Marija Andrijašević (1984, Split) je na Filozofski fakulteti v Zagrebu magistrirala iz primerjalne književnosti ter etnologije in kulturne antropologije. Je uveljavljena hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2007 je dobila nagrado Goran za mlade pesnike za zbirko »Davide, svašta su mi radili«, njene pesmi so uvrščene v antologije in prevedene v več tujih jezikov. Slovenski bralci so jo imeli priložnost spoznati že kot gostjo festivala Dnevi poezije in vina 2018, kot avtorica je sodelovala tudi v mednarodnem rezidenčnem programu Odisejevo zatočišče (Ulysses´Shelter), tokrat pa se predstavlja s proznim odlomkom iz romana »Zemlja bez Sutona« (Fraktura), za katerega je letos prejela nagrado T-portala za najboljši hrvaški roman.

Zemlja brez mraka

(Prevod odlomka iz romana Zemlja bez sutona, Fraktura, 2021)

/…/

Rasla sem v žilavo, koščeno bitje velikih, malce žalostnih oči, z naprej štrlečo brado in čudnimi zobmi. Bili so ravni, ampak res veliki (tudi danes so) in kadar sem se zasmejala, so se mi razširili čez celoten dolg in upadel obraz, tako kot jih vidim zdaj v odsevu stekla, ki prekriva fotografijo šolskega igrišča. Potem pa še ti lasje s prečko sredi čela in štrleča ušesa in nos, za katerega sploh ne vem, kaj bi rekla. Trmasto se dviga nad zgornjo ustnico, jo zateguje in razkriva enici pod njo. Rasla sem s skrbjo mater svojih malih vrstnikov in vrstnic, rasla z obžalovanjem in z otožnimi pogledi učiteljic, s pogledi, ki so govorili, da ta otrok res nima sreče.

Medtem ko so fantje obkrožali dekleta, ki so se počasi razvijale v violine, lepa zaobljena telesa z zapeljivim tonom in uglašenimi žicami, se je v meni rojeval tisti moj ton, oster in obramben, ki mi je konec dneva govoril, da so ljudje prav tako nevarni kakor orožje, vojne, noži, nepazljivost. Učiteljica je polnila moje beležke z mastno rdečim črnilom, vabila tata ali nonota na govorilne ure, izredne, nujne, ker sem (spet in še vedno) počasna, ker zamujam, ne prihajam, vedno slabše je, kažem znake neprilagojenosti in samovolje (enkrat sem kar sredi pouka na robu solz pobegnila iz šole), v trenutkih poskusov pogovora z mano pa sem tudi nevljudna. Na vsako postavljeno vprašanje sem ponudila najbolj dvosmiseln odgovor od vseh – molk.

Zamuja za drugimi v skupini, leto – dve – tri, prizadevno črni učiteljica. Počasna, počasna, počasna, počasna, počasna, cela knjižica je izpisana s to besedo v tej šoli, ki takrat še nima svoje telovadnice, vsak narek zaključen s to pripombo, vsaka kontrolka, vsako spraševanje. Počasna. Ampak ko si opazovalka sveta, je tvoja dolžnost, da si počasna, me slišiš?

