Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke: Dovilė Bagdonaitė

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Fotografija: Vygaudas Juozaitis

Dovilė Bagdonaitė (1991, Litva) je vizualna umetnica in pesnica. Študirala je na Akademiji za umetnost v Vilni, kjer je diplomirala in magistrirala iz monumentalnega slikarstva, nato pa leta 2022 pridobila še naziv doktorice umetnosti. 

Svojo prvo pesniško zbirko Blue Whale’s Heart je izdala leta 2016, potem ko je za rokopis prejela prvo nagrado na natečaju Zveze litovskih pisateljev. Drugo zbirko Tracks_in_the_grass je izdala leta 2022, Inštitut za litovsko književnost in folkloro pa jo je uvrstil v ožji izbor najbolj ustvarjalnih knjig leta in med 5 najboljših pesniških zbirk leta. Njena poezija je vključena v številnih antologijah.

---

Moj avto

več let že vozim črn avto

na zadnjem sedežu so še vedno prazni zvezki vsa stara sporočila

v truplih nedelujočih telefonov sem zavrgla

in z njimi onesnažila reko ko sem zapeljala čez pojoči most

kot bi izpljunila dodobra prežvečeno žvečilko

zato da bi jo pozobal ptič tako sem jih bila sita

ogledalo piše zgodovino vzvratno

ostanki semaforja

na kvadratnih samolepilnih lističih

so na cesti opaznejši ponoči

bleščijo se v nedokončanih odstavkih prerij

zelena postane rdeča če preskočiš poglavje

spredaj se sveti armaturna plošča in merilnik hitrosti kaže

220 besed na uro pritiskam do konca na plin

v kuhinji avtomobila je vedno vklopljen aparat za kavo

vre in brbota ledene kocke zamrznejo

tu tudi spim potem ko vklopim avtopilota v mojem

avtu je vedno ustrezna temperatura

tla so obložena s hrastovimi deskami preproga

in rjuhe so tako čiste

od zunaj ni videti tako prostoren

vendar je to le trik da ne bi pritegnila pozornosti pleh pičk

zdaj

utripajo opozorilne luči

radio je nastavljen na postajo lubeničnega sladkorja

samotna bencinska črpalka z ukrivljeno streho

stisnjena med krake cestišča na razcepu

v denarnici zlata ribica

zračna blazina se napihne prevzame me

občutek varnosti mesečina

pade skozi okno na tvoje noge

sediš v njej ti neizmerno lepa banalnost

Dnevi spletnih portalov

Srečevala sva se na različnih

znamenitih krajih tega mesta da bi igrala šah

mleko nedavnega srečanja je še vedno toplo

preplavljalo je žleze in poteze najinih kmetov.

Moj nasprotnik je prefinjeno in vljudno

spraševal člana osebja v dvorani o

vrsti tekočin in drugih materialov ki so bili na voljo

ni se potil bil je miren nenapet kot da ga ne bi

težili časovna stiska in nujnost odločitve

podobno je tudi igral. 

Spoznala sva se na skoraj zapuščenem portalu

ki prikazuje koliko kilometrov ločuje njegove prebivalce

naju je ločevala le reka ki sva jo nameravala preplavati vendar

sva se srečala preprosto tako da sva prečkala nekaj mostov in ulic.

Pozneje me je vse redkeje

kontaktiral letel je zdaj v to zdaj v ono

državo na velikih letalih poševno kot

lovec po šahovnici ni več pošiljal

ukazov kam naj se premakne figura.

Le kakšno razdaljo zdaj kaže ta umazani

od vseh zapuščeni portal

s prevrnjenimi šahovnicami

in kralji pospravljenimi v škatlo.

Ostala sem tukaj

on pa je hodil v službo

ostala sem tukaj

pred listom iz karirastega zvezka

da bi po njem premikala figurice črk.

