Eleni Artemiu Fotiadu

Literarni portal MKC Črke: Eleni Artemiu Fotiadu

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: osebni arhiv avtorice

Eleni Artemiu Fotiadu je ciprska pesnica in prozaistka, rojena v Famagusti. Izdala je 22 knjig: 12 pesniških zbirk, zbirko kratkih zgodb in 9 knjig za otroke. Za svoje pesmi in kratke zgodbe je prejela številne nagrade na različnih literarnih natečajih, dve njeni knjigi za otroke sta bili nagrajeni s ciprsko državno nagrado za otroško književnost. Za zbirko "Alex-inemos" je prejela nagrado Costa Monti, ki jo podeljuje Ciprski inštitut za kulturo. Njene pesniške zbirke »Emergency« (2011), »Heimeria Zali« (2017) in »REM« (2019) so bile uvrščene v ožji izbor za državne nagrade Cipra, zbirka »The Abstract Art of Epsilon« (2020) pa je bila v ožjem izboru za nagrado Jeana Moreasa. Njene pesmi in kratke zgodbe so uvrščene v antologije in zbornike ali objavljene na različnih literarnih spletnih straneh. Avtorica piše tudi scenarije za radio in televizijo ter besedila, ki so jih uglasbili znani ciprski skladatelji in glasbeniki. Ukvarja se tudi z dramatiko, njena dela so bila predstavljena na profesionalnih odrih na Cipra in v Grčiji. Eleni Je umetniška direktorica mednarodnega pesniškega festivala v Larnaki, ki je prvič potekal aprila 2022.

---

Nomadi

Primitivni smo še, rečeš

Spimo v svojih priložnostnih votlinah

kakor nomadi, ki se bojijo naseliti

v kakšnem močnem čustvu

Po nočeh

slikamo po stenah misli

majcene jelenje sanje,

ki brezbrambne tekajo po savani našega sveta

Ko potonemo v spanec ob puščicah svojih rok

sanjamo, da postane plen naslednjega dne

trofeja, ki jo bomo nesli visoko

vso to dolgo pot utopije

Nomadi smo, mi rečeš

Naše velike ljubezni so večno brezdomne,

z drgetom od mraza ali vročine

Iz zbirke Zimska vrtoglavica

REM

izgnanka

se znajdem

med sanjami in moro

zapisujem geslo zapora noči

rem pomeni

da sem v stiku z intuicijo

če se zbudim takoj po sanjah

prenašam v plečih sekiro ki so jo zasadile vame

ves dan se cepim na trske

snop nepopisanega papirja

znotraj pa tako temno

pa saj je že poldan

in ta občutek, prinesen iz žrela spanca

veleva, da je treba grenko zaužiti še kak kos dneva

vdam se

balzamiram trupla

konzerviram misel

kako zmagaš v bitki,

če je vojne že konec?

Iz pesniške zbirke REM

Življenjepis pisatelja

Njegova mama je pričakovala, da bo rodila kodrasto deklico

Uzrla je plešastega fantka in zajokala

Bil je cel neki oče, ki jo je nekoč poljubljal na usta

češnje pa so cvetele v objemu snega

Uzrla je plešastega fantka in se vzpela na golo goro,

da ga ne bi nikoli več videla

On pa je

odraščal, pisal v sebi ničle

čisto takšne kot krogle

Na vrtu je nabiral jasmin na limanice

jasmin pa je žgolel in mu umiral pred očmi

Drugi so ga nabirali kot nagačene ptiče

Vzmetnico je imel iz papirnatih letal

Če je sanjal in se premetaval v spanju

so letala skozi zaprto okno bežala v nebo

Takrat si videl leteti mimo letalo z repom iz reklam

črke so utripale ko so postajale besede v oblaku

slogan za nove produkte

Samo da si, da bi ga videl, moral napeti življenje

Tudi vivisekcija zahteva pravo anatomijo čustva

Nikar se ne čudite, da drugi govorijo o njem

Prebral je toliko življenjepisov

jih v glavnem predeloval v odrsko prezenco,

da se zdaj žalosti

z ihtenjem drugih

Grenko toči svojo črno tinto

Iz zbirke Luči na ves glas

Prevedla Lara Unuk

---

O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.

Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: osebni arhiv avtorice

𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.

---

Adoración

Obešam brisače

in razmišljam,

da so mojega psa poimenovali

po zmrzali, ki jo je komaj preživel.

Če bi mene poimenovali po tem sistemu,

bi nosila moško ime.

Takrat jo začnem pogrešati.

To ugotovitev, ji hočem povedati,

smejala bi se

in potem to povezala z neko teorijo,

ki je ne poznam.

Sploh nisem vedela,

da so stvari resne,

dokler me ni objela čez hrbet

pred risbo Alme Karlin.

Ustnice so bile tako blizu vratu,

da je bila snovnost samo predlog.

Redko se mi zgodi,

da ne vem kaj storiti.

Takrat nisem niti vedela,

kako oditi iz galerije, zato sem obsedela

in z njo gledala stropno poslikavo.

Zasmehovali sva baročno patetiko

in spačeni heroizem konjenice.

Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče

Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.

V predihanem zraku čutim poljub

in se ga na smrt bojim.

Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena

in s prstom drsi po koži.

Nehaj, ne morem razmišljati

in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.

Tudi ona se boji vsaj toliko

kot vojaki na stropu.

Jutri odhajam, mi reče.

Vem, ampak tokrat prvič razumem.

Ne smem dovoliti, da me poljubi.

Lažje je preživeti nekaj,

kar nikoli ne postane mehko.

Kosti

Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.

Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.

Črna kava in lokum

Najbolj sladek je ameriški sen

vtkan v vsak delec tkiva

nove generacije.

Empatija je prisotna,

odzivi, izhajajoči iz nje,

pa naučeni

in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.

Izkušnje gredo od točke A do točke B.

Sledi konkluzija

in motivacijsko sporočilo.

Preveč simetričnosti

se namesto v lepoto

hitro spremeni v kič

in preigravanje morale.

Zakaj balasta ne raztrgamo sproti

in ne razbijemo kozarcev,

če priložnosti kar kličejo po tem?

»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«

In zraven lokum.

Vedno se nekje srečata črna kava in lokum

in se za trenutek stopita na jeziku.

Za tiste, ki se nismo učili

o logičnih utopijah,

se marsikaj ne dovrši in sklene

in potem uživamo v pekočini.

Kirka

Kirka je bila jaz in ona in vse,

sva ugotovili.

Tudi imeli sva vse.

Strehe in rože,

vino in pico

bele vešče in črne misli

bombažne zavese,

bezeg v košari,

kuriran izbor glasbe

in vse je bilo na mestu.

Zakaj se niti v popolnih okoliščinah

ne znam odzvati na nežnost

kot normalna oseba?

Morda jemljem ženske besede

bolj resno od moških

in lažje prenesem nadutega idiota,

ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo

in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,

kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.

In drži, da sva obe katalizator,

jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,

ki vrže piksle iz svojih mest.

Vem, da metafore delujejo točno takole:

vidim divji vrt,

ljubim divji vrt,

sem divji vrt.

Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke: Martina Potisk

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Martina Potisk (1987, Maribor), slovenistka in literarna kritičarka. Leta 2011 je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru. Leta 2018 je doktorirala iz literarnih ved. Od leta 2012 dalje pisala literarne kritike (Mentor, Literatura, Dialogi, Sodobnost, Radio ARS, Delo). Leta 2019 je prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko. Kasneje prisotna v komisijah za Stritarjevo nagrado, nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in Glazerjeve nagrade za področje književnosti. Je članica Društva slovenskih literarnih kritikov.

---

MUŠICE

1.

medlim

od dirkanja

za neosvetljenimi mejnstrim plonkci krvavečimi

kamni kolomoni kolodvori kantoni bradatimi

netopirskimi pratetkami petkami kavalirskimi

krem kavicami baklavicami bombonjerami ahja

sredi zvezd

menda dan na dan

matkurja majkemi mijavka tja

v sedem krasnih ah mastnostrastnih basni

zatorej prometej lej dej pogazi zavoj pa pridsm

gor merjasec moj ajma

oh in sploh

neprekosljivo lajat

v luno

2.

