Doroteja Drevenšek

Foto: Mateja Petek

Doroteja Drevenšek, rojena leta 2005, je dijakinja tretjega letnika II. gimnazije Maribor. V prvem letniku se je na gimnaziji priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved. V letu 2022 je bila zmagovalka Župančičeve frulice, kar je ponovila tudi v letu 2023 in postala edina zaporedna zmagovalka v kategoriji srednješolskih pesnikov v zgodovini natečaja. V letu 2022 je bila finalistka natečaja Ali govoriš emojščino?, ki ga je v letu 2023 tudi osvojila. Poleg tega je v letu 2023 prejela naziv Male Veronike. Na šolskem Prešernovem natečaju je v istem letu osvojila prvo nagrado na področju literature. Poleg pisanja poezije se ukvarja tudi s filmsko in gledališko režijo. Njena kratka filma (Korak, Kolesar) sta prejela nagradi na mladinskem filmskem natečaju Videomanija. Prav tako je predstava, katere priredbo je napisala in se podpisuje tudi pod njeno režijo, Dogodek v mestu z Gongi, prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti na festivalu Transgeneracije (2023) in zlato priznanje na festivalu Vizije (2023). Z ustvarjanjem na različnih področjih raziskuje izrazna sredstva in jih med seboj povezuje, zdi se ji namreč, da je umetnost zmeraj preplet več komponent, ljudje pa smo preplet treh …

---

Bitje iz treh komponent

Pred ogledalom se spomnim,
da obstajam.

Misli namečem v obrabljeno torbo,
ki mi jo je mama kupila na morju.

Sama je imela nekoč enako.

Peruti skrijem pod volnen pulover,
obraz pa prebarvam z bleščicami.

V ušesa posadim slušalke,
da mi Carla Bruni zapoje v francoščini.

To je zajtrk za ptico v prsih.

Obujem si že dolgo premajhne škornje,
ker telo biva drugod kot moja duša
in je število žuljev, s katerimi bom umrla, nepomembno.

Preobrazim se iz bivanja
v bitje iz treh komponent.

Prva me gleda iz ogledala,
druga čivka pod rebri
in tretja je zaprta v moji torbi.

Vse skupaj odplavamo skozi okno.

SELIVKA

Postopoma sem izginila.

Najprej je začelo –

primanjkovati besed
in je bila tišina bolj gosta.

Za njimi so odhajale srajce
ter jopice,
tudi barve so postopoma sivele,
zaradi napetega ozračja
je bilo vroče, tako da
bi bile obleke odveč.

V omari za čevlje
se je pojavila

praznina,

ki se je razselila na

knjižne

police.

Celo mila so zapustila svoja mesta,
ko sem nehala čistiti
svoje sledi.

Dokončno sem se

izbrisala

takrat,
ko v kopalnici ni bilo več zobne ščetke,
preden sem jo vzela s sabo, sem prižgala sveče,
da se je izgubil tudi moj vonj.

Mandale

Izginem med nepopisane liste
in nepobarvane prostore.

Polnim jih z barvo
(običajno se vanje izlivam jaz).

Tako tiho je,

da je utihnilo celo tiktakanje
in me usmerja zgolj svetloba.

Počivam,

danes se svet vrti brez mene,
v svojem nadstropju barvam kroge,
ki ležijo in počivajo z mano.

Družno ne obstajamo.

Utrinki z okenske police

Ena.

Ura, ki visi na steni, je počasna.
To je njeno trinajsto življenje.

Dve.

Kakor vrabček sedim na
okenski polici.

Tri.

Čakam.
Povsod in ves čas čakam.
Zaciklana med posušena lica.

Štiri.

Neprestano začenjam znova,
ampak je vsakič isto.
Kakor da bi se telo upiralo
in mi sporočalo, da lahko živim
le na en način.

Pet.

Mislila sem, da bo lažje,
če zaprem vrata,
vendar mi trenutki še vedno
uhajajo.

Šest.

Ko sem zaloputnila z vrati,
je na tla padla ura.
Pa še vedno tiktaka.
Kot jaz.

Sedem.

Na okenski polici pojem uspavanke
in upam, da bo svet zaprl oči,
ki so ves dan zazrte v besede.

Osem.

Ne razmišljam preveč,
le temeljito
in ves čas.

Devet.

Mogoče …
Mogoče je vse to le
privid.

Deset.

Enajst.

Dvanajst.

