Literarni portal MKC Črke

Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke: Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Fotografija: Vygaudas Juozaitis

Dovilė Bagdonaitė (1991, Litva) je vizualna umetnica in pesnica. Študirala je na Akademiji za umetnost v Vilni, kjer je diplomirala in magistrirala iz monumentalnega slikarstva, nato pa leta 2022 pridobila še naziv doktorice umetnosti. 

Svojo prvo pesniško zbirko Blue Whale’s Heart je izdala leta 2016, potem ko je za rokopis prejela prvo nagrado na natečaju Zveze litovskih pisateljev. Drugo zbirko Tracks_in_the_grass je izdala leta 2022, Inštitut za litovsko književnost in folkloro pa jo je uvrstil v ožji izbor najbolj ustvarjalnih knjig leta in med 5 najboljših pesniških zbirk leta. Njena poezija je vključena v številnih antologijah.


Moj avto

več let že vozim črn avto

na zadnjem sedežu so še vedno prazni zvezki vsa stara sporočila

v truplih nedelujočih telefonov sem zavrgla

in z njimi onesnažila reko ko sem zapeljala čez pojoči most

kot bi izpljunila dodobra prežvečeno žvečilko

zato da bi jo pozobal ptič tako sem jih bila sita

ogledalo piše zgodovino vzvratno

ostanki semaforja

na kvadratnih samolepilnih lističih

so na cesti opaznejši ponoči

bleščijo se v nedokončanih odstavkih prerij

zelena postane rdeča če preskočiš poglavje

spredaj se sveti armaturna plošča in merilnik hitrosti kaže

220 besed na uro pritiskam do konca na plin

v kuhinji avtomobila je vedno vklopljen aparat za kavo

vre in brbota ledene kocke zamrznejo

tu tudi spim potem ko vklopim avtopilota v mojem

avtu je vedno ustrezna temperatura

tla so obložena s hrastovimi deskami preproga

in rjuhe so tako čiste

od zunaj ni videti tako prostoren

vendar je to le trik da ne bi pritegnila pozornosti pleh pičk

zdaj

utripajo opozorilne luči

radio je nastavljen na postajo lubeničnega sladkorja

samotna bencinska črpalka z ukrivljeno streho

stisnjena med krake cestišča na razcepu

v denarnici zlata ribica

zračna blazina se napihne prevzame me

občutek varnosti mesečina

pade skozi okno na tvoje noge

sediš v njej ti neizmerno lepa banalnost

Dnevi spletnih portalov

Srečevala sva se na različnih

znamenitih krajih tega mesta da bi igrala šah

mleko nedavnega srečanja je še vedno toplo

preplavljalo je žleze in poteze najinih kmetov.

Moj nasprotnik je prefinjeno in vljudno

spraševal člana osebja v dvorani o

vrsti tekočin in drugih materialov ki so bili na voljo

ni se potil bil je miren nenapet kot da ga ne bi

težili časovna stiska in nujnost odločitve

podobno je tudi igral. 

Spoznala sva se na skoraj zapuščenem portalu

ki prikazuje koliko kilometrov ločuje njegove prebivalce

naju je ločevala le reka ki sva jo nameravala preplavati vendar

sva se srečala preprosto tako da sva prečkala nekaj mostov in ulic.

Pozneje me je vse redkeje

kontaktiral letel je zdaj v to zdaj v ono

državo na velikih letalih poševno kot

lovec po šahovnici ni več pošiljal

ukazov kam naj se premakne figura.

Le kakšno razdaljo zdaj kaže ta umazani

od vseh zapuščeni portal

s prevrnjenimi šahovnicami

in kralji pospravljenimi v škatlo.

Ostala sem tukaj

on pa je hodil v službo

ostala sem tukaj

pred listom iz karirastega zvezka

da bi po njem premikala figurice črk.

