Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos
Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.
Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.
Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.
Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.
TRI PESMI
Kava
Kava ob morju;
turška ali grška
Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala
S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino
na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta
grenka, čisto ta prava kava
peščena plaža in zelena modrina
– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja
kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik
dolge ure morja; vsaj pet
isti skrajni občutek
Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla
dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.
V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki
Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.
Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje
Za ozadje Aristotel in race
Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;
v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;
zadovoljivo pripomore k okusu
Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče
Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi
komolčijo otroke in upe
Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike
človek kot družba, ni nam rešitve
Kava z Jo(ano)
tokrat na Krfu – prav sredi Listona
Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?
Njo samo v vsakem primeru okušam, voham
Ritmična kava, v različnih tonalitetah
Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava
saj je z njo
Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;
oživlja moje peto desetletje,
najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne
Kava na Karibih, na Barbadosu,
na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,
turističnega, ampak tudi najlepšega
Z mlekom, sladka
Kava v New Yorku,
v Central parku, filmska, ameriška
Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa
– kako jim uspeva?
Naivno sem poskusil z marlborom
V vseh parkih so prepovedali vse znamke
Kava kar brez vsega
Kava v avtu,
ena izmed neštetih
Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan
Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu
diši po buhteči pomladi
Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,
živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska
z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji
Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja
Dvojna v Solunu, skalni golob
v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv
Kava pri Marii, prijetna, kapučino,
in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,
čvekava, prijateljska
Plastična kava iz Mikela
na pogrebu malega
še vedno kadim iste kot nekoč
Nenadoma se jih je večina polila
Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita
Napačno morje je
Napačno morje je
Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici
brez distance metra in pol ali dveh, brez mask
jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,
drugače se οb stiku ne da
Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi
je velik zvezek z morskimi zmaji
nekakšni spisi tistih brez greha;
poglavje, polno sinjih križev
oblačila so zadrževala toploto vrstic
še več dni po obračunu
Ampak tudi ta so zmetali v jame
Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati
Zaslužiš si postati žalost,
senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,
porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov
poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju
in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,
mi pripoveduj, mi obljubi
da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,
nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo
Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi
Železna vhodna vrata
Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje
Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč
Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,
pridem vse do marelice
Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu
Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.
Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere
Zunaj nikogar več ne poznam
Trudim se za svojo odsotnost
Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika
Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.
Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta
Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.
Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje
Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.
Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …
Prevedla Lara Unuk
O prevajalki Lari Unuk
Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.