Mlada valižanska pisateljica Rebecca Thomas je leta 2022 pri založbi Gwasg Carreg Gwalch izdala srednjeveški roman za mlade odrasle Dan Gysgod y Frenhines. Leta 2021 je z esejem Cribo’r Dragons Back (Česati zmaju hrbet) zmagala na prvem natečaju revije O’r Pedwar Gwynt za najboljši esej. V Sloveniji je gostovala in bivala pod okriljem mednarodnega projekta Odisejevo zatočišče 2 (The Ulysses' Shelter 2), v katerem sodelujejo DSP, hrvaška založba Sandorft, grška založba Thraka, srbsko društvo Krokodil in waleško združenje Literature Across Frontiers. Gre za rezidenčni projekt, ki v središče postavlja poezijo, prozo in prevajanje mladih, perspektivnih avtorjev in prevajalcev ter jim omogoča bivanje in ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije, Hrvaške, Srbije in Walesa. Tako širijo polje svoje umetniške inspiracije in motivike ter obenem, tudi z javnimi nastopi okolju, v katerem gostujejo, prinašajo svojo vizijo ter svojo kulturno izkušnjo dežele, iz katere prihajajo. Projekt finančno podpirata Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa in Javna agencija za knjigo RS, MKC Maribor pa občasno sodeluje kot gostitelj literarnih dogodkov, objavljamo pa tudi prevode in izvirna dela vključenih avtoric in avtorjev

Delo Rebecce Thomas Dan Gysgod y Frenhines (»V kraljičini senci«), katerega odlomek objavljamo, pripoveduje zgodbo o Angharad, nezakonski hčeri valižanskega kralja Hywela Ddaja (Hywela »Dobrega«), in skozi njene oči upodablja ključne politične dogodke v desetem stoletju. Bralci dobimo vpogled v omejitve ženske moči in delovanja v srednjem veku, ko skuša Angharad varovati svojo neodvisnost in glas v svetu, ki ji je to dvoje odrekal. Vidimo pa tudi, kako je mogoče te omejitve premagati, ko Angharad vpliva na ljudi okrog sebe in poseže v tok zgodovine.

Odlomek je v slovenščino prevedla Jedrt Maležič.

Zapiski na Zmajevem hrbtu

Začne se z imenom. Čisto povprečnim imenom, ko smo že pri tem. Načrtujeva pobeg na Mynyddoedd Duon. To je najvzhodnejše gorovje v Walesu, ki ga ne gre zamenjevati z Mynydd Dujem, naravno mejo med Sir Gârom in Powysom. Ne, te gore zrejo na drugačno mejo. Kot je hotelo geografsko naključje, si enega od vrhov prisvajata tako St George kot tudi Red Dragon, tako sveti Jurij kot Rdeči zmaj. Twyn Llech je najvišja angleška gora južno od Yorkshira. Njeni valižanski sosedje nanjo gledajo – zviška – s hahljanjem.

Na najinem seznamu so trije vršaci, ki na zemljevidu zarisujejo podkev. Waun Fach leži na sredini. Na tej gori je sled pustila odgovornost, ki ji botruje dejstvo, da je to starševski vrh. Četudi je tehnično višji glede na nadmorsko višino, pa se ne vzpenja tako pokončno kakor njegov jugovzhodni otrok, Pen y Gadair Fawr. Njegov vrh je bil nekoč zaznamovan z dimnikom, ki pa se je že zdavnaj vdrl v zemljo – kar povzroča zmedo pohodnikom, ki iščejo najvišjo točko; in je v razočaranje tistim, ki bi radi ovekovečili svoj dosežek s fotografijo. Mynydd Llysiau stoji na jugozahodu, obrnjen proti Pen y Gadair Fawru na drugi strani doline, za svojega brata pa se niti malo ne zmeni. Četudi je ta gora najnižja od vseh treh, ne trpi za nikakršnim manjvrednostnim kompleksom. Resda odklanja višino, vendar se namesto tega diči s svojim dolgim, ozkim grebenom.