Mona Liza

na avtobusu k meni stopi ženska in reče vidim da vam je všeč

všeč mi je odgovorim in to zelo odgovorim mona liza

takšno imam pravi kot je ta

ki jo imate naslikano na trebuhu lahko bi vam jo ceneje

prodala ne hvala nimam stene zanjo

odgovorim in že sekundo pozneje mi je žal

dobro premislila sem si pa se

peljiva k vam in jo poglejva

stopim v njeno stanovanje natrpano je

iz sten veje vonj po starem človeku

ni prezračeno toda naokoli ležijo

sivkine blazinice iz drogerije

na tapetah z rjavimi madeži pa

v zlatem okvirju kot v Louvru

visi ogledalo

kje pa je mona liza vprašam

poglej reče tjale stopi

zraven ogledala vidiš

kako veliko me je povsod zelo sem se trudila

povsod sem kamor pogledaš

tiskano izdajo mene nosiš všeč sem ti

ostani in poskrbi zame

in ko bom umrla boš imago mojega obraza

prevzela ti še enkrat pogledam

v odsev in ugotovim da je minilo

že sto let in da je ogledalo odteklo kot reka

Noč v katakombah

Nad zemeljskim površjem kosti, povezane z žicami, vijaki

in kolesarskimi naperami, s tistimi nevidnimi znaki povezave,

ki razporedijo dogodke v obliko krokodila z razprtimi čeljustmi.

V besedilu to funkcijo opravljajo ločila.

Zakaj jim pravimo »ločila«, in ne »povezovalniki«?

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

In ti, sestavljalec dinozavrov,

si daleč.

Mimoidoči glasno ščije kolesarske napere v reko,

ni mogoče, da ga ne bi slišala, in še eden, že obrnjen proč, in korak stran

še eden, kot da bi nekdo odprl vse pipe

in bi se se civilizija iztekala po žlebovih, nekdo vtakne cigaretni ogorek

v lobanjo, očitno ga je ugasnil na van Goghovi sliki,

strah pred luknjami – tripofobični tok, ki prebije papir,

ššš ššš ššš.

V paleontološkem muzeju

slonove kosti, povezane z ločili,

Quasimodo se je sesul v prah –

kristal, prekrit s kristali.

Oaza malenkosti, slonji raj, in potem ko se spustiš tja,

gumijasti zobje in magneti za oči,

spodaj, pod zemljo, druge človeške kosti,

kot skladovnice

lepo zloženih drv,

amor ornamenti.

Iz antropoloških povzetkov o podobi

Tojani Račiūnaitė

Obstaja ogledalo Twardowskega

s katerim je klical dušo Barbare Radziwiłł, ko pa je

postal kristjan, je dal to ogledalo

v cerkev, zdaj stoji na omari

in samo Bog ga lahko uporablja.

Tam je deklica, Marija Ana Tereza

umrla je pri dveh letih, vendar je naslikana njena prihodnost

tam je stara šest let, sestavljena je iz obrazov staršev

mama jo je hotela kanonizirati, obstajajo

slike s posebnimi žebljički na okvirju, ker

če jih ne bi bilo, bi lahko ob pogledu na sliko znorel

kakor da je umrl kdo od tvojih otrok.

Tam je prostor za pribijanje voščenih želja

prostor, da vse to pretopimo v sveče in

prižgemo ogenj, tam sta Agatini dojki, cenzurirani v hlebčka kruha

varuj me pred požarom, prosim.

Tam so gledališča duhov in stroji za duhove

hladna dušikova para za zažiganje bradavic

tam je preostanek telesa, depozit, položen v kip

kot baterija, ki polni simulakersko telo.

Tam je milost okužbe, ko s krpo podrgneš sveti predmet in

tudi krpa postane sveta.

Telo je nosilec podobe –

nadeni si venec iz grozdja

in glej, postal si Bakh

ki poje o vsem tem –

nekoč

je nekdo

ustrelil

v

sliko

in

on

je

kakor da bi bil živ

začel

krvaveti.