ne

ni zvezd

mandragorinih gnezd

samo nenasitljivi naprstci

komarji v predpasnikih in pijanska

srepota pred paradoksalnim strelskim

postankom ko bo treba odmetati mrzle

kanje in premostiti pretrgane glasove

na vranje pogreti podstrehi ker

roko na srce

res ne morem

minirati tako eh

majhnih njih

potem ostanem sama

do neba

 3.

je janova jasnovidna

pitonka kasandra kolcnila

da kristalno kalno brzim

proti podzemni aurori

borealis hop hejsasa

holadrija drajsasa

pa prec pejmo

med merkurjeve

perunike

4.

kje

opa pa je

moja pametna

sestra ki kar 367 dni

presedi platonsko pobratena

z menda mesojedimi diorjevimi

pelerinicami potemtakem pomalem

postane ad acta aha da denimo

nama ni naravno samoumevno

propileje prestavljati

z roso na rami in ne

jaz pravzaprav nisem

99-procentni polistiren

ampak prekleto kartonasto kotiram

v neki kao kleni

krzneni kanconi

Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Splet

Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.

Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.

---

TRI PESMI

Kava

Kava ob morju;

turška ali grška

Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala

S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino

na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta

grenka, čisto ta prava kava

peščena plaža in zelena modrina

– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja

kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik

dolge ure morja; vsaj pet

isti skrajni občutek

Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla

dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.

V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki

Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.

Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje

Za ozadje Aristotel in race

Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;

v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;

zadovoljivo pripomore k okusu

Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče

Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi

komolčijo otroke in upe

Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike

človek kot družba, ni nam rešitve

Kava z Jo(ano)

tokrat na Krfu – prav sredi Listona

Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?

Njo samo v vsakem primeru okušam, voham

Ritmična kava, v različnih tonalitetah

Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava

saj je z njo

Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;

oživlja moje peto desetletje,

najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne

Kava na Karibih, na Barbadosu,

na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,

turističnega, ampak tudi najlepšega

Z mlekom, sladka

Kava v New Yorku,

v Central parku, filmska, ameriška

Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa

– kako jim uspeva?

Naivno sem poskusil z marlborom

V vseh parkih so prepovedali vse znamke

Kava kar brez vsega

Kava v avtu,

ena izmed neštetih

Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan

Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu

diši po buhteči pomladi

Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,

živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska

z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji

Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja

Dvojna v Solunu, skalni golob

v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv

Kava pri Marii, prijetna, kapučino,

in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,

čvekava, prijateljska

Plastična kava iz Mikela

na pogrebu malega

še vedno kadim iste kot nekoč

Nenadoma se jih je večina polila

Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita

Napačno morje je

Napačno morje je

Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici

brez distance metra in pol ali dveh, brez mask

jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,

drugače se οb stiku ne da

Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi

je velik zvezek z morskimi zmaji

nekakšni spisi tistih brez greha;

poglavje, polno sinjih križev

oblačila so zadrževala toploto vrstic

še več dni po obračunu

Ampak tudi ta so zmetali v jame

Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati

Zaslužiš si postati žalost,

senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,

porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov

poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju

in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,

mi pripoveduj, mi obljubi

da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,

nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo

Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi

Železna vhodna vrata

Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje

Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč

Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,

pridem vse do marelice

Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu

Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.

Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere

Zunaj nikogar več ne poznam

Trudim se za svojo odsotnost

Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika

Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.

Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta

Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.

Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje

Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.

Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …

Prevedla Lara Unuk

---

O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.

Robert Menasse

Literarni portal MKC Črke: Robert Menasse

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: arhiv Cankarjeve založbe

Robert Menasse, avstrijski pisatelj in esejist. Večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, filozof in germanist se je rodil leta 1954 na Dunaju. Študiral je germanistiko, filozofijo in politične vede na Dunaju, v Salzburgu in Messini. V osemdesetih je šest let kot gostujoči profesor na univerzi v São Paulu poučeval filozofijo in estetiko ter nekaj časa služboval kot lektor za avstrijsko književnost. Predaval je predvsem o Heglu, Lukácsu, Benjaminu in Adornu. Od leta 1988, po vrnitvi iz Brazilije, živi kot svobodni pisatelj in politični esejist na Dunaju. Menasse velja za enega najostrejših kritikov nacionalizma in teleološkega pojmovanja zgodovine.