Najin načrt je, da bi podkev raztegnila v – skoraj – krožno pot: parkirišče > Mynydd Llysiau > Waun Fach > Pen y Gadair Fawr > Waun Fach > parkirišče. Vendar pa je že sam pobeg kar znaten podvig. Dela na cesti … trmasto samosvoja satelitska navigacija … še več del na cesti … zmotna domneva, da sami pot poznamo bolje od satelitske navigacije … Pobeg ni tako privlačen, ko je urnik pravo razdejanje. Potem ko pustimo avtomobil na javnem parkirišču – kar je pomembna podrobnost, h kateri se bomo še vrnili –, se ne smeva več obirati niti za sekundo. Iščeva popolno zlitje endorfinov in samozadovoljstva: vznesenost telesne vadbe in obkljukanje vseh gora na najinem seznamu.

Sedemsto metrov nad morjem nastopi sprememba. Naglica tukaj nima kaj početi. Rjavemu škarniku se prav nič ne mudi, velikodušna ptica je, katere let nama omogoči popolno fotografijo. Ovcam se prav nič ne mudi: to je njihova pot, kot vam bodo dale jasno vedeti! Vetru se prav nič ne mudi, saj se dobro zaveda, da ima na voljo več ur, da moj klobuk zvabi v svoje naročje. Niti nama se nič ne mudi. Čeprav naj bi bila moja zapestna ura domnevno pametna, mi gumb za 'pavzo' omogoča, da jo preslepim. Lahko si vzameva več odmorov, ne da bi to negativno vplivalo na najine statistične podatke. Olimpijca pač nisva.

Sedemstvo metrov nad morjem se dvema motoristoma mudi. S svojim truščem spodita rjavega škarnika in ovce, s svojim dimom pa kontaminirata še veter. Pobeg je kar znaten podvig.

Sedemsto metrov nad morjem je mogoče pozdrave prešteti na prste ene roke. Kljub modrini neba, kljub letnemu času – koncu tedna med velikonočnimi počitnicami – tukaj ne boste naleteli na gnečo, kakršna vlada na gori Pen y Fan. Priti na vrh druge najvišje gore v južnem Walesu ni ravno dosežek, s katerim se lahko glasno hvalisaš. Ljudje se večinoma podajo na lov za dodatnimi 75 metri. Enkrat si rečemo jutro na poti navzgor po Mynydd Llysiau, dvakrat zdravo vzdolž grebena do Waun Facha, in pa a bi želeli, da vas fotografiram na vrhu gore. V gorah človek naleti na svojstveno prijateljstvo. Svež zrak poraja zadovoljstvo, zadovoljstvo, ki nato poraja željo, da bi neznancem ponudil pomoč.

Najin helo je kakopak drugačen. Preprosto izrečeva o namesto oh. In plis namesto please, ko nama ponudijo fotografiranje. Nihče ne opazi. Niti starejši par v enakih vetrovkah niti gruča izgubljenih dijakov, ki si prizadevajo za nagrado Duke of Edinburgh niti športnik, ki naglo koraka na goro, ne da bi se preznojil. Zagotovo ne možakar, ki se poskuša povezati z bitji iz drugih svetov – ali z navdušenci na bližnjih vrhovih – s pomočjo radijske zveze. Njegova stremljenja veljajo višjim sferam. Vendar pa imava razloge, da se trepljava po hrbtu. Prek svoje hrabre artikulacije samoglasnikov sodelujeva v revoluciji. Nemara bova naslednjič dovolj hrabra, da izustiva bore da (‘dobro jutro').

Ker sva dosegla končno fazo svoje – skoraj – krožne poti, se obrneva v smeri Y Griba, grebena, ki povezuje goro s parkiriščem, omogoča pa, da se izogneva dolgočasju iste poti nazaj. Ta stran gore Waun Fach se zdi iz neznanega razloga bolj priljubljena, saj se v daljavi kakor mravlje vije dolga vrsta ljudi. Četudi je pozdravov več, so kratki. Hello, hi… Tisti, ki se prebijajo navzgor po pobočju, imajo na zalogi manj sape od tistih, ki letijo navzdol.

Tukaj je treba skrbno paziti. Krajina se nenehno spreminja – trava se sprevrača v skalovje, ki se nato spet preliva v travo. Nekaj časa ni nikakršne prave poti. Namesto tega naletiva na niz polpoti, na sledove posameznikov težkega koraka – ali ovc –, ki naju skušajo zmamiti, da bi jim sledila. S tovrstnimi potmi imava precej izkušenj: s potmi, ki se ti navadno razblinijo pod nogami. Ampak, tudi pot naprej po Y Gribu je dokaj jasna. Slediš grebenu navzdol, ko pada in se nato vzravna, pada in se spet vzravna. Ko prideš do vznožja, dobi bolj energični pohodnik spet priliko, da se požene navzgor. To je najmanjši vzpon v gorovju, vendar pa utrdbi na hribu Castell Dinas nekako uspeva, da se boči nad samim grebenom Y Grib.

