Eva Kokalj

foto: YM

foto: YM

Eva Kokalj

Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019.

Že v času študija se je aktivno udejstvovala tudi kot pesnica in performerka. Imela je nekaj koncertov pod imenom Sheisapoet, ustvarja tudi kot vizualna umetnica VJ error, ima dve namišljeni pesniški zbirki in je aktualna državna prvakinja v slam poeziji. Piše besedila in je vokalistka banda Volk za njenimi očmi.

Dodatne povezave

Poezija na plesišču

Dokler imava to mehkobo

ODKRIVANJE SVOJE OSNOVNE SAMOTE

Pozabiš že, da si nekoč
preživljal čas
sam
in mnogoterih poti.

Ko se povrne
enostavnost obstoja,
privre na površje
sveže, a globlje;
manj prozorno.
Izžlahtniš se skozi leta.
Žalost izniči balast,
a tisto, kar žari,
je živo …

Razbeljeno jedro
v žarkih,
ki obnavljajo trenutke
samospoznavanja.
Vsakič se vidim v oči.
Globlje kot padam,
dlje traja žarenje.

Sidrišče
ostajajo prve pesmi.
Takrat se spomnim.
Jesen, čepenje v kotičkih
in ogromno časa …

In mir v tem.

PRVA LJUBEZEN

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Nikoli več tako brezkompromisno. Nikoli več tako nepovratno.

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Ko ljubiš prvič – sanjaš najdlje. Stojiš na vrhu sveta in plešeš v vetru.
Mlad si, zaljubljen, nepremagljiv, vse v tebi utripa, še nikoli nisi bil tako živ
in končno si našel nekaj, za kar se je vredno boriti. Ko ljubiš prvič, ljubiš
neustrašno, nesmrtno in neuničljivo. Ljubiš in ne zdi se ti možno, da bi
bilo kdaj drugače. In verjameš, da boš ljubil večno; za zmeraj, do smrti.

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Ko brezglavo izgorevaš v pepel, ker te odnese dejstvo, da se v vsej tej
masi ljudi najdeta človeka, ki želita spati drug ob drugem. Odnese te, ko
ne moreš zaspati, ker se ti meša od bližine, odnese te, ker veš, da živiš
najlepše spomine svojega življenja in hkrati te je že strah te blazne sreče,
ker je popolnoma nerealno, da dihaš v istem ritmu. In ko se skupaj
zagledaš v ogledalu, se še vedno sramežljivo čudiš, da je to možno …
Prva ljubezen je čudež.
Božanski impulz, ki prebudi srce. Ritem prve ljubezni je ritem bitja srca.
Prva ljubezen te zbudi. Srce prvič prepozna svojo melodijo in vedno se vračaš;
srečuješ jo v vseh naslednjih zgodbah ... in lahko, da je to usoda.

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Ko ljubiš prvič – ljubiš do konca. Ko prvič izgubiš – izgubiš za vedno.
Ko vase zapišeš ime neke ljubezni – je to forever! NIkoli več ne moreš tega
kosa srca podariti komu drugemu, samo prvič pripadaš v celoti.
Vsaka ljubezen izžge vate svoj podpis in potem piha skozi te luknje
in nikoli več nisi cel … in naučiš se živeti s tem.

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Prvi ljubezni pripadajo sanje v celoti. Ideja o tem, kaj naj bi ljubezen bila.
Vsaka naslednja ljubezen nosi s sabo iskanje tega izgubljenega raja.
Vsaka naslednja ljubezen je neke vrste kompromis. Vsaka naslednja
ljubezen je bolj previdna.

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič.
Prva ljubezen ostane do konca življenja. Kot opomin na hrabrost velikih sanj.
Kot nasmeh spomina na mladost, kot obljuba sebi …
V odmevu se prikrade, v notranji kompas je vgrajena, vgravirana je v
svoje posebno mesto v duši in kljubuje času:
kot monument ljubezni, kot iniciacija, kot dokaz boga.

