Lloyd Markham (1988) se je rodil v Johannesburgu, Južni Afriki, svoje otroštvo je preživel v Zimbabvu, nakar se je preselil in ustalil v Bridgendu, južnem Walesu, kjer živi tudi danes. Na Univerzi Glamorgan (danes Univerzija Južni Wales) je zaključil BA študij Kreativnega pisanja, čemur je sledil Master študij iz filozofije. Njegov romanski prvenec Bad Ideas/Chemicals (Parthian Books, 2017) je prejel nagrado Betty Trask, poleg tega je bil uvrščen tudi v ožji krog za nagrado Wales Book of the Year in izbran od Wales Literature Exchange za mednarodno promocijo. Mercy je bil vključen v antologijo mladih valžanskih in evropskih avtorjev Zero Hours on the Boulevard: Tales of Independence and Belonging (Partian Books, 2019). Leta 2019 mu je Literature Wales podelila štipendijo za njegovo drugo knjigo, z delovnim naslovom Fox Bites.

Med njegovim rezidenčnim bivanjem se želi posvetiti izboru kratkih zgodb, kjer se mešajo elementi znanstvene fantastike in magičnega realizma ter se poglabljajo v teme delo, pripadnost in okoljske spremembe.

Objavljeni odlomek je prevedel Jernej Županič .

SIVO USMILJENJE \ »JAZ …«

Skladišče. Vsakič ko je Louie razporejen na Kliniko usmiljenja za pomoč pri umiranju, ga prešine, kako zelo je podobna skladišču. Edini znak, da sivo zeleni blok ne vsebuje pisarniških potrebščin, temveč mrtva in umirajoča človeška telesa, je nacefran poster ob vhodu, ki prikazuje moškega, klečečega ob starejši ženski, ki leži v postelji. Pod figurama je v oglatem art deco fontu zapisan slogan, ki se glasi: »Najvišja dolžnost mladih je, da se starim pomagajo posloviti.« Gre za star oglas, iz časov, ko so Usmiljenje šele dobro ustanovili – približno takrat, ko so oblasti privatizirale evtanazijske storitve nacionalnega zdravstvenega sistema in omilile predpise, povezane s paliativno oskrbo, zdravljenjem duševnih bolezni in pomočjo pri umiranju. Posebnost, s katero se trži Usmiljenje, je ideja, naj starostnikom, ki so se odločili posloviti, a nimajo sorodnikov oziroma prijateljev, ki bi jih pri tem spremljali, uteho in pomoč nudijo mladi na sociali. Dodatna prednost takšne ureditve je, da je lahko klinika zmanjšala število zaposlenih medicinskih sester in se zdaj namesto tega zanaša na socialno službo, ki ji priskrbuje nove in nove začasne delavce oziroma ji za posamične zadolžitve dodeljuje svoje varovance.

Louie stopi skozi vrata. Za njim se zaprejo nenadno in potihoma, kot bi se jim mudilo, da se zmiga skoznja. Tu je recepcija brez oken, z belkastimi stenami in rjavim tapisomom, polnim žvečilnih gumijev, svinjarije ter tu in tam zmečkanih ščurkov.

»Vam lahko kako pomagam?« vpraša receptorka.

»Hm. K vam so me razporedili.«

»Ime in priimek?«

»Louie Jones.«

»Hmmm.« Receptorka odloži pletilke, se zazre v register in namršči. Zelo nizkorasla ženska je in na glavi ima krono sivih las, ki se vije kvišku kot kraki zvezde. Receptorka odkljuka okvirček, počasi in globoko vdihne, dlake pod njenimi nosnicami zamigotajo kot žuželčje tipalke. »Pojdite naprej, do sobe za pripravo; Kyle vam bo dal uniformo.«

»Hvala.«

»Veste, za to, kar delate takšni, ki vas tu in tam ›razporedijo‹ k nam, smo imeli svojčas zaposlene.« Ženska besedo »razporedijo« izpljune, kot bi bila gnil košček sadja, nato pa se ponovno loti pletenja.

Louie pokima in gre po hodniku do sobe za pripravo. Ko vstopi, je soba bolj ali manj takšna, kot je bila – dolg prostor brez oken, s stenami, prepleskanimi z apneno barvo, in brez pohištva. Na drugem koncu sobe je pult, precej podoben tistim, na katere človek naleti denimo na pošti, le da je okence zasvinjano, skoraj neprozorno, ter okroglo, kot podmorniška lina. Na drugi strani Louie komaj razloči Kyla. Za motnim steklom se zdi kot tanke rdečkaste brčice, nalepljene na bledično ovalno packo.

»Živjo. Uniformo potrebujem?«

»A. Jasno. Izvolite.« Kyle mu pod steklom potisne modro opravo. Če je človek ne pogleda od blizu, se skorajda zdi kot bolničarska uniforma.