Tanja Špes

Foto: Lara Polh

Tanja Špes

Tanja Špes (1992) je po poklicu psihologinja, ki se izobražuje za psihoterapevtko, najraje pa je pravzaprav pisateljica. Zelo uživa v potovanjih po svetu in med besedami. Njene kratke zgodbe so bile objavljene v različnih revijah, med drugim Sodobnosti in Spirali, in v antologiji sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev Polževi razmisleki (Layerjeva hiša, 2023), ki je dobila naslov po njeni zgodbi. Letos je pri Cankarjevi založbi izšla njena prva zbirka kratkih zgodb Nedaleč stran (2023).

---

Gospodinja

(iz zbirke Nedaleč stran)

V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno. Vročina je bila znosna, sopara pač ne. Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval svoj glas k zboru zvokov iz televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje, tudi če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno premetavala v postelji, pri čemer jo je oviral napet trebuh. Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse težje je našla voljo, da se premakne.

»Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan prigovarjal z optimizmom in nasmehom.

Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?«

Utrujal jo je. Tako zelo jo je utrujal. S svojimi zgrešenimi sklepi, neprestanim govoričenjem, svojo bližino. Mislil je, da je pameten, ker so tako pokazali testi inteligentnosti pri razvrščanju v razrede. Ni pa pomislil, da je pripadal rasi, spolu in ekonomskemu razredu, za katere je bil test ustvarjen. Dora se je zavedala, da se o pristranosti testa ne bi spraševala, če bi bil tudi njej pisan na kožo, vendar pa se je test dalo prelisičiti in vedela je, da ni edina, ki ji je to uspelo. Ali ne kaže tudi to na določene sposobnosti, ki jih test ni meril?

Aktovko je odložil na mizo v predsobi, si z eno roko hrupno natakal konjak, z drugo pa rahljal kravato in odpenjal vrhnje gumbe na beli srajci.

»Se je Methia danes oglasila?« je vprašal z vedrim glasom.

Ja, Methia se je danes oglasila, oprala mi je lase, zamenjala rjuhe in me do orgazma spravila hitreje kot ti. »Ja, kosilo je v pečici, srajce so obešene v garderobi.«

»Kakšen luksuz je imeti gospodinjo!« so odmevale njegove besede, medtem ko je hodil iz spalnice do kopalnice in se preoblačil v trenirko.

»Jap!« se je strinjala. Seveda je krasno imeti gospodinjo, ki ti med preoblačenjem postelje zleze vanjo, kadarkoli si to zaželiš, skuha, pospravi, skratka opravi vse, česar ti ne. Krasno je biti v elitnem razredu, ki si lahko vse to privošči.

Stopil je k njej in jo pobožal po trebuhu. »Krasna družinica bomo!« ji je veselo zašepetal, medtem ko je poljubljal njena lica.

Vedela je, da ji nikoli ne bo oprostil, če bosta morala po nekaj letih šolanja svojega otroka, ki se na testu ne bo dovolj dobro odrezal, oddati na otok. Spraševala se je, koliko še manjka do popolne nadvlade elitnega razreda in po katerih kriterijih se bodo nazadnje obrnili drug proti drugemu. Spomnila se je sestre, kako si je smrkavi nos brisala v rokave sive šolske uniforme, medtem ko je vstopala na vlak, ki je potnike vozil samo v eno smer. Njen pogled jo je po vseh teh letih občasno še vedno moril v sanjah.

Nočne more so bile Dorin izgovor, da sta s Trivanom spala v ločenih sobah. To mu je mimogrede navrgla, medtem ko je neko jutro brskala po tablici, on pa je bral dnevni časopis.

»Si prepričana? Res bi bil rad ob tebi …« ji je ugovarjal med poljubljanjem njenih prstov, ona pa ga je, ne da bi se zmenila za njegovo naklonjenost, prekinila še s predlogom, da bi morala najeti gospodinjo.

»V redu, bom uredil,« ji je prijazno zagotovil, medtem ko je z očmi odsotno preletaval zlovešče naslove. Ideja se mu je zdela tuja, ne glede na to, da so jo prakticirale mnoge bodoče družine.

Nedolgo zatem jo je pripeljal v stanovanje. »To je Methia, najina gospodinja,« je rekel previdno, kot bi ga bilo strah, kako se bo Dora odzvala. Pozneje se ji je opravičil, ker je ni vključil v proces odločanja. »Zelo malo jih je bilo na izbiro, zgleda, da je povpraševanja po njih vse več,« se je branil.