Opombe:

  • Jan Twardovski - poljski čarovnik. Po eni od zgodb naj bi na prošnjo Sigismunda Avgusta, poljskega kralja in litovskega velikega kneza, priklical duha Barbare Radziwiłł.

  • Barbara Radziwiłł — ljubica in žena Sigismunda Avgusta. Velika vojvodinja litovska (1548) in poljska kraljica (1550).

  • Marija Ana Tereza - hči Jana Kazimirja in Ludvike Marije, potomka kraljeve rodbine Vasa.

Pesem, ki jo je napisala moja mama, jaz pa sem samo popravila napake

Se je shod že končal?

Zdi se mi, da sem te videla z zastavo na ramenih.

Opazovala sem vso procesijo

videti ste bili

precej pomilovanja vredni s temi

z rožnatimi maskami.

In neka indijska

glasba. Videti ste bili kot

ovce, gnane v

klavnico.

Samo otroci in mladina, stara okoli 30 let.

Vsak drugi je prispel iz Belorusije ali Rusije.

Čudno da se

tako zelo bojiš korone

ne bojiš pa se aidsa.

Zato te tudi sprašujem si res hodila

z zastavo?

Ja mama hodila sem

pred tem sem na vlaku opazovala kako

si metalci barvajo ustnice

z vijoličasto barvo

Sprevodnice v modrih oblekah

so jim luknjale vstopnice in se prijazno

nasmihale kot da bi se spustile z neba.

Agresivni glasovi nogometnih navijačev
so bili enake zelene barve
kot črte na policijskih kombijih.

Ne razpršeni rumenjaki

ne dvignjeni prsti s polakiranimi nohti jeznih žensk

ki so se upravičeno bale da jim bodo geji odvzeli može

niso zadeli cilja bilo je jasno

da so bili usmerjeni drugam.

In tam je bila tista reševalka v rdeči uniformi, ki je ploskala

ker smo zdravi že od leta 1973.

Nič ni narobe z mano.

Prevedel Klemen Pisk.

Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtorica je tudi gostja festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.


O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je  prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.

Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke: Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Avtor karikature: Jakob Klemenčič

 

Foto: Gregor Salobir

Matic Ačko (1991) je oblikovalec, glasbenik, pesnik, performer in vsestranski ustvarjalec, ki se je s poezijo prvič resneje srečal v srednji šoli, od leta 2017 pa se resneje ukvarja tudi s slamovsko poezijo. Deluje kot vodja slemovske skupine Slam zverine, ki v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor prireja mesečne večere slemovske poezije v Mariboru. Poleg poezije občasno piše tudi kratko prozo in besedila. Leta 2021 se je udeležil evropskega prvenstva v slamovski poeziji v Bruslju, kjer se je uspešno kvalificiral za svetovno prvenstvo, na katerem je leta 2022 nastopil kot prvi Slovenec. Pred izidom je njegov pesniški prvenec Rekviem za sneg, ki bo v začetku leta 2024 izšel pri MKC Maribor.

Foto: S. Polhek

Jakob Klemenčič (1968) se s stripom ukvarja od mladih let: prek srednješolskega časopisa in mladinskega tiska ga je pot vodila do sodelovanja pri ustanovitvi stripovske revije Stripburger, kjer je nekaj časa sodeloval kot član uredništva. V stripu so zanj najbolj značilne kratke zgodbe, ki jih je poleg Stripburgerja objavljal v mnogih slovenskih in tujih revijalnih in knjižnih stripovskih antologijah, nekaj pa tudi v obliki samozaloženih brošuric malega formata, t. i. »mini-comics«. Poleg stripa se ukvarja tudi z ilustracijo (periodika, knjige, muzejske razstave), slikarstvom in grafiko. Imel je pet samostojnih razstav (Slovenija, Francija, Brazilija), s svojimi stripovskimi deli pa je sodeloval tudi na veliko skupinskih razstavah.


ozelot

Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Foto: osebni arhiv avtorice

 

𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.