»Hm, ampak to ni moja številka.«

»Žal mi je. Nova politika. Ena velikost za vse.«

»Prav.«

»Sem vas morda že kje videl?«

»Služba me je že razporejala k vam.«

»Ah. Dobro, to je najbrž smiselno. Se pravi, se spomnite postopka?«

»Ja. Oglasi se pri Jen v kadrovski, potem pa se pojdi preobleč?«

»Jap. Torej brez problemov.«

Packa za pultom obmolkne.

Louie s pomečkano uniformo v naročju odide iz sobe za pripravo in okoli vogala. Tam, na koncu hodnika, sta dva prostora, in tam so stopnice, ki vodijo gor. Eden od prostorov je stranišče za zaposlene. Drugi je Jenina pisarna.

Louie potrka na vrata.

»Naprej,« reče droben glasek.

Louie vstopi v pisarno. Ni se spremenila. Precej prazna je, a vseeno nekako razmetana. Ena sama pisalna miza, na kateri se gnetejo zajeten siv osebni računalnik, tiskalnik in kup potiskanega papirja, za katere se zdi, da bi se lahko že ob najmanjšem dotiku sesuli na tla. Koš za papir, ki prekipeva od zmečkanih listov, robčkov in ovitkov sladkarij. V kotu je zaprašen model okostnjaka, ki je obrnjen stran, kot bi ga bilo sram. Na steni nasproti vratom pa se nad pisalno mizo pne dolga črna omarica.

»O, živjo, Louie. Spet razporejen k nam?«

Nekaj časa potrebuje, da sredi vseh naplavin zapazi Jen, ki v model za učenje dajanja injekcij zdolgočaseno spet in spet zabada prazno brizgalko. Jen je zelo majhna in pogosto sedi tako pri miru, da se zlije z ozadjem. Lasje ji po hrbtu padajo vse do zadnjice. Louie pomisli, da izgleda malce podobno lasatemu liku iz Addamsovih oziroma kakšni lutki Jima Hensona. Potem pomisli, da ni lepo od njega, da je to pomislil. Potem pomisli, da je prav takšno potlačevanje – nenehno prevpraševanje samega sebe in občutek krivde zaradi nelepih misli – razlog, zakaj že odkar pomni, hodijo po njem. Potem pomisli, da bi točno kaj takega pripomnil njegov oče, kadar bi že malo preveč spil. Potem spet pomisli, ali bi bilo bolje, če bi ustrelil sebe ali svojega očeta ali –

»Halo? Zemlja kliče Louieja.«

»A. Ja. Se opravičujem, Jen. Malo v oblakih sem.«

»No, pridi kdaj pa kdaj vseeno dol,« reče Jen, se suho nasmehne in vstane. »Kakorkoli že – ti bom dala, kar potrebuješ.« Odpre vrata omarice, nato pa se, na prstih stoječ na pisarniškem stolu, stegne po srebrni vrečki na vrhnji polici.

Jen je bosa, brez čevljev in nogavic. Ko zagleda njeno golo nart, Louieja prešine nenavaden sunek poželenja. Ko začuti, da se mu dviguje, se vpraša, kaj za vraga je narobe z njim.

»Tu je vse, kar potrebuješ,« mu Jen izroči srebrno vrečko.

»Stranka je v prvem nadstropju, soba 205B.«

Louie prikima in švigne v stranišče za sosednjimi vrati.

Globoko izdihne, čuti, kako se mu srčni utrip umirja, in čez nekaj časa njegova erekcija uplahne.

Stranišče za zaposlene v Kliniki usmiljenja je potratno veliko. Louieju se vsakokrat zdi, da gleda perspektivično optično prevaro – kot bi zrl v odsev v ogledalu v hiši strahov. Hitro odvije uniformo in si jo nadene. Avtomatično se hoče pogledati v ogledalu, a se hitro spomni, da ogledal tu ni. V umivalniku si umije roke in obraz ter stopi nazaj na hodnik s srebrno vrečko pod pazduho. Potem se po stopnicah napoti v drugo nadstropje, se ob tem oprijema ograje in čuti, kako se pod njegovimi dlanmi kot posušeno lepilo luščijo kosmi barve.

Na vrhu stopnišča se Louie znajde na začetku dolgega hodnika z oštevilčenimi vrati. Ogleda si prva. 201A. Naslednja: 202A. In tako naprej. Gre po hodniku in šteje – 205A … 208A … 215A … Kako dolgo bo moral hoditi, da bo prišel do črke B? Dlje ko je na Kliniki usmiljenja, bolj nelagodno mu je. Zakaj ta odsotnost vsakršne notranje opreme in dekoracij? Bi res preveč obremenilo proračun, če bi obesili kakšno sliko? In zakaj ta debela, lepljiva preproga? Najbolj pa ga v resnici spravlja ob pamet odsotnost vsakršnega človeškega hrupa. Mar se ne bi moralo slišati pogovarjanja, šepetanja, joka, smeha? Ali vsaj dihanja?

205B.

Louie za trenutek postane z dlanjo na kljuki in se skuša vzeti v roke, si na obraz priklicati smehljaj.

