foto: Kristina Prah
Petra Kokol
Petra Kokol je rojena leta 1987 v Mariboru. S poezijo se je prvič resneje ukvarjala v srednji šoli na literarnih delavnicah. V času šolanja je objavljala v dijaških in študentskih publikacijah. Po končanem študiju Medijskih komunikacij je nekaj časa delala kot tekstopiska v oglaševanju in poezijo dala na stran. Leta 2016 se je vrnila z bivanja v Londonu in predvsem zaradi mesečnih večerov slamovske poezije v Mariboru začela ponovno pisati. Nekajkrat je zmagala na Ožuljenem jeziku, in se kot zmagovalka predizborov na Ptuju (2017) in v Celju (2018) uvrstila na državno prvenstvo v slamovski poeziji. Letos se je uvrstila tudi v finale Pesniškega turnirja (2019).
Ocean
Vse puhti
Asfalt in telo in kremplji večera
Nekje sem izgubila védenje
kje se začnem
in kje se konča koža
Spet sem brezvetrje
Odsotnost je umirila žile
Samota je še zmeraj
edini dom
ki mu verjamem
Tukaj
bi morala že davno razumeti
kako hoditi
kamorkoli drugam kot nazaj
Ampak tukaj
še zmeraj ne slišim ničesar
Če bi preštela vse solze
ki so izhlapele v te stene
bi se naučila
kako veliko je
moje srce
Ampak vse kar še zmorem
je držati brado nad oljnato gladino teme
ki raste
ocean talečega ledu
neustavljivo predvidljiv
Krasta
Jaz nisem ta žalost
ampak
ta tema je moja
Včasih pozabim da je moje srce krasta –
malo preveč nagnusno
da bi si ga upala zares predati
Ne morem reči:
Na
vzemi ta gnoj
Telo je nekoč želelo
izločiti tujke
pa je samo obleklo
razkrojene poljube
nespočete otroke
zlomljene obljube
ostanke obredov
neko ime
v rumeni ovoj propada
Ne morem reči:
Na
vzemi ostanke
oluščenega upanja
Ampak –
Levim se
Res se trudim:
skrtačiti strah iz sebe
izkoreniniti plevel pozabljenih prihodnosti
postati rodovitna za semena tvojih oči
verjeti sama sebi
prepoznati svoj strup
boleti vendar ne trpeti
sprejeti spiralo
pa se ne izgubljati v njej
Včasih se prepričam
da je druge ljubilo drugo dekle –
meseni oklep ostaja
jaz pa sem novo življenje
s podplati bližje resničnosti
in ta žalost nisem jaz
ampak
ta tema je še zmeraj moja
In če po pomoti
prehitro kaj vzameš
če te ovijem v meglo brezdihanja
Oprosti –
težka sem
Šrapnel
Zvok zadrge predrami jutro
Če dovolj
silno
zatiskam oči
svetloba ne bo stekla do zenic
zvonovi bodo
preglasili preglasne korake
šrapnel mojega telesa
razpostrt po rjuhah
bo imel
še nekaj trenutkov
za naslajanje s pozabo
Konci
Tisto leto so me zasledovale
mrtve ptice
Telo neke srake
je tri tedne trohnelo
na Ljubljanski
da so njene peruti postale prosojne
skoraj kot moja koža
Moje telo
takrat ni zadržalo ničesar
Voda in hrana in ljubimci
Vse je steklo skozme
kot da nisem ženska
ampak sito
za hedonizem sveta
In morda sem bila res
samo na prehodu
okorno orodje za besede
ki so vrele skozi moje prste
bolj kot kadarkoli poprej
Zdaj me zasledujejo obokani trebuhi
Mali nohti rastoči v maternicah
In moje telo se oblači
vse shrani pod kožo
Mehkoba mi raste
verjetno od sreče
in moji prsti večinoma molčijo
Že takrat teh stvari nisem znala
razvozlati v metafore
Morda bi lahko rekla
da me podzavest opominja
na jedro svojih ciljev
In verjetno je oboje res zgolj
zrcalna plat iste želje:
Končati se želim
tako ali drugače
Pišem
Pišem še zmeraj
kričeče in neslišno
in polnamerno
na steno
med mano in mano
ker obe razumeva
samo toliko
da ne razpadeva na
črepinje prenehanja
da se ne razgubiva v zenicah
kot dim