Hana Bujanović Kokot

Hana Bujanović Kokot (2002) je študentka psihologije, ki niha med kratko prozo in poezijo. Deluje tudi kot urednica študentskega časopisa Zapik. Svoja dela objavlja v slovenskih in mednarodnih zbornikih ter literarnih revijah, med drugim tudi v Poetikonu, pri LUD Literaturi in na Pesem si. Tri leta je bila urednica literarnega zbornika Gimnazije Kranj, je producentka literarnega programa v Layerjevi hiši, delavnice in dogodke pa izvaja tudi v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna in Trubarjevi hiši literature. Skozi srednjo šolo je ustvarila in vodila platformo Projekt Hestija, s katerim je želela mladim nuditi prostor, kjer lahko ustvarjajo, hkrati pa prejmejo vzpodbudo ter mentorstvo.

VOŽNJE

Vozi prehitro. Starejša hči na sovoznikovem sedežu pogleduje skozi stransko okno; poskuša prešteti zasnežena jeseniška drevesa. Naprej ne gleda. Za njim njegov sin, pet let mlajši od hčerke. Spi, glava mu opleta okoli, njegov vrat pa se drgne ob pas. Vzravnan komaj seže do vrha sedeža. Sestra se vsake toliko obrne nazaj, mu poskuša poravnati glavo, da ga ne bi kasneje bolel vrat, potem se vrne k štetju dreves. Hkrati poskuša izračunati, koliko dreves je zamudila, vsaj v povprečju.

Vsi molčijo, le oče na trenutke zagodrnja. Ona ne razume, kaj. Mrzlo je, še vedno nosi mamine rokavice in si mane dlani, a ko odpre okno, mu ne oporeka. Prižge si cigareto, ona globoko zajame sapo. Še vedno ga ne pogleda, nadaljuje s štetjem smrek, a je z mislimi drugje. Je vredno zbuditi brata? Saj ne bo vdihnil toliko dima. Preden zapre okno, skadi tri. Potem je škatlica – Marlboro, rdeči, dolgi – prazna. Čuti hlad napol prazne pločevinke Uniona, ki stoji v držalu za pijačo tik ob njeni levi nogi. Privlekel jo je izpod sovoznikovega sedeža in ona ne razume, kako lahko pije nekaj tako mrzlega. Tega ne reče na glas. Naenkrat pograbi pločevinko in takrat ga prvič pogleda. Zdi se, da jo ignorira ali pa njenega pogleda preprosto ne opazi. Preveč se osredotoča na vožnjo. In na pivo. Zdaj ne godrnja več, samo še prede kot mačka.

Ozre se nazaj, ko zasliši brata, ki se preteguje. Nasmehne se in ga s prstom zbode v trebuh. Ni še odprl oči, a se vseeno zareži. Oba se hitro obrneta naprej ob zvoku mečkanja pločevine. Oče vrže prazno pločevinko proti njej, da se odbije od kolen in jo poškropi z ostanki lepke tekočine, potem pa se z desno roko iztegne za sovoznikov sedež v iskanju nove pločevinke.

Nikoli je ne doseže. Le za sekundo – sedem dreves – izpusti volan in vsakršen nadzor, ki ga je prej mogoče imel nad vozilom, izgine.

Ko se prebudi, ji v glavi bobni. Na levo oko ne vidi in ne čuti nog. Ne zebe je več. Kriči, a ne sliši ničesar in ne ve, kaj naj naredi. Poskusi se premakniti, a ko ji uspe, zakriči od bolečine in v trenutku obmiruje. Glavo počasi obrača, išče brata. Najprej zagleda očeta. Jakna, ki jo nosi, odkar se spomni, je prežeta s krvjo, desna roka visi med sprednjima sedežema. Sprednja in zadnja vrata na voznikovi strani so ostala nekje za njimi in zdaj pred njo migotajo gole smreke. Ne vidi snega in vse se premika, čeprav mirujejo. Oče še vedno momlja.

Uspe ji premakniti levo roko, počasi odpne očetov pas in ga začne drezati, kot je še malo prej brata. Njegovo telo se počasi prevrne na stran. Takrat se prebudi, pograbi za volan in zakriči. Ona zajoče. Znova pogleda skozi svoje okno, zagrize v ustnico, da ne bi kričala od bolečine. Od strahu pred tem, kaj bo; pred očetom; pred praznino. Ko se naslednjič ozre proti njemu, ga ni več v avtu in skozi razbito vetrobransko steklo stare astre ga prav tako ne vidi. Obrne se, da bi pomagala bratu, a jo preveč zaboli v vratu, zatisne oči in kriči in joče in prosi in se steguje proti bratu in proti očetu, ki ga ni in proti zaprtim vratom. Še mu lahko pomaga. Še lahko reši brata. Zakaj ni najprej pomagala njemu? Kliče na pomoč. Naj mu nekdo pomaga. Naj jima nekdo pomaga.

Še bi jima lahko pomagal. A se skozi zadnje okno na sovoznikovi strani steguje za pločevinko, ki je prej ni uspel zagrabiti. Hrope in se prebija skozi razbitine avta. Svojih otrok ne vidi. Še.