Literarni portal MKC Črke: Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Dovilė Bagdonaitė (1991, Litva) je vizualna umetnica in pesnica. Študirala je na Akademiji za umetnost v Vilni, kjer je diplomirala in magistrirala iz monumentalnega slikarstva, nato pa leta 2022 pridobila še naziv doktorice umetnosti.

Svojo prvo pesniško zbirko Blue Whale’s Heart je izdala leta 2016, potem ko je za rokopis prejela prvo nagrado na natečaju Zveze litovskih pisateljev. Drugo zbirko Tracks_in_the_grass je izdala leta 2022, Inštitut za litovsko književnost in folkloro pa jo je uvrstil v ožji izbor najbolj ustvarjalnih knjig leta in med 5 najboljših pesniških zbirk leta. Njena poezija je vključena v številnih antologijah.

Moj avto

več let že vozim črn avto

na zadnjem sedežu so še vedno prazni zvezki vsa stara sporočila

v truplih nedelujočih telefonov sem zavrgla

in z njimi onesnažila reko ko sem zapeljala čez pojoči most

kot bi izpljunila dodobra prežvečeno žvečilko

zato da bi jo pozobal ptič tako sem jih bila sita

ogledalo piše zgodovino vzvratno

ostanki semaforja

na kvadratnih samolepilnih lističih

so na cesti opaznejši ponoči

bleščijo se v nedokončanih odstavkih prerij

zelena postane rdeča če preskočiš poglavje

spredaj se sveti armaturna plošča in merilnik hitrosti kaže

220 besed na uro pritiskam do konca na plin

v kuhinji avtomobila je vedno vklopljen aparat za kavo

vre in brbota ledene kocke zamrznejo

tu tudi spim potem ko vklopim avtopilota v mojem

avtu je vedno ustrezna temperatura

tla so obložena s hrastovimi deskami preproga

in rjuhe so tako čiste

od zunaj ni videti tako prostoren

vendar je to le trik da ne bi pritegnila pozornosti pleh pičk

zdaj

utripajo opozorilne luči

radio je nastavljen na postajo lubeničnega sladkorja

samotna bencinska črpalka z ukrivljeno streho

stisnjena med krake cestišča na razcepu

v denarnici zlata ribica

zračna blazina se napihne prevzame me

občutek varnosti mesečina

pade skozi okno na tvoje noge

sediš v njej ti neizmerno lepa banalnost

Dnevi spletnih portalov

Srečevala sva se na različnih

znamenitih krajih tega mesta da bi igrala šah

mleko nedavnega srečanja je še vedno toplo

preplavljalo je žleze in poteze najinih kmetov.

Moj nasprotnik je prefinjeno in vljudno

spraševal člana osebja v dvorani o

vrsti tekočin in drugih materialov ki so bili na voljo

ni se potil bil je miren nenapet kot da ga ne bi

težili časovna stiska in nujnost odločitve

podobno je tudi igral.

Spoznala sva se na skoraj zapuščenem portalu

ki prikazuje koliko kilometrov ločuje njegove prebivalce

naju je ločevala le reka ki sva jo nameravala preplavati vendar

sva se srečala preprosto tako da sva prečkala nekaj mostov in ulic.

Pozneje me je vse redkeje

kontaktiral letel je zdaj v to zdaj v ono

državo na velikih letalih poševno kot

lovec po šahovnici ni več pošiljal

ukazov kam naj se premakne figura.

Le kakšno razdaljo zdaj kaže ta umazani

od vseh zapuščeni portal

s prevrnjenimi šahovnicami

in kralji pospravljenimi v škatlo.

Ostala sem tukaj

on pa je hodil v službo

ostala sem tukaj

pred listom iz karirastega zvezka

da bi po njem premikala figurice črk.

Mona Liza

na avtobusu k meni stopi ženska in reče vidim da vam je všeč

všeč mi je odgovorim in to zelo odgovorim mona liza

takšno imam pravi kot je ta

ki jo imate naslikano na trebuhu lahko bi vam jo ceneje

prodala ne hvala nimam stene zanjo

odgovorim in že sekundo pozneje mi je žal

dobro premislila sem si pa se

peljiva k vam in jo poglejva

stopim v njeno stanovanje natrpano je

iz sten veje vonj po starem človeku

ni prezračeno toda naokoli ležijo

sivkine blazinice iz drogerije

na tapetah z rjavimi madeži pa

v zlatem okvirju kot v Louvru

visi ogledalo

kje pa je mona liza vprašam

poglej reče tjale stopi

zraven ogledala vidiš

kako veliko me je povsod zelo sem se trudila

povsod sem kamor pogledaš

tiskano izdajo mene nosiš všeč sem ti

ostani in poskrbi zame

in ko bom umrla boš imago mojega obraza

prevzela ti še enkrat pogledam

v odsev in ugotovim da je minilo

že sto let in da je ogledalo odteklo kot reka

Noč v katakombah

Nad zemeljskim površjem kosti, povezane z žicami, vijaki

in kolesarskimi naperami, s tistimi nevidnimi znaki povezave,

ki razporedijo dogodke v obliko krokodila z razprtimi čeljustmi.

