foto: Barbara Tadina
Neža Prah Seničar
Živim v Celju in se redno družim s Slovenskimi železnicami. Če druženje izpustim, navadno stojim pred Domžalami v koloni skupaj z drugimi uporabniki prevozi.org, ki takisto šibajo v Ljubljano. Sem namreč deklica za vse na javni TV Slovenija, ko imam priložnost, se oglasim tudi na radiu. Zaposlena sem v uredništvu otroškega in mladinskega programa, večino časa preživim v uredništvu oddaj Infodrom in Osvežilna fronta. Tu in tam napišem še kakšen članek. S približno enako frekvenco tudi kaj leposlovnega.
Literarna udejstvovanja in razno:
Leta 2018 sem postala 3. državna prvakinja v slam poeziji in tako zastopala Slovenijo na evropskem prvenstvu v slam poeziji v Budimpešti.
Leta 2016 sem z zgodbo Obljubljena zgodba na anonimnem Arsovem radijskem natečaju za najboljšo kratko zgodbo osvojila 2. nagrado. Na anonimnem natečaju je bila odkupljena tudi zgodba Vse bo vredu.
Leta 2012 sem z zgodbo Odšla je na Arsovem anonimnem radijskem natečaju za najboljšo kratko zgodbo osvojila 3. nagrado.
Leta 2010 je bila na Arsovem anonimnem radijskem natečaju za najboljšo kratko zgodbo v odