

več let že vozim črn avto

na zadnjem sedežu so še vedno prazni zvezki vsa stara sporočila

v truplih nedelujočih telefonov sem zavrgla

in z njimi onesnažila reko ko sem zapeljala čez pojoči most

kot bi izpljunila dodobra prežvečeno žvečilko

zato da bi jo pozobal ptič tako sem jih bila sita

ogledalo piše zgodovino vzvratno

ostanki semaforja

na kvadratnih samolepilnih lističih

so na cesti opaznejši ponoči

bleščijo se v nedokončanih odstavkih prerij

zelena postane rdeča če preskočiš poglavje

spredaj se sveti armaturna plošča in merilnik hitrosti kaže

220 besed na uro pritiskam do konca na plin

v kuhinji avtomobila je vedno vklopljen aparat za kavo

vre in brbota ledene kocke zamrznejo

tu tudi spim potem ko vklopim avtopilota v mojem

avtu je vedno ustrezna temperatura

tla so obložena s hrastovimi deskami preproga

in rjuhe so tako čiste

od zunaj ni videti tako prostoren

vendar je to le trik da ne bi pritegnila pozornosti pleh pičk

zdaj

utripajo opozorilne luči

radio je nastavljen na postajo lubeničnega sladkorja

samotna bencinska črpalka z ukrivljeno streho

stisnjena med krake cestišča na razcepu

v denarnici zlata ribica

zračna blazina se napihne prevzame me

občutek varnosti mesečina

pade skozi okno na tvoje noge

sediš v njej ti neizmerno lepa banalnost

Dnevi spletnih portalov

Srečevala sva se na različnih

znamenitih krajih tega mesta da bi igrala šah

mleko nedavnega srečanja je še vedno toplo

preplavljalo je žleze in poteze najinih kmetov.

Moj nasprotnik je prefinjeno in vljudno

spraševal člana osebja v dvorani o

vrsti tekočin in drugih materialov ki so bili na voljo

ni se potil bil je miren nenapet kot da ga ne bi

težili časovna stiska in nujnost odločitve

podobno je tudi igral. 

Spoznala sva se na skoraj zapuščenem portalu

ki prikazuje koliko kilometrov ločuje njegove prebivalce

naju je ločevala le reka ki sva jo nameravala preplavati vendar

sva se srečala preprosto tako da sva prečkala nekaj mostov in ulic.

Pozneje me je vse redkeje

kontaktiral letel je zdaj v to zdaj v ono

državo na velikih letalih poševno kot

lovec po šahovnici ni več pošiljal

ukazov kam naj se premakne figura.

Le kakšno razdaljo zdaj kaže ta umazani

od vseh zapuščeni portal

s prevrnjenimi šahovnicami

in kralji pospravljenimi v škatlo.

Ostala sem tukaj

on pa je hodil v službo

ostala sem tukaj

pred listom iz karirastega zvezka

da bi po njem premikala figurice črk.

Mona Liza

na avtobusu k meni stopi ženska in reče vidim da vam je všeč

všeč mi je odgovorim in to zelo odgovorim mona liza

takšno imam pravi kot je ta

ki jo imate naslikano na trebuhu lahko bi vam jo ceneje

prodala ne hvala nimam stene zanjo

odgovorim in že sekundo pozneje mi je žal

dobro premislila sem si pa se

peljiva k vam in jo poglejva

stopim v njeno stanovanje natrpano je

iz sten veje vonj po starem človeku

ni prezračeno toda naokoli ležijo

sivkine blazinice iz drogerije

na tapetah z rjavimi madeži pa

v zlatem okvirju kot v Louvru

visi ogledalo

kje pa je mona liza vprašam

poglej reče tjale stopi

zraven ogledala vidiš

kako veliko me je povsod zelo sem se trudila

povsod sem kamor pogledaš

tiskano izdajo mene nosiš všeč sem ti

ostani in poskrbi zame

in ko bom umrla boš imago mojega obraza

prevzela ti še enkrat pogledam

v odsev in ugotovim da je minilo

že sto let in da je ogledalo odteklo kot reka

Noč v katakombah

Nad zemeljskim površjem kosti, povezane z žicami, vijaki

in kolesarskimi naperami, s tistimi nevidnimi znaki povezave,

ki razporedijo dogodke v obliko krokodila z razprtimi čeljustmi.

V besedilu to funkcijo opravljajo ločila.

Zakaj jim pravimo »ločila«, in ne »povezovalniki«?

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

In ti, sestavljalec dinozavrov,

si daleč.

Mimoidoči glasno ščije kolesarske napere v reko,

ni mogoče, da ga ne bi slišala, in še eden, že obrnjen proč, in korak stran

še eden, kot da bi nekdo odprl vse pipe

in bi se se civilizija iztekala po žlebovih, nekdo vtakne cigaretni ogorek

v lobanjo, očitno ga je ugasnil na van Goghovi sliki,

strah pred luknjami – tripofobični tok, ki prebije papir,

ššš ššš ššš.

V paleontološkem muzeju

slonove kosti, povezane z ločili,

Quasimodo se je sesul v prah –

kristal, prekrit s kristali.

Oaza malenkosti, slonji raj, in potem ko se spustiš tja,

gumijasti zobje in magneti za oči,

spodaj, pod zemljo, druge človeške kosti,

kot skladovnice

lepo zloženih drv,

amor ornamenti.

Iz antropoloških povzetkov o podobi

Tojani Račiūnaitė

Obstaja ogledalo Twardowskega

s katerim je klical dušo Barbare Radziwiłł, ko pa je

postal kristjan, je dal to ogledalo

v cerkev, zdaj stoji na omari

in samo Bog ga lahko uporablja.

Tam je deklica, Marija Ana Tereza

umrla je pri dveh letih, vendar je naslikana njena prihodnost

tam je stara šest let, sestavljena je iz obrazov staršev

mama jo je hotela kanonizirati, obstajajo

slike s posebnimi žebljički na okvirju, ker

če jih ne bi bilo, bi lahko ob pogledu na sliko znorel

kakor da je umrl kdo od tvojih otrok.

Tam je prostor za pribijanje voščenih želja

prostor, da vse to pretopimo v sveče in

prižgemo ogenj, tam sta Agatini dojki, cenzurirani v hlebčka kruha

varuj me pred požarom, prosim.

Tam so gledališča duhov in stroji za duhove

hladna dušikova para za zažiganje bradavic

tam je preostanek telesa, depozit, položen v kip

kot baterija, ki polni simulakersko telo.

Tam je milost okužbe, ko s krpo podrgneš sveti predmet in

tudi krpa postane sveta.

Telo je nosilec podobe –

nadeni si venec iz grozdja

in glej, postal si Bakh

ki poje o vsem tem –

nekoč

je nekdo

ustrelil

v

sliko

in

on

je

kakor da bi bil živ

začel

krvaveti.

Opombe:

• Jan Twardovski - poljski čarovnik. Po eni od zgodb naj bi na prošnjo Sigismunda Avgusta, poljskega kralja in litovskega velikega kneza, priklical duha Barbare Radziwiłł.

• Barbara Radziwiłł — ljubica in žena Sigismunda Avgusta. Velika vojvodinja litovska (1548) in poljska kraljica (1550).

• Marija Ana Tereza - hči Jana Kazimirja in Ludvike Marije, potomka kraljeve rodbine Vasa.

Pesem, ki jo je napisala moja mama, jaz pa sem samo popravila napake

Se je shod že končal?

Zdi se mi, da sem te videla z zastavo na ramenih.

Opazovala sem vso procesijo

videti ste bili

precej pomilovanja vredni s temi

z rožnatimi maskami.

In neka indijska

glasba. Videti ste bili kot

ovce, gnane v

klavnico.

Samo otroci in mladina, stara okoli 30 let.

Vsak drugi je prispel iz Belorusije ali Rusije.

Čudno da se

tako zelo bojiš korone

ne bojiš pa se aidsa.

Zato te tudi sprašujem si res hodila

z zastavo?

Ja mama hodila sem

pred tem sem na vlaku opazovala kako

si metalci barvajo ustnice

z vijoličasto barvo

Sprevodnice v modrih oblekah

so jim luknjale vstopnice in se prijazno

nasmihale kot da bi se spustile z neba.

Agresivni glasovi nogometnih navijačev
so bili enake zelene barve
kot črte na policijskih kombijih.

Ne razpršeni rumenjaki

ne dvignjeni prsti s polakiranimi nohti jeznih žensk

ki so se upravičeno bale da jim bodo geji odvzeli može

niso zadeli cilja bilo je jasno

da so bili usmerjeni drugam.

In tam je bila tista reševalka v rdeči uniformi, ki je ploskala

ker smo zdravi že od leta 1973.

Nič ni narobe z mano.

Prevedel Klemen Pisk.

Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtorica je tudi gostja festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.

---

O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je  prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.

Artis Ostups

Literarni portal MKC Črke: Artis Ostups

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Valdis Jansons

Artis Ostups (1988, Latvija) je pesnik, kritik in raziskovalec. Zaposlen je na Inštitutu za književnost, folkloro in umetnost Univerze v Latviji, od leta 2014 pa je glavni urednik spletne revije Punctum. Trenutno študira primerjalno književnost na Univerzi v Tartuju, pred tem je študiral filozofijo na Latvijski univerzi. Njegova prva pesniška zbirka Biedrs Sniegs (Comrade Snow, 2010) je bila nominirana za najboljši prvenec. Njegova druga pesniška zbirka Fotogrāfija un šķēres (Photography and Scissors, 2013) je naletela na številne odzive literarnih kritikov in predanih bralcev. Ostupsovo pisanje je bilo označeno kot jasno, natančno ter močno. Z besedami ustvarja ostre podobe, ki povezujejo zgodovino s sedanjostjo, domišljijo in zavedanje o sedanjem doživljanju.

Ustvarja poezijo, ki je nevsiljiva in zelo občutljiva, pri čemer izredno pomenljive trenutke uokvirja kot fotografije, v katerih se skrivajo konteksti. Ostupsova tretja zbirka Žesti (Gestures, 2016) je v celoti sestavljena iz pesmi v prozi, v kateri se na zelo izviren način prepletajo odmevi visokega modernizma s sodobnim izrazom. Zbirka je leta 2018 izšla v angleščini pri založbi Ugly Duckling Presse. Njegove pesmi so izšle v različnih antologijah po Evropi in so na voljo v jezikih, kot so hrvaščina, češčina, estonščina, nemščina, litovščina, ruščina, ruščina in slovenščina. Trenutno pripravlja svojo četrto pesniško zbirko, ki bo vsebovala tako lirične verze kot pesmi v prozi.

---

V pristaniškem mestu

Sidro je dvignjeno, vsak dan je težje in ladja nadaljuje nočno potovanje, pluje po granitnih kockah. Ptice – stari, zmečkani časopisi – letijo po parku, dokler se s tihim šuštenjem ne ujamejo na veje. Tlakovci živijo kot tujci pod tovornjaki, ki iščejo pristanišče, iz njih se dviga premogov prah; ulica včasih zadoni v spomin na črne konje in belo platno v škornjih. V neki sobi se nad skrbno slečeno dojko dekleta rojevajo škrge, kot bi z nožem prerezal pisemsko ovojnico. Žarnica ugasne in ptica v okenskem oboku pomaha zaljubljencema, ki zapuščata granitno obalo.

Dunaj

Ingeborg Bachmann 1926–1973

Listje ima tu eno samo nalogo: visi med hišami in zatemnjuje sobo mlade gospe Bachmann in neurejeno pisalno mizo nasproti okna, za katerim se nad dimniki vzpenja luna; morda pa so ti večeri, ko se sreča z vsem neizrečenim, povsem drugačni – bližje opustošenju – tako siloviti kot nevihta med terasami in antenami. Kajti na plemenitih vrtovih ne bo več tistih, ki jim bo jesen izsesala strup. »Zrla bova v Seno, dokler se ne bova spremenila v drobne ribe,« piše iskreno in si morda predstavlja njegove oči v zeleni globini, čeprav je to pogled v nič, v katerem tonejo dimniki in luna. »In končno bova prepoznala drug drugega.«

Prevedel Klemen Pisk.
Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtor je tudi gost festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.

---

O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je  prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.

Dora Kaprálová

Literarni portal MKC Črke: Dora Kaprálová

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Dora Kaprálová (Brno, 1975) je uveljavljena češka pisateljica, publicistka in kritičarka, ki od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica in novinarka ter živi v Berlinu. Je avtorica nagrajenih proznih del, piše kratko prozo, reportaže, igre in scenarije, ustvarja radijske dokumentarce in knjige za otroke. Njena dela so bila prevedena v številne jezike. Leta 2016 je prejela nemško-češko novinarsko nagrado.

Objavljeni prevod je nastal v času njenega bivanja na pisateljski rezidenci v Mariboru, v Hostlu Pekarna, pod okriljem programa MKC Črka.

---

ODIDI ALI PA TE TUKAJ ZAKLENEM

Kakor vsaka sentimentalna Srednjeevropejka imam tudi jaz dneve, zlasti pred menstruacijo, ko v predpomladnem Berlinu rada obedujem v kebabčičarni blizu hiše, kjer stanujem, v nekem kiosku, kjer nikoli ni ljudi. Navadno tam sedim na visokem barskem stolu in pazim, da se ne bi oprla na naslonjalo, ker ga ni, in zgrmela na tla. Ponavadi jem zažgane piščančje nogice, plastično vilico pa nabadam masten pomfrit, dokler se mi vse iglice na vilicah ne polomijo. Lovim jih po plastičnem krožniku, koščke bele umetne snovi, ki se je že zdavnaj pomešala z majonezo.

V takšnih trenutkih premišljujem, zakaj živim tam, kjer živim, in kam naj se človek vrine, da bi v duši čutil mir, v ustih pa namesto plastike v maščobi ljubezen do bližnjih, recimo.

Vsak, skratka, meditira kakor pač ve in zna.

Za šankom se na ražnju počasi obrača jagnjetina, hladilnik mehanično brni, od časa do časa pa je slišati škripanje barskega stola, na katerem sedim. Na velikem ekranu se vrtijo turistične slike z vsega sveta. Brez zvoka in v zanki. Te poti poznam na pamet. Španka in Šved plešeta tango na Baliju, seks bomba pije malibu na Pacifiku, skupina lepih fantov skejta po Barceloni, ostareli bogataš, kot izrezan iz devetdesetih, objema japonsko ljubico na obali Züriškega jezera. Svetovi se lomijo drug v drugega in se razbijajo kot na barvnih ogledalih kalejdoskopa. Novo briše staro in vse požre velik zaslon. Kot da bi se tudi v nepomembni berlinski kebabčičarni nadrealistično pomnožili neka resničnost in izkušnja neobstoječega.

Celotno neumno sceno pa za menoj kot ponavadi spremlja dvajset let mlajši tip za pultom. Tu običajno ni nikogar drugega. Fantu je dolgčas. Gotovo mu je dolgčas. Nekoč  mi je v polomljeni nemščini povedal, da je iz Teherana, drugič, da je rojen v Siriji.

V kebabčičarni, najbolj navadnem bistroju v naši soseščini, je vse ceneno. Črne svetleče kovinske mize, zapacani stoli, rdeči zidovi z amaterskimi fotografijami lipicancev.

Zakaj pišem o tem? Ker me je, ne vem, kako to, ravnokar poklicala producentka iz velikega nemškega tednika, znanka moje prijateljice. Obrnila se je name kot na poznavalko dela češke novinarke, ki je umrla v Ravensbrücku. Tam odkrivajo njen spominski kip. Pojutrišnjem.

»Nekdo mora pisati o tem,« mi neznanka energično hrumi v mobitel.

»Ja, seveda,« veselo zamomljam s plastično vilico v ustih.

Košarkarji na velikem monitorju spet brezskrbno strmijo v kamero. Producentka me vpraša, če imam svojega fotografa. Spomnila sem se svoje sosede Amy. Še včeraj mi je pred hišo jamrala, da zaradi hčerke, ki je, mimogrede, stara že deset let, ni posnela niti ene fotoreportaže.

»Imam, Amy Winehood, štiridesetletna fotografinja iz New Yorka,« rečem v slušalko, medtem ko še naprej žvečim piščanca na vilici.

Vse sva se dogovorili v eni minuti. Poslala mi bo pogodbo, po mailu. V koncentracijsko taborišče nas bo peljala z avtom, že leta je oboževalka češke novinarke in navdušena nad samim Ravensbrückom, mestom zgodovinske groze. Mestom zgodovinske groze, še enkrat ponovi in ​​prekine klic.

Postavni fantje na velikem ekranu brzijo na rolkah po ulicah Barcelone. Že sem hotela plačati, še preden jih je zamenjal švicarski bankir z mlado Japonko.

Tip za pultom se je oglasil: »Posel?«

»Posel,« sem odgovorila. »V Ravensbrücku.«

»Kaj je to?«

»Koncentracijsko taborišče,« sem odmahnila z roko.

»Super!« je fant zažvižgal in dvignil palec. »Lahko grem s teboj? Nikoli nisem bil v koncentracijskem taborišču.«

Nisem bila prepričana, ali je to rekel zato, da bi se ponorčeval iz mene. V delčku sekunde sem ocenila, da bi lahko bil moj mladi odrasli sin. Vsekakor bi lahko bil moj sin. Ampak ni.
Je Iranec, Afganistanec in včasih Sirijec, zdolgočasen in morda tudi radoveden.

»Ismail,« se je predstavil. »Torej lahko?«

»Pravzaprav, zakaj pa ne,« sem neodločno rekla, saj še vedno nisem bila prepričana, ali ni vse skupaj šala.

»Super,« je hvaležno ponovil Ismail, »vzel si bom prost dan.«

»Ampak to bo poslovni obisk, ne potovanje,« sem se odkašljala. »Pa še fotografinjo bova vzela s seboj.«

»Fotografinjo!« je dvignil palec. »No, to pa je nekaj. Jaz tudi fotografiram. Te lipicance sem jaz fotografiral.«

In tako sva se zmenila. Amy je bila vesela. Rekla je, da je na takšno ponudbo čakala več let.

Iz češčine prevedel Peter Kuhar

Vir: Utrpení a jiné žánry / Trpljenje in drugi žanri, zbirka novel

© Dora Kaprálová, 2020 // ©Druhé město – Martin Reiner, Brno, 2020

---

O prevajalcu Petru Kuharju

Peter Kuhar (1944), slavist, novinar, prevajalec poezije in proze iz več slovanskih jezikov, do upokojitve 2007 bil avtor in urednik na TV Slovenija (npr. oddaj  Osmi dan, Knjiga, Izvir/n/i idr.). Iz češkega jezika prevedel npr. roman Vprašaj očeta (2013) pisatelja Jana Balabána, trilogijo Pavla Šruta Lihožerci (2014-2016) in znanstveno monografijo Ekonomija dobrega in zla ekonomista Tomáša Sedláčka (soprevajalec, 2014). S soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo sta izbrala, prevedla in izdala dvojezično antologijo sodobne slovenske poezije iz obdobja 2000-2012, z naslovom Padesáti hlasy hovořím / S petdesetimi glasovi govorim (Praga 2012). Za slovenske literarne revije prevedel več kot štirideset čeških pesnikov.  Je programski vodja mednarodnega festivala Ob robu/Stranou s sedežem na Češkem, v mestu Beroun pri Pragi, ki od 2007 gosti avtorje iz vse Evrope – nastopilo je tudi več kot sto slovenskih avtorjev.

Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke: Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Avtor karikature: Jakob Klemenčič

Foto: Gregor Salobir

Matic Ačko (1991) je oblikovalec, glasbenik, pesnik, performer in vsestranski ustvarjalec, ki se je s poezijo prvič resneje srečal v srednji šoli, od leta 2017 pa se resneje ukvarja tudi s slamovsko poezijo. Deluje kot vodja slemovske skupine Slam zverine, ki v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor prireja mesečne večere slemovske poezije v Mariboru. Poleg poezije občasno piše tudi kratko prozo in besedila. Leta 2021 se je udeležil evropskega prvenstva v slamovski poeziji v Bruslju, kjer se je uspešno kvalificiral za svetovno prvenstvo, na katerem je leta 2022 nastopil kot prvi Slovenec. Pred izidom je njegov pesniški prvenec Rekviem za sneg, ki bo v začetku leta 2024 izšel pri MKC Maribor.

Foto: S. Polhek

Jakob Klemenčič (1968) se s stripom ukvarja od mladih let: prek srednješolskega časopisa in mladinskega tiska ga je pot vodila do sodelovanja pri ustanovitvi stripovske revije Stripburger, kjer je nekaj časa sodeloval kot član uredništva. V stripu so zanj najbolj značilne kratke zgodbe, ki jih je poleg Stripburgerja objavljal v mnogih slovenskih in tujih revijalnih in knjižnih stripovskih antologijah, nekaj pa tudi v obliki samozaloženih brošuric malega formata, t. i. »mini-comics«. Poleg stripa se ukvarja tudi z ilustracijo (periodika, knjige, muzejske razstave), slikarstvom in grafiko. Imel je pet samostojnih razstav (Slovenija, Francija, Brazilija), s svojimi stripovskimi deli pa je sodeloval tudi na veliko skupinskih razstavah.

---

ozelot

Eleni Artemiu Fotiadu

Literarni portal MKC Črke: Eleni Artemiu Fotiadu

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: osebni arhiv avtorice

Eleni Artemiu Fotiadu je ciprska pesnica in prozaistka, rojena v Famagusti. Izdala je 22 knjig: 12 pesniških zbirk, zbirko kratkih zgodb in 9 knjig za otroke. Za svoje pesmi in kratke zgodbe je prejela številne nagrade na različnih literarnih natečajih, dve njeni knjigi za otroke sta bili nagrajeni s ciprsko državno nagrado za otroško književnost. Za zbirko "Alex-inemos" je prejela nagrado Costa Monti, ki jo podeljuje Ciprski inštitut za kulturo. Njene pesniške zbirke »Emergency« (2011), »Heimeria Zali« (2017) in »REM« (2019) so bile uvrščene v ožji izbor za državne nagrade Cipra, zbirka »The Abstract Art of Epsilon« (2020) pa je bila v ožjem izboru za nagrado Jeana Moreasa. Njene pesmi in kratke zgodbe so uvrščene v antologije in zbornike ali objavljene na različnih literarnih spletnih straneh. Avtorica piše tudi scenarije za radio in televizijo ter besedila, ki so jih uglasbili znani ciprski skladatelji in glasbeniki. Ukvarja se tudi z dramatiko, njena dela so bila predstavljena na profesionalnih odrih na Cipra in v Grčiji. Eleni Je umetniška direktorica mednarodnega pesniškega festivala v Larnaki, ki je prvič potekal aprila 2022.

---

Nomadi

Primitivni smo še, rečeš

Spimo v svojih priložnostnih votlinah

kakor nomadi, ki se bojijo naseliti

v kakšnem močnem čustvu

Po nočeh

slikamo po stenah misli

majcene jelenje sanje,

ki brezbrambne tekajo po savani našega sveta

Ko potonemo v spanec ob puščicah svojih rok

sanjamo, da postane plen naslednjega dne

trofeja, ki jo bomo nesli visoko

vso to dolgo pot utopije

Nomadi smo, mi rečeš

Naše velike ljubezni so večno brezdomne,

z drgetom od mraza ali vročine

Iz zbirke Zimska vrtoglavica

REM

izgnanka

se znajdem

med sanjami in moro

zapisujem geslo zapora noči

rem pomeni

da sem v stiku z intuicijo

če se zbudim takoj po sanjah

prenašam v plečih sekiro ki so jo zasadile vame

ves dan se cepim na trske

snop nepopisanega papirja

znotraj pa tako temno

pa saj je že poldan

in ta občutek, prinesen iz žrela spanca

veleva, da je treba grenko zaužiti še kak kos dneva

vdam se

balzamiram trupla

konzerviram misel

kako zmagaš v bitki,

če je vojne že konec?

Iz pesniške zbirke REM

Življenjepis pisatelja

Njegova mama je pričakovala, da bo rodila kodrasto deklico

Uzrla je plešastega fantka in zajokala

Bil je cel neki oče, ki jo je nekoč poljubljal na usta

češnje pa so cvetele v objemu snega

Uzrla je plešastega fantka in se vzpela na golo goro,

da ga ne bi nikoli več videla

On pa je

odraščal, pisal v sebi ničle

čisto takšne kot krogle

Na vrtu je nabiral jasmin na limanice

jasmin pa je žgolel in mu umiral pred očmi

Drugi so ga nabirali kot nagačene ptiče

Vzmetnico je imel iz papirnatih letal

Če je sanjal in se premetaval v spanju

so letala skozi zaprto okno bežala v nebo

Takrat si videl leteti mimo letalo z repom iz reklam

črke so utripale ko so postajale besede v oblaku

slogan za nove produkte

Samo da si, da bi ga videl, moral napeti življenje

Tudi vivisekcija zahteva pravo anatomijo čustva

Nikar se ne čudite, da drugi govorijo o njem

Prebral je toliko življenjepisov

jih v glavnem predeloval v odrsko prezenco,

da se zdaj žalosti

z ihtenjem drugih

Grenko toči svojo črno tinto

Iz zbirke Luči na ves glas

Prevedla Lara Unuk

---

O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.

Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: osebni arhiv avtorice

𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.

---

Adoración

Obešam brisače

in razmišljam,

da so mojega psa poimenovali

po zmrzali, ki jo je komaj preživel.

Če bi mene poimenovali po tem sistemu,

bi nosila moško ime.

Takrat jo začnem pogrešati.

To ugotovitev, ji hočem povedati,

smejala bi se

in potem to povezala z neko teorijo,

ki je ne poznam.

Sploh nisem vedela,

da so stvari resne,

dokler me ni objela čez hrbet

pred risbo Alme Karlin.

Ustnice so bile tako blizu vratu,

da je bila snovnost samo predlog.

Redko se mi zgodi,

da ne vem kaj storiti.

Takrat nisem niti vedela,

kako oditi iz galerije, zato sem obsedela

in z njo gledala stropno poslikavo.

Zasmehovali sva baročno patetiko

in spačeni heroizem konjenice.

Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče

Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.

V predihanem zraku čutim poljub

in se ga na smrt bojim.

Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena

in s prstom drsi po koži.

Nehaj, ne morem razmišljati

in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.

Tudi ona se boji vsaj toliko

kot vojaki na stropu.

Jutri odhajam, mi reče.

Vem, ampak tokrat prvič razumem.

Ne smem dovoliti, da me poljubi.

Lažje je preživeti nekaj,

kar nikoli ne postane mehko.

Kosti

Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.

Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.

Črna kava in lokum

Najbolj sladek je ameriški sen

vtkan v vsak delec tkiva

nove generacije.

Empatija je prisotna,

odzivi, izhajajoči iz nje,

pa naučeni

in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.

Izkušnje gredo od točke A do točke B.

Sledi konkluzija

in motivacijsko sporočilo.

Preveč simetričnosti

se namesto v lepoto

hitro spremeni v kič

in preigravanje morale.

Zakaj balasta ne raztrgamo sproti

in ne razbijemo kozarcev,

če priložnosti kar kličejo po tem?

»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«

In zraven lokum.

Vedno se nekje srečata črna kava in lokum

in se za trenutek stopita na jeziku.

Za tiste, ki se nismo učili

o logičnih utopijah,

se marsikaj ne dovrši in sklene

in potem uživamo v pekočini.

Kirka

Kirka je bila jaz in ona in vse,

sva ugotovili.

Tudi imeli sva vse.

Strehe in rože,

vino in pico

bele vešče in črne misli

bombažne zavese,

bezeg v košari,

kuriran izbor glasbe

in vse je bilo na mestu.

Zakaj se niti v popolnih okoliščinah

ne znam odzvati na nežnost

kot normalna oseba?

Morda jemljem ženske besede

bolj resno od moških

in lažje prenesem nadutega idiota,

ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo

in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,

kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.

In drži, da sva obe katalizator,

jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,

ki vrže piksle iz svojih mest.

Vem, da metafore delujejo točno takole:

vidim divji vrt,

ljubim divji vrt,

sem divji vrt.

Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke: Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Martina Potisk (1987, Maribor), slovenistka in literarna kritičarka. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Leta 2018 je doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 dalje pisala literarne kritike (Mentor, Literatura, Dialogi, Sodobnost, Radio ARS, Delo). Leta 2019 je prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko. Kasneje prisotna v komisijah za Stritarjevo nagrado, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in Glazerjeve nagrade za področje književnosti. Je članica Društva slovenskih literarnih kritikov.

---

MUŠICE

1.

medlim

od dirkanja

za neosvetljenimi mejnstrim plonkci krvavečimi

kamni kolomoni kolodvori kantoni bradatimi

netopirskimi pratetkami petkami kavalirskimi

krem kavicami baklavicami bombonjerami ahja

sredi zvezd

menda dan na dan

matkurja majkemi mijavka tja

v sedem krasnih ah mastnostrastnih basni

zatorej prometej lej dej pogazi zavoj pa pridsm

gor merjasec moj ajma

oh in sploh

neprekosljivo lajat

v luno

2.

ne

ni zvezd

mandragorinih gnezd

samo nenasitljivi naprstci

komarji v predpasnikih in pijanska

srepota pred paradoksalnim strelskim

postankom ko bo treba odmetati mrzle

kanje in premostiti pretrgane glasove

na vranje pogreti podstrehi ker

roko na srce

res ne morem

minirati tako eh

majhnih njih

potem ostanem sama

do neba

 3.

je janova jasnovidna

pitonka kasandra kolcnila

da kristalno kalno brzim

proti podzemni aurori

borealis hop hejsasa

holadrija drajsasa

pa prec pejmo

med merkurjeve

perunike

4.

kje

opa pa je

moja pametna

sestra ki kar 367 dni

presedi platonsko pobratena

z menda mesojedimi diorjevimi

pelerinicami potemtakem pomalem

postane ad acta aha da denimo

nama ni naravno samoumevno

propileje prestavljati

z roso na rami in ne

jaz pravzaprav nisem

99-procentni polistiren

ampak prekleto kartonasto kotiram

v neki kao kleni

krzneni kanconi

Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Splet

Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.

Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.

---

TRI PESMI

Kava

Kava ob morju;

turška ali grška

Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala

S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino

na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta

grenka, čisto ta prava kava

peščena plaža in zelena modrina

– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja

kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik

dolge ure morja; vsaj pet

isti skrajni občutek

Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla

dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.

V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki

Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.

Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje

Za ozadje Aristotel in race

Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;

v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;

zadovoljivo pripomore k okusu

Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče

Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi

komolčijo otroke in upe

Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike

človek kot družba, ni nam rešitve

Kava z Jo(ano)

tokrat na Krfu – prav sredi Listona

Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?

Njo samo v vsakem primeru okušam, voham

Ritmična kava, v različnih tonalitetah

Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava

saj je z njo

Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;

oživlja moje peto desetletje,

najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne

Kava na Karibih, na Barbadosu,

na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,

turističnega, ampak tudi najlepšega

Z mlekom, sladka

Kava v New Yorku,

v Central parku, filmska, ameriška

Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa

– kako jim uspeva?

Naivno sem poskusil z marlborom

V vseh parkih so prepovedali vse znamke

Kava kar brez vsega

Kava v avtu,

ena izmed neštetih

Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan

Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu

diši po buhteči pomladi

Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,

živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska

z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji

Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja

Dvojna v Solunu, skalni golob

v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv

Kava pri Marii, prijetna, kapučino,

in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,

čvekava, prijateljska

Plastična kava iz Mikela

na pogrebu malega

še vedno kadim iste kot nekoč

Nenadoma se jih je večina polila

Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita

Napačno morje je

Napačno morje je

Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici

brez distance metra in pol ali dveh, brez mask

jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,

drugače se οb stiku ne da

Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi

je velik zvezek z morskimi zmaji

nekakšni spisi tistih brez greha;

poglavje, polno sinjih križev

oblačila so zadrževala toploto vrstic

še več dni po obračunu

Ampak tudi ta so zmetali v jame

Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati

Zaslužiš si postati žalost,

senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,

porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov

poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju

in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,

mi pripoveduj, mi obljubi

da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,

nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo

Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi

Železna vhodna vrata

Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje

Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč

Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,

pridem vse do marelice

Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu

Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.

Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere

Zunaj nikogar več ne poznam

Trudim se za svojo odsotnost

Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika

Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.

Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta

Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.

Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje

Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.

Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …

Prevedla Lara Unuk

---

O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.

Robert Menasse

Literarni portal MKC Črke: Robert Menasse

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: arhiv Cankarjeve založbe

Robert Menasse, avstrijski pisatelj in esejist. Večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, filozof in germanist se je rodil leta 1954 na Dunaju. Študiral je germanistiko, filozofijo in politične vede na Dunaju, v Salzburgu in Messini. V osemdesetih je šest let kot gostujoči profesor na univerzi v São Paulu poučeval filozofijo in estetiko ter nekaj časa služboval kot lektor za avstrijsko književnost. Predaval je predvsem o Heglu, Lukácsu, Benjaminu in Adornu. Od leta 1988, po vrnitvi iz Brazilije, živi kot svobodni pisatelj in politični esejist na Dunaju. Menasse velja za enega najostrejših kritikov nacionalizma in teleološkega pojmovanja zgodovine.

V romanu Die Hauptstadt (slov. Prestolnica), nagrajenem z najuglednejšo nemško književno nagrado Deutscher Buchpreis, ki je v slovenskem prevodu Tanje Petrič izšel leta 2021 pri Cankarjevi založbi, spregovori o varljivem zgodovinskem spominu, evropski krizi, »nadnacionalnem projektu« in bruseljskem evrokratu kot junaku našega časa. Leta 2022 pa je Menasse na sledi za véliko tridelno evropsko epopejo napisal nadaljevanje Prestolnice z naslovom Die Erweiterung (slov. Širitev), ki na podlagi intimnih zgodb »menassejevskih« edinstvenih, vselej tragikomičnih protagonistov reflektira širitveno politiko EU na primeru Albanije in evropske uničevalne nacionalistične težnje.

»Želel sem se ukvarjati s kandidatkami, državami, ki hočejo v EU, in protislovjem, da obstajajo članice, ki kršijo pravo EU, kot sta Poljska in Madžarska. Na drugi strani imamo države, ki sicer niso članice, a izvajajo evropsko pravo. Albanijo sem izbral kot primer, ker je posebno dosledna in je napredovala. A je vedno znova razočarana, ker je blokirana,« pove Menasse v nedavnem intervjuju za Delo.

Roman Širitev je v nekaj mesecih po izidu postal uspešnica revij Focus, Stern in Börsenblatt, prejel je nagrado Bruna Kreiskyja za politično knjigo leta 2022, bil je nominiran za najvišjo avstrijsko nagrado za književnost Österreichischer Buchpreis 2022 in pristal na prvem mestu ORF-ove in SWR-jeve lestvice najboljših knjig.

---

Širitev

(odlomek iz novega romana)

PROLOG

Palčki so osvojili svet. Tomislav »Tommy« Vysoky je osupnil, ko mu je to postalo jasno. Bil je dva metra in pet centimetrov visok mladenič, ki je študiral transkulturno komunikacijo na dunajski univerzi, kjer je tudi igral košarko za ekipo Uni Wien Emperors. Da si je lahko plačal študij, je večkrat opravljal priložnostna dela, zadnji teden je delal kot paznik v Muzeju sveta, podružnice Umetnostnozgodovinskega muzeja v dunajski palači Hofburg. V torek in sredo dopoldne, v petek pa popoldne, to se je dalo dobro kombinirati s študijem in treningi. Dodelili so mu mesto v muzejski orožarni, ki hrani najpomembnejšo zgodovinsko zbirko orožja v Evropi, katere vsi eksponati so povezani z izjemnimi političnimi dogodki, kot so zasedanja cesarskih svetov, kronanja, vojni pohodi, ki »pripovedujejo« o vzponih in padcih dinastij in prelomnicah evropske zgodovine, kot je zapisano v katalogu. Tommyju Vysokyju se je to zdela povsem nesmiselna formulacija, predmeti prav ničesar ne pripovedujejo, oklepi so nemo postrojeni v vrste, zraven moraš šele postaviti nekoga, ki bi lahko kaj pripovedoval. Ampak to ni bila njegova naloga. Moral je le paziti, da nihče ne bi stopil preblizu oklepom. Osrednji del njegovega izvidniškega območja je bila »junaška soba«, zbirka mečev, helebard, čelad, oprsnikov, oklepov in vojnih trofej, predvsem pa zastav in praporov, najslavnejših vojskovodij 15. in 16. stoletja, osvajalcev in branilcev okcidenta. Toda Tommyju Vysokyju ti bleščeči in sijoči eksponati niso izžarevali avre mogočnih, močnih moških, zmagovalcev v neštetih bitkah, vladarjev takrat znanega sveta, veliko bolj ga je presenečalo, kako majhni so bili ti možje. Po oklepu sodeč so bili komaj kaj višji od enega metra in šestdesetih centimetrov. V bistvu so bili palčki.

Če bi ga naredili za glavo nižjega, je pomislil Tommy, seveda samo v prenesenem pomenu, bi bil še vedno višji kot na primer ta vojskovodja Skanderbeg, pred čigar čelado, ki se je zdela narejena za otroško glavo, je zdaj z globokim spoštovanjem stal nek nemški turist.