V besedilu to funkcijo opravljajo ločila.

Zakaj jim pravimo »ločila«, in ne »povezovalniki«?

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

In ti, sestavljalec dinozavrov,

si daleč.

Mimoidoči glasno ščije kolesarske napere v reko,

ni mogoče, da ga ne bi slišala, in še eden, že obrnjen proč, in korak stran

še eden, kot da bi nekdo odprl vse pipe

in bi se se civilizija iztekala po žlebovih, nekdo vtakne cigaretni ogorek

v lobanjo, očitno ga je ugasnil na van Goghovi sliki,

strah pred luknjami – tripofobični tok, ki prebije papir,

ššš ššš ššš.

V paleontološkem muzeju

slonove kosti, povezane z ločili,

Quasimodo se je sesul v prah –

kristal, prekrit s kristali.

Oaza malenkosti, slonji raj, in potem ko se spustiš tja,

gumijasti zobje in magneti za oči,

spodaj, pod zemljo, druge človeške kosti,

kot skladovnice

lepo zloženih drv,

amor ornamenti.

Iz antropoloških povzetkov o podobi

Tojani Račiūnaitė

Obstaja ogledalo Twardowskega

s katerim je klical dušo Barbare Radziwiłł, ko pa je

postal kristjan, je dal to ogledalo

v cerkev, zdaj stoji na omari

in samo Bog ga lahko uporablja.

Tam je deklica, Marija Ana Tereza

umrla je pri dveh letih, vendar je naslikana njena prihodnost

tam je stara šest let, sestavljena je iz obrazov staršev

mama jo je hotela kanonizirati, obstajajo

slike s posebnimi žebljički na okvirju, ker

če jih ne bi bilo, bi lahko ob pogledu na sliko znorel

kakor da je umrl kdo od tvojih otrok.

Tam je prostor za pribijanje voščenih želja

prostor, da vse to pretopimo v sveče in

prižgemo ogenj, tam sta Agatini dojki, cenzurirani v hlebčka kruha

varuj me pred požarom, prosim.

Tam so gledališča duhov in stroji za duhove

hladna dušikova para za zažiganje bradavic

tam je preostanek telesa, depozit, položen v kip

kot baterija, ki polni simulakersko telo.

Tam je milost okužbe, ko s krpo podrgneš sveti predmet in

tudi krpa postane sveta.

Telo je nosilec podobe –

nadeni si venec iz grozdja

in glej, postal si Bakh

ki poje o vsem tem –

nekoč

je nekdo

ustrelil

sliko

kakor da bi bil živ

začel

krvaveti.

Opombe:

Jan Twardovski - poljski čarovnik. Po eni od zgodb naj bi na prošnjo Sigismunda Avgusta, poljskega kralja in litovskega velikega kneza, priklical duha Barbare Radziwiłł.
Barbara Radziwiłł — ljubica in žena Sigismunda Avgusta. Velika vojvodinja litovska (1548) in poljska kraljica (1550).
Marija Ana Tereza - hči Jana Kazimirja in Ludvike Marije, potomka kraljeve rodbine Vasa.

Pesem, ki jo je napisala moja mama, jaz pa sem samo popravila napake

Se je shod že končal?

Zdi se mi, da sem te videla z zastavo na ramenih.

Opazovala sem vso procesijo

videti ste bili

precej pomilovanja vredni s temi

z rožnatimi maskami.

In neka indijska

glasba. Videti ste bili kot

ovce, gnane v

klavnico.

Samo otroci in mladina, stara okoli 30 let.

Vsak drugi je prispel iz Belorusije ali Rusije.

Čudno da se

tako zelo bojiš korone

ne bojiš pa se aidsa.

Zato te tudi sprašujem si res hodila

z zastavo?

Ja mama hodila sem

pred tem sem na vlaku opazovala kako

si metalci barvajo ustnice

z vijoličasto barvo

Sprevodnice v modrih oblekah

so jim luknjale vstopnice in se prijazno

nasmihale kot da bi se spustile z neba.

Agresivni glasovi nogometnih navijačev
so bili enake zelene barve
kot črte na policijskih kombijih.

Ne razpršeni rumenjaki

ne dvignjeni prsti s polakiranimi nohti jeznih žensk

ki so se upravičeno bale da jim bodo geji odvzeli može

niso zadeli cilja bilo je jasno

da so bili usmerjeni drugam.

In tam je bila tista reševalka v rdeči uniformi, ki je ploskala

ker smo zdravi že od leta 1973.

Nič ni narobe z mano.

Prevedel Klemen Pisk.

Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtorica je tudi gostja festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.

O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.