»Ne, saj mi je kar všeč,« mu je zatrdila Dora brez vsakršne grenkobe v glasu.

Ker je bilo res. Methia ji je bila všeč. Bila je visoka in vitka, imela je polne ličnice, polne ustnice, pravilne zobe, dolge rjave lase, spete v kot slap padajoč čop, in temne oči. Njena koža je bila napeta in gladka, imela je prijeten nasmeh in pomirjajoč glas. Lepo je dišala.

»Če bo storila kar koli, kar ti ne bo všeč, jo bova menjala,« ji je zaklical iz kuhinje. Slišala je, kako se je zamašek piva odbil od pulta na tla. Vedela je, da se ni sklonil. Se bo Methia jutri.

»Prav,« je odsotno zamrmrala, čeprav se je odločila, da ne bo tvegala zamenjave. Strah jo je bilo, da bi naslednja gospodinja nosila obraz njene sestre.

Počasi in robotsko se je pomaknila k oknu, da je lahko opazovala mesto pod sabo, kjer sta se počasi vlekla megla in promet. Vse skupaj jo je spominjalo na sivo sluz. Skušala se je spomniti sveta, kakršen je bil nekoč. Vseh pisanih odtenkov, v katere se je barvala narava, preden so jo ljudje oropali vseh barv.

»Kako si pa ti zadovoljen z njo?« je vprašala po nekaj trenutkih tišine.

»Meni je pomembno samo, da se ti dobro počutiš,« ji je zamrmral na uho, obenem pa upal, da ne bo nikoli ugotovila, da gospodinje ni pripeljal z otoka, temveč z ulice, kjer jo je našel po neki divji zabavi. Ni se še želel ukvarjati s tem, kako se je bo znebil, ko bo otrok enkrat rojen, ampak morda bo Dora tudi pri vzgoji potrebovala par dodatnih rok.

Odkašljal se je. »Samo še malo … samo da otrok malce zrase in bova spet sama. Mislim – brez gospodinje.«

Dora je še vedno gledala ven, v dan, ki je ugašal, da Trivan ne bi videl prezira, ki ji je vel z obraza. Nobenega otroka ne bo. Odločila se je, da ga ne bo rodila. Ne v ta svet. Pa tudi gospodinjo bo obdržala. Samo še malo in bosta sami.

Alja Pušič

Foto: Lan Pušič

Alja Pušič

Alja Pušič, rojena leta 2003, je študentka prvega letnika Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. V tretjem letniku na II. gimnaziji Maribor se je priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved. V letu 2021 je bila finalistka Male Veronike, osvojila je natečaj Naj pesem založbe Beletrina in natečaj Ali govoriš emojščino?, kjer je bila tudi naslednje leto med finalisti. Prav tako je bila v letu 2022 finalistka Župančičeve frulice in Pesniške olimpijade. Njena poezija je objavljena v gimnazijskih zbornikih Skozi parket bodo zrasle cvetlice in Zakoni sipanja, pri slednjem je sodelovala kot sourednica, s pesmimi objavljenimi v zbornikih pa je osvojila prvo in tretje mesto na šolskem Prešernovem natečaju. Objavljala je še v literarnih zbornikih Rukopisi, Liter jezika, Literarna krpanka in bila gostja oddaje Kulturomat (Radio Prvi). Ujamete jo lahko na literarnih nastopih ali  v tandemu z Gašperjem Drevom, s katerim sta uglasbila njuno avtorsko poezijo. Njena želja je povedati nekaj resničnega – v poeziji s prepletom osebne izkušnje, zakamuflirane v simboliko narave, odnosa do prostora in vsakdanjega.

---

Praga

kljub po cimetu dišečim ulicam

se tramvaji v Pragi ne ustavljajo nikomur,

le rahlo upočasnijo, ko peljejo mimo znaka:

pozor, ljubezeN

***

Miklavžu Komelju

Prišla si izza vrat in pričakovala sem te na točno tej višini –

ker si se pustila krhati, sem vedela, kje lahko vidim skozi.

Pogosto sem zdrobljena in ne vem, s katerim kosom naj odgovarjam,

zato molčim in trkam na živce, preverjam reflekse,

ko me predolgo nič ne razburi.

V mehkih oblačilih se ne znam povsem izgubiti, vadim.

Takšna sem – tudi kot prah se ne znam povsem izgubiti.

