Literarni portal MKC Črke: Sara Nuša Golob Grabner
Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.
Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.
Foto: osebni arhiv avtorice
𝐒𝐚𝐫𝐚 𝐍𝐮š𝐚 𝐆𝐨𝐥𝐨𝐛 𝐆𝐫𝐚𝐛𝐧𝐞𝐫 (1994) živi in dela v Mariboru. Deluje kot kustosinja, umetniška kritičarka, fotografinja in pisateljica. Izdala je dve pesniški zbirki; 𝐺𝑛𝑖𝑗𝑜𝑐̌𝑒 𝑟𝑜𝑧̌𝑒 in 𝐷𝑖ℎ𝑜𝑡𝑜𝑚𝑖𝑗𝑎 𝑑𝑖ℎ𝑎𝑛𝑗𝑎. Objavlja na različnih slovenskih portalih in revijah, njena poezija pa je bila vključena tudi v antologijah 𝑀𝑖𝑙𝑖𝑚𝑒𝑡𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑝𝑜𝑙 ter 𝑆𝑟𝑐𝑎 𝑣 𝑖𝑔𝑟𝑖.
Adoración
Obešam brisače
in razmišljam,
da so mojega psa poimenovali
po zmrzali, ki jo je komaj preživel.
Če bi mene poimenovali po tem sistemu,
bi nosila moško ime.
Takrat jo začnem pogrešati.
To ugotovitev, ji hočem povedati,
smejala bi se
in potem to povezala z neko teorijo,
ki je ne poznam.
Sploh nisem vedela,
da so stvari resne,
dokler me ni objela čez hrbet
pred risbo Alme Karlin.
Ustnice so bile tako blizu vratu,
da je bila snovnost samo predlog.
Redko se mi zgodi,
da ne vem kaj storiti.
Takrat nisem niti vedela,
kako oditi iz galerije, zato sem obsedela
in z njo gledala stropno poslikavo.
Zasmehovali sva baročno patetiko
in spačeni heroizem konjenice.
Naš barok v Španiji je mehkejši, mi reče
Vem, ampak tokrat prvič razumem zakaj.
V predihanem zraku čutim poljub
in se ga na smrt bojim.
Bojim se ga, ko me v kavarni objame čez ramena
in s prstom drsi po koži.
Nehaj, ne morem razmišljati
in edino, na kar sem ponosna, je, da znam razmišljati.
Tudi ona se boji vsaj toliko
kot vojaki na stropu.
Jutri odhajam, mi reče.
Vem, ampak tokrat prvič razumem.
Ne smem dovoliti, da me poljubi.
Lažje je preživeti nekaj,
kar nikoli ne postane mehko.
Kosti
Danes sem videl tvoje kosti, je rekel, ko je zaključil z zamolčevanjem pomembnih podatkov. Povedal mi je, da je z mamo hodil gledat balet in opazoval kosti, ki so se kazale tudi na prsih plesalk, to ga je pretreslo. Tudi moje se vidijo, sem mu povedala včeraj. Bila sem plesalka, vendar to ni razlog zanje. Čudež je, da so te kosti še vedno pokrite s kožo, glede na to, kako sem jih razgalila. "Ko jih vidiš, se vprašaš, če je z osebo vse v redu, veš?" je rekel. Ja, vem. Vem, kako se osredotočimo na kosti problematike, da bi razumeli implikacije. Vem, da v svojih nosim tudi materine kosti, njeno zapuščenost, ki je postala tudi moja, še preden sem se rodila.
Vedno sem občudovala, kako uspešni so moški pri racionalizaciji, razčlenjevanju in okrasitvi svoje domnevne plemenitosti. Slepe pege so pri njih prominentne, ker jih nihče ni prisilil, da bi z odprtimi očmi zrli v peščeni vihar, nič jim ni brazgotinilo roženice in prilagodilo vida. Lahko naredim to, kar počnejo vsi drugi, se nasmehnem, prikimam in grem naprej. Nekoč sem nekoga prosila, naj poskrbi za to krhko stekleno stvar, ki sva jo ustvarila in prej si bom iztrgala jezik iz ust, kot to storila še enkrat. Vidim krhke steklene stvari in lahko tudi pobiram drobce stekla, ne da bi se porezala. To je veščina, ki sem jo izpopolnila. Ne govorim več veliko, pustim pa, da se vse vpije vame in počasi odteče. Moje kosti so polne. V redu je.
Črna kava in lokum
Najbolj sladek je ameriški sen
vtkan v vsak delec tkiva
nove generacije.
Empatija je prisotna,
odzivi, izhajajoči iz nje,
pa naučeni
in do zadnjega možnega trenutka zamolčani.
Izkušnje gredo od točke A do točke B.
Sledi konkluzija
in motivacijsko sporočilo.
Preveč simetričnosti
se namesto v lepoto
hitro spremeni v kič
in preigravanje morale.
Zakaj balasta ne raztrgamo sproti
in ne razbijemo kozarcev,
če priložnosti kar kličejo po tem?
»Poskusi turško kavo, ko prideš v Mostar.«
In zraven lokum.
Vedno se nekje srečata črna kava in lokum
in se za trenutek stopita na jeziku.
Za tiste, ki se nismo učili
o logičnih utopijah,
se marsikaj ne dovrši in sklene
in potem uživamo v pekočini.
Kirka
Kirka je bila jaz in ona in vse,
sva ugotovili.
Tudi imeli sva vse.
Strehe in rože,
vino in pico
bele vešče in črne misli
bombažne zavese,
bezeg v košari,
kuriran izbor glasbe
in vse je bilo na mestu.
Zakaj se niti v popolnih okoliščinah
ne znam odzvati na nežnost
kot normalna oseba?
Morda jemljem ženske besede
bolj resno od moških
in lažje prenesem nadutega idiota,
ki me na balkonu objame prek pasu, poljubi na čelo
in reče, da dve ženski energiji skupaj ne delujeta,
kot njo, ki mi na balkonu pove, da me ima rada.
In drži, da sva obe katalizator,
jaz pa motnja v grafiki računalniške igrice,
ki vrže piksle iz svojih mest.
Vem, da metafore delujejo točno takole:
vidim divji vrt,
ljubim divji vrt,
sem divji vrt.