Nisem dovolj pazljiva, meni neki moški, ki prihaja iz nasprotne smeri. Če sem čisto poštena, se ne moti povsem – ne bi smela gledati v telefon. Vendar pa me neznančeva sodba vznejevolji. Nepovabljeni – in nepotrebni? – nasvet prestopi mejo edinstvenega prijateljstva, na katerega naletiš v gorah. Svojo razdraženost prikrijem z nasmehom in upam, da se bo moški odpravil svojo pot. Vendar pa se je namenil, da bo povedal zgodbo.

Saj je niste prebudili, kajne? Včasih se zgane, a veste.

A ja?

Zmajevka vendar!

Socialna tesnoba je terjala, da zgodbo hvaležno vpijam, se zasmejim in neznancu zaželim lep dan. Vendar pa je zmajevka ostala tam in krožila nad najinimi glavami, da je njena masa zastirala sonce, njena krila pa so burila veter. Zmajevka je bila Y Grib, toliko sem že razumela. Vendar pa je bil pomen metafore izven mojega dosega. Je bilo na gorovju Y Grib kaj posebej zmajevskega? Ali pa je zdaj že vsaka valižanska gora zmaj? Tako menijo na Dirki po zmajevem hrbtu (po valižansko Ras Cefn y Ddraig, za tiste, ki so pripravljeni natančneje pogledati), večdnevni dirki med gradovi Conwyja in Cardiffa (tukaj imate dva nacionalna simbola na en mah) vzdolž »valižanske gorske hrbtenice«. Vsaka gora je zmaj, enako pa velja tudi za vsakega posameznika, ki mu jo uspe premagati. Vsak od nas, plezalcev, je lahko ponosen na svojo zmajevsko identiteto.

Dach chi’n siarad Cymraeg? Ali govorite valižansko? Zmajevka je prisiljena pobegniti, ko se navdušeno odzoveva na nepričakovani pozdrav nekega drugega mladega para. Na približno petsto metrih nadmorske višine smo, nobene potrebe ni po hitenju. Čas si je treba vzeti za nujno vprašanje, ki ustreza običaju: O le ‘dach chi’n dod? Od kod prihajate? Čas si je treba vzeti za analizo odgovora.

Uspelo nama je obkljukati čisto vse gore južnega Walesa. Od Twyn Llecha do Moel Gornacha, od Twmpa do Cefn yr Ystrada. Nekatere celo večkrat. Bannau Sir Gâr imajo še poseben privilegij, da so se znašle na seznamu najljubših krajev v najini satelitski navigaciji. Čarobnost teh gora lahko pohodnika ujame nepripravljenega. Ni besed, ki bi bile ustrezno usposobljene, da jih opišejo. Ni fotoaparata, ki bi lahko zajel njihovo pravo naravo. To ni preprosto poskus, da bi se izognila nalogi, ki je pred mano. Če se objektiven par oči ustavi, da bi proučil gore, ki nudijo zavetje jezeroma Llyn y Fan Fawr in Llyn y Fan Fach, bodo te oči opazile, da so pobočja ostrejša, grebeni ravnejši, barve bolj zelene. Z vrhov je moč videti morje, na jasen dan celo Somerset. Vendar pa resnične magije ni na spregled. Tukaj človek lahko je. Nekje v megli med Fan Hirom in Fan Gyhirychom vsak 'hvala' postane diolch.

Nič se ne more primerjati s tem, da neki razgled vidiš prvič, z edinstvenim pogledom na pokrajino, ki ga pridobiš s tem, ko se obračaš na vrhu. Razgled je vselej nov, pogled vselej edinstven. Gora nikdar ne miruje, nikdar ni znana. Vendar pa se prav tako nič ne more primerjati s tem, da slišiš znani jezik na nepričakovanem kraju. Tukaj smo daleč od Fan Gyhirycha. Zmajevka je pametno storila, da je pobegnila.