Mona Liza

na avtobusu k meni stopi ženska in reče vidim da vam je všeč

všeč mi je odgovorim in to zelo odgovorim mona liza

takšno imam pravi kot je ta

ki jo imate naslikano na trebuhu lahko bi vam jo ceneje

prodala ne hvala nimam stene zanjo

odgovorim in že sekundo pozneje mi je žal

dobro premislila sem si pa se

peljiva k vam in jo poglejva

stopim v njeno stanovanje natrpano je

iz sten veje vonj po starem človeku

ni prezračeno toda naokoli ležijo

sivkine blazinice iz drogerije

na tapetah z rjavimi madeži pa

v zlatem okvirju kot v Louvru

visi ogledalo

kje pa je mona liza vprašam

poglej reče tjale stopi

zraven ogledala vidiš

kako veliko me je povsod zelo sem se trudila

povsod sem kamor pogledaš

tiskano izdajo mene nosiš všeč sem ti

ostani in poskrbi zame

in ko bom umrla boš imago mojega obraza

prevzela ti še enkrat pogledam

v odsev in ugotovim da je minilo

že sto let in da je ogledalo odteklo kot reka

Noč v katakombah

Nad zemeljskim površjem kosti, povezane z žicami, vijaki

in kolesarskimi naperami, s tistimi nevidnimi znaki povezave,

ki razporedijo dogodke v obliko krokodila z razprtimi čeljustmi.

V besedilu to funkcijo opravljajo ločila.

Zakaj jim pravimo »ločila«, in ne »povezovalniki«?

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

To je tako žalostno v eksistencialnem smislu.

In ti, sestavljalec dinozavrov,

si daleč.

Mimoidoči glasno ščije kolesarske napere v reko,

ni mogoče, da ga ne bi slišala, in še eden, že obrnjen proč, in korak stran

še eden, kot da bi nekdo odprl vse pipe

in bi se se civilizija iztekala po žlebovih, nekdo vtakne cigaretni ogorek

v lobanjo, očitno ga je ugasnil na van Goghovi sliki,

strah pred luknjami – tripofobični tok, ki prebije papir,

ššš ššš ššš.

V paleontološkem muzeju

slonove kosti, povezane z ločili,

Quasimodo se je sesul v prah –

kristal, prekrit s kristali.

Oaza malenkosti, slonji raj, in potem ko se spustiš tja,

gumijasti zobje in magneti za oči,

spodaj, pod zemljo, druge človeške kosti,

kot skladovnice

lepo zloženih drv,

amor ornamenti.

Iz antropoloških povzetkov o podobi

Tojani Račiūnaitė

Obstaja ogledalo Twardowskega

s katerim je klical dušo Barbare Radziwiłł, ko pa je

postal kristjan, je dal to ogledalo

v cerkev, zdaj stoji na omari

in samo Bog ga lahko uporablja.

Tam je deklica, Marija Ana Tereza

umrla je pri dveh letih, vendar je naslikana njena prihodnost

tam je stara šest let, sestavljena je iz obrazov staršev

mama jo je hotela kanonizirati, obstajajo

slike s posebnimi žebljički na okvirju, ker

če jih ne bi bilo, bi lahko ob pogledu na sliko znorel

kakor da je umrl kdo od tvojih otrok.

Tam je prostor za pribijanje voščenih želja

prostor, da vse to pretopimo v sveče in

prižgemo ogenj, tam sta Agatini dojki, cenzurirani v hlebčka kruha

varuj me pred požarom, prosim.

Tam so gledališča duhov in stroji za duhove

hladna dušikova para za zažiganje bradavic

tam je preostanek telesa, depozit, položen v kip

kot baterija, ki polni simulakersko telo.

Tam je milost okužbe, ko s krpo podrgneš sveti predmet in

tudi krpa postane sveta.

Telo je nosilec podobe –

nadeni si venec iz grozdja

in glej, postal si Bakh

ki poje o vsem tem –

nekoč

je nekdo

ustrelil

v

sliko

in

on

je

kakor da bi bil živ

začel

krvaveti.

