Literarni portal MKC Črke: Robert Menasse

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Robert Menasse, avstrijski pisatelj in esejist. Večkrat nagrajeni avstrijski pisatelj, filozof in germanist se je rodil leta 1954 na Dunaju. Študiral je germanistiko, filozofijo in politične vede na Dunaju, v Salzburgu in Messini. V osemdesetih je šest let kot gostujoči profesor na univerzi v São Paulu poučeval filozofijo in estetiko ter nekaj časa služboval kot lektor za avstrijsko književnost. Predaval je predvsem o Heglu, Lukácsu, Benjaminu in Adornu. Od leta 1988, po vrnitvi iz Brazilije, živi kot svobodni pisatelj in politični esejist na Dunaju. Menasse velja za enega najostrejših kritikov nacionalizma in teleološkega pojmovanja zgodovine.

V romanu Die Hauptstadt (slov. Prestolnica), nagrajenem z najuglednejšo nemško književno nagrado Deutscher Buchpreis, ki je v slovenskem prevodu Tanje Petrič izšel leta 2021 pri Cankarjevi založbi, spregovori o varljivem zgodovinskem spominu, evropski krizi, »nadnacionalnem projektu« in bruseljskem evrokratu kot junaku našega časa. Leta 2022 pa je Menasse na sledi za véliko tridelno evropsko epopejo napisal nadaljevanje Prestolnice z naslovom Die Erweiterung (slov. Širitev), ki na podlagi intimnih zgodb »menassejevskih« edinstvenih, vselej tragikomičnih protagonistov reflektira širitveno politiko EU na primeru Albanije in evropske uničevalne nacionalistične težnje.

»Želel sem se ukvarjati s kandidatkami, državami, ki hočejo v EU, in protislovjem, da obstajajo članice, ki kršijo pravo EU, kot sta Poljska in Madžarska. Na drugi strani imamo države, ki sicer niso članice, a izvajajo evropsko pravo. Albanijo sem izbral kot primer, ker je posebno dosledna in je napredovala. A je vedno znova razočarana, ker je blokirana,« pove Menasse v nedavnem intervjuju za Delo.

Roman Širitev je v nekaj mesecih po izidu postal uspešnica revij Focus, Stern in Börsenblatt, prejel je nagrado Bruna Kreiskyja za politično knjigo leta 2022, bil je nominiran za najvišjo avstrijsko nagrado za književnost Österreichischer Buchpreis 2022 in pristal na prvem mestu ORF-ove in SWR-jeve lestvice najboljših knjig.

Širitev

(odlomek iz novega romana)

PROLOG

Palčki so osvojili svet. Tomislav »Tommy« Vysoky je osupnil, ko mu je to postalo jasno. Bil je dva metra in pet centimetrov visok mladenič, ki je študiral transkulturno komunikacijo na dunajski univerzi, kjer je tudi igral košarko za ekipo Uni Wien Emperors. Da si je lahko plačal študij, je večkrat opravljal priložnostna dela, zadnji teden je delal kot paznik v Muzeju sveta, podružnice Umetnostnozgodovinskega muzeja v dunajski palači Hofburg. V torek in sredo dopoldne, v petek pa popoldne, to se je dalo dobro kombinirati s študijem in treningi. Dodelili so mu mesto v muzejski orožarni, ki hrani najpomembnejšo zgodovinsko zbirko orožja v Evropi, katere vsi eksponati so povezani z izjemnimi političnimi dogodki, kot so zasedanja cesarskih svetov, kronanja, vojni pohodi, ki »pripovedujejo« o vzponih in padcih dinastij in prelomnicah evropske zgodovine, kot je zapisano v katalogu. Tommyju Vysokyju se je to zdela povsem nesmiselna formulacija, predmeti prav ničesar ne pripovedujejo, oklepi so nemo postrojeni v vrste, zraven moraš šele postaviti nekoga, ki bi lahko kaj pripovedoval. Ampak to ni bila njegova naloga. Moral je le paziti, da nihče ne bi stopil preblizu oklepom. Osrednji del njegovega izvidniškega območja je bila »junaška soba«, zbirka mečev, helebard, čelad, oprsnikov, oklepov in vojnih trofej, predvsem pa zastav in praporov, najslavnejših vojskovodij 15. in 16. stoletja, osvajalcev in branilcev okcidenta. Toda Tommyju Vysokyju ti bleščeči in sijoči eksponati niso izžarevali avre mogočnih, močnih moških, zmagovalcev v neštetih bitkah, vladarjev takrat znanega sveta, veliko bolj ga je presenečalo, kako majhni so bili ti možje. Po oklepu sodeč so bili komaj kaj višji od enega metra in šestdesetih centimetrov. V bistvu so bili palčki.