S parom se razidemo, midva pa zajaševa val novega navdušenja do končne faze najinega popotovanja: ruševin utrdbe na hribu. O gradu Castell Dinas je znano zelo malo. Srednjeveški grad, začasen dom normanskih gospodarjev obmejnih področij. Na žalost je v pisnih dokumentih ostalo le malo tega vtisa. Verjetno je bil to kraj, kjer so se jeziki in kulture mešale v interakciji. Najbrž prizorišče več bitk. Bil bi tudi impresivna postojanka za vojsko. Že dva pohodnika se stežka opotečeta na vrh njegove vzpetine.

Vendar pa ima tudi dlje segajočo zgodovino, zakopano v železni dobi. Tukaj dolgujem marsikaj arheologom, saj sama nisva dovolj vešča ali strokovno usposobljena, da bi si razložila ruševine. Oni pa imajo ključ do preteklosti utrdbe Castell Dinas. In varujejo toliko ključev. Le kam bodo ti ključi padli, ko bodo nenehni rezi varuhe utrdbe spravili na kolena? Že mogoče, da univerze varčujejo z denarjem, vendar pa bodo izgubile nekaj še bolj dragocenega. Ruševine danes molčijo.

Misli so mi odtavale na mrakobno mesto, ne da bi to izzvala zmajevka. Toda, ko doseževa parkirišče, se abstraktna zmajevka spet pojavi, tokrat v konkretnejši obliki. The Dragon's Back, Zmajev hrbet, ki ga (kolikor vem!) ne gre zamenjevati z dirko. Ko sva prišla, nisem bila kaj prida pozorna na ime puba – saj sva navsezadnje zamujala. Zdaj imava priložnost občudovati zmajevko v vsem njenem veličastju. Ali so pub poimenovali po grebenu Y Grib? Ali pa so Y Grib poimenovali po tem pubu? Ali je grmovnica po imenu konj kakšna posebna ljubiteljica piva?

Prepričana sem bila, da bo odgovor na to podal Google; Google bo potrdil, kar sem že vedela z zemljevida vladne agencije in iz svojega starega pohodniškega priročnika: gorovje, ki sva ga prehodila, se imenuje Y Grib. Ampak ne, klikam stran za stranjo, pa ne vidim imena Y Grib. ‘Zmajev hrbet’ je očitno najnovejši modni krik, atrakcija, ki se pojavlja v pohodniških blogih vse od leta 2010, preden se je namnožila in prevladala nad brskalnim algoritmom.

Tako smo torej dobili še enega zmaja. V Walesu nam nikdar ni primanjkovalo teh bitij. Niso bila od nekdaj tako milostna, kot je bitje, na katerega cilja naša nacionalna zastava. Ko je v dvanajstem stoletju Geoffrey iz Monmoutha začel vešče oblikovati nacionalne mite, so se pod deželo Britanijo borili dracones. Gre za ista bitja, ki se spopadajo tudi v srednjeveški pripovedki o Lluddu and Llefelysu, tokrat za dreigeu po valižansko. In v poeziji marsikaterega srednjeveškega valižanskega princa imenujejo dragon ali draig. Vendar pa, če se podamo nekoliko dlje v preteklost, v valižanskih gorah najdemo zelo drugačne vrste bitja. Duhovnika, ki je v Gwyneddu devetega stoletja napisal Historia Brittonum (‘Zgodovino Britov’), so prav tako zanimali zmaji. Le da jih poimenuje vermes. Kače, kačasta bitja … ali črvi. Vendar pa črv nekako ni tako privlačen v vlogi nacionalnega simbola.