Severin Osterkamp iz Darmstadta, učitelj glasbe na tamkajšnji gimnaziji Ludwiga Georga, je osupnil. V muzejsko orožarno se je odpravil le zato, ker se mu je zdelo samoumevno in v skladu z njegovimi težnjami, da se ob obisku pomembnega muzeja sprehodi po vseh razstavnih prostorih, čisto po vseh! Navsezadnje je plačal vstopnino za celotno stavbo. In nikoli ne veš, če te morda kje ne čaka kakšno presenečenje, na katerega te ni opozoril turistični vodič. In dočakalo ga je. To presenečenje. Skanderbegova čelada. Znotraj osvetljena vitrina, ki ga je pritegnila takoj ob vstopu v ta prostor, je čeladi dajala lesk in sijaj. Druge razstavljene čelade so bile v senci, za vrvmi. Profesor Osterkamp je gladko zakoračil mimo njih.

Prebral je legendo in se začudil. Kot profesor glasbe je seveda poznal Vivaldijevo opero Skanderbeg. Šele pred nekaj tedni je bila v darmstatskem nacionalnem gledališču uprizorjena koncertna izvedba. A zanj je bil Skanderbeg le lik iz operne literature; nikoli si ni mislil, da bo nekoč stal pred čelado, ki jo je ta lik resnično nosil v bitkah.

Izvlekel je pametni telefon in vprašujoče pogledal paznika, ki je odobravajoče prikimal, nato pa naredil posnetek te nenavadne čelade s kozjo glavo na vrhu.

Potem je pohitel naprej, saj je bilo v tem muzeju še toliko dvoran in sob.

Kakorkoli že je bila zbirka orožja dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja zgodovinsko pomembna, ni bila ravno magnet za turiste. Tommy Vysoky je lahko pogosto dvajset ali trideset minut nemoteno whatsappal s svojo punco ali Emperorji, dokler se ni pojavil naslednji obiskovalec. Ampak danes, to je bilo nenavadno, je prihajal že naslednji.

David Bryer iz Londona, upokojeni BBC-jev novinar, ki ga je brexit razočaral, se je odpravil na daljše sentimentalno popotovanje po celini.

Bil je na poti z ulice Ringstraße prek trga Heldenplatz v znamenito slaščičarno Demel na Kohlmarktu, ki jo je nujno priporočal vodič in v kateri je želel poskusiti te okusne dunajske melšpajze, preden naslednji dan odpotuje naprej v Prago. Zaradi naliva, ki ga je ujel ravno, ko je šel mimo Muzeja sveta, se je zatekel vanj. Navdušen nad cesarskim sijajem Hofburga se je povzpel po marmornatem stopnišču in se nenadoma znašel v muzejski orožarni, šel mimo armade oklepov in končno obstal pred vitrino, v kateri se je bleščala ta nenavadna čelada s kozjo glavo. Za razliko od vseh drugih čelad v tem prostoru je bila ta tako rekoč njegov unique selling proposition. Le kdo si še na glavo natakne kozo, je pomislil David Bryer in prebral legendo. Nemalo ga je osupnila.

Živel je v Londonu na Inverness Terrace, kjer je vsak dan hodil mimo Skanderbegovega spomenika na vogalu Porchester Gardens. Vedel je vsaj to, da je ime Skanderbeg zapisano na podstavku spomenika. In pred štiridesetimi leti, ne, celo še prej, se je tam srečeval z dekleti. Dobiva se pri Skanderbegu! A ni vedel, da je bil Skanderbeg nekakšen vojvoda Wellington poznega srednjega veka. V Londonu bo spomenik na vogalu svoje ulice zdaj videl v drugačni luči. Ali sploh: videl.

Tommy Vysoky se je začudil. Nekdo je spet prihajal. Drobna oseba, ona, ja, ona, bi celo pasala v enega od razstavljenih oklepov. Ena šestdeset, je ocenil. Imela je dolge, mokre lase, s katerimi je opletala sem in tja, da so kapljice kar pršile naokrog, Tommy Vysoky pa jo je v angleščini opozoril, naj tega ne počne, saj da lahko rja poškoduje železne oklepe. Tako si je vsaj mislil, ni pa vedel, ali je res, če to tukaj sploh obstaja: rja. Opravičila se je, yes, scusi, Tommy ji je podal papirnat robček, grazie, s katerim si je obrisala obraz. Nosila je velik nahrbtnik, kar je bilo pravzaprav prepovedano, ampak Tommy je pomislil, če ji je z njim uspelo priti mimo kontrole spodaj, kaj naj ji zdaj on teži, saj ja ne bo hotela ukrasti kakšne čelade.

Patrizia Barella je bila študentka glasbe iz Rima, ki je prišla na Dunaj, da bi svoj študij violine okronala z zasebnimi urami pri profesorju Höllererju, oziroma da bi si z biografskim zaznamkom »študij na Dunaju pri profesorju Höllererju« izboljšala svoje možnosti v prihodnosti. Rekli so, da se vsak violinist pred mednarodno kariero znajde na tem razpotju: »K hudiču ali k Höllererju«.

Ko je šla mimo vrste oklepov, mečev in čelad, katerih skoraj nepregledna množica je bila fascinantna, a ni bilo niti enega samega izstopajočega eksponata, je obstala pred to čelado s kozjo glavo, ki je bila vsekakor drugačna od drugih in na drugačen način predstavljena; v svoji vitrini je stala kot osamelec, osvetljena tako, kot da bi si človek z njo nadel tudi avreolo.

Patrizia je prebrala legendo in tako navdušeno vzkliknila, da se je Tommy zdrznil: Mannaggia, non posso crederci! Ne morem verjeti, noro!

Scusi, scusi, vse je v redu! V Rimu je Patrizia živela pri starših na trgu Albania in tam je stal spomenik z imenom »Athleta Christi Skanderbeg«. Ni vedela, kdo je to, vendar je morala svojčas v šoli napisati spis na temo »Raziskujem svojo četrt«, napisala pa je (česar se je zdaj spomnila): »Na trgu stoji spomenik moškega z rogovi na glavi. Moji starši ne vedo, kdo je bil to, vendar je moral biti pomemben, saj drugače ne bi stal na našem trgu.« Naredila je fotografijo, poslati jo mora staršem in svoji najboljši prijateljici Lini, s katero je tako pogosto posedala pod spomenikom.

V dvorano pa je zdaj odločno privihral moški, za katerega je bilo jasno, da ve, kaj želi videti. To je bil Fatos Velaj, vizualni umetnik iz Albanije, ki je imel veliko razstavo v eni od dunajskih galerij. Tistega dne je ravno prispel iz Tirane in si je pred otvoritvijo svoje razstave nujno želel ogledati še Skanderbegovo čelado, iz čistega nacionalnega ponosa, saj je bila zanj ta čelada simbol pomembnosti Šiptarjev za Evropo.

Mislil je –

Takrat pa je Tommy Vysoky oznanil: »Čez pet minut zapiramo. Prosimo, pomikajte se proti izhodu. Zapiramo.

Ampak –

Zapiramo čez pet minut!

Fatos Velaj je še v isti noči v hotelski sobi ustvaril gvaš z naslovom »Evropa: čez pet minut zapiramo«.

 Prevedla: Tanja Petrič

* Roman Širitev Roberta Menasseja bo v slovenskem prevodu v prihodnjih letih izšel pri Cankarjevi založbi.

---

O prevajalki Tanji Petrič

Tanja Petrič je književna prevajalka, literarna kritičarka, urednica, moderatorka in vodja  mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. V slovenskih tiskanih in spletnih medijih objavlja kritike, prevode, eseje, spremne besede, recenzije in članke s področja književnosti in kulture. S kritiškimi in prevajalskimi prispevki več kot deset let sodeluje tudi z Radiom Slovenija. V slovenščino je prevedla številne avtorje z nemškega govornega področja, med njimi dela B. Brechta, M. M. Flašar, F. Hope, A. Kim, J. Lüscherja, F. Mayröcker, E. Menasse, R. Menasseja, A. Schwarzenbach, B. Vogla in R. Wagnerja. Leta 2011 je za svoje prevode poezije prejela nagrado »Lirikonov zlát«, leta 2015 Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko, 2016 pa nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko za prevod poezije Friederike Mayröcker. Je članica, od leta 2020 pa tudi predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev, članica Društva slovenskih literarnih kritikov ter članica Slovenskega centra PEN. 

David Bedrač

Literarni portal MKC Črke: David Bedrač

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Črtomir Goznik

David Bedrač, rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, pisatelj, profesor slovenščine in doktor literarnih ved, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Piše tudi strokovne in znanstvene članke. Je avtor sedmih pesniških zbirk za odrasle: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013), Tvoj nakupovalni voziček (2014) in V hiši tvojega popka (2018). Njegove pesmi so prevedene v več jezikov, sodeloval je na mnogih festivalih in srečanjih s tujimi pesniki.

Piše tudi za otroke. Izdal je štiri zbirke otroških pesmi: Pesniška hiša (2008), Gugajčki in gugaji (2010), So že smehci k vam prispeli (2014) in Igravčki (2021). Poezijo za otroke objavlja tudi v revijah Ciciban, Cicido in Zmajček.

Izdal je tudi zbirko grotesk Ubijalci časa (2018) ter dva priročnika o pesnjenju – Brez uteži (2007) in Pesniške poti brez uteži (2018).

Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo. Vodil je številne literarne delavnice in izpeljal predavanja na temo literarnega ustvarjanja. Je prejemnik več literarnih nagrad, npr. nagrade Ptujska oljenka (2007). Doktoriral je s področja najsodobnejše slovenske lirike.