Če bi ga naredili za glavo nižjega, je pomislil Tommy, seveda samo v prenesenem pomenu, bi bil še vedno višji kot na primer ta vojskovodja Skanderbeg, pred čigar čelado, ki se je zdela narejena za otroško glavo, je zdaj z globokim spoštovanjem stal nek nemški turist.

Severin Osterkamp iz Darmstadta, učitelj glasbe na tamkajšnji gimnaziji Ludwiga Georga, je osupnil. V muzejsko orožarno se je odpravil le zato, ker se mu je zdelo samoumevno in v skladu z njegovimi težnjami, da se ob obisku pomembnega muzeja sprehodi po vseh razstavnih prostorih, čisto po vseh! Navsezadnje je plačal vstopnino za celotno stavbo. In nikoli ne veš, če te morda kje ne čaka kakšno presenečenje, na katerega te ni opozoril turistični vodič. In dočakalo ga je. To presenečenje. Skanderbegova čelada. Znotraj osvetljena vitrina, ki ga je pritegnila takoj ob vstopu v ta prostor, je čeladi dajala lesk in sijaj. Druge razstavljene čelade so bile v senci, za vrvmi. Profesor Osterkamp je gladko zakoračil mimo njih.

Prebral je legendo in se začudil. Kot profesor glasbe je seveda poznal Vivaldijevo opero Skanderbeg. Šele pred nekaj tedni je bila v darmstatskem nacionalnem gledališču uprizorjena koncertna izvedba. A zanj je bil Skanderbeg le lik iz operne literature; nikoli si ni mislil, da bo nekoč stal pred čelado, ki jo je ta lik resnično nosil v bitkah.

Izvlekel je pametni telefon in vprašujoče pogledal paznika, ki je odobravajoče prikimal, nato pa naredil posnetek te nenavadne čelade s kozjo glavo na vrhu.

Potem je pohitel naprej, saj je bilo v tem muzeju še toliko dvoran in sob.

Kakorkoli že je bila zbirka orožja dunajskega Umetnostnozgodovinskega muzeja zgodovinsko pomembna, ni bila ravno magnet za turiste. Tommy Vysoky je lahko pogosto dvajset ali trideset minut nemoteno whatsappal s svojo punco ali Emperorji, dokler se ni pojavil naslednji obiskovalec. Ampak danes, to je bilo nenavadno, je prihajal že naslednji.

David Bryer iz Londona, upokojeni BBC-jev novinar, ki ga je brexit razočaral, se je odpravil na daljše sentimentalno popotovanje po celini.

Bil je na poti z ulice Ringstraße prek trga Heldenplatz v znamenito slaščičarno Demel na Kohlmarktu, ki jo je nujno priporočal vodič in v kateri je želel poskusiti te okusne dunajske melšpajze, preden naslednji dan odpotuje naprej v Prago. Zaradi naliva, ki ga je ujel ravno, ko je šel mimo Muzeja sveta, se je zatekel vanj. Navdušen nad cesarskim sijajem Hofburga se je povzpel po marmornatem stopnišču in se nenadoma znašel v muzejski orožarni, šel mimo armade oklepov in končno obstal pred vitrino, v kateri se je bleščala ta nenavadna čelada s kozjo glavo. Za razliko od vseh drugih čelad v tem prostoru je bila ta tako rekoč njegov unique selling proposition. Le kdo si še na glavo natakne kozo, je pomislil David Bryer in prebral legendo. Nemalo ga je osupnila.

Živel je v Londonu na Inverness Terrace, kjer je vsak dan hodil mimo Skanderbegovega spomenika na vogalu Porchester Gardens. Vedel je vsaj to, da je ime Skanderbeg zapisano na podstavku spomenika. In pred štiridesetimi leti, ne, celo še prej, se je tam srečeval z dekleti. Dobiva se pri Skanderbegu! A ni vedel, da je bil Skanderbeg nekakšen vojvoda Wellington poznega srednjega veka. V Londonu bo spomenik na vogalu svoje ulice zdaj videl v drugačni luči. Ali sploh: videl.