Adoración

Obešam brisače

in razmišljam,

da so mojega psa poimenovali

po zmrzali, ki jo je komaj preživel.

Če bi mene poimenovali po tem sistemu,

bi nosila moško ime.

Takrat jo začnem pogrešati.

To ugotovitev, ji hočem povedati,

smejala bi se

in potem to povezala z neko teorijo,

ki je ne poznam.

Sploh nisem vedela,

da so stvari resne,

dokler me ni objela čez hrbet

pred risbo Alme Karlin.

Ustnice so bile tako blizu vratu,

da je bila snovnost samo predlog.

Redko se mi zgodi,

da ne vem kaj storiti.

Takrat nisem niti vedela,

kako oditi iz galerije, zato sem obsedela

in z njo gledala stropno poslikavo.

Zasmehovali sva baročno patetiko

in spačeni heroizem konjenice.

Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče

Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.

V predihanem zraku čutim poljub

in se ga na smrt bojim.

Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena

in s prstom drsi po koži.

Nehaj, ne morem razmišljati

in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.

Tudi ona se boji vsaj toliko

kot vojaki na stropu.

Jutri odhajam, mi reče.

Vem, ampak tokrat prvič razumem.

Ne smem dovoliti, da me poljubi.

Lažje je preživeti nekaj,

kar nikoli ne postane mehko.

 

Kosti

Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.

Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.

 

Črna kava in lokum

Najbolj sladek je ameriški sen

vtkan v vsak delec tkiva

nove generacije.

Empatija je prisotna,

odzivi, izhajajoči iz nje,

pa naučeni

in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.

Izkušnje gredo od točke A do točke B.

Sledi konkluzija

in motivacijsko sporočilo.

Preveč simetričnosti

se namesto v lepoto

hitro spremeni v kič

in preigravanje morale.

Zakaj balasta ne raztrgamo sproti

in ne razbijemo kozarcev,

če priložnosti kar kličejo po tem?

»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«

In zraven lokum.

Vedno se nekje srečata črna kava in lokum

in se za trenutek stopita na jeziku.

Za tiste, ki se nismo učili

o logičnih utopijah,

se marsikaj ne dovrši in sklene

in potem uživamo v pekočini.

 

Kirka

Kirka je bila jaz in ona in vse,

sva ugotovili.

Tudi imeli sva vse.

Strehe in rože,

vino in pico

bele vešče in črne misli

bombažne zavese,

bezeg v košari,

kuriran izbor glasbe

in vse je bilo na mestu.

Zakaj se niti v popolnih okoliščinah

ne znam odzvati na nežnost

kot normalna oseba?

Morda jemljem ženske besede

bolj resno od moških

in lažje prenesem nadutega idiota,

ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo

in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,

kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.

In drži, da sva obe katalizator,

jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,

ki vrže piksle iz svojih mest.

Vem, da metafore delujejo točno takole:

vidim divji vrt,

ljubim divji vrt,

sem divji vrt.

Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke: Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 
 

Martina Potisk (1987, Maribor), slovenistka in literarna kritičarka. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Leta 2018 je doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 dalje pisala literarne kritike (Mentor, Literatura, Dialogi, Sodobnost, Radio ARS, Delo). Leta 2019 je prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko. Kasneje prisotna v komisijah za Stritarjevo nagrado, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in Glazerjeve nagrade za področje književnosti. Je članica Društva slovenskih literarnih kritikov.


MUŠICE

 

1.

 

medlim

od dirkanja

za neosvetljenimi mejnstrim plonkci krvavečimi

kamni kolomoni kolodvori kantoni bradatimi

netopirskimi pratetkami petkami kavalirskimi

krem kavicami baklavicami bombonjerami ahja

sredi zvezd

menda dan na dan

matkurja majkemi mijavka tja

v sedem krasnih ah mastnostrastnih basni

zatorej prometej lej dej pogazi zavoj pa pridsm

gor merjasec moj ajma

oh in sploh

neprekosljivo lajat

 

v luno

 

 

2.

