Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke: Triandafilos I. Kotopulos

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Foto: Splet

Triandafilos I. Kotopulos je profesor kreativnega pisanja in novogrške književnosti na Univerzi Zahodne Makedonije v Solunu. Je tudi znanstveni direktor ter vodja podiplomskega študijskega programa kreativnega pisanja in vodja projekta Vzgoja za knjigo in kulturo »Bibliologeion« na isti univerzi. Izdal je devet znanstvenih del in več kot sto petdeset člankov v grških in tujih znanstvenih revijah ter zbornikih z mednarodnih konferenc. Organiziral je pet mednarodnih konferenc na temo kreativnega pisanja. Leta 2020 je sodeloval pri sestavljanju novega študijskega programa za predmet književnost v gimnaziji. Je član mednarodnih in grških kulturnih društev, strokovni sodelavec festivalov Patras World Poetry Festival in Larnaka’s World Poetry Festival ter spletne strani Culture Book, predstavnik Univerze Zahodne Makedonije v mednarodni mreži Memità: »Memory, Identity, Integration to Identify Analysis Models in Media Communication« z univerzami članicami iz šestnajstih držav z vsega sveta, predsednik žirije grške pesniške nagrade Jean Moréas, urednik elektronske izdaje revije ΛΕΞΗtanil, redno tudi objavlja v časopisih. Sodeluje tudi s kulturno skupino oddelka za Severno Grčijo Vsegrškega društva paraplegikov.

Doslej je izdal šest pesniških zbirk: Portolan (1999), Edvardi in Alfredi (2012), Podpičja pa to (2013), Boje (2015), Četrt 40, starih, cerkva (2020), 4x4 (2021), in prozno zbirko Novela v 11 krajših in daljših zgodbah (2015). Njegove pesmi so bile tudi uglasbene (cd-ja Razločna pisava, 2016, in Skrito, 2020). Pripravil je dve televizijski oddaji na temo umetnosti pisanja.


TRI PESMI

Kava

Kava ob morju;

turška ali grška

Močna in gosta, kot je pravila Olga – tudi ona se je najbrž postarala

S peno, brez preveč mehurčkov, z gosto usedlino

na plaži v Trigliji, jugovzhodno od drugega največjega mesta

grenka, čisto ta prava kava

peščena plaža in zelena modrina

– kdo drug bi za sem izbral espresso, kdo hladnokrven frape, mlačen pa kapučino in freddo z veliko sladkorja

kava, od katere bo otrpnil domišljavi jezik

dolge ure morja; vsaj pet

isti skrajni občutek

 

Kava ob reki Sakulevas, tokrat medla

dvojna, da se zbudi lagodna lenuška reka.

V skodelici s tankimi robovi, mali Margaritini mozaični kamenčki

Blizu stolnice in v starem Suliotisovem lokalu.

Ampak točno tam. Ne višje, ne nižje

Za ozadje Aristotel in race

 

Kava, ena izmed neštetih, na košarkarskih stadionih;

v papirnatem kozarčku, boljšem od tega, plastičnega;

zadovoljivo pripomore k okusu

Pohujšuje dvojne podbradke, čisto rdeče

Kava opazovalka, tačas ko Vangelisi

komolčijo otroke in upe

Namenjajo, obljubljajo, nastavljajo trenerje in predsednike

človek kot družba, ni nam rešitve

 

Kava z Jo(ano)

tokrat na Krfu – prav sredi Listona

Se mi je samo sanjala ali sva jo res spila skupaj?

Njo samo v vsakem primeru okušam, voham

Ritmična kava, v različnih tonalitetah

Pri tej ni važno, ali je espresso ali grška kava

saj je z njo

Rad jo poslušam v zapuščeni hiši;

oživlja moje peto desetletje,

najemnike in bivše lastnike, že leta odsotne

 

Kava na Karibih, na Barbadosu,

na katamaranu, med plovbo okrog severnega konca,

turističnega, ampak tudi najlepšega

Z mlekom, sladka

 

Kava v New Yorku,

v Central parku, filmska, ameriška

Vlačim jo s seboj k jezerom in telesom iz fitnesa

– kako jim uspeva?