Smehljaj. To.

Vsaj nasmehniti se že mora.

Nato skozi vrata stopi v sobico. Mrakobno sobico s prazno pisalno mizo, posteljo in velikim oknom, ki pa nudi razgled le na siv betonski zid. Morda bi lahko človek, če bi pomolil glavo ven in se ozrl gor ali dol, levo ali desno, videl nebo, tla, cesto, toda o tem nima smisla premišljati, kajti okno se ne odpre ne navznoter ne navzven in pred njim so železne rešetke, tako da ne more nihče na lastno pest skočiti v s strani države neodobreno smrt. »Turoben večer, kajne?«

Louie se obrne in zagleda svojo stranko, ki sedi v kotu nasproti vrat in si z rokami objema noge.

»Nisem ga mogla gledati,« nadaljuje stranka z vedrim glasom. »In tole je očitno edini del sobe, s katerega ga ne vidim.« Živčno se posmeji. Ženska je mlajša od drugih strank, ki jim je doslej pomagal Louie – ne more jih imeti več kot šestdeset. Belolasa je, suha kot trlica, oblečena v dolgo pikčasto obleko, na desni rami pa ima vtetovirano sidro.

»No, bova torej začela?« reče ženska, vstane in nato s hrbtom proti oknu spet sede na vogal postelje.

Louise se usede obnjo. Od blizu lahko vidi, da je na njenih zapestjih vse polno brazgotin. Začne se spraševati. Zakaj pikčasta obleka? Nova izgleda. Jo je izbrala posebej za to priložnost? In zakaj tetovaža sidra? Gre za pijano najstniško nespametnost, ki je postala dragocen spomin? Kdo je ta ženska? Kaj jo je privedlo sem?

Ko odpre vrečko in iz nje vzame brizgalko, Louieja istočasno obideta dve nezdružljivi želji: da bi nemudoma izvedel vse, kar je mogoče vedeti o tej ženski, in da hkrati ne bi vedel ničesar, da bi bil prazen, prazen kot nepopisan bel list.

»Kot uslužbenec Usmiljenja,« začne Louie, »sem vas dolžan na tej točki spomniti na vaše pravice …« In tako naprej. Brez prekinitve odrecitira birokratsko zarotitev proti nesreči, tožbam itd. itd. Po desetih minutah pride do pravno zapovedanega klavrnega konca: »Če bi radi nadaljevali, vas prosim, da to še zadnjič potrdite. Če vas obhajajo kakršnikoli dvomi, vas Klinika usmiljenja naproša, da še enkrat premislite, gospa.«

Stranka se prisiljeno nasmehne. »Prosim, kar dajva, dečko.«

»Smem to razumeti kot potrditev, gospa?«

Ženska zavzdihne: »Ja.«

Louie si brizgalko podrži pred obrazom, lahno pritisne na bat in si od blizu ogleda drobno kapljo prozorne tekočine, ki se pocedi s konice. Vse deluje, kot mora.

Ko zagleda iglo, ženska hitro odvrne pogled. »Prav,« reče Louie. »Začel bom.«

Ženska pokima in se zazre v svoja stopala.

Louie jo prime za roko in ji vanjo zabode iglo.

Ženska se zdrzne.

Louie počasi pritisne bat.

Ženska trzne. Nato pa se, ko v njene žile steče še zadnji miligram strupa, njen obraz sprosti. Dvigne pogled in se zazre v Louieja. Njene oči so jasne in modre, in Louie si ne predstavlja, kakšen je videti skoznje. Je hladen, neprijeten javnogimnazijski putto? Brezbrižen hudič? Najstnik, ki si služi žepnino kot brodnik?

Stranka odpre usta, da bi nekaj rekla. »Jaz …«

In to je to. Njene modre oči se obrnejo navzgor, da pogleda z belim, kot bi sledila vnebovzetju svojega duha. Njeno telo postane mlahavo in se začne sesedati proti tlom. Louie ga hitro ujame in uravnoteži. Preseneti ga, kako težko je, ko pa je videti tako drobna. Ali pa je morda to normalno? Morda so telesa težja, kot si je mislil. Ko jih človek gleda v gibanju, zlahka pozabi, koliko truda je potrebnega za to premikanje, koliko moči za njihovo nošnjo. Človek zlahka preživi vse svoje življenje, ne da bi kdaj nosil več kot eno telo – svoje lastno. Človek zlahka preživi vse svoje življenje, ne da bi mu uspelo vsaj to.

Louie stranko še vedno drži za roko.

Že nekaj časa jo zdaj drži za roko.

Morda deset minut. Morda petnajst.

Sedi ob njenem praznem telesu, ki ga težnost vleče dol.

Ženskina roka je hladna. Njegova dlan je hladna.

Vpraša se, katera je bila najprej hladna, katera je zamrznila drugo.

Vstane in telo nežno ter skrbno, kolikor le more, položi na posteljo.