Vseeno nisem rasla brez ljubezni in ta ljubezen me je vrnila nazaj. Se ga tudi ti spomniš tako, kot se ga spominjam jaz? Ta lepi, molčeči nono, ki mi je dal vse, kar je vzel svojemu otroku. Midva kompanjona, pajdaša, bila sem njegova ljubljenka že od malih nog. V veselju in v deliriju nono ponavlja samo Glorija, Glorija, Glorija, v takih trenutkih pa govoriš o tistem, ki ti je pri srcu, pri duši, tako sem slišala pravit. Uživam v tem, da me ima raje kot prejšnjih enajst, dvanajst. Njih nikoli ne videvamo, čeprav je teta soseda nonotu več kot enkrat pripomnila, kako sta jih on in nona od določenih let naprej bolj ali manj vse pazila in tako rekoč vzredila, zdaj pa jih ni več od nikoder. Kaj nama bodo, midva imava drug drugega, a je tako, pravi on, jaz pa ponavljam za njim. Malo je stvari, ki jih ne počneva skupaj: jeva, včasih tudi spiva, pijeva kavo (on iz svoje skodelice, meni pa jo prelije na krožniček ali v že skoraj prazen kartonski kozarček Ledo smetane). Moja najpogostejša zadolžitev je, da grem zanj do prodajalne Dalma v Papež Pavlovi ali v lekarno na Blatine, in ker zaradi starosti in bolezni tudi vse slabše vidi, mu moram pogosto prepisovati telefonske številke njegovih bratov in sinov na vizitke, ki jih izdelujem iz starih škatel zdravil ali keksov. Večje številke, večje vizitke. Pomembno je tudi, da pričakam poštarja, okoli desetega v mesecu, saj prinaša njegovo penzijo in invalidnino in tatovo invalidnino. Nono deli ta drobiž z mano, tatovega denarja se ne sme dotikati. Priganja me, naj bom pridna v šoli, uči se, uči se, dokončaj šolo, poslušaj učiteljico. Godrnja, kadar me tata odvleče s seboj na vas, in ponavlja, kar je nekdo na Vrju rekel njemu za njegove otroke, naj se raje učijo, da jim ne bo treba delat. Tata to razkuri, slutim, da s tem pregovorom nekaj ni v redu, ampak … Nono ve, kaj je zemlja, vrag naj jo odnese, kot jo je prinesel, in oči se mu zasolzijo. Z Vrja se je zadnjikrat spustil po Karmelini smrti in se nato vse do svoje lastne ni več vzpenjal tja, niti na pogreb sestram, starim devicam, ne. Takrat sem mislila, da mu zadostujejo ulice naše male četrti, ljudje, vrvež, besede. On na vse to v tistem neradodarnem, prepirljivem kraju zagotovo ni niti pomislil. Joso, bogat človek. Moj nono, tvoj tata.

Tebi govorim, ki zdaj posedaš na bolnišničnem hodniku in potiskaš pred seboj hojico. Poznam te, na balkonu si in na skrivaj jemlješ posamične cigarete iz škatle ter jih komaj prižgane, že po enem dimu, mečeš v plastičen kozarec z ledenim čajem. Tebi, čigar ženo gledam pred pritlično hišo v Ilovi. Poza kontrapost, hlače na zvonec s širokim pasom, oprijeta srajca, odpeta ravno prav, da se skrije nedrček, okoli vratu kičarija, ki se komaj vidi zaradi gostih svetlih las in valovitih fru-fru kodrov. Pozira fotografu, v roki drži velik šopek rož in kartonsko škatlo jajc, lica ima nabrana v širok nasmeh, skoraj do osmic. Moja izrezana podoba je, kako je ne bi prepoznala. Ko se osvobodi iz te fotografije … in malo kasneje, bo postala tudi prva belle de jour v četrti. Za konec te bo počila po glavi in od te žalosti si ne boš nikoli opomogel. A je tako?

Pojdite na zrak, mi prigovarja starček, ki opazi mojo nenadno slabost. Hip zatem sem že zunaj, na klopi, umita z vodo iz plastenke, v odprtem svetu, v živžavu otroške igre iz bližnjega parka, na zelenem travniku, obkroženem z rdečo stezo. Črički za trenutek utihnejo, čutijo me v svojem kraljestvu, potem vzamejo zalet in ponesejo novico čez cel polotok. Našla je.

V ušesih odzvanja življenje. Polni mi pljuča. Naježi vsako ped narave v mojo obrambo.

Spomnim se te, otroštvo.

Spomnim se tudi tebe, mama.

