Literarni portal MKC Črke: Dora Kaprálová

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Dora Kaprálová (Brno, 1975) je uveljavljena češka pisateljica, publicistka in kritičarka, ki od leta 2008 deluje kot svobodna pisateljica in novinarka ter živi v Berlinu. Je avtorica nagrajenih proznih del, piše kratko prozo, reportaže, igre in scenarije, ustvarja radijske dokumentarce in knjige za otroke. Njena dela so bila prevedena v številne jezike. Leta 2016 je prejela nemško-češko novinarsko nagrado.

Objavljeni prevod je nastal v času njenega bivanja na pisateljski rezidenci v Mariboru, v Hostlu Pekarna, pod okriljem programa MKC Črka.

ODIDI ALI PA TE TUKAJ ZAKLENEM

Kakor vsaka sentimentalna Srednjeevropejka imam tudi jaz dneve, zlasti pred menstruacijo, ko v predpomladnem Berlinu rada obedujem v kebabčičarni blizu hiše, kjer stanujem, v nekem kiosku, kjer nikoli ni ljudi. Navadno tam sedim na visokem barskem stolu in pazim, da se ne bi oprla na naslonjalo, ker ga ni, in zgrmela na tla. Ponavadi jem zažgane piščančje nogice, plastično vilico pa nabadam masten pomfrit, dokler se mi vse iglice na vilicah ne polomijo. Lovim jih po plastičnem krožniku, koščke bele umetne snovi, ki se je že zdavnaj pomešala z majonezo.

V takšnih trenutkih premišljujem, zakaj živim tam, kjer živim, in kam naj se človek vrine, da bi v duši čutil mir, v ustih pa namesto plastike v maščobi ljubezen do bližnjih, recimo.

Vsak, skratka, meditira kakor pač ve in zna.

Za šankom se na ražnju počasi obrača jagnjetina, hladilnik mehanično brni, od časa do časa pa je slišati škripanje barskega stola, na katerem sedim. Na velikem ekranu se vrtijo turistične slike z vsega sveta. Brez zvoka in v zanki. Te poti poznam na pamet. Španka in Šved plešeta tango na Baliju, seks bomba pije malibu na Pacifiku, skupina lepih fantov skejta po Barceloni, ostareli bogataš, kot izrezan iz devetdesetih, objema japonsko ljubico na obali Züriškega jezera. Svetovi se lomijo drug v drugega in se razbijajo kot na barvnih ogledalih kalejdoskopa. Novo briše staro in vse požre velik zaslon. Kot da bi se tudi v nepomembni berlinski kebabčičarni nadrealistično pomnožili neka resničnost in izkušnja neobstoječega.

Celotno neumno sceno pa za menoj kot ponavadi spremlja dvajset let mlajši tip za pultom. Tu običajno ni nikogar drugega. Fantu je dolgčas. Gotovo mu je dolgčas. Nekoč mi je v polomljeni nemščini povedal, da je iz Teherana, drugič, da je rojen v Siriji.

V kebabčičarni, najbolj navadnem bistroju v naši soseščini, je vse ceneno. Črne svetleče kovinske mize, zapacani stoli, rdeči zidovi z amaterskimi fotografijami lipicancev.

Zakaj pišem o tem? Ker me je, ne vem, kako to, ravnokar poklicala producentka iz velikega nemškega tednika, znanka moje prijateljice. Obrnila se je name kot na poznavalko dela češke novinarke, ki je umrla v Ravensbrücku. Tam odkrivajo njen spominski kip. Pojutrišnjem.

»Nekdo mora pisati o tem,« mi neznanka energično hrumi v mobitel.

»Ja, seveda,« veselo zamomljam s plastično vilico v ustih.

Košarkarji na velikem monitorju spet brezskrbno strmijo v kamero. Producentka me vpraša, če imam svojega fotografa. Spomnila sem se svoje sosede Amy. Še včeraj mi je pred hišo jamrala, da zaradi hčerke, ki je, mimogrede, stara že deset let, ni posnela niti ene fotoreportaže.

»Imam, Amy Winehood, štiridesetletna fotografinja iz New Yorka,« rečem v slušalko, medtem ko še naprej žvečim piščanca na vilici.

Vse sva se dogovorili v eni minuti. Poslala mi bo pogodbo, po mailu. V koncentracijsko taborišče nas bo peljala z avtom, že leta je oboževalka češke novinarke in navdušena nad samim Ravensbrückom, mestom zgodovinske groze. Mestom zgodovinske groze, še enkrat ponovi in prekine klic.

Postavni fantje na velikem ekranu brzijo na rolkah po ulicah Barcelone. Že sem hotela plačati, še preden jih je zamenjal švicarski bankir z mlado Japonko.

Tip za pultom se je oglasil: »Posel?«

»Posel,« sem odgovorila. »V Ravensbrücku.«

»Kaj je to?«

»Koncentracijsko taborišče,« sem odmahnila z roko.

»Super!« je fant zažvižgal in dvignil palec. »Lahko grem s teboj? Nikoli nisem bil v koncentracijskem taborišču.«

Nisem bila prepričana, ali je to rekel zato, da bi se ponorčeval iz mene. V delčku sekunde sem ocenila, da bi lahko bil moj mladi odrasli sin. Vsekakor bi lahko bil moj sin. Ampak ni.
Je Iranec, Afganistanec in včasih Sirijec, zdolgočasen in morda tudi radoveden.

»Ismail,« se je predstavil. »Torej lahko?«

»Pravzaprav, zakaj pa ne,« sem neodločno rekla, saj še vedno nisem bila prepričana, ali ni vse skupaj šala.

»Super,« je hvaležno ponovil Ismail, »vzel si bom prost dan.«

»Ampak to bo poslovni obisk, ne potovanje,« sem se odkašljala. »Pa še fotografinjo bova vzela s seboj.«

»Fotografinjo!« je dvignil palec. »No, to pa je nekaj. Jaz tudi fotografiram. Te lipicance sem jaz fotografiral.«

In tako sva se zmenila. Amy je bila vesela. Rekla je, da je na takšno ponudbo čakala več let.

Iz češčine prevedel Peter Kuhar

Vir: Utrpení a jiné žánry / Trpljenje in drugi žanri, zbirka novel

O prevajalcu Petru Kuharju

Peter Kuhar (1944), slavist, novinar, prevajalec poezije in proze iz več slovanskih jezikov, do upokojitve 2007 bil avtor in urednik na TV Slovenija (npr. oddaj Osmi dan, Knjiga, Izvir/n/i idr.). Iz češkega jezika prevedel npr. roman Vprašaj očeta (2013) pisatelja Jana Balabána, trilogijo Pavla Šruta Lihožerci (2014-2016) in znanstveno monografijo Ekonomija dobrega in zla ekonomista Tomáša Sedláčka (soprevajalec, 2014). S soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo sta izbrala, prevedla in izdala dvojezično antologijo sodobne slovenske poezije iz obdobja 2000-2012, z naslovom Padesáti hlasy hovořím / S petdesetimi glasovi govorim (Praga 2012). Za slovenske literarne revije prevedel več kot štirideset čeških pesnikov. Je programski vodja mednarodnega festivala Ob robu/Stranou s sedežem na Češkem, v mestu Beroun pri Pragi, ki od 2007 gosti avtorje iz vse Evrope – nastopilo je tudi več kot sto slovenskih avtorjev.