 

ne

ni zvezd

mandragorinih gnezd

samo nenasitljivi naprstci

komarji v predpasnikih in pijanska

srepota pred paradoksalnim strelskim

postankom ko bo treba odmetati mrzle

kanje in premostiti pretrgane glasove

na vranje pogreti podstrehi ker

roko na srce

res ne morem

minirati tako eh

majhnih njih

potem ostanem sama

 

do neba

 

 

 3.

 

je janova jasnovidna

pitonka kasandra kolcnila

da kristalno kalno brzim

proti podzemni aurori

borealis hop hejsasa

holadrija drajsasa

pa prec pejmo

 

med merkurjeve

perunike

 

 

4.

 

kje

opa pa je

moja pametna

sestra ki kar 367 dni

presedi platonsko pobratena

z menda mesojedimi diorjevimi

pelerinicami potemtakem pomalem

postane ad acta aha da denimo

nama ni naravno samoumevno

propileje prestavljati

z roso na rami in ne

jaz pravzaprav nisem

99-procentni polistiren

ampak prekleto kartonasto kotiram

v neki kao kleni

 

krzneni kanconi

Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Splet

Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.

Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.


TRI PESMI

Kava

Kava ob morju;

turška ali grška

Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala

S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino

na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta

grenka, čisto ta prava kava

peščena plaža in zelena modrina

– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja

kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik

dolge ure morja; vsaj pet

isti skrajni občutek

 

Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla

dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.

V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki

Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.

Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje

Za ozadje Aristotel in race

 

Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;

v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;

zadovoljivo pripomore k okusu

Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče

Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi

komolčijo otroke in upe

Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike

človek kot družba, ni nam rešitve

 

Kava z Jo(ano)

tokrat na Krfu – prav sredi Listona

Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?

Njo samo v vsakem primeru okušam, voham

Ritmična kava, v različnih tonalitetah

Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava

saj je z njo

Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;

oživlja moje peto desetletje,

najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne

 

Kava na Karibih, na Barbadosu,

na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,

turističnega, ampak tudi najlepšega

Z mlekom, sladka

 

Kava v New Yorku,

v Central parku, filmska, ameriška

Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa

– kako jim uspeva?

Naivno sem poskusil z marlborom

V vseh parkih so prepovedali vse znamke

Kava kar brez vsega

 

Kava v avtu,

ena izmed neštetih

Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan

Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu

diši po buhteči pomladi

 

Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,

živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska

z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji

Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja

Dvojna v Solunu, skalni golob

v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv

 

Kava pri Marii, prijetna, kapučino,

in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,

čvekava, prijateljska

 

Plastična kava iz Mikela

na pogrebu malega

še vedno kadim iste kot nekoč

Nenadoma se jih je večina polila

 

Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita

 

Napačno morje je

Napačno morje je

 

Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici

brez distance metra in pol ali dveh, brez mask

jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,

drugače se οb stiku ne da

 

Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi

je velik zvezek z morskimi zmaji

nekakšni spisi tistih brez greha;

poglavje, polno sinjih križev

oblačila so zadrževala toploto vrstic

še več dni po obračunu

Ampak tudi ta so zmetali v jame

 

Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati

 

Zaslužiš si postati žalost,

senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,

porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov

poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju

in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,

mi pripoveduj, mi obljubi

da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,

nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo

 

Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi

 

Železna vhodna vrata

 

Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje

 

Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč

 

Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,

pridem vse do marelice

 

Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu

 

Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.

 

Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere

 

Zunaj nikogar več ne poznam

 

Trudim se za svojo odsotnost

 

Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika

 

Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.

 

Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta

 

Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.

 

Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje

 

Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.

 

Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …

 

 

Prevedla Lara Unuk


O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.