MISLITI SEBE

Nebo je enako neulovljivo kakor pogovor o poeziji.
Vsaka prozorna lahko odseva modrino. Od blizu ni ničesar.
Čas se plazi skozi razbitine tistega, kar smo nekoč ljubili.
Sonce najbolj zažari v opečnati. Ogenj iz zemlje – zemlja iz ognja.
Tek časa je v neprestanem prehajanju energij.
Če smo vsi le frekvenca in če je med nami zrak,
ki z višino izgublja gostoto, so sončni žarki osnovna kalibracija.
Narava je vesolje. Vez neskončnosti iracionalnih števil.
Moje življenje je nekaj vmes med težo tal in lahkotnostjo poleta.
Tisti, ki gledajo v oči, poznajo oba ekstrema. Prvi je molk in drugi je smeh.
V osnovi sem samota, ki govori v vsevednem imenu, pravzaprav pa niti sebe ne pozna.
V tistem, preden spregovorim, je najprej polno tišine.
Izgubim občutek za orientacijo, vseeno – megla me ne rani.
Največ – kar sem videla v kom in največ – kar sem kdaj izgubila, je enake vrste iluzija.
Sentimentalno drobim minevanje in računam obletnice,
medtem ko sem prisotna v edinem času, ki obstaja.
Einstein je rekel, da nas bo ljubezen odrešila (če nas ni že).
Ne vem. Ne verjamem v čas. Vse je relativno.
Verjamem v nostalgijo in da so spomini
zgrajeni iz povečevalnih stekel zamrznjene peščene ure.
Mislim, da je poezija privilegij nas, ki kolažiramo sivino,
da oscilira v mnogoterost barv. Moč kreacije je moč boga.
Pesniki smo gotovo najsrečnejši med vsemi.
Nikoli ne zamenjam. Vedno raje izgubiti, kot nikoli imeti.
V tem je skrita predrznost in za njo pogum in za pogumom to srce,
ki je moja največja poguba, najbolj čuvana skrivnost,
steber moje osebnosti. Kaj vse me ubija – to vse me oživlja.
Dihati sem se naučila v dežju, kaditi sem začela zaradi ognja in samote.
Verjamem, da so v žerjavici prehodi v črne luknje drugih dimenzij.
Tisti, ki nosi v sebi klic, sreča nekega dne svoj postoterjen odmev.
Nekatere stvari se zgodijo v hipu.
Spoznanje vdihne vse dimenzije okoli sebe.
Šele v mirovanju ima čas smisel.
Postane prostor in v njem ravnovesje.
Eksplozija medsebojnih gravitacij osmisli vse točke naenkrat in skozi njihovo postavitev v prostoru zasijejo razmerja, vzrok-posledica, osmišljena.
Kakor na vrhu gora ustaviš svoje iskanje.
Tako misel obmiruje, če ji daš namen.

HVALA ZA BESEDE

#8

V iskanju ravnotežja lovim sončno svetlobo.
Kljub temu, da me jasnina slepi, zasledujem
to morje v sebi. Za fasadami se skriva utrip.
Morda je biser, ki kljubuje.
Nov korak z novimi čevlji.
Kot bi mah prerasel ulice,
puščam za sabo zeleno sled.

#11

Ko diham svobodo, izgubljam tla pod nogami.
Preteklost me vleče stran od luči, ki jo zasledujem.
Skozi okno sije nov letni čas. Prebarvala bom sobo,
prekrila jo z vzorci, ki nepovedani ležijo v meni.
Za omarami se plazijo stavki brez ritma.
Drevo zunaj pa še vedno molči.

#13

Prostor samote, izborjen, kakor
svetilnik v neznani noči.
Dopustim kolaps in še vedno ne govorim.
Določena previdnost v dejanjih,
ustavljena z občutjem prelivajočega se.
Namere pravzaprav ne povedo ničesar. 
Šteje le bežno izmenjan nasmeh. 
Nekaj, kar loči mene od tebe.

#28

Ko sem odšla, si se mi
zahvalila za pogum.
V pristanišče sem prispela
proti večeru. Nevihta
se je že razkadila
in jasno obzorje je
zrcalilo mir v meni.
Z drobno pisavo
si mi izpisala pesem
za slovo.
Parnik zarjove – odplujem.
Ne vem, kdo mi bo zdaj
lupil pomaranče.
Najbrž jih nekaj časa
ne bom jedla.

#36

Kar je še ostalo neizrečenega
je prekrila noč. Odprla sem
vrata in pomislila, da je
najbolje, da grem, dokler še
imava to mehkobo.
Verige si lahko nadeneva
kasneje; samo še
malo bi se rada
izgubljala v potezah
tvojega spečega obraza,
preden si pogrizeva kosti.

#65

Vsak dotik je vprašanje.
Vsaka bližina je dejanje poguma.
V povrhnjici se začenjajo labirinti.
Skozi noč me vodi
odmev s severa.
Nekje vmes vesolje
v tvojih očeh
in nekje vmes
popolna razoroženost.

#109

Ko izgubiš hrepenenje, izgubiš smisel.
Takrat se moraš vrniti domov. Moraš se
vrniti vase. Moraš molčati. Moraš s telesa
strgati kožo, ki varuje, odpovedati se moraš 
živalski moči mišic, moraš izbrisati čutila,
odklopiti možgane in začutiti grozo skeleta,
ki rožlja okrog tvoje duše. 
Popolna predaja smrti, 
da lahko spet zahrepeniš po življenju.

#131

Odštevam nevede.
Nekaj se trga,
nekaj izpirajo valovi.
Tudi tisto, kar spreminja,
ima svoj rok trajanja
in potem razteg vzmeti
vrne brezup
kot metafizično šalo,
ki nosi s seboj
neizogibno razočaranje.
Klovnov nasmeh
izven delovnega časa.

#134

Krogi v luži so
tako rahli, da
skoraj pozabim
na nevihto.

#155

Najraje imam obdobje polsvetlobe.
Kadar izginja dan ali ko prihaja jutro,
nebo diha pred našimi očmi.
Nič ni ulovljivo.

#179

Nekaj v meni
šumi v oranžni
in z breztežnostjo
zanikam minljivost.
Kakor morje,
ko odhaja poletje,
počaka sonce,
da se poslovi,
preden vzvalovi
preteklost,
da postane horizont.

#261

Vse, kar počnem,
me vleče nase kot magnet.
Sem, kar delam.
Delam, da mi lahko
eksplodirajo krila
v hipu, ko slišim več od glasbe,
ko je življenje manj
minevanje in
bolj oblika bivanja.