Ta novi zmaj v Mynyddoedd Duonu pa je bil vseeno le krajevno ime. Tu je še mitologija, s katero se lahko pozabavava. To je primer nečesa, kar irski učenjaki imenujejo dinnseanchas: zgodbe, ki pojasnjuje ime. Takšnih nam v Walesu nikdar ni primanjkovalo. V jeziku srednje veližanščine beseda ystyr (‘pomen’) izhaja iz latinske historia. Namen tega, da povemo zgodovino ali zgodbo, je pojasnjevati. Po primer se bom podala k drugemu delu valižanske prozne zbirke pripovedk Mabinogi. Irski kralj Matholwch obišče Britanijo, tedaj pa njegove konje namerno pohabijo. Britanski kralj Bendigeidfran mu obljubi nove konje, da bi se odkupil za žalitev. Zbere žrebeta (ebolion) iz točno določene province, zato ta provinca dobi ime Tal Ebolion (‘Plačilo v žrebetih’). V srednjem veku nobeno ime ni bilo preveč neznatno ali preveč pomembno, da bi postalo predmet pripovedke. Avtor Historie Brittonum se je namenil pojasniti najpomembnejše ime od vseh: otok Britanija. Po tej zgodbi naj bi neki človek po imenu Britto, potomec Eneja iz Troje, prvi stopil na britanska tla. Po njegovem imenu naj bi nato otok poimenovali Brittania. Stoletja pozneje je Geoffrey iz Monmoutha k temu dodal še eno poglavje. Po Brittovi smrti (v tem besedilu je Butus) so otok razdelili med njegove tri sinove Camberja, Locrinusa in Albanactusa. Od tod torej poimenovanja Cambria (Wales), Lloegr (Anglija), Yr Alban (Škotska).

Za greben Y Grib dinnseanchas ni tako podroben. Ta nova legenda nas preprosto opozarja na navzočnost spečega zmaja v Mynyddoedd Duonu. Takšnih imamo v Walesu že več. Pravzaprav je zmaj na naši nacionalni zastavi dokaj edinstven v tem, da je sploh buden.

Naj se vrnem k vermes v Historii Brittonum. Tam imamo zgodbo o bitki med rdečimi in belimi zmaji prvič zapisano. Gwrtheyrn, kralj Britov, je pobegnil v Eryri. Nameraval je zgraditi utrdbo, da bi se branil pred Angleži, ki so se zgrinjali na otok. Vendar pa so se sile onostranstva zarotile ter povzročale kaos. Gwrtheyrn je zbral vse potrebne materiale, da bi zgradil svoj grad, vendar pa je čez noč izginil vsak kamen in kos lesa. Kakopak se je to pripetilo trikrat. To je zaščitni znak valižanske mitologije: le čemu bi nekaj storili enkrat, če pa je trik ravno v trikratni ponovitvi? Gwrtheyrnovi čarovniki si zamislijo nenavadno – in krvoločno – rešitev: kraj naj poišče brez očeta in temelje gradu obrizga z njegovo krvjo. Na srečo takšnega dečka najdejo v Glywysingu. Nemara ni presenetljivo, da deček Emrys ni ravno vzhičen nad svojo vlogo v tem načrtu. Namesto tega prepriča Gwrtheyrna, naj odkoplje temelje gradu. Tam zagledajo dva zmaja, dva vermes, ki spita drug ob drugem – enega rdečega in enega belega. Emrys in Gwrtheyrn opazujeta, kako se zmaja začenjata spopadati. Na začetku si prednost pridobiva beli zmaj. Vendar pa v razvoju bitke, ki je vse preveč znan vsem oboževalcem ragbija, rdeči zmaj najde moč v drugem delu in svojega nasprotnika porazi. Popolnoma potisne belega zmaja iz jame. Za vsak slučaj, če Gwrtheyrn ne bi razumel, mu Emrys ponudi podrobno analizo metafore. Jama je vaše kraljestvo, pojasnjuje kralju. Rdeči zmaj zastopa vaše ljudstvo. Beli zmaj pa zastopa Angleže. To je prerokba, ki odjeka skozi ves srednji vek in onkraj.

Emrys jo s srečanja dobro odnese: Gwrtheyrn preda grad v Eryriju. To je dinnseanchas za utrdbo na hribu Dinas Emrys v bližini Beddgelerta. Še ena utrdba na vzpetini iz železne dobe in nekakšen srednjeveški grad. Vendar pa je to zgodba o zmaju, ki se je prijela skozi stoletja. Tam je klop v obliki zmaja, priložnost za obiskovalce, da uživajo v ‘Merlinovem tolmunu’ na poti navkreber, proti ruševinam … Avtor Historie Brittonum je lahko zadovoljen: vplivnost njegovega dela ni pod vprašajem.

Skoraj 1200 let pozneje si je zmajevka našla nov dom. Ta bitja imajo šibko točko za utrdbe na hribih. Vendar pa so srednjeveške zgodbe vselej pripovedovale o dveh zmajih. Le kateri še speči leži v Mynyddoedd Duonu? In kam je pobegnila druga zmajevka?