Brynne Rebele-Henry (1999) je mlada ameriška pesnica in pisateljica. Njena pesniška zbirka Avtobiografija rane (Autobiography of a Wound, 2018) je prejela pesniško nagrado Donalda Halla in bila nominirana za številne druge. Tudi njen romaneskni prvenec Dekle Orfej (Orpheus Girl, 2020) je bil ovenčan s priznanji. Pred kratkim je izšla njena nova pesniška zbirka Preludij (Prelude, 2022), v kateri raziskuje lezbično izkušnjo s pomočjo pesniške rekonstrukcije otroštva in najstništva Svete Katarine Sienske.

Za svoje delo je Brynne Rebele-Henry prejela številne nagrade, mdr. leta 2015 pesniško nagrado za mlade pesnike Louise Louis/Emily F. Bourne, ki jo podeljuje Ameriško društvo za poezijo, leta 2016 nagrado za leposlovje adroit in leta 2017 pesniško nagrado Glenne Luschei časopisa Prairie Schooner.

Trenutno dela kot Fulbrightova raziskovalka na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.

Objavljene pesmi Brynne Rebele-Henry je prevedla Kristina Kočan.

Uvod v svetniškost

V sebi je ohranjala krepost živo, tako da se je vsakič znova
ponižala, se pred vsakomer spokorila

Videnja se začno pri šestih,
limeta, grenka v tvojih ustih,
elegija za vse,
kar si nekoč želela postati,
se zlomi nad vodo
kakor neurje.

Zrenje, so rekli temu.

Tako deklica postane
sveta: najprej postane prazna.

Biti deklica pomeni biti odprtina,
nekaj, kar se lahko zapolni,
zato si pri štirinajstih pofukala okoliška dekleta,
na tvojem jeziku gosta sladkoba,
a ti si še kar
vlažna in odsotna,
z odprtimi usti, izkoščičena luknja.

Katarina, tvoje grlo, zalito
z meto in slano vodo,
da bi te ozdravilo poželenja po mehkobi.

Ženske, ki si jih poznala v temi,
kot da bi lahko kdaj bila karkoli
več kot živa rana.

Katarina, ponoči,
veš, je v zraku
mesto za dekleta, kot si ti.

Zvezde so lepe le zaradi
njihove odsotnosti na preostanku neba,
zaradi tistega pasu nove praznine.

Ali misliš pustiti mraku,
da se razmaže kot nagnita hruška,
dokler ni mehka in polna kot zobje?

Alba za svetnico steklenih kosti

Glede tvojega telesa:
Kosti, meta, kisloba poželenja, zbledela na tvojem jeziku, grenkoba vsega,
kar si nekoč hotela.

Glede tvoje sestre dvojčice:
Včasih si zadovoljna, da je umrla. Otrok modrih oči brez barve vsega, kar nisi.

Glede tvojega poželenja:
Za ženske, nerazrešeno. Zbirka noči, ki ti pritiskajo od zadaj
v prsih, mehkoba. Nekaj, po čemer hrepeniš, njeni prsti, zakavljani v tebi, kako si končno razumela, zakaj so tvoja mama in sestre občudovale sončne zahode:
ne kot začetek konca, temveč kot dejstvo, da je sploh bilo.

Matrimonio bianco

Kolikor je vidno, bom storila, kar zmorem in kar Bog veli

Ker smo se dekleta naučila
da pride hotenje z odvzeto krvjo.
Ker sem ji rekla, naj ovije svoje roke okoli
mojega vratu, četudi sem izgubo že občutila.
Šla sem v vodo, ne da bi se utopila, da bi izginila iz sebe.
Pila sol, dokler me ni peklo po grlu. Pesek mi je žgal
kožo, nobene zvezde ni bilo več. Nebo se je odprlo
kot moja usta. Vse okoli
mene je bila praznina.

Obraz

Vse, kar sem verjela, da si želim:
njeni lopatici, oblina, kjer se svetloba sreča s kožo, okus medu.
Spodnji del ženskega hrbta.
Pomaranče, ki jih je mama nekoč gojila, pomodrele od plesni.
Drsenje moje menstruacije, strjene na stegnih.
Vsako dekle, o katerem sem razmišljala in mislila, da jo ljubim. Sledi tega hrepenenja
so me grela z neznano žalostjo, žalostjo, ki je počrnila moje zobe z
mahom in žolčem, dokler nisem postala senca, kjer je nekoč bila ženska.

Prevedla Kristina Kočan