Naivno sem poskusil z marlborom

V vseh parkih so prepovedali vse znamke

Kava kar brez vsega

 

Kava v avtu,

ena izmed neštetih

Zdaj že espresso, nesladkan, prelistan

Pomarančna skorjica na sosednjem sedežu

diši po buhteči pomladi

 

Kava v moji pisarni, na faksu, pritlična,

živčna, ponavljajoča se, brezkofeinska

z veliko ljudmi, telefoni, maili, papirji

Brez enega samega pogleda na gredico nasproti in običajnost življenja

Dvojna v Solunu, skalni golob

v drugem nadstropju sostanovalec Termajski zaliv

 

Kava pri Marii, prijetna, kapučino,

in ena v Bizantinskem muzeju s Savasom,

čvekava, prijateljska

 

Plastična kava iz Mikela

na pogrebu malega

še vedno kadim iste kot nekoč

Nenadoma se jih je večina polila

 

Neskončni mozaik so tvoje kave, Margarita

 

Napačno morje je

Napačno morje je

 

Piši po resnici, si mi reklο, po svoji resnici

brez distance metra in pol ali dveh, brez mask

jasno izražaj čustva, s solznimi očmi,

drugače se οb stiku ne da

 

Na čolnu z utopljenimi mladoletniki ali pa tudi odraslimi

je velik zvezek z morskimi zmaji

nekakšni spisi tistih brez greha;

poglavje, polno sinjih križev

oblačila so zadrževala toploto vrstic

še več dni po obračunu

Ampak tudi ta so zmetali v jame

 

Sprašujem te, kako si se drznilo razburkati

 

Zaslužiš si postati žalost,

senca, ki te bom objokoval, čas znotraj časa,

porumeneti, se otresti svojih morskih ježkov in delfinov

poslušati glagole, ki so te peli, v neskončnem predsmrtnem hropenju

in če si kdaj zaželiš, da bi te spet privzdignilo moje pisanje,

mi pripoveduj, mi obljubi

da boš spregovorilo v istem jeziku kot oni,

nadelo si boš suknjo in zaplulo na globino da ti odpustijo

 

Samo potem te bom razbremenil prepoznanja višnjevih pesmi

 

Železna vhodna vrata

 

Skozi prva vrata vedno stopim ven obotavljaje

 

Spustim se po stopnicah, ne oziram se po sosedih na vrtu zraven, ponavadi so mi vljudnosti odveč

 

Pozdravim oljko, grem mimo vrtnic,

pridem vse do marelice

 

Zaman se Sofia jezi, da je tu zdaj njena murva. Tukaj je rasla čudovita, od sadja težka marelica. In bo za vedno tu

 

Ko odprem stara železna vhodna vrata, me stisne pri srcu.

 

Znotraj so se zamenjali ljudje, čustva, kariere

 

Zunaj nikogar več ne poznam

 

Trudim se za svojo odsotnost

 

Druge so uličice, ki me hladijo, manjše poti, ki se križajo, polne glasbe in likerja ali pa so tako destilirane od pritiska svinčnika

 

Leta so že, kar sem se moral posloviti od zrenja nekega drugega življenja. Trdno sem ga držal za roko in mu prvič zapel. Začutilo je. Nežno se mi je dotaknilo lica, mi pobožalo cmok v grlu. Zajokalo. Odločila sva se, da bova spala ločeno, ampak da bova za vedno živela v isti hiši.

 

Čez dan veliko delam, bežni so večerni pobegi na uličke, na Plakado, k morju in od tam na Glavni trg in spet na Saroko in na začetek cone za pešce. Razideva se na višini Kambiela in spet se spustim z Wolfom od parka Seih-Su do Poligiruja. Še on odide na križišču s cesto Skufá. Tu me oblaja Fredi. Nisem ju še hotel spoznati. Oddaljujeta ju Iliasov smeh, Vasilisov glas, Tzeni in oče na istem vrtu, svojem lastnem, nasproti marelice pa trta

 

Poletni popoldan je, s kavo in sladoledom za otroke.

 

Ne ustavim se, delo imam, pokimam jim, češ da se bom oglasil kasneje

 

Lajež potihne, čim se začnem vzpenjati po stopnicah. Večeri se in zdaj začutim, da bi rad voščil sosedu dober večer in od njega slišal isto. Da je zima in da se že dolgo nisva videla. Ne najdem nikogar, vrnem se nazaj po stopnicah, ni vrta, ni smeha. Neizprosni mrak.

 

Kako težko je obležalo železo vhodnih vrat na mojem življenju …

 

 

Prevedla Lara Unuk


O prevajalki Lari Unuk

Lara Unuk je doktorska študentka novogrške književnosti in asistentka za novogrški jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je iz stare grščine in primerjalne književnosti. Prevaja prozo in poezijo iz nove grščine in poljščine ter v novo grščino. Prejela je študentsko Prešernovo nagrado Filozofske fakultete za diplomsko nalogo na temo stare grške komedije, leta 2020 pa nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko. Živi med Ljubljano in Solunom.