Nikolas Koutsodontis se je rodil v Atenah leta 1987. Njegova prva pesniška zbirka Decalcomania je izšla leta 2017 pri založbi Entypois. Leta 2018 je bila nominirana za nagrado Anagnostis (Bralec), istega leta pa prejela prvo nagrado (ex aecquo z Lenijo Zafiropoulou) na Panhelenskem pesniškem tekmovanju George N. Carter. Druga pesniška zbirka As long as you don't bring anyone home je bila leta 2021 izdana pri založbi Thraka. Njegove pesmi so bile objavljene v tiskanih in spletnih revijah, prevedene pa so v hrvaščino in albanščino.

Avtor je bil udeleženec projekta Odisejevo zatočišče 2 (The Ulysses' Shelter 2), v katerem sodelujejo DSP, hrvaška založba Sandorft, grška založba Thraka, srbsko društvo Krokodil in waleško združenje Literature Across Frontiers. Gre za rezidenčni projekt, ki v središče postavlja poezijo, prozo in prevajanje mladih, perspektivnih avtorjev in prevajalcev ter jim omogoča bivanje in ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije, Hrvaške, Srbije in Walesa. Tako širijo polje svoje umetniške inspiracije in motivike ter obenem, tudi z javnimi nastopi okolju, v katerem gostujejo, prinašajo svojo vizijo ter svojo kulturno izkušnjo dežele, iz katere prihajajo. Projekt finančno podpirata Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa in Javna agencija za knjigo RS.

Izbrane pesmi Nikolasa Koutsodontis je prevedla Lara Unuk.

Sendvič

Astrološke napovedi na sprejemnikih.
Sprašujem se, kaj neki je sinastrija,
vsekakor pa se moram izogibati večjim nakupom,
vsaj ta teden.
Psihološke analize naklepnih zločinov,
borzni indeksi, kolagen,
viralni videi in bombardiranja.
Bežno ošvrknem nepogrnjeni kavč.
Sem zanemaril obveze danes ali včeraj?
Lahko, da se bom ob prvem mraku preoblekel,
natočil si bom burbon v kozarec in zavrtel Dolanovo Mommy –
tako bom pričakal noč.
Toda na vrata mi pozvoni Fran O’Hara,
s sendvičem iz pekarne na vogalu v ustih.
Opišem mu Omonijo,
nočne kine in avtobusne postaje.
Zagotovi mi, da piha veter,
glede fanta v pekarni pa,
da ima kostanjeve oči in diplomo iz ekonomije.
Opazujem svoje roke.
Nekdo mi je rekel, da so elegantne,
in me poljubil.
Vsi trenutki niso primerni, da bi se pogovarjal
o presežni vrednosti.

(Iz prve knjige Prelepnica)

Ulica Arahovis, Eksarhija

Med avenijo v dnevni sobi
in podeželsko potjo vse do kopalnice
sence umirajo v trčenjih z mojimi prsmi.

Ko sem božal razsvetljeno mesto tvojih las
z glavo kot rožo jankaeo
na njeni prepadni skali
sva kazala svoje verze kakor okvarjeno pipo
vodovodarju.
Tvoja usta kot predavalnica z odprtimi okni
oči dve moški jezeri
s trupli avtomobilov

pozabila sva, da jutri pride tvoj oče
z zvonovi, ki padajo
v novembrski vročini
gladek zvok rekel bi da spominja
na obrito lice.

(Iz druge knjige Samo ne pripelji mi nobenega domov)

Olje po cvrtju

Sanjam o nepremagljivem drevesu
v jerovici
ampak vse naokrog je tema
statistični upad populacije in
jašek dvigala z vso svojo barvo.

Ne kaže, da bo dotik prispel vsaj
do preddverja naključja
in preostaja mi samo, da merim dosežke
svojih udinjanih popoldnevov
in vpad šefa
ki v ponvi razburka
postano olje za cvrtje.

Moja glava je v vaši pesti
meseni joystick
ampak jaz čakam, da zakrvavijo bliski
in da pridejo tempirane
strele in nevihte.

Robin

Nobena skrivnost ni bila, kaj je bil Tim Drake.
Ogromno fantov je poznalo to informacijo.
Nisem bil vajen, da bi izmenjaval igrače ali stripe,
nisem bil vajen prijateljev
niti tiste njegove mlade orokavičene roke
ki mi je potuhnjeno pritiskala na trebuh –
niti da me nasilno in lepo spravljajo ob sapo
vranje črni kodri na njegovih očeh
razločne črte mišic
ki so mi, risba za risbo, prešinjale telo
z grozo.

Dregnil sem mamo –
všeč mi je,
ta fant mi je všeč!
Nemoteno je pila, kar koli je že pila z družbo
v Kefalariju,
tistega večera, ko sem bil star deset let
in sem si prvič poželel telo.

Hostija

Ko se železni diktatorjev meč
spusti na glavnem trgu
razčesne dve glavi turistov
in lužica sonca razkrije
dobro voljo ki jo občutijo
Delodajalci Nebes.

In nune, visoke kot socialistične zgradbe,
se spominjajo lanskega božiča;
čas je, da blagoslovijo češnje in robide
in roke prodajalcev bencina, ki prodajajo
šopke rož prevaranim poljakinjam.

Zdaj upogibamo kolena
in metafizični zvonec duši
jok dojenčkov
kakor kruh ki izginja v ustih.
Počutim se prekletega
kot bi v filmu upodobil Jezusa
in pripravljen sem izreči
veliki Da katolištvu.

(Varšava, 8. 7. 2018 / 9. 1. 2019)