Katja Grcić (1982, Split, Hrvaška) je leta 2015 je pri založbi Meandarmedia izdala prvenec Nosive konstrukcije, leta 2017 pa dvojezično zbirko pesmi in kratke proze Ljeto / Summer, ki ji je leta 2020 sledilo eksperimentalno prozno besedilo Pisma Ziti. Leta 2017 je bila s prozo nominirana za nagrado Sedmica, ki jo podeljuje hrvaški literarni portal Kritična masa. Z Molekulami je bila leta 2018 nominirana za scenaristično nagrado portala drame.hr (za adaptacijo iz dramskega teksta v scenarij). Leta 2020 je prejela nagrado Marin Držić za Strah tijela od poda. Monološka drama Proljeće naše zlovolje je julija 2020 doživela premiero v sklopu projekta Monovid -19 project (zagrebško gledališče ZKM, režija Anica Tomić). Je članica društev HDP in SPID.

Katja Grcić je bila udeleženka projekta Odisejevo zatočišče 2 (The Ulysses' Shelter 2), v katerem sodelujejo DSP, hrvaška založba Sandorft, grška založba Thraka, srbsko društvo Krokodil in waleško združenje Literature Across Frontiers. Gre za rezidenčni projekt, ki v središče postavlja poezijo, prozo in prevajanje mladih, perspektivnih avtorjev in prevajalcev ter jim omogoča bivanje in ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije, Hrvaške, Srbije in Walesa. Tako širijo polje svoje umetniške inspiracije in motivike ter obenem, tudi z javnimi nastopi okolju, v katerem gostujejo, prinašajo svojo vizijo ter svojo kulturno izkušnjo dežele, iz katere prihajajo. Projekt finančno podpirata Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa in Javna agencija za knjigo RS, MKC Maribor pa sodeluje kot gostitelj literarnih dogodkov s vključenimi avtoricami in avtorji.

Izbrane pesmi Katje Grcić je prevedel Jurij Hudolin.

IRACIONALNE ŽENSKE IN ŠTEVILKE

puščati stvari, naj gredo k vragu, da zaradi njega spodvijejo rep in so nestabilne,
čakati da on: prevede Fausta, izkoplje preostale rudnine, osnuje mesto.
med tem časom pustiti lase in z njimi oviti svet kakor z vozlom,
biti preteča nežnost modrine, žalostna ženska z nabreklimi prsmi.
učiti se stilistične figuralike:
izogibati se zavisti, zlobi, zajedljivosti in aliteraciji,
se skoraj zajebati pri vsaki od teh postavk.
pristajati na tisoče polovičnih rešitev, vse dokler se neka ne izkaže, kako hodi po vodi.
kakor pes iz zavetišča se bati kolesa in kante za smeti,
se spočiti na tleh, v položaju mrliča, na pol poti od smrti zaradi obešanja (vsi se premislijo v trenutku, ko ni več možnosti vrnitve)
izgubljam talent za erotiko, postajam skolioza v pornografskem filmu,
prinašam žalost, kjer ji ni prostor niti čas,
ljudje me ne dodajajo, večinoma me izvzemajo, preveč pomnožena si, pravijo,
prihajaš kakor PI s temi neštevnimi decimalkami,
kdo bi to trenutno lahko prenesel,
mi imamo probleme v pisarnah, ti pa v glavi.
manjka mi morje (v morju se nikoli ne premisliš)

sestra:

prišla je v čudni obliki in precej pozno.
mama je že šla čez šestdeseta.
a vseeno, tu sem, sestra.
bila je vse o čemer sem, kakor se pravi, sanjala.
lepa, mehka, bujnih skodranih las, pripravljena na igro.
in sva se igrale:
položila je
roko na moje lase
jezik v moja usta
prst v mojo nožnico
in rekla
1. imenuj me on
2. bodi kar si zamislim
3. pokori se
4. ne dotikaj se mojih prsi
5. odjebi
želja - oksidirano železo.
tuja teorija, stroga in tragična napaka.
vlečem se ven polna vode, polna pluča vode,
peljem se domov, tresoča se.
mama mi reče:
kaj je? ali ni to sestra po kateri si tako hrepenela? ho? kaj je zdaj? ti ni všeč? le kdo bi ti lahko ustregel …
delam se, da je ne slišim
dneve in dneve sedim na skali in jemljem puščico iz vratu:
če sem jelen, bom izkrvavela
če sem nebo, bom vijoličasta
če sem ženska, ( ) kam grem?

Ofelija je padla s kolesa in

asfalt se je vtkal v njen obraz.
pet rimskih cesarjev je priseglo na dobroto,
neka slamica trave si je zaželela biti kamen,
nek kamen je naposled poletel, brez kril
in zavesti o zlohotnosti tega dejanja.
kri je topla le kadar je sveža
duša je metulj v nacionalnem parku,
zaščiten, da tega niti ne ve.
ko prihajaš, mi prinašaš darila
oblak je prazen, tla pokajo pod nogami romarjev -
sveto mesto je tam, kjer se razhajava

severni vozel

sedla sem na severni vozel: tam je hladno, mračno in dolgoročno.
nedokončani stavki stavkajo v kurzivi -
nagibajo se kakor pijane ženske in naposled spregovorijo resnico.
pa vendar, papir je bedna forma, okrasna, dekorativna
šablona v katero se vtiskuje marsikaj:
Ludwiga drugega, žensko, ki je šla med redovnice,
plié, ki sem sem se ga naučila v enaindvajsetem letu.
spotikam se ob lastni teritorij.
poslušam cvetove, kako padajo z lilije.
ženske so se odrekle oblek, vendar ne tudi krone. Namesto žezla,
izvoli post in herezijo: ne izstopaj iz sebe teden dni.
vse bomo pretočili in spremenili:
vodo v vino, zrak v peno, kozla v raka,
moškega v žensko.