Makove zveri

Polje makovih cvetov v vetru,

v vetru in v tebi.

Skupaj ustvarjata zračne valove,

ki jih pritalno pošiljata skozi.

Stebla sinhrono klonijo

in se klanjajo agresivni osvežitvi

na sicer zbiti, prežgani

zemlji zapuščene domačije.

Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒

takšne, kot si jih narava želi.

Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,

prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:

potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.

Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,

da ji moči nihče ne zmore vzeti.

Človeku pristrižeš peruti

in se šibkejši pobere,

naravi odvzameš hektare,

pa ostane – najmočnejša.

Zaradi valovanja površja se zdi,

da se pod rastlinjem podijo

divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.

Jaz vem, da je tako,

ker ena teh majhnih

skrivnosti med makom sem jaz.

Sobotne ribe

Vsako soboto smo jedli ribe, čeprav jih nihče ne mara.

Doma so si v misli vkovali, kako so ribe zdrave za človeka.

Očitno jih je zdravo tudi sveže uloviti in jih mlatiti ob skalo.

Že iz grla vlečem ribje kosti – ostre sulice maščevanja.

Drugi pri mizi se davijo subtilneje.

Med dvema borbama za zrak si predstavljam,

kako špičaste ribje kosti zamenjujejo moje –

postajam močnejša, požiram dalje.

Zaradi velike vneme se ostalim zatakne, kolnejo čez te hudičeve živali

in s pogledom gor prosijo lestenec nad mizo ali koga, da ostanejo pri življenju.

Morda vidijo v lestencu podobe sobotnih rib, ki smo jih jedli, dokler niso izginile.

Ne vem! Predam se.

Mejnih prizorov sobotnih kosil nikdar ne ovekovečimo s fotografijo.

Vsakič, ko se roka oprime telefona, se razpira na pol, že čutim plavuti.

Ribja ostrina daje ljudem pogum.

Brusim prav vse kosti, še tiste, ki jih nihče ne vidi.

To ni svet, ki mu pripadam.

Pognala se bom v zrak in poletela –

med ljudi, ki ne vedo zame in nestrpno pričakujejo, da pridem.

Odhajam po novo bolečino, ta tukaj me dela človeka.

Riba bom, v globokem morju,

da z nogami ne bom segla do tal in puščala sledi.

Zdaj jih jem samo še jaz,

ker so zdrave

in jaz nisem.

Veneče ptice

pogrešam

ptice na drevesih

ki so lačne in se lovijo

pred šolo

ko smo morali znati stati v vrsti

čisto tiho

se poravnavati

dotikati z rameni

čeprav se nismo marali

in bili zlobni do sebe

tako da smo bili zlobni do drugih

zdaj ne več

zdaj smo zlobni tako

da smo preveč prijazni

da občudujemo ptice v pretepih

ali vrstah

ki jih poravnavajo nagonsko

ne da bi se lahko marale

večer je

in krošnje so polne ptic

ki venijo in padajo z dreves

na jug

tudi sama sem se

selila južno

kjer ni nič drugače

nič

le jaz

ki pogrešam

ptice

Nika Gradišek

Foto: Jan Dolar

Nika Gradišek

Nika se nenehno prepričuje, da zna dobro sprejemati kritiko, pa to ni res, ampak prosim, ne ji tega povedat v obraz, ker je to kritika. Nika si želi, da bi kdaj povedala kaj novega, čeprav ve, da to ni zelo verjetno. Svoje možnosti si vseeno poskuša povečati s študijem sociologije in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer običajno bere teoretike, jih dobro ponotranji, pozabi in potem misli, da se je teh zadev domislila sama. Vsake toliko piše in potem občasno tudi objavlja poezijo, čeprav se literarne srenje nekoliko boji, ker so starejši in strogo motrijo svet in vehementno vihtijo kulturni kapital. Verjetno so čisto prijazni, ampak človek nikoli ne ve.

---

Prevajanje luž v makadamu

*

Pred ogledalom govorim sama s sabo

kot z otrokom,

kot z nečim mehkim in nenehno na robu joka,

kot z nečim kolcajočim in nenehno na robu smeha,

kot s keramično skodelico,

preden jo pospraviš v pomivalni stroj.

Razmišljam,

da bi nekoč rada napisala

nekaj svetlomodrega o tem,

kako je prvih nekaj trenutkov držanja za roke

vedno spotikajočih,

kako te dobri objemi pregnetejo kot glino,

da stojiš bolj ravno,

te namočijo in posušijo

v sveže prepleskane stene.