---

TRI MASKE

(Odlomljene zgodbe)

Dobra zgodba je kot krof –

nikoli ga ne smeš pojesti do konca;

nekaj ga vselej pusti za prihodnjič …

1

KOPJAŠ

Ko je prišel Taj pred kmetijo, kjer so se zbirali fantje iz skupine kopjašev, so bili že vsi tam.

»Ojla, stari. Pa kje si ti?« je že od daleč spraševal Marko, Tajev najboljši prijatelj. Tudi ostali so ga navdušeno pozdravljali. Nekateri so si popravljali še zadnje detajle na oblekah in na pisanih trakovih, ki so pokrivali njihova kopja.

»Danes gre moje kopje najvišje!« je vzkliknil Taj.

»Ni dvoma!« je glasno pripomnil Marko in ga hudomušno boksnil v desno ramo. »Če ga boš potem le ujel!«

In so se odpravili po vasi. Od hiše do hiše …

Slišalo se je veselo vriskanje, glasbo, po kateri so kopjaši enakomerno korakali in vsake toliko vrgli svoje kopje visoko v zrak, kot bi želeli prebosti sivo nebo in končno priklicati pomlad. Pri vsaki hiši so jedli in pili, da jih je, vse po vrsti, počasi prevzela sladka omotica. Njihovi koraki so postajali lahkotnejši, kot bi hodili po mehki peni. Pri zadnji hiši sta si Marko in Taj nalila še drug kozarec vina in nazdravila ter naredila nekaj hitrih ugrizov vsak v svoj marmeladni krof. Preostanka sta položila na mizo.

Od tam so zavili proti velikemu travniku, preko katerega so morali, da bi prišli do naslednje vasi. Na tem travniku so se fantje kopjaši vsako leto pomerili, kdo bo svoje kopje vrgel najvišje. Letos bo ta čast pripadla Taju.

»Če ga boš le ujel …« je ponovil Marko, ki se je opito pozibaval in se ves čas nasmihal.

Sredi travnika so se postavili v krog. Vsa pokrajina v njihovih očeh se je zožila. Nebo se je zdelo tako blizu, da bi se lahko, če bi skočil dovolj visoko, z vrhom glave udaril vanj. Zemlja z nekaj drobcene porjavele trave se je zdela kot mehka blazina, po kateri so zdaj v krogu, en za drugim, plesali in v zrak metali svoja kopja.

»Dajmo, Taj!«

Taj je stopil na sredino kroga, napel vse moči, se odrinil in zalučal svoje kopje visoko v zrak. Vsi so mu sledili s pogledi in dvignili glave. Kopje je poletelo, kot bi ne imelo težnosti, da so od začudenja pričeli drug za drugim odpirati usta. Skoraj so si polomili vratove, tako visoko so stegovali svoj pogled, a Tajevo kopje se še kar ni ustavilo. Letelo je kvišku kot raketa, polna neskončnega ognja, kot puščica, ki bo zdaj zdaj prebodla oblake, poletela k soncu in ga ranila v njegovo zlato tkivo.

Vsi so samo strmeli. Taj je od začudenja izgubil tla pod nogami. Zvrtelo se mu je in padel je. V ležečem položaju je gledal v nebo, kdaj se bo njegovo kopje obrnilo in padlo na zemljo. A se to ni zgodilo.

»Vstani! Hitro! Da ga boš pravočasno zgrabil!« so kričali en prek drugega. Marko je hitel k njemu in mu molel roko, naj vendar vstane, a Taj je nepremično strmel v magično nebo. Tudi drugi so popadali po tleh in leže opazovali, kako je skozi ozek predor, ki ga je naredilo kopje skozi nebo in oblake, pričela pronicati zlata svetloba.

Enemu od njih je od lepote prignalo solze v oči, ko je po tihem rekel: »Sonce … sonce krvavi …«

Taj pa je dvignil svojo desnico in ves hipnotiziran gledal v soj svetlobe.

»Kaj vidiš?« so spraševali ostali, medtem ko se je on samo nasmehnil in rekel: »Sem vedel. Saj sem vedel, da bo tako …«

2

VILA

»Sem vedel. Saj sem vedel, da bo tako …« je zamrmral Rebekin dedek in odšel v dnevno sobo.

Rebeka je sedela v kuhinji in čakala, da ji babica prinese skrinjico, ki jo vile vsako leto nosijo naokrog v pustni povorki.

»Rebeka, izvoli,« ji je rekla naposled in ji izročila majhno leseno skrinjo.

Ta je bila polna raznih okraskov, ki jih je nekdo oblikoval na površini temno rjavega lesa.

»Zelo lepa je,« je rekla Rebeka.

»Lepa, seveda. Zelo lepa,« je potrdila babica, ki je začutila, kakšno mogočno hrepenenje je Rebeki preplavilo srce. Ta je skrinjico malo stresla, da bi po zvoku ugotovila, kaj je notri.

»Rebeka,« jo je ustavila babica in jo pogledala z najresnejšim izrazom na obrazu. »Te skrinjice ne smeš odpirati. Za nobeno ceno! Tudi tresti ne! Me razumeš?«

Rebeka ni vedela, ali se babica šali, zato se je malo nasmehnila, a jo je ta vnovič ostro pogledala in prijela za obe roki. Rebeki je pričelo naglo biti srce. Začutila je, da babica misli resno in da tole menda res ni kar neka navadna skrinjica.

»Za nobeno ceno, Rebeka. To skrinjico sem dobila od svoje babice in ta od svoje in ta od svoje … in ti jo boš nekoč izročila svoji vnukinji, ko se bo za pusta oblekla v vilo in šla med ljudi. Rebeka, ta skrinjica prinaša pomlad. A je ne smemo nikoli odpreti. Prav?«

Rebeka je bila do konca vznemirjena, a drugega, kot da je prikimala, tisti trenutek ni zmogla.

»Seveda ne bom, če je tako …«

»Zaupam ti, Rebeka. Skrinjico moraš skrbno varovati. Kar je v njej, mora ostati skrivnost, razumeš?«

Rebeka je vnovič prikimala.

Ko je šla skupaj z ostalimi dekleti, ki so bile prav tako maskirane v vile, skozi vas, so se ustavljale pri vsaki hiši, prepevale, delile dobre želje. Vila Rebeka se je vsakič postavila na sredino pojočih vil, ki so plesale okoli nje, in v svojih rokah skrbno ujčkala leseno skrinjico, ki je nemo prisostvovala obredu.

Ko so se vile proti večeru vračale domov preko prostranega travnika, da bi prišle na drug konec, v drugo vas, se je že spuščala tema. Utrujene so bile in zdelo se jim je, da se je prostor zožil in zmehčal.

»Kaj pa če bi vseeno odprla skrinjico?« je Rebeki rekla njena najboljša prijateljica Tina. »Menda ne verjameš v te čire-čare, ki ti jih je govorila babica?«

»Raje ne,« se je branila Rebeka in se še bolj trdno oklenila lesene skrinjice.

»Daj no, boš videla! Gotovo ni notri ničesar. To je potegavščina. To je zrak, zamaskiran v leseno obleko. Nič, ki ga obdaja ta lesena konstrukcija,« je filozofirala Tina.

Travnik je bil vse temnejši. Pod njihovimi nogami so utripale zvezde.

»Čakaj! A se je vse obrnilo? A se tudi vam zdi, da hodimo po zvezdah, da se med nami vijejo oblaki in da je zemlja v resnici spodaj?« je spraševala neka druga vila, ki je naposled legla. Tako so storile tudi druge, Tina pa je med tem Rebeki izpulila skrinjico iz rok in jo hitela odpreti.

»Tina, ne!« je zakričala Rebeka, a je bilo prepozno. Kakor hitro se je skrinjica odprla, se je iz nje sunkovito pognal laserju podoben snop svetlobe in prebodel zvezde, oblake in tla, da je nastal ozek svetlobni predor, ki je vodil od skrinjice globoko navzdol.

»A tudi ve vidite, tam spodaj? A vidite, kar vidim jaz?« je spraševala Rebeka, medtem ko je pogledovala v globino.

Vse so stegovale glave in po tankem predoru je pričela gomazeti srebrnkasta tekočina.

»Luno si zadela. Ranila si jo. Krvavi! Luna krvavi …«

»Ampak … a vidite, tam spodaj?« je od začudenja zazijala Rebeka. Tudi druge so začudeno strmele navzdol.

»Res je, kar so govorili. Vse to je res,« je rekla ena od vil.

3

KURENT

»Res je, kar so govorili. Vse to je res,« je rekel Klemen, ko je poslušal radio. »Govorili so, da je ruski predsednik izgubili stik z resničnostjo in ameriški tak isto. Politična simetrija norosti, kot je rekel naš profesor oni dan …«

Stopil je na balkon in potegnil nekaj zaporednih dimov iz cigarete.

»Simetrija, sredi katere stoji Ukrajina – razbita, razcefrana, razpokana, sežgana. Speštana kot gosta marmelada, po kateri korakajo težki vojaški škornji.«

Cigaret je pokadil do konca in ga ugasnil, še nekajkrat pomočil v pepelnik in zatem zagrizel v krof, iz katerega se je vlekla dolga lepljiva kepica marmelade. Ko je zagrizel še drugič, mu je pozvonil telefon. Ostanek krofa je naglo položil na mizo in hitel z balkona v sobo. Ko je končno uspel zagrabiti telefon, je ta že nehal zvoniti, na zaslonu pa je pisalo: neznana številka.