V romanu Die Hauptstadt (slov. Prestolnica), nagrajenem z najuglednejšo nemško književno nagrado Deutscher Buchpreis, ki je v slovenskem prevodu Tanje Petrič izšel leta 2021 pri Cankarjevi založbi, spregovori o varljivem zgodovinskem spominu, evropski krizi, »nadnacionalnem projektu« in bruseljskem evrokratu kot junaku našega časa. Leta 2022 pa je Menasse na sledi za véliko tridelno evropsko epopejo napisal nadaljevanje Prestolnice z naslovom Die Erweiterung (slov. Širitev), ki na podlagi intimnih zgodb »menassejevskih« edinstvenih, vselej tragikomičnih protagonistov reflektira širitveno politiko EU na primeru Albanije in evropske uničevalne nacionalistične težnje.

»Želel sem se ukvarjati s kandidatkami, državami, ki hočejo v EU, in protislovjem, da obstajajo članice, ki kršijo pravo EU, kot sta Poljska in Madžarska. Na drugi strani imamo države, ki sicer niso članice, a izvajajo evropsko pravo. Albanijo sem izbral kot primer, ker je posebno dosledna in je napredovala. A je vedno znova razočarana, ker je blokirana,« pove Menasse v nedavnem intervjuju za Delo.

Roman Širitev je v nekaj mesecih po izidu postal uspešnica revij Focus, Stern in Börsenblatt, prejel je nagrado Bruna Kreiskyja za politično knjigo leta 2022, bil je nominiran za najvišjo avstrijsko nagrado za književnost Österreichischer Buchpreis 2022 in pristal na prvem mestu ORF-ove in SWR-jeve lestvice najboljših knjig.

---

Širitev

(odlomek iz novega romana)

PROLOG

Palčki so osvojili svet. Tomislav »Tommy« Vysoky je osupnil, ko mu je to postalo jasno. Bil je dva metra in pet centimetrov visok mladenič, ki je študiral transkulturno komunikacijo na dunajski univerzi, kjer je tudi igral košarko za ekipo Uni Wien Emperors. Da si je lahko plačal študij, je večkrat opravljal priložnostna dela, zadnji teden je delal kot paznik v Muzeju sveta, podružnice Umetnostnozgodovinskega muzeja v dunajski palači Hofburg. V torek in sredo dopoldne, v petek pa popoldne, to se je dalo dobro kombinirati s študijem in treningi. Dodelili so mu mesto v muzejski orožarni, ki hrani najpomembnejšo zgodovinsko zbirko orožja v Evropi, katere vsi eksponati so povezani z izjemnimi političnimi dogodki, kot so zasedanja cesarskih svetov, kronanja, vojni pohodi, ki »pripovedujejo« o vzponih in padcih dinastij in prelomnicah evropske zgodovine, kot je zapisano v katalogu. Tommyju Vysokyju se je to zdela povsem nesmiselna formulacija, predmeti prav ničesar ne pripovedujejo, oklepi so nemo postrojeni v vrste, zraven moraš šele postaviti nekoga, ki bi lahko kaj pripovedoval. Ampak to ni bila njegova naloga. Moral je le paziti, da nihče ne bi stopil preblizu oklepom. Osrednji del njegovega izvidniškega območja je bila »junaška soba«, zbirka mečev, helebard, čelad, oprsnikov, oklepov in vojnih trofej, predvsem pa zastav in praporov, najslavnejših vojskovodij 15. in 16. stoletja, osvajalcev in branilcev okcidenta. Toda Tommyju Vysokyju ti bleščeči in sijoči eksponati niso izžarevali avre mogočnih, močnih moških, zmagovalcev v neštetih bitkah, vladarjev takrat znanega sveta, veliko bolj ga je presenečalo, kako majhni so bili ti možje. Po oklepu sodeč so bili komaj kaj višji od enega metra in šestdesetih centimetrov. V bistvu so bili palčki.

Če bi ga naredili za glavo nižjega, je pomislil Tommy, seveda samo v prenesenem pomenu, bi bil še vedno višji kot na primer ta vojskovodja Skanderbeg, pred čigar čelado, ki se je zdela narejena za otroško glavo, je zdaj z globokim spoštovanjem stal nek nemški turist.

