Literarni portal MKC Črke: David Bedrač

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

David Bedrač, rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, pisatelj, profesor slovenščine in doktor literarnih ved, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Piše tudi strokovne in znanstvene članke. Je avtor sedmih pesniških zbirk za odrasle: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013), Tvoj nakupovalni voziček (2014) in V hiši tvojega popka (2018). Njegove pesmi so prevedene v več jezikov, sodeloval je na mnogih festivalih in srečanjih s tujimi pesniki.

Piše tudi za otroke. Izdal je štiri zbirke otroških pesmi: Pesniška hiša (2008), Gugajčki in gugaji (2010), So že smehci k vam prispeli (2014) in Igravčki (2021). Poezijo za otroke objavlja tudi v revijah Ciciban, Cicido in Zmajček.

Izdal je tudi zbirko grotesk Ubijalci časa (2018) ter dva priročnika o pesnjenju – Brez uteži (2007) in Pesniške poti brez uteži (2018).

Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo. Vodil je številne literarne delavnice in izpeljal predavanja na temo literarnega ustvarjanja. Je prejemnik več literarnih nagrad, npr. nagrade Ptujska oljenka (2007). Doktoriral je s področja najsodobnejše slovenske lirike.

TRI MASKE

(Odlomljene zgodbe)

Dobra zgodba je kot krof –

nikoli ga ne smeš pojesti do konca;

nekaj ga vselej pusti za prihodnjič …

KOPJAŠ

Ko je prišel Taj pred kmetijo, kjer so se zbirali fantje iz skupine kopjašev, so bili že vsi tam.

»Ojla, stari. Pa kje si ti?« je že od daleč spraševal Marko, Tajev najboljši prijatelj. Tudi ostali so ga navdušeno pozdravljali. Nekateri so si popravljali še zadnje detajle na oblekah in na pisanih trakovih, ki so pokrivali njihova kopja.

»Danes gre moje kopje najvišje!« je vzkliknil Taj.

»Ni dvoma!« je glasno pripomnil Marko in ga hudomušno boksnil v desno ramo. »Če ga boš potem le ujel!«

In so se odpravili po vasi. Od hiše do hiše …

Slišalo se je veselo vriskanje, glasbo, po kateri so kopjaši enakomerno korakali in vsake toliko vrgli svoje kopje visoko v zrak, kot bi želeli prebosti sivo nebo in končno priklicati pomlad. Pri vsaki hiši so jedli in pili, da jih je, vse po vrsti, počasi prevzela sladka omotica. Njihovi koraki so postajali lahkotnejši, kot bi hodili po mehki peni. Pri zadnji hiši sta si Marko in Taj nalila še drug kozarec vina in nazdravila ter naredila nekaj hitrih ugrizov vsak v svoj marmeladni krof. Preostanka sta položila na mizo.

Od tam so zavili proti velikemu travniku, preko katerega so morali, da bi prišli do naslednje vasi. Na tem travniku so se fantje kopjaši vsako leto pomerili, kdo bo svoje kopje vrgel najvišje. Letos bo ta čast pripadla Taju.

»Če ga boš le ujel …« je ponovil Marko, ki se je opito pozibaval in se ves čas nasmihal.

Sredi travnika so se postavili v krog. Vsa pokrajina v njihovih očeh se je zožila. Nebo se je zdelo tako blizu, da bi se lahko, če bi skočil dovolj visoko, z vrhom glave udaril vanj. Zemlja z nekaj drobcene porjavele trave se je zdela kot mehka blazina, po kateri so zdaj v krogu, en za drugim, plesali in v zrak metali svoja kopja.

»Dajmo, Taj!«

Taj je stopil na sredino kroga, napel vse moči, se odrinil in zalučal svoje kopje visoko v zrak. Vsi so mu sledili s pogledi in dvignili glave. Kopje je poletelo, kot bi ne imelo težnosti, da so od začudenja pričeli drug za drugim odpirati usta. Skoraj so si polomili vratove, tako visoko so stegovali svoj pogled, a Tajevo kopje se še kar ni ustavilo. Letelo je kvišku kot raketa, polna neskončnega ognja, kot puščica, ki bo zdaj zdaj prebodla oblake, poletela k soncu in ga ranila v njegovo zlato tkivo.

Vsi so samo strmeli. Taj je od začudenja izgubil tla pod nogami. Zvrtelo se mu je in padel je. V ležečem položaju je gledal v nebo, kdaj se bo njegovo kopje obrnilo in padlo na zemljo. A se to ni zgodilo.

»Vstani! Hitro! Da ga boš pravočasno zgrabil!« so kričali en prek drugega. Marko je hitel k njemu in mu molel roko, naj vendar vstane, a Taj je nepremično strmel v magično nebo. Tudi drugi so popadali po tleh in leže opazovali, kako je skozi ozek predor, ki ga je naredilo kopje skozi nebo in oblake, pričela pronicati zlata svetloba.