Opombe:

• Jan Twardovski - poljski čarovnik. Po eni od zgodb naj bi na prošnjo Sigismunda Avgusta, poljskega kralja in litovskega velikega kneza, priklical duha Barbare Radziwiłł.

• Barbara Radziwiłł — ljubica in žena Sigismunda Avgusta. Velika vojvodinja litovska (1548) in poljska kraljica (1550).

• Marija Ana Tereza - hči Jana Kazimirja in Ludvike Marije, potomka kraljeve rodbine Vasa.

Pesem, ki jo je napisala moja mama, jaz pa sem samo popravila napake

Se je shod že končal?

Zdi se mi, da sem te videla z zastavo na ramenih.

Opazovala sem vso procesijo

videti ste bili

precej pomilovanja vredni s temi

z rožnatimi maskami.

In neka indijska

glasba. Videti ste bili kot

ovce, gnane v

klavnico.

Samo otroci in mladina, stara okoli 30 let.

Vsak drugi je prispel iz Belorusije ali Rusije.

Čudno da se

tako zelo bojiš korone

ne bojiš pa se aidsa.

Zato te tudi sprašujem si res hodila

z zastavo?

Ja mama hodila sem

pred tem sem na vlaku opazovala kako

si metalci barvajo ustnice

z vijoličasto barvo

Sprevodnice v modrih oblekah

so jim luknjale vstopnice in se prijazno

nasmihale kot da bi se spustile z neba.

Agresivni glasovi nogometnih navijačev
so bili enake zelene barve
kot črte na policijskih kombijih.

Ne razpršeni rumenjaki

ne dvignjeni prsti s polakiranimi nohti jeznih žensk

ki so se upravičeno bale da jim bodo geji odvzeli može

niso zadeli cilja bilo je jasno

da so bili usmerjeni drugam.

In tam je bila tista reševalka v rdeči uniformi, ki je ploskala

ker smo zdravi že od leta 1973.

Nič ni narobe z mano.

Prevedel Klemen Pisk.

Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtorica je tudi gostja festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.

---

O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je  prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.

Artis Ostups

Literarni portal MKC Črke: Artis Ostups

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Valdis Jansons

Artis Ostups (1988, Latvija) je pesnik, kritik in raziskovalec. Zaposlen je na Inštitutu za književnost, folkloro in umetnost Univerze v Latviji, od leta 2014 pa je glavni urednik spletne revije Punctum. Trenutno študira primerjalno književnost na Univerzi v Tartuju, pred tem je študiral filozofijo na Latvijski univerzi. Njegova prva pesniška zbirka Biedrs Sniegs (Comrade Snow, 2010) je bila nominirana za najboljši prvenec. Njegova druga pesniška zbirka Fotogrāfija un šķēres (Photography and Scissors, 2013) je naletela na številne odzive literarnih kritikov in predanih bralcev. Ostupsovo pisanje je bilo označeno kot jasno, natančno ter močno. Z besedami ustvarja ostre podobe, ki povezujejo zgodovino s sedanjostjo, domišljijo in zavedanje o sedanjem doživljanju.

Ustvarja poezijo, ki je nevsiljiva in zelo občutljiva, pri čemer izredno pomenljive trenutke uokvirja kot fotografije, v katerih se skrivajo konteksti. Ostupsova tretja zbirka Žesti (Gestures, 2016) je v celoti sestavljena iz pesmi v prozi, v kateri se na zelo izviren način prepletajo odmevi visokega modernizma s sodobnim izrazom. Zbirka je leta 2018 izšla v angleščini pri založbi Ugly Duckling Presse. Njegove pesmi so izšle v različnih antologijah po Evropi in so na voljo v jezikih, kot so hrvaščina, češčina, estonščina, nemščina, litovščina, ruščina, ruščina in slovenščina. Trenutno pripravlja svojo četrto pesniško zbirko, ki bo vsebovala tako lirične verze kot pesmi v prozi.

---

V pristaniškem mestu

Sidro je dvignjeno, vsak dan je težje in ladja nadaljuje nočno potovanje, pluje po granitnih kockah. Ptice – stari, zmečkani časopisi – letijo po parku, dokler se s tihim šuštenjem ne ujamejo na veje. Tlakovci živijo kot tujci pod tovornjaki, ki iščejo pristanišče, iz njih se dviga premogov prah; ulica včasih zadoni v spomin na črne konje in belo platno v škornjih. V neki sobi se nad skrbno slečeno dojko dekleta rojevajo škrge, kot bi z nožem prerezal pisemsko ovojnico. Žarnica ugasne in ptica v okenskem oboku pomaha zaljubljencema, ki zapuščata granitno obalo.

Dunaj

Ingeborg Bachmann 1926–1973

Listje ima tu eno samo nalogo: visi med hišami in zatemnjuje sobo mlade gospe Bachmann in neurejeno pisalno mizo nasproti okna, za katerim se nad dimniki vzpenja luna; morda pa so ti večeri, ko se sreča z vsem neizrečenim, povsem drugačni – bližje opustošenju – tako siloviti kot nevihta med terasami in antenami. Kajti na plemenitih vrtovih ne bo več tistih, ki jim bo jesen izsesala strup. »Zrla bova v Seno, dokler se ne bova spremenila v drobne ribe,« piše iskreno in si morda predstavlja njegove oči v zeleni globini, čeprav je to pogled v nič, v katerem tonejo dimniki in luna. »In končno bova prepoznala drug drugega.«

Prevedel Klemen Pisk.
Prevod je nastal v času literarne rezidence avtorja na Ptuju. Literarna rezidenca je del projekta Culture Moves Europe, ki ga financira Evropska unija. Avtor je tudi gost festivala Dnevi poezije in vina 2024. E-objava poezije je plod sodelovanja založbe Beletrina in literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor.

---

O prevajalcu Klemnu Pisku

Prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik Klemen Pisk se je rodil leta 1973 v Kranju. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika. Kot literarni prevajalec največ prevaja iz poljščine in litovščine, v zadnjem času tudi iz latvijščine, češčine in finščine. Doslej je  prevedel okoli 60 knjig. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev.

Dora Kaprálová

Literarni portal MKC Črke: Dora Kaprálová

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Dora Kaprálová (Brno, 1975) je uveljavljena češka pisateljica, publicistka in kritičarka, ki od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica in novinarka ter živi v Berlinu. Je avtorica nagrajenih proznih del, piše kratko prozo, reportaže, igre in scenarije, ustvarja radijske dokumentarce in knjige za otroke. Njena dela so bila prevedena v številne jezike. Leta 2016 je prejela nemško-češko novinarsko nagrado.

Objavljeni prevod je nastal v času njenega bivanja na pisateljski rezidenci v Mariboru, v Hostlu Pekarna, pod okriljem programa MKC Črka.

---

ODIDI ALI PA TE TUKAJ ZAKLENEM

Kakor vsaka sentimentalna Srednjeevropejka imam tudi jaz dneve, zlasti pred menstruacijo, ko v predpomladnem Berlinu rada obedujem v kebabčičarni blizu hiše, kjer stanujem, v nekem kiosku, kjer nikoli ni ljudi. Navadno tam sedim na visokem barskem stolu in pazim, da se ne bi oprla na naslonjalo, ker ga ni, in zgrmela na tla. Ponavadi jem zažgane piščančje nogice, plastično vilico pa nabadam masten pomfrit, dokler se mi vse iglice na vilicah ne polomijo. Lovim jih po plastičnem krožniku, koščke bele umetne snovi, ki se je že zdavnaj pomešala z majonezo.

V takšnih trenutkih premišljujem, zakaj živim tam, kjer živim, in kam naj se človek vrine, da bi v duši čutil mir, v ustih pa namesto plastike v maščobi ljubezen do bližnjih, recimo.

Vsak, skratka, meditira kakor pač ve in zna.

Za šankom se na ražnju počasi obrača jagnjetina, hladilnik mehanično brni, od časa do časa pa je slišati škripanje barskega stola, na katerem sedim. Na velikem ekranu se vrtijo turistične slike z vsega sveta. Brez zvoka in v zanki. Te poti poznam na pamet. Španka in Šved plešeta tango na Baliju, seks bomba pije malibu na Pacifiku, skupina lepih fantov skejta po Barceloni, ostareli bogataš, kot izrezan iz devetdesetih, objema japonsko ljubico na obali Züriškega jezera. Svetovi se lomijo drug v drugega in se razbijajo kot na barvnih ogledalih kalejdoskopa. Novo briše staro in vse požre velik zaslon. Kot da bi se tudi v nepomembni berlinski kebabčičarni nadrealistično pomnožili neka resničnost in izkušnja neobstoječega.

Celotno neumno sceno pa za menoj kot ponavadi spremlja dvajset let mlajši tip za pultom. Tu običajno ni nikogar drugega. Fantu je dolgčas. Gotovo mu je dolgčas. Nekoč  mi je v polomljeni nemščini povedal, da je iz Teherana, drugič, da je rojen v Siriji.

V kebabčičarni, najbolj navadnem bistroju v naši soseščini, je vse ceneno. Črne svetleče kovinske mize, zapacani stoli, rdeči zidovi z amaterskimi fotografijami lipicancev.

Zakaj pišem o tem? Ker me je, ne vem, kako to, ravnokar poklicala producentka iz velikega nemškega tednika, znanka moje prijateljice. Obrnila se je name kot na poznavalko dela češke novinarke, ki je umrla v Ravensbrücku. Tam odkrivajo njen spominski kip. Pojutrišnjem.

»Nekdo mora pisati o tem,« mi neznanka energično hrumi v mobitel.

»Ja, seveda,« veselo zamomljam s plastično vilico v ustih.

Košarkarji na velikem monitorju spet brezskrbno strmijo v kamero. Producentka me vpraša, če imam svojega fotografa. Spomnila sem se svoje sosede Amy. Še včeraj mi je pred hišo jamrala, da zaradi hčerke, ki je, mimogrede, stara že deset let, ni posnela niti ene fotoreportaže.

»Imam, Amy Winehood, štiridesetletna fotografinja iz New Yorka,« rečem v slušalko, medtem ko še naprej žvečim piščanca na vilici.

Vse sva se dogovorili v eni minuti. Poslala mi bo pogodbo, po mailu. V koncentracijsko taborišče nas bo peljala z avtom, že leta je oboževalka češke novinarke in navdušena nad samim Ravensbrückom, mestom zgodovinske groze. Mestom zgodovinske groze, še enkrat ponovi in ​​prekine klic.

Postavni fantje na velikem ekranu brzijo na rolkah po ulicah Barcelone. Že sem hotela plačati, še preden jih je zamenjal švicarski bankir z mlado Japonko.

Tip za pultom se je oglasil: »Posel?«

»Posel,« sem odgovorila. »V Ravensbrücku.«

»Kaj je to?«

»Koncentracijsko taborišče,« sem odmahnila z roko.

»Super!« je fant zažvižgal in dvignil palec. »Lahko grem s teboj? Nikoli nisem bil v koncentracijskem taborišču.«

Nisem bila prepričana, ali je to rekel zato, da bi se ponorčeval iz mene. V delčku sekunde sem ocenila, da bi lahko bil moj mladi odrasli sin. Vsekakor bi lahko bil moj sin. Ampak ni.
Je Iranec, Afganistanec in včasih Sirijec, zdolgočasen in morda tudi radoveden.

»Ismail,« se je predstavil. »Torej lahko?«

»Pravzaprav, zakaj pa ne,« sem neodločno rekla, saj še vedno nisem bila prepričana, ali ni vse skupaj šala.

»Super,« je hvaležno ponovil Ismail, »vzel si bom prost dan.«

»Ampak to bo poslovni obisk, ne potovanje,« sem se odkašljala. »Pa še fotografinjo bova vzela s seboj.«

»Fotografinjo!« je dvignil palec. »No, to pa je nekaj. Jaz tudi fotografiram. Te lipicance sem jaz fotografiral.«

In tako sva se zmenila. Amy je bila vesela. Rekla je, da je na takšno ponudbo čakala več let.

Iz češčine prevedel Peter Kuhar

Vir: Utrpení a jiné žánry / Trpljenje in drugi žanri, zbirka novel

© Dora Kaprálová, 2020 // ©Druhé město – Martin Reiner, Brno, 2020

---

O prevajalcu Petru Kuharju

Peter Kuhar (1944), slavist, novinar, prevajalec poezije in proze iz več slovanskih jezikov, do upokojitve 2007 bil avtor in urednik na TV Slovenija (npr. oddaj  Osmi dan, Knjiga, Izvir/n/i idr.). Iz češkega jezika prevedel npr. roman Vprašaj očeta (2013) pisatelja Jana Balabána, trilogijo Pavla Šruta Lihožerci (2014-2016) in znanstveno monografijo Ekonomija dobrega in zla ekonomista Tomáša Sedláčka (soprevajalec, 2014). S soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo sta izbrala, prevedla in izdala dvojezično antologijo sodobne slovenske poezije iz obdobja 2000-2012, z naslovom Padesáti hlasy hovořím / S petdesetimi glasovi govorim (Praga 2012). Za slovenske literarne revije prevedel več kot štirideset čeških pesnikov.  Je programski vodja mednarodnega festivala Ob robu/Stranou s sedežem na Češkem, v mestu Beroun pri Pragi, ki od 2007 gosti avtorje iz vse Evrope – nastopilo je tudi več kot sto slovenskih avtorjev.

Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke: Matic Ačko in Jakob Klemenčič

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Avtor karikature: Jakob Klemenčič

Foto: Gregor Salobir

Matic Ačko (1991) je oblikovalec, glasbenik, pesnik, performer in vsestranski ustvarjalec, ki se je s poezijo prvič resneje srečal v srednji šoli, od leta 2017 pa se resneje ukvarja tudi s slamovsko poezijo. Deluje kot vodja slemovske skupine Slam zverine, ki v sodelovanju z Mladinskim kulturnim centrom Maribor prireja mesečne večere slemovske poezije v Mariboru. Poleg poezije občasno piše tudi kratko prozo in besedila. Leta 2021 se je udeležil evropskega prvenstva v slamovski poeziji v Bruslju, kjer se je uspešno kvalificiral za svetovno prvenstvo, na katerem je leta 2022 nastopil kot prvi Slovenec. Pred izidom je njegov pesniški prvenec Rekviem za sneg, ki bo v začetku leta 2024 izšel pri MKC Maribor.

Foto: S. Polhek

Jakob Klemenčič (1968) se s stripom ukvarja od mladih let: prek srednješolskega časopisa in mladinskega tiska ga je pot vodila do sodelovanja pri ustanovitvi stripovske revije Stripburger, kjer je nekaj časa sodeloval kot član uredništva. V stripu so zanj najbolj značilne kratke zgodbe, ki jih je poleg Stripburgerja objavljal v mnogih slovenskih in tujih revijalnih in knjižnih stripovskih antologijah, nekaj pa tudi v obliki samozaloženih brošuric malega formata, t. i. »mini-comics«. Poleg stripa se ukvarja tudi z ilustracijo (periodika, knjige, muzejske razstave), slikarstvom in grafiko. Imel je pet samostojnih razstav (Slovenija, Francija, Brazilija), s svojimi stripovskimi deli pa je sodeloval tudi na veliko skupinskih razstavah.

---

ozelot