Severin Osterkamp iz Darmstadta, učitelj glasbe na tamkajšnji gimnaziji Ludwiga Georga, je osupnil. V muzejsko orožarno se je odpravil le zato, ker se mu je zdelo samoumevno in v skladu z njegovimi težnjami, da se ob obisku pomembnega muzeja sprehodi po vseh razstavnih prostorih, čisto po vseh! Navsezadnje je plačal vstopnino za celotno stavbo. In nikoli ne veš, če te morda kje ne čaka kakšno presenečenje, na katerega te ni opozoril turistični vodič. In dočakalo ga je. To presenečenje. Skanderbegova čelada. Znotraj osvetljena vitrina, ki ga je pritegnila takoj ob vstopu v ta prostor, je čeladi dajala lesk in sijaj. Druge razstavljene čelade so bile v senci, za vrvmi. Profesor Osterkamp je gladko zakoračil mimo njih.

Prebral je legendo in se začudil. Kot profesor glasbe je seveda poznal Vivaldijevo opero Skanderbeg. Šele pred nekaj tedni je bila v darmstatskem nacionalnem gledališču uprizorjena koncertna izvedba. A zanj je bil Skanderbeg le lik iz operne literature; nikoli si ni mislil, da bo nekoč stal pred čelado, ki jo je ta lik resnično nosil v bitkah.

Izvlekel je pametni telefon in vprašujoče pogledal paznika, ki je odobravajoče prikimal, nato pa naredil posnetek te nenavadne čelade s kozjo glavo na vrhu.

Potem je pohitel naprej, saj je bilo v tem muzeju še toliko dvoran in sob.

Kakorkoli že je bila zbirka orožja dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja zgodovinsko pomembna, ni bila ravno magnet za turiste. Tommy Vysoky je lahko pogosto dvajset ali trideset minut nemoteno whatsappal s svojo punco ali Emperorji, dokler se ni pojavil naslednji obiskovalec. Ampak danes, to je bilo nenavadno, je prihajal že naslednji.

David Bryer iz Londona, upokojeni BBC-jev novinar, ki ga je brexit razočaral, se je odpravil na daljše sentimentalno popotovanje po celini.

Bil je na poti z ulice Ringstraße prek trga Heldenplatz v znamenito slaščičarno Demel na Kohlmarktu, ki jo je nujno priporočal vodič in v kateri je želel poskusiti te okusne dunajske melšpajze, preden naslednji dan odpotuje naprej v Prago. Zaradi naliva, ki ga je ujel ravno, ko je šel mimo Muzeja sveta, se je zatekel vanj. Navdušen nad cesarskim sijajem Hofburga se je povzpel po marmornatem stopnišču in se nenadoma znašel v muzejski orožarni, šel mimo armade oklepov in končno obstal pred vitrino, v kateri se je bleščala ta nenavadna čelada s kozjo glavo. Za razliko od vseh drugih čelad v tem prostoru je bila ta tako rekoč njegov unique selling proposition. Le kdo si še na glavo natakne kozo, je pomislil David Bryer in prebral legendo. Nemalo ga je osupnila.

Živel je v Londonu na Inverness Terrace, kjer je vsak dan hodil mimo Skanderbegovega spomenika na vogalu Porchester Gardens. Vedel je vsaj to, da je ime Skanderbeg zapisano na podstavku spomenika. In pred štiridesetimi leti, ne, celo še prej, se je tam srečeval z dekleti. Dobiva se pri Skanderbegu! A ni vedel, da je bil Skanderbeg nekakšen vojvoda Wellington poznega srednjega veka. V Londonu bo spomenik na vogalu svoje ulice zdaj videl v drugačni luči. Ali sploh: videl.

Tommy Vysoky se je začudil. Nekdo je spet prihajal. Drobna oseba, ona, ja, ona, bi celo pasala v enega od razstavljenih oklepov. Ena šestdeset, je ocenil. Imela je dolge, mokre lase, s katerimi je opletala sem in tja, da so kapljice kar pršile naokrog, Tommy Vysoky pa jo je v angleščini opozoril, naj tega ne počne, saj da lahko rja poškoduje železne oklepe. Tako si je vsaj mislil, ni pa vedel, ali je res, če to tukaj sploh obstaja: rja. Opravičila se je, yes, scusi, Tommy ji je podal papirnat robček, grazie, s katerim si je obrisala obraz. Nosila je velik nahrbtnik, kar je bilo pravzaprav prepovedano, ampak Tommy je pomislil, če ji je z njim uspelo priti mimo kontrole spodaj, kaj naj ji zdaj on teži, saj ja ne bo hotela ukrasti kakšne čelade.

