Moj avto
več let že vozim črn avto
na zadnjem sedežu so še vedno prazni zvezki vsa stara sporočila
v truplih nedelujočih telefonov sem zavrgla
in z njimi onesnažila reko ko sem zapeljala čez pojoči most
kot bi izpljunila dodobra prežvečeno žvečilko
zato da bi jo pozobal ptič tako sem jih bila sita
ogledalo piše zgodovino vzvratno
ostanki semaforja
na kvadratnih samolepilnih lističih
so na cesti opaznejši ponoči
bleščijo se v nedokončanih odstavkih prerij
zelena postane rdeča če preskočiš poglavje
spredaj se sveti armaturna plošča in merilnik hitrosti kaže
220 besed na uro pritiskam do konca na plin
v kuhinji avtomobila je vedno vklopljen aparat za kavo
vre in brbota ledene kocke zamrznejo
tu tudi spim potem ko vklopim avtopilota v mojem
avtu je vedno ustrezna temperatura
tla so obložena s hrastovimi deskami preproga
in rjuhe so tako čiste
od zunaj ni videti tako prostoren
vendar je to le trik da ne bi pritegnila pozornosti pleh pičk
zdaj
utripajo opozorilne luči
radio je nastavljen na postajo lubeničnega sladkorja
samotna bencinska črpalka z ukrivljeno streho
stisnjena med krake cestišča na razcepu
v denarnici zlata ribica
zračna blazina se napihne prevzame me
občutek varnosti mesečina
pade skozi okno na tvoje noge
sediš v njej ti neizmerno lepa banalnost
Dnevi spletnih portalov
Srečevala sva se na različnih
znamenitih krajih tega mesta da bi igrala šah
mleko nedavnega srečanja je še vedno toplo
preplavljalo je žleze in poteze najinih kmetov.
Moj nasprotnik je prefinjeno in vljudno
spraševal člana osebja v dvorani o
vrsti tekočin in drugih materialov ki so bili na voljo
ni se potil bil je miren nenapet kot da ga ne bi
težili časovna stiska in nujnost odločitve
podobno je tudi igral.
Spoznala sva se na skoraj zapuščenem portalu
ki prikazuje koliko kilometrov ločuje njegove prebivalce
naju je ločevala le reka ki sva jo nameravala preplavati vendar
sva se srečala preprosto tako da sva prečkala nekaj mostov in ulic.
Pozneje me je vse redkeje
kontaktiral letel je zdaj v to zdaj v ono
državo na velikih letalih poševno kot
lovec po šahovnici ni več pošiljal
ukazov kam naj se premakne figura.
Le kakšno razdaljo zdaj kaže ta umazani
od vseh zapuščeni portal
s prevrnjenimi šahovnicami
in kralji pospravljenimi v škatlo.
Ostala sem tukaj
on pa je hodil v službo
ostala sem tukaj
pred listom iz karirastega zvezka
da bi po njem premikala figurice črk.
Mona Liza
na avtobusu k meni stopi ženska in reče vidim da vam je všeč
všeč mi je odgovorim in to zelo odgovorim mona liza
takšno imam pravi kot je ta
ki jo imate naslikano na trebuhu lahko bi vam jo ceneje
prodala ne hvala nimam stene zanjo
odgovorim in že sekundo pozneje mi je žal
dobro premislila sem si pa se
peljiva k vam in jo poglejva
stopim v njeno stanovanje natrpano je
iz sten veje vonj po starem človeku
ni prezračeno toda naokoli ležijo
sivkine blazinice iz drogerije
na tapetah z rjavimi madeži pa
v zlatem okvirju kot v Louvru
visi ogledalo
kje pa je mona liza vprašam
poglej reče tjale stopi
zraven ogledala vidiš
kako veliko me je povsod zelo sem se trudila
povsod sem kamor pogledaš
tiskano izdajo mene nosiš všeč sem ti
ostani in poskrbi zame
in ko bom umrla boš imago mojega obraza
prevzela ti še enkrat pogledam
v odsev in ugotovim da je minilo
že sto let in da je ogledalo odteklo kot reka
Noč v katakombah
Nad zemeljskim površjem kosti, povezane z žicami, vijaki
in kolesarskimi naperami, s tistimi nevidnimi znaki povezave,
ki razporedijo dogodke v obliko krokodila z razprtimi čeljustmi.
V besedilu to funkcijo opravljajo ločila.
Zakaj jim pravimo »ločila«, in ne »povezovalniki«?
To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.
To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.
In ti, sestavljalec dinozavrov,
si daleč.
Mimoidoči glasno ščije kolesarske napere v reko,
ni mogoče, da ga ne bi slišala, in še eden, že obrnjen proč, in korak stran
še eden, kot da bi nekdo odprl vse pipe
in bi se se civilizija iztekala po žlebovih, nekdo vtakne cigaretni ogorek
v lobanjo, očitno ga je ugasnil na van Goghovi sliki,
strah pred luknjami – tripofobični tok, ki prebije papir,
ššš ššš ššš.
V paleontološkem muzeju
slonove kosti, povezane z ločili,
Quasimodo se je sesul v prah –
kristal, prekrit s kristali.
Oaza malenkosti, slonji raj, in potem ko se spustiš tja,
gumijasti zobje in magneti za oči,
spodaj, pod zemljo, druge človeške kosti,
kot skladovnice
lepo zloženih drv,
amor ornamenti.
Iz antropoloških povzetkov o podobi
Tojani Račiūnaitė
Obstaja ogledalo Twardowskega
s katerim je klical dušo Barbare Radziwiłł, ko pa je
postal kristjan, je dal to ogledalo
v cerkev, zdaj stoji na omari
in samo Bog ga lahko uporablja.
Tam je deklica, Marija Ana Tereza
umrla je pri dveh letih, vendar je naslikana njena prihodnost
tam je stara šest let, sestavljena je iz obrazov staršev
mama jo je hotela kanonizirati, obstajajo
slike s posebnimi žebljički na okvirju, ker
če jih ne bi bilo, bi lahko ob pogledu na sliko znorel
kakor da je umrl kdo od tvojih otrok.
Tam je prostor za pribijanje voščenih želja
prostor, da vse to pretopimo v sveče in
prižgemo ogenj, tam sta Agatini dojki, cenzurirani v hlebčka kruha
varuj me pred požarom, prosim.
Tam so gledališča duhov in stroji za duhove
hladna dušikova para za zažiganje bradavic
tam je preostanek telesa, depozit, položen v kip
kot baterija, ki polni simulakersko telo.
Tam je milost okužbe, ko s krpo podrgneš sveti predmet in
tudi krpa postane sveta.
Telo je nosilec podobe –
nadeni si venec iz grozdja
in glej, postal si Bakh
ki poje o vsem tem –
nekoč
je nekdo
ustrelil
v
sliko
in
on
je
kakor da bi bil živ
začel
krvaveti.
Opombe:
Jan Twardovski - poljski čarovnik. Po eni od zgodb naj bi na prošnjo Sigismunda Avgusta, poljskega kralja in litovskega velikega kneza, priklical duha Barbare Radziwiłł.
Barbara Radziwiłł — ljubica in žena Sigismunda Avgusta. Velika vojvodinja litovska (1548) in poljska kraljica (1550).
Marija Ana Tereza - hči Jana Kazimirja in Ludvike Marije, potomka kraljeve rodbine Vasa.