Nabiram blato

na platforme svojih škornjev,

ga shranjujem kot upor

tlakovanim potkam in metlam

in štejem osvetljene sobe nad sabo.

Na vratu čutim 563 tihih vzdihov

med jutranjo kavo,

vsi se zlivajo

s toplo kuhinjsko lučjo,

brez robov

in voljno,

da po sekundi ali dveh

ne veš več,

da so bili tu.

*

Spodvitih kolen sem se ugnezdila

v gozdnato prgišče,

se zavila v drobnost kuhinjskih omaric in vrtničnih gredic,

polprosojnih vprašajev na koncu pripovedk.

V mojih laseh gostujejo netopirji,

stoični grajski stražarji

in tolažniki tihih noči,

ki ne vedo,

kam bi sami s seboj

v težkih prazninah med debli.

Pred zajtrkom

plešem z zavesami

in svet se zdi ravno dovolj popredalčkan in razmetan hkrati,

da ga ednina prvič zapolni do roba.

Mrvičast cikel

I.

Razmesarila sem vsako radirko,

ki sem jo imela do sedaj

in mislim, da to ni dobro znamenje.

Ne da verjamem v znamenja,

v bistvu verjamem, da je verjeti v karkoli

leno.

II.

Ena od mojih lončnic umira

in vse, kar lahko naredim je,

da jo gledam s sočutjem.

Ne vem, kaj potrebuje.

Ne vem, kaj potrebujem

razen žive lončnice

in še to počasi izgubljam.

III.

Na ramenih nosim

vseh 18 vrst Darwinovih ščinkavcev,

nobenega od njih mi ni uspelo udomačiti z orehi ali sadjem,

dva imata kljune, posebej prilagojene za prežvekovanje ušes,

in štirje takšne za cukanje las,

ampak jih nimam srca izseliti,

ne v tej stanovanjski situaciji.

IV.

Prepričana sem,

da na vrhu Cankarjevega doma sedi Cankar,

do vratu potopljen v banjo

s štirimi keramičnimi nogami,

njegovi lasje so postmodernistična skulptura,

njegove veke zlepljene,

njegovi prsti steklene paličice na keramičnih robovih,

zamrznjen je že od novembra,

nihče ga ni pogrešil.

*

Žafrani na robovih Tivolija

in porcelanast zrak pred sončnim vzhodom

so si na ramena nadeli piknik odejo

in naju posedli v roso.

Potem sva poslušala,

kako raste Tone Pavček

in ga piše trava

in tisti nasmehi sošolk v osnovni šoli

in rekla, da naju je pisalo

skrivanje s knjigo pod rjuho sredi noči,

hoja po prstih,

lovljenje sape ponoči,

lovljenje ravnotežja na robnikih.

Še vedno čakava,

da bova nekoč spoznala nekaj velikega,

sanjava o smislu,

skušava luže v makadamu prevesti

v sveto knjigo ali dve,

ampak med kamenjem ni črk

in danes v makadamu

ne najdeva luž.

*

Včasih dihaš kot morje

in drugič kot premikanje zračnih mas nad Alpami,

tiho harmoniziraš obljubo jasnih, mrzlih noči

na drugi strani pečin,

odzvanjaš premor med koraki,

zajeto in zadržano sapo odpiranja sveta.

V vrsto bi postrojila Hanibalove slone,

tudi sama zagrizla v led,

jim skozi kilometre v velika, plapolajoča ušesa šepetala,

Vem, da ne razumete,

ampak cilj ni priti preko,

cilj je umreti na poti,

ostati ob njej,

še eden od zasneženih balvanov,

da ne mine bučanje ogromnih valov vetra,

ki se za trenutek naslonijo na tvoja pleča,

vzkipijo v hladno peno in snežni pršec,

razprejo dlani,

ki jih ljubiš zeleno

in ljubiš modro

in predvsem ljubiš.

*

Če me bodo na koncu vprašali,

kako je bilo,

bom povedala,

da sem večino življenja prespala na vlaku,

da je bil sedež zmerno neudoben

kot pitje mlačne vode,

gravitacija postrani

kot postaja v Kresnicah

in da sem vedno zamujala,

ampak da sem se nekajkrat

prebudila v razgled na rečno sotesko

in se zaljubila do konic prstov na nogah.