Tommy Vysoky se je začudil. Nekdo je spet prihajal. Drobna oseba, ona, ja, ona, bi celo pasala v enega od razstavljenih oklepov. Ena šestdeset, je ocenil. Imela je dolge, mokre lase, s katerimi je opletala sem in tja, da so kapljice kar pršile naokrog, Tommy Vysoky pa jo je v angleščini opozoril, naj tega ne počne, saj da lahko rja poškoduje železne oklepe. Tako si je vsaj mislil, ni pa vedel, ali je res, če to tukaj sploh obstaja: rja. Opravičila se je, yes, scusi, Tommy ji je podal papirnat robček, grazie, s katerim si je obrisala obraz. Nosila je velik nahrbtnik, kar je bilo pravzaprav prepovedano, ampak Tommy je pomislil, če ji je z njim uspelo priti mimo kontrole spodaj, kaj naj ji zdaj on teži, saj ja ne bo hotela ukrasti kakšne čelade.

Patrizia Barella je bila študentka glasbe iz Rima, ki je prišla na Dunaj, da bi svoj študij violine okronala z zasebnimi urami pri profesorju Höllererju, oziroma da bi si z biografskim zaznamkom »študij na Dunaju pri profesorju Höllererju« izboljšala svoje možnosti v prihodnosti. Rekli so, da se vsak violinist pred mednarodno kariero znajde na tem razpotju: »K hudiču ali k Höllererju«.

Ko je šla mimo vrste oklepov, mečev in čelad, katerih skoraj nepregledna množica je bila fascinantna, a ni bilo niti enega samega izstopajočega eksponata, je obstala pred to čelado s kozjo glavo, ki je bila vsekakor drugačna od drugih in na drugačen način predstavljena; v svoji vitrini je stala kot osamelec, osvetljena tako, kot da bi si človek z njo nadel tudi avreolo.

Patrizia je prebrala legendo in tako navdušeno vzkliknila, da se je Tommy zdrznil: Mannaggia, non posso crederci! Ne morem verjeti, noro!

Scusi, scusi, vse je v redu! V Rimu je Patrizia živela pri starših na trgu Albania in tam je stal spomenik z imenom »Athleta Christi Skanderbeg«. Ni vedela, kdo je to, vendar je morala svojčas v šoli napisati spis na temo »Raziskujem svojo četrt«, napisala pa je (česar se je zdaj spomnila): »Na trgu stoji spomenik moškega z rogovi na glavi. Moji starši ne vedo, kdo je bil to, vendar je moral biti pomemben, saj drugače ne bi stal na našem trgu.« Naredila je fotografijo, poslati jo mora staršem in svoji najboljši prijateljici Lini, s katero je tako pogosto posedala pod spomenikom.

V dvorano pa je zdaj odločno privihral moški, za katerega je bilo jasno, da ve, kaj želi videti. To je bil Fatos Velaj, vizualni umetnik iz Albanije, ki je imel veliko razstavo v eni od dunajskih galerij. Tistega dne je ravno prispel iz Tirane in si je pred otvoritvijo svoje razstave nujno želel ogledati še Skanderbegovo čelado, iz čistega nacionalnega ponosa, saj je bila zanj ta čelada simbol pomembnosti Šiptarjev za Evropo.

Mislil je –

Takrat pa je Tommy Vysoky oznanil: »Čez pet minut zapiramo. Prosimo, pomikajte se proti izhodu. Zapiramo.

Ampak –

Zapiramo čez pet minut!

Fatos Velaj je še v isti noči v hotelski sobi ustvaril gvaš z naslovom »Evropa: čez pet minut zapiramo«.

Prevedla: Tanja Petrič

* Roman Širitev Roberta Menasseja bo v slovenskem prevodu v prihodnjih letih izšel pri Cankarjevi založbi.

O prevajalki Tanji Petrič

Tanja Petrič je književna prevajalka, literarna kritičarka, urednica, moderatorka in vodja mednarodnih projektov s področja prevajanja in književnosti. V slovenskih tiskanih in spletnih medijih objavlja kritike, prevode, eseje, spremne besede, recenzije in članke s področja književnosti in kulture. S kritiškimi in prevajalskimi prispevki več kot deset let sodeluje tudi z Radiom Slovenija. V slovenščino je prevedla številne avtorje z nemškega govornega področja, med njimi dela B. Brechta, M. M. Flašar, F. Hope, A. Kim, J. Lüscherja, F. Mayröcker, E. Menasse, R. Menasseja, A. Schwarzenbach, B. Vogla in R. Wagnerja. Leta 2011 je za svoje prevode poezije prejela nagrado »Lirikonov zlát«, leta 2015 Stritarjevo nagrado za najboljšo mlado kritičarko, 2016 pa nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko za prevod poezije Friederike Mayröcker. Je članica, od leta 2020 pa tudi predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev, članica Društva slovenskih literarnih kritikov ter članica Slovenskega centra PEN.