Patrizia Barella je bila študentka glasbe iz Rima, ki je prišla na Dunaj, da bi svoj študij violine okronala z zasebnimi urami pri profesorju Höllererju, oziroma da bi si z biografskim zaznamkom »študij na Dunaju pri profesorju Höllererju« izboljšala svoje možnosti v prihodnosti. Rekli so, da se vsak violinist pred mednarodno kariero znajde na tem razpotju: »K hudiču ali k Höllererju«.

Ko je šla mimo vrste oklepov, mečev in čelad, katerih skoraj nepregledna množica je bila fascinantna, a ni bilo niti enega samega izstopajočega eksponata, je obstala pred to čelado s kozjo glavo, ki je bila vsekakor drugačna od drugih in na drugačen način predstavljena; v svoji vitrini je stala kot osamelec, osvetljena tako, kot da bi si človek z njo nadel tudi avreolo.

Patrizia je prebrala legendo in tako navdušeno vzkliknila, da se je Tommy zdrznil: Mannaggia, non posso crederci! Ne morem verjeti, noro!

Scusi, scusi, vse je v redu! V Rimu je Patrizia živela pri starših na trgu Albania in tam je stal spomenik z imenom »Athleta Christi Skanderbeg«. Ni vedela, kdo je to, vendar je morala svojčas v šoli napisati spis na temo »Raziskujem svojo četrt«, napisala pa je (česar se je zdaj spomnila): »Na trgu stoji spomenik moškega z rogovi na glavi. Moji starši ne vedo, kdo je bil to, vendar je moral biti pomemben, saj drugače ne bi stal na našem trgu.« Naredila je fotografijo, poslati jo mora staršem in svoji najboljši prijateljici Lini, s katero je tako pogosto posedala pod spomenikom.

V dvorano pa je zdaj odločno privihral moški, za katerega je bilo jasno, da ve, kaj želi videti. To je bil Fatos Velaj, vizualni umetnik iz Albanije, ki je imel veliko razstavo v eni od dunajskih galerij. Tistega dne je ravno prispel iz Tirane in si je pred otvoritvijo svoje razstave nujno želel ogledati še Skanderbegovo čelado, iz čistega nacionalnega ponosa, saj je bila zanj ta čelada simbol pomembnosti Šiptarjev za Evropo.

Mislil je –

Takrat pa je Tommy Vysoky oznanil: »Čez pet minut zapiramo. Prosimo, pomikajte se proti izhodu. Zapiramo.

Ampak –

Zapiramo čez pet minut!

Fatos Velaj je še v isti noči v hotelski sobi ustvaril gvaš z naslovom »Evropa: čez pet minut zapiramo«.

 Prevedla: Tanja Petrič

* Roman Širitev Roberta Menasseja bo v slovenskem prevodu v prihodnjih letih izšel pri Cankarjevi založbi.

---

O prevajalki Tanji Petrič

Tanja Petrič je književna prevajalka, literarna kritičarka, urednica, moderatorka in vodja  mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. V slovenskih tiskanih in spletnih medijih objavlja kritike, prevode, eseje, spremne besede, recenzije in članke s področja književnosti in kulture. S kritiškimi in prevajalskimi prispevki več kot deset let sodeluje tudi z Radiom Slovenija. V slovenščino je prevedla številne avtorje z nemškega govornega področja, med njimi dela B. Brechta, M. M. Flašar, F. Hope, A. Kim, J. Lüscherja, F. Mayröcker, E. Menasse, R. Menasseja, A. Schwarzenbach, B. Vogla in R. Wagnerja. Leta 2011 je za svoje prevode poezije prejela nagrado »Lirikonov zlát«, leta 2015 Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko, 2016 pa nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko za prevod poezije Friederike Mayröcker. Je članica, od leta 2020 pa tudi predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev, članica Društva slovenskih literarnih kritikov ter članica Slovenskega centra PEN.