»Najbrž spet kake reklame. Ali ponudbe vsiljivih zavarovalnic! Kot da mi bo zavarovanje res pomagalo rešiti svoje življenje. Kakšna iluzija!«

Zdaj se je odpravil v klet, kjer ga je čakala kurentija. Pričel se je oblačiti vanjo. Najprej si je nataknil kožuhasto obleko, še prej si je okoli pasu nadel gobo, da bi ga ščitila pred udarci zvoncev. Potem si jih je nadel, vzel ježevko in masko ter odkorakal proti cesti, kjer se je pridružil ostalim kurentom.

Tekli so, dokler niso iz mesta prispeli v vas, kjer so se ustavljali pri vsaki hiši. Tam so jih postregli s hrano in pijačo. Klemen se ni branil polnih kozarcev, ki jih je enega za drugim strastno praznil. V noge se mu je naselil poseben občutek, prostor in čas sta se mu vse bolj dozdevala kot dve magični celoti. Pri zadnji hiši se ni nikomur več nikamor mudilo. Kurenti so posedali, jedli in pili, nekateri so celo sneli obleko in zvonce.

Klemen pa je začutil posebno demoničnost, ki mu je pričela vreti v krvi. Nadel si je masko in noben ni več opazil, ko je izginil za vogalom, stekel na prostrani travnik, ki sta ga prebadala dva soja svetlobe: po enem je tekla srebrna tekočina, lunina kri, po drugem zlata, sončeva kri.

Klemen je pričel plesati. Se vrteti. Skakati. V glavi je čutil tisoč drobnih vrtincev, v prsih mu je vrelo, skozi kosti mu je pihal demonski veter in mu dajal posebno moč. Plesal je. Vse hitreje, vse močneje. Se vrtel. Z ježevko pa je udarjal tako silovito, kot bi prebadal in lomil zrak. Vsakič, ko je zamahnil, je za seboj pustil svetlo sled, nekakšno žilo svetlobe, svetlo razpoko, skozi katero so vanj butale mogočne energije. Krilil je z rokami. Silovito zamahoval z ježevko. Večkrat zapored skočil visoko, da so zvonci zvonili vse glasneje. Ježevka je parala zrak. Prostor je pričel pokati, se lomiti, po času so padali okruški.

Tedaj se je Klemen zlil s kurentovo kožo in kurent se je zlil z njegovo. Zvonci so zvonili še močneje. Ježevka je udrihala po zraku, ki je bil vse bolj razpokan, razbrazdan in ranjen. Ta svet se je postopoma olupil in zadaj se je pokazal tisti drugi, pravi svet.

Tedaj pa je Klemena nekdo poklical iz daljave …

Sedim za računalnikom in jem krof.

Velik marmeladni krof.

Ne bom ga pojedel do konca, ker tudi zgodb ne smemo povedati do konca.

Odlomiti jih je potrebno v tistem trenutku, ko se v bralca naseli najsilovitejša napetost.

No, neka bralka pravkar trka na moja vrata in kriči,

da ima dovolj tega, da nobene zgodbe ne končam več.

Naj ji odprem vrata?

Naj se naredim, da nisem doma?

Naj se preprosto potuhnem, sprenevedam, da ne vem, o čem govori?

Saj že stoji za mojim hrbtom …?

»Tu si … Kaj bo dobrega? Kako si pa prišla notri?«

»V zgodbo? Preprosto …« odvrne in …

Marija Andrijašević

foto: Igor Šoban, Večernji

Marija Andrijašević (1984, Split) je na Filozofski fakulteti v Zagrebu magistrirala iz primerjalne književnosti ter etnologije in kulturne antropologije. Je uveljavljena hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2007 je dobila nagrado Goran za mlade pesnike za zbirko »Davide, svašta su mi radili«, njene pesmi so uvrščene v antologije in prevedene v več tujih jezikov. Slovenski bralci so jo imeli priložnost spoznati že kot gostjo festivala Dnevi poezije in vina 2018, kot avtorica je sodelovala tudi v mednarodnem rezidenčnem programu Odisejevo zatočišče (Ulysses´Shelter), tokrat pa se predstavlja s proznim odlomkom iz romana »Zemlja bez Sutona« (Fraktura), za katerega je letos prejela nagrado T-portala za najboljši hrvaški roman.

---

Zemlja brez mraka

(Prevod odlomka iz romana Zemlja bez sutona, Fraktura, 2021)

/…/

Rasla sem v žilavo, koščeno bitje velikih, malce žalostnih oči, z naprej štrlečo brado in čudnimi zobmi. Bili so ravni, ampak res veliki (tudi danes so) in kadar sem se zasmejala, so se mi razširili čez celoten dolg in upadel obraz, tako kot jih vidim zdaj v odsevu stekla, ki prekriva fotografijo šolskega igrišča. Potem pa še ti lasje s prečko sredi čela in štrleča ušesa in nos, za katerega sploh ne vem, kaj bi rekla. Trmasto se dviga nad zgornjo ustnico, jo zateguje in razkriva enici pod njo. Rasla sem s skrbjo mater svojih malih vrstnikov in vrstnic, rasla z obžalovanjem in z otožnimi pogledi učiteljic, s pogledi, ki so govorili, da ta otrok res nima sreče.

Medtem ko so fantje obkrožali dekleta, ki so se počasi razvijale v violine, lepa zaobljena telesa z zapeljivim tonom in uglašenimi žicami, se je v meni rojeval tisti moj ton, oster in obramben, ki mi je konec dneva govoril, da so ljudje prav tako nevarni kakor orožje, vojne, noži, nepazljivost. Učiteljica je polnila moje beležke z mastno rdečim črnilom, vabila tata ali nonota na govorilne ure, izredne, nujne, ker sem (spet in še vedno) počasna, ker zamujam, ne prihajam, vedno slabše je, kažem znake neprilagojenosti in samovolje (enkrat sem kar sredi pouka na robu solz pobegnila iz šole), v trenutkih poskusov pogovora z mano pa sem tudi nevljudna. Na vsako postavljeno vprašanje sem ponudila najbolj dvosmiseln odgovor od vseh – molk.  

Zamuja za drugimi v skupini, leto – dve – tri, prizadevno črni učiteljica. Počasna, počasna, počasna, počasna, počasna, cela knjižica je izpisana s to besedo v tej šoli, ki takrat še nima svoje telovadnice, vsak narek zaključen s to pripombo, vsaka kontrolka, vsako spraševanje. Počasna. Ampak ko si opazovalka sveta, je tvoja dolžnost, da si počasna, me slišiš?

Vseeno nisem rasla brez ljubezni in ta ljubezen me je vrnila nazaj. Se ga tudi ti spomniš tako, kot se ga spominjam jaz? Ta lepi, molčeči nono, ki mi je dal vse, kar je vzel svojemu otroku. Midva kompanjona, pajdaša, bila sem njegova ljubljenka že od malih nog. V veselju in v deliriju nono ponavlja samo Glorija, Glorija, Glorija, v takih trenutkih pa govoriš o tistem, ki ti je pri srcu, pri duši, tako sem slišala pravit. Uživam v tem, da me ima raje kot prejšnjih enajst, dvanajst. Njih nikoli ne videvamo, čeprav je teta soseda nonotu več kot enkrat pripomnila, kako sta jih on in nona od določenih let naprej bolj ali manj vse pazila in tako rekoč vzredila, zdaj pa jih ni več od nikoder. Kaj nama bodo, midva imava drug drugega, a je tako, pravi on, jaz pa ponavljam za njim. Malo je stvari, ki jih ne počneva skupaj: jeva, včasih tudi spiva, pijeva kavo (on iz svoje skodelice, meni pa jo prelije na krožniček ali v že skoraj prazen kartonski kozarček Ledo smetane). Moja najpogostejša zadolžitev je, da grem zanj do prodajalne Dalma v Papež Pavlovi ali v lekarno na Blatine, in ker zaradi starosti in bolezni tudi vse slabše vidi, mu moram pogosto prepisovati telefonske številke njegovih bratov in sinov na vizitke, ki jih izdelujem iz starih škatel zdravil ali keksov. Večje številke, večje vizitke. Pomembno je tudi, da pričakam poštarja, okoli desetega v mesecu, saj prinaša njegovo penzijo in invalidnino in tatovo invalidnino. Nono deli ta drobiž z mano, tatovega denarja se ne sme dotikati. Priganja me, naj bom pridna v šoli, uči se, uči se, dokončaj šolo, poslušaj učiteljico. Godrnja, kadar me tata odvleče s seboj na vas, in ponavlja, kar je nekdo na Vrju rekel njemu za njegove otroke, naj se raje učijo, da jim ne bo treba delat. Tata to razkuri, slutim, da s tem pregovorom nekaj ni v redu, ampak … Nono ve, kaj je zemlja, vrag naj jo odnese, kot jo je prinesel, in oči se mu zasolzijo. Z Vrja se je zadnjikrat spustil po Karmelini smrti in se nato vse do svoje lastne ni več vzpenjal tja, niti na pogreb sestram, starim devicam, ne. Takrat sem mislila, da mu zadostujejo ulice naše male četrti, ljudje, vrvež, besede. On na vse to v tistem neradodarnem, prepirljivem kraju zagotovo ni niti pomislil. Joso, bogat človek. Moj nono, tvoj tata.