O moji mami se v naši tričlanski družini ni govorilo. Do neke starosti nisem poznala niti njenega imena, nisem vedela, kako je bila videti, niti mi ni nihče kdaj rekel, enaka si kot mama ali lepa si kot mama ali karkoli si kot mama. Nisem je pogrešala in ne spomnim se, da bi med odraščanjem kdaj želela imeti mamo (kaj sploh je to?). Tu in tam sem pomislila, če je živa, kaj počne, katera je njena najljubša barva in kako je lahko kar odšla in pustila svojega otroka in moža ali hvalabogu, da je odšla in pustila svojega otroka in moža, odvisno pač od življenjskega obdobja, zdravja ali bolezni. V šoli je moje učiteljice niso nikoli omenjale, niti mi niso nikoli rekle tako kot drugim deklicam in dečkom, da naj predam sporočilo mami ali pa da naj se mama podpiše na dno testa. Niso me pogledale v oči, kadar so pri urah radovedno spraševale, kaj smo podarili svojim mamam za dan žena. Za mene moje mame ni bilo, ni obstajala, a vseeno se je včasih zakotalila po glavi, se dvignila v valu prahu, kakršen ostane v zraku za pravkar postlano posteljo.

Bila je vzklik deklic in dečkov iz Paićeve ulice v obdobju igre zemljo krast in skrivalnic. Vsakič, ko bi me našli, bi se ob slavju zmagovalne ekipe obvezno slišal tudi vzklik tvoja mama je kurba, tvoja mama je kurba. To vzklikanje je imelo podobno grenko-sladek priokus kot otroški sirup, zato sem ga pred spanjem z željo, da bi pozdravilo to bolezen v prsih – bolj ali manj previdno – včasih tudi sama ponavljala.

Moja mama je bila tudi klofuta po prepevanju moja mama je kurba, moja mama je kurba, ki ga je oče zaslišal skozi priprta vrata sobe, pospremljena z loputanjem vrat s takšno silo, da so kupole lestenca nad mojo glavo še nekaj časa požvenketavale od strahu pred podivjanim Žaretom. Moja mama je bila solza na nonotovem licu, ko sem prepevala moja mama je kurba, moja mama je kurba. Bila je tiho stopanje po laminatu verande do vhodnih vrat in oko prislonjeno h kukalu, bila je zvok praznine, polne zračnih žogic, ki so se pod težo razbežale v obliko dveh prestrašenih in žalostnih stopal, vkopanih na mestu. Bila je tudi mama sirote, tiste, ki se v agoniji in agresiji meče na trdi beton »Maestrala«, niti dvesto metrov stran od našega bloka, in kriči, joče, ječi in se zvija v krčih, vse dokler je nono ne zbudi iz vročice, nočne more. Bila je mama sirote, ki dviga roke v zrak in grozi s svojimi mlečnimi zobmi.

Moja mama je bila odsotna, a vseprisotna. Bila je izraz na obrazih tistih, ki sem si jih drznila vprašati o njej, včasih naravnost, včasih po ovinku. Na strogem in kamnitem obrazu, na katerega sem naletela pri očetu, ko sem vprašala, ali imam mamo, on pa mi je odgovoril nimaš. Ali pa enkrat, v prvem ali drugem razredu osnovne šole, ko sva se oče in jaz na smrt skregala in sem vse spakirala v majhen nonotov kovček ter na vratih razglasila, da grem k mami in da ga tudi jaz zapuščam, pa srečno, ti črni dečko.

Smejal se je tako glasno in očarljivo, da sploh nisem slišala, kdaj je začel usnjeni pas plaziti svoj jezik po mojih nogah, bežečih v sobo, pod posteljo, da se skrijem v najmanjšo luknjo in da imam tam svoj mir, niti hči takšnega očeta niti hči neke mame tam kdo ve kje.

/…/

Prevedel Tomo Podstenšek

O prevajalcu Tomu Podstenšku

Tomo Podstenšek (1981) piše predvsem prozo, s svojimi deli je bil štirikrat med nominiranci za najboljši slovenski roman leta (nagrada »kresnik«), enkrat pa tudi v ožjem izboru za nagrado »novo mesto« za najboljšo knjigo kratkih zgodb. Redno objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih. Nekaj njegovih knjig je prevedenih v hrvaški, srbski in poljski jezik, posamezne zgodbe pa v angleščino, makedonščino, nemščino, madžarščino … Ob pisateljevanju občasno tudi prevaja iz drugih južnoslovanskih jezikov.