foto: Matic Ačko / imagenarium
Kristina Prah
Kristina Prah je odrasla v Rogaški Slatini. Vse življenje jo spremlja pesem, a je ta pri njej dolgo molčala besede in se začela kot glasba v flavti. Mnogo let kasneje, po študiju umetnostne zgodovine v Ljubljani, se je ubesedila v solopetju. Verjetno so od tam besede poezije počasi zrasle v zdaj že tiho slišen crescendo njenega lastnega pisanja.
Kristina živi v Mariboru od leta 2018, od leta 2019 je članica Pesniškega društva Slam zverine. Z njimi je soustvarila preteklo sezono Ožuljenega jezika in nastopila na dveh pesniških performansih: Igrišče za pesem in violino ter Letopis nekega življenja.
Rodila sem se kot voda.
Tisočletja sem potihem
pretapljala minerale,
ki so pred milijardami let
speči strmoglavljali na Zemljo.
Prelila sem se sveža
v krhko kristalno karafo.
Rodila sem se, da bi bila voda.
Da se zlijem preko časa in prostora.
Da bi pretočna opazovala
vzvalujočo gladino
in bi potrpežljiva pronicala
k svojemu resničnemu bistvu.
Da bi se pustila nositi nevihti
in si dovolila popolnoma presahniti.
Rodila sem se,
da bi okusila,
kako skozme teče vse,
kako spiram s sebe – kar nisem,
kako živo presnavljam le to – kar sem.
Rodila sem se,
da bi presegla svojo amorfnost in trdoto,
da bi vzljubila zven svojih oblik,
da bi z roso napojila zemljo
in vlažno poljubila sonce.
Rodila sem se,
da se naučim roditi kaplje
in rasti dež.
Voda sem v krhki kristalni karafi.
Svoboda je
biti ujeta
ravno tukaj
ravno zdaj.
***
Dih sveže noči.
V cvetju je zbledela
od pranj zmehčana
vezena posteljnina.
Zavijem se in ljubim.
***
Preveč s sivo nitjo prepojenih dni,
prišitih modro pod jasnino,
je odšlo preglasno brez miru.
***
Vztrajno in predolgo
sem bežala
v vakuumu in breztežna
koralno belih kosti.
Da bi ji utekla,
ki je dišala
po plastični poroznosti linoleja
in na njem odrgnjeni koži.
Ki je skelela v podplutih vekah
in v kot mlade koreninice razpredenih kapilarah.
Nisem videla,
da je prepojena v vsaki celici
mojega tihožitnega diha.
Solze so nizkokalorične.
Njihova sol hrani življenje.
***
Sreča diši po
suhi poprovi meti.
Zasejala bom
mete veliko gredo.
Srečna, da imam gredo.
***
Nekoč sem hrepenela glasneje.
Nisem se domislila
nesmisla,
da ne smem.
***
Tvoj pogled zlatí –
nevede
oživljaš goste sokove
okostenele ženske v meni.
***
Nikoli ni pravi čas za zapravljanje.
Zato ne bom zapravljala časa.
Življenje ni prekratko.
Vojne so predolge.
***
Prižgala bom luč.
Ne za svetlobo …
Želim si pričo temi.
***
Rada imam dež,
kadar pada novembra
in lepi odjadrane liste na pot.
Kadar obujem gumijaste škornje
in kadar ne pozabim dežnika,
takrat imam dež rada.
Takrat so vse luže preplitve.
Rada imam dež,
ki upogiba cipreso
in obrača liste mojih zgodb
v sivih sobotnih popoldnevih.
Potem posije sonce
in pozabim dežnik.
(Dež, padaj do doma.)
***
Nič več ni
ostalo od mene
razen suhih kosti in
grenke drobtinice.
Potihnila sem
in zaspala dolgo,
globoko v anemijo.
Brezupa tišina ima moč
(pozorno prisluhniti).
Krhek je bil
še zmeraj tam
in tih je
zapel pajčevinasti glas
nad mojimi prašnimi kostmi.
Kot da ni moje,
sem si nanje previdno
in počasi nadela
vroče tkivo in
enega za drugim
vlažne organe.
(Kako se prilegajo.)
Pritrdila sem si
mišice in vse
krivine lune.
Rdeče
sem zadihala v
v slonokoščeno kletko.
Pripela sem si
lepe prsi in
dobre oči.
Se ovila
v sveže krojeno dišečo kožo.
Brezupa tišina ima moč.
Zmanjkalo mi je
niti,
da zarobim svoje telo s
tvojim spominom.
***
Skladno s tem,
kako se prepuščam,
kot mokra barvna kaplja
bombažnemu papirju,
je moje zaupanje
tvoja varnost.