Tebi govorim, ki zdaj posedaš na bolnišničnem hodniku in potiskaš pred seboj hojico. Poznam te, na balkonu si in na skrivaj jemlješ posamične cigarete iz škatle ter jih komaj prižgane, že po enem dimu, mečeš v plastičen kozarec z ledenim čajem. Tebi, čigar ženo gledam pred pritlično hišo v Ilovi. Poza kontrapost, hlače na zvonec s širokim pasom, oprijeta srajca, odpeta ravno prav, da se skrije nedrček, okoli vratu kičarija, ki se komaj vidi zaradi gostih svetlih las in valovitih fru-fru kodrov. Pozira fotografu, v roki drži velik šopek rož in kartonsko škatlo jajc, lica ima nabrana v širok nasmeh, skoraj do osmic. Moja izrezana podoba je, kako je ne bi prepoznala. Ko se osvobodi iz te fotografije … in malo kasneje, bo postala tudi prva belle de jour v četrti. Za konec te bo počila po glavi in od te žalosti si ne boš nikoli opomogel. A je tako?

Pojdite na zrak, mi prigovarja starček, ki opazi mojo nenadno slabost. Hip zatem sem že zunaj, na klopi, umita z vodo iz plastenke, v odprtem svetu, v živžavu otroške igre iz bližnjega parka, na zelenem travniku, obkroženem z rdečo stezo. Črički za trenutek utihnejo, čutijo me v svojem kraljestvu, potem vzamejo zalet in ponesejo novico čez cel polotok. Našla je.

V ušesih odzvanja življenje. Polni mi pljuča. Naježi vsako ped narave v mojo obrambo.

Spomnim se te, otroštvo.

Spomnim se tudi tebe, mama.

O moji mami se v naši tričlanski družini ni govorilo. Do neke starosti nisem poznala niti njenega imena, nisem vedela, kako je bila videti, niti mi ni nihče kdaj rekel, enaka si kot mama ali lepa si kot mama ali karkoli si kot mama. Nisem je pogrešala in ne spomnim se, da bi med odraščanjem kdaj želela imeti mamo (kaj sploh je to?). Tu in tam sem pomislila, če je živa, kaj počne, katera je njena najljubša barva in kako je lahko kar odšla in pustila svojega otroka in moža ali hvalabogu, da je odšla in pustila svojega otroka in moža, odvisno pač od življenjskega obdobja, zdravja ali bolezni. V šoli je moje učiteljice niso nikoli omenjale, niti mi niso nikoli rekle tako kot drugim deklicam in dečkom, da naj predam sporočilo mami ali pa da naj se mama podpiše na dno testa. Niso me pogledale v oči, kadar so pri urah radovedno spraševale, kaj smo podarili svojim mamam za dan žena. Za mene moje mame ni bilo, ni obstajala, a vseeno se je včasih zakotalila po glavi, se dvignila v valu prahu, kakršen ostane v zraku za pravkar postlano posteljo.

Bila je vzklik deklic in dečkov iz Paićeve ulice v obdobju igre zemljo krast in skrivalnic. Vsakič, ko bi me našli, bi se ob slavju zmagovalne ekipe obvezno slišal tudi vzklik tvoja mama je kurba, tvoja mama je kurba. To vzklikanje je imelo podobno grenko-sladek priokus kot otroški sirup, zato sem ga pred spanjem z željo, da bi pozdravilo to bolezen v prsih – bolj ali manj previdno – včasih tudi sama ponavljala.

Moja mama je bila tudi klofuta po prepevanju moja mama je kurba, moja mama je kurba, ki ga je oče zaslišal skozi priprta vrata sobe, pospremljena z loputanjem vrat s takšno silo, da so kupole lestenca nad mojo glavo še nekaj časa požvenketavale od strahu pred podivjanim Žaretom. Moja mama je bila solza na nonotovem licu, ko sem prepevala moja mama je kurba, moja mama je kurba. Bila je tiho stopanje po laminatu verande do vhodnih vrat in oko prislonjeno h kukalu, bila je zvok praznine, polne zračnih žogic, ki so se pod težo razbežale v obliko dveh prestrašenih in žalostnih stopal, vkopanih na mestu. Bila je tudi mama sirote, tiste, ki se v agoniji in agresiji meče na trdi beton »Maestrala«, niti dvesto metrov stran od našega bloka, in kriči, joče, ječi in se zvija v krčih, vse dokler je nono ne zbudi iz vročice, nočne more. Bila je mama sirote, ki dviga roke v zrak in grozi s svojimi mlečnimi zobmi.

Moja mama je bila odsotna, a vseprisotna. Bila je izraz na obrazih tistih, ki sem si jih drznila vprašati o njej, včasih naravnost, včasih po ovinku. Na strogem in kamnitem obrazu, na katerega sem naletela pri očetu, ko sem vprašala, ali imam mamo, on pa mi je odgovoril nimaš. Ali pa enkrat, v prvem ali drugem razredu osnovne šole, ko sva se oče in jaz na smrt skregala in sem vse spakirala v majhen nonotov kovček ter na vratih razglasila, da grem k mami in da ga tudi jaz zapuščam, pa srečno, ti črni dečko.

Smejal se je tako glasno in očarljivo, da sploh nisem slišala, kdaj je začel usnjeni pas plaziti svoj jezik po mojih nogah, bežečih v sobo, pod posteljo, da se skrijem v najmanjšo luknjo in da imam tam svoj mir, niti hči takšnega očeta niti hči neke mame tam kdo ve kje.

/…/ 

Prevedel Tomo Podstenšek

---

O prevajalcu Tomu Podstenšku

Tomo Podstenšek (1981) piše predvsem prozo, s svojimi deli je bil štirikrat med nominiranci za najboljši slovenski roman leta (nagrada »kresnik«), enkrat pa tudi v ožjem izboru za nagrado »novo mesto« za najboljšo knjigo kratkih zgodb. Redno objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih. Nekaj njegovih knjig je prevedenih v hrvaški, srbski in poljski jezik, posamezne zgodbe pa v angleščino, makedonščino, nemščino, madžarščino … Ob pisateljevanju občasno tudi prevaja iz drugih južnoslovanskih jezikov.

Jorgos Alisanoglu

foto: arhiv avtorja

Jorgos Alisanoglu (Kavala, 1975) je pesnik, prevajalec in založnik. Študiral je sociologijo in politične vede, podiplomsko pa mednarodne odnose in socialno politiko. Živi v Solunu. Novembra 2005 je ustanovil založbo ter knjigarno Sekspirikon in je od takrat njen direktor. Njegove pesmi so bile prevedene v številne jezike, objavljane v antologijah, udeležil se je tudi različnih festivalov in pesniških srečanj v Grčiji in tujini. Izdal je osem pesniških zbirk. Njegova najnovejša zbirka Panji, ki je izšla pri založbi Kihli leta 2021,  je prišla v ožji izbor za nagradi revij Hartis (Zemljevid) in Anagnostis (Bralec).

---

[ Mine ]

Sen je bila ženska s prerezanimi arterijami

Donava ki naj bi privedla nazaj očeta

padec Zidu med tvoje nevestine vrtnice

Sen duša ki se je začela napihovati kot balon

vse dokler ni prekrila sonca

Sen da bom prišel na svet iz krvi tvojih rok

mož izgubljen na vodonosnih temeljih dveh kultur

duh v poročni obleki ki se je obesil na Zid

Sen luč ki je zrasla ogromna nad doseženimi

mejami in je tam ostala oddaljena od dob

da bi svetila koncu zgodovine

Sen je bil tvoj dih na malih pomladnih minah

[ Vojna / Kvartet ]

Ta vojna se je zgodila v notah,

v poltonih nekega adagia za godala

in do tedaj je bila za vse nezamisljiv koncept

saj vendar pravijo da je na globokih vodah glasbe

čas nevtralen

toda tudi vojne se privadiš

kot se privadiš koncepta glasbe

oba nezamisljiva za povprečni um

če se ju le bežno dotakneš,

ne ostane nič razen avre nemočne veličine

tisti občutek, da nekoga ubijajo

tisoče milj stran –

                          na radijskih valovih

[ Mariupol ]

Moja duša je, zjutraj, spominjala na kraj izgnanstva

nismo mogli spregovoriti – neba ne bi bilo nazaj

če bi se svet postavil na glavo

nižje je, želodec, prežvekoval bronaste zobe

volka

do meja nog ni seglo nič razen rjovenja

rdečega medveda

če bi spregovorili, bi spregovorili v tišini

Iz zbirke Igrališče, Kihli 2016

[ Popoldan z J. L. Borgesom ]

Ta sem ki ve da se bori brez haska / kakor tisti, ki zaman zre v zlomljeno ogledalo / in vzvratno opazuje odsev svojega življenja

nenehno pišem isto pesem / pišem Itako ob tvojem ušesu da bi dojela koliko globlje je življenje kadar odzvanja v tišini

tisti sem ki ve da ni druge kazni razen pozabe, niti drugega oprosti, niti povratka / nekdo sem ki ni nihče / tisti ki je v vojni zmagal v vseh bitkah brez meča, samo s svojim molčanjem

tišina sem – odjek pozabljenja – nič.

[ Noč z Albertom Camusom ]

Vsako leto se na ta dan

spominjam tiste fotografije

ki sem jo posnel na pokopališču na Montmartru

osupnem ob temnem soju – 

gostoti njegove energije, ki strjuje vesolje,

okrepi mojo misel na ljubljene ljudi

ki jih ni več ob meni

ugodna uganka mi spet pomaga

da doumem morfologijo stvari

razmišljam da vse na koncu pristane v tej črno-beli

fantazmagoriji s cvetočimi češnjami nad vrtnimi gredami

razmišljam o absurdnosti sveta 

po drugi strani, si mislim, kako si lahko stavil na absurd

s toliko sonca v spominu?

                                                        _______

 Iz zbirke Panji, Kihli 2021

Objavljene pesmi prevedla Lara Unuk

---

O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.