Enemu od njih je od lepote prignalo solze v oči, ko je po tihem rekel: »Sonce … sonce krvavi …«

Taj pa je dvignil svojo desnico in ves hipnotiziran gledal v soj svetlobe.

»Kaj vidiš?« so spraševali ostali, medtem ko se je on samo nasmehnil in rekel: »Sem vedel. Saj sem vedel, da bo tako …«

VILA

»Sem vedel. Saj sem vedel, da bo tako …« je zamrmral Rebekin dedek in odšel v dnevno sobo.

Rebeka je sedela v kuhinji in čakala, da ji babica prinese skrinjico, ki jo vile vsako leto nosijo naokrog v pustni povorki.

»Rebeka, izvoli,« ji je rekla naposled in ji izročila majhno leseno skrinjo.

Ta je bila polna raznih okraskov, ki jih je nekdo oblikoval na površini temno rjavega lesa.

»Zelo lepa je,« je rekla Rebeka.

»Lepa, seveda. Zelo lepa,« je potrdila babica, ki je začutila, kakšno mogočno hrepenenje je Rebeki preplavilo srce. Ta je skrinjico malo stresla, da bi po zvoku ugotovila, kaj je notri.

»Rebeka,« jo je ustavila babica in jo pogledala z najresnejšim izrazom na obrazu. »Te skrinjice ne smeš odpirati. Za nobeno ceno! Tudi tresti ne! Me razumeš?«

Rebeka ni vedela, ali se babica šali, zato se je malo nasmehnila, a jo je ta vnovič ostro pogledala in prijela za obe roki. Rebeki je pričelo naglo biti srce. Začutila je, da babica misli resno in da tole menda res ni kar neka navadna skrinjica.

»Za nobeno ceno, Rebeka. To skrinjico sem dobila od svoje babice in ta od svoje in ta od svoje … in ti jo boš nekoč izročila svoji vnukinji, ko se bo za pusta oblekla v vilo in šla med ljudi. Rebeka, ta skrinjica prinaša pomlad. A je ne smemo nikoli odpreti. Prav?«

Rebeka je bila do konca vznemirjena, a drugega, kot da je prikimala, tisti trenutek ni zmogla.

»Seveda ne bom, če je tako …«

»Zaupam ti, Rebeka. Skrinjico moraš skrbno varovati. Kar je v njej, mora ostati skrivnost, razumeš?«

Rebeka je vnovič prikimala.

Ko je šla skupaj z ostalimi dekleti, ki so bile prav tako maskirane v vile, skozi vas, so se ustavljale pri vsaki hiši, prepevale, delile dobre želje. Vila Rebeka se je vsakič postavila na sredino pojočih vil, ki so plesale okoli nje, in v svojih rokah skrbno ujčkala leseno skrinjico, ki je nemo prisostvovala obredu.

Ko so se vile proti večeru vračale domov preko prostranega travnika, da bi prišle na drug konec, v drugo vas, se je že spuščala tema. Utrujene so bile in zdelo se jim je, da se je prostor zožil in zmehčal.

»Kaj pa če bi vseeno odprla skrinjico?« je Rebeki rekla njena najboljša prijateljica Tina. »Menda ne verjameš v te čire-čare, ki ti jih je govorila babica?«

»Raje ne,« se je branila Rebeka in se še bolj trdno oklenila lesene skrinjice.

»Daj no, boš videla! Gotovo ni notri ničesar. To je potegavščina. To je zrak, zamaskiran v leseno obleko. Nič, ki ga obdaja ta lesena konstrukcija,« je filozofirala Tina.

Travnik je bil vse temnejši. Pod njihovimi nogami so utripale zvezde.

»Čakaj! A se je vse obrnilo? A se tudi vam zdi, da hodimo po zvezdah, da se med nami vijejo oblaki in da je zemlja v resnici spodaj?« je spraševala neka druga vila, ki je naposled legla. Tako so storile tudi druge, Tina pa je med tem Rebeki izpulila skrinjico iz rok in jo hitela odpreti.

»Tina, ne!« je zakričala Rebeka, a je bilo prepozno. Kakor hitro se je skrinjica odprla, se je iz nje sunkovito pognal laserju podoben snop svetlobe in prebodel zvezde, oblake in tla, da je nastal ozek svetlobni predor, ki je vodil od skrinjice globoko navzdol.

»A tudi ve vidite, tam spodaj? A vidite, kar vidim jaz?« je spraševala Rebeka, medtem ko je pogledovala v globino.

Vse so stegovale glave in po tankem predoru je pričela gomazeti srebrnkasta tekočina.

»Luno si zadela. Ranila si jo. Krvavi! Luna krvavi …«

»Ampak … a vidite, tam spodaj?« je od začudenja zazijala Rebeka. Tudi druge so začudeno strmele navzdol.

»Res je, kar so govorili. Vse to je res,« je rekla ena od vil.

KURENT

»Res je, kar so govorili. Vse to je res,« je rekel Klemen, ko je poslušal radio. »Govorili so, da je ruski predsednik izgubili stik z resničnostjo in ameriški tak isto. Politična simetrija norosti, kot je rekel naš profesor oni dan …«

Stopil je na balkon in potegnil nekaj zaporednih dimov iz cigarete.

»Simetrija, sredi katere stoji Ukrajina – razbita, razcefrana, razpokana, sežgana. Speštana kot gosta marmelada, po kateri korakajo težki vojaški škornji.«

Cigaret je pokadil do konca in ga ugasnil, še nekajkrat pomočil v pepelnik in zatem zagrizel v krof, iz katerega se je vlekla dolga lepljiva kepica marmelade. Ko je zagrizel še drugič, mu je pozvonil telefon. Ostanek krofa je naglo položil na mizo in hitel z balkona v sobo. Ko je končno uspel zagrabiti telefon, je ta že nehal zvoniti, na zaslonu pa je pisalo: neznana številka.

»Najbrž spet kake reklame. Ali ponudbe vsiljivih zavarovalnic! Kot da mi bo zavarovanje res pomagalo rešiti svoje življenje. Kakšna iluzija!«

Zdaj se je odpravil v klet, kjer ga je čakala kurentija. Pričel se je oblačiti vanjo. Najprej si je nataknil kožuhasto obleko, še prej si je okoli pasu nadel gobo, da bi ga ščitila pred udarci zvoncev. Potem si jih je nadel, vzel ježevko in masko ter odkorakal proti cesti, kjer se je pridružil ostalim kurentom.

Tekli so, dokler niso iz mesta prispeli v vas, kjer so se ustavljali pri vsaki hiši. Tam so jih postregli s hrano in pijačo. Klemen se ni branil polnih kozarcev, ki jih je enega za drugim strastno praznil. V noge se mu je naselil poseben občutek, prostor in čas sta se mu vse bolj dozdevala kot dve magični celoti. Pri zadnji hiši se ni nikomur več nikamor mudilo. Kurenti so posedali, jedli in pili, nekateri so celo sneli obleko in zvonce.

Klemen pa je začutil posebno demoničnost, ki mu je pričela vreti v krvi. Nadel si je masko in noben ni več opazil, ko je izginil za vogalom, stekel na prostrani travnik, ki sta ga prebadala dva soja svetlobe: po enem je tekla srebrna tekočina, lunina kri, po drugem zlata, sončeva kri.

Klemen je pričel plesati. Se vrteti. Skakati. V glavi je čutil tisoč drobnih vrtincev, v prsih mu je vrelo, skozi kosti mu je pihal demonski veter in mu dajal posebno moč. Plesal je. Vse hitreje, vse močneje. Se vrtel. Z ježevko pa je udarjal tako silovito, kot bi prebadal in lomil zrak. Vsakič, ko je zamahnil, je za seboj pustil svetlo sled, nekakšno žilo svetlobe, svetlo razpoko, skozi katero so vanj butale mogočne energije. Krilil je z rokami. Silovito zamahoval z ježevko. Večkrat zapored skočil visoko, da so zvonci zvonili vse glasneje. Ježevka je parala zrak. Prostor je pričel pokati, se lomiti, po času so padali okruški.

Tedaj se je Klemen zlil s kurentovo kožo in kurent se je zlil z njegovo. Zvonci so zvonili še močneje. Ježevka je udrihala po zraku, ki je bil vse bolj razpokan, razbrazdan in ranjen. Ta svet se je postopoma olupil in zadaj se je pokazal tisti drugi, pravi svet.

Tedaj pa je Klemena nekdo poklical iz daljave …

Sedim za računalnikom in jem krof.

Velik marmeladni krof.

Ne bom ga pojedel do konca, ker tudi zgodb ne smemo povedati do konca.

Odlomiti jih je potrebno v tistem trenutku, ko se v bralca naseli najsilovitejša napetost.

No, neka bralka pravkar trka na moja vrata in kriči,

da ima dovolj tega, da nobene zgodbe ne končam več.

Naj ji odprem vrata?

Naj se naredim, da nisem doma?

Naj se preprosto potuhnem, sprenevedam, da ne vem, o čem govori?

Saj že stoji za mojim hrbtom …?

»Tu si … Kaj bo dobrega? Kako si pa prišla notri?«

»V zgodbo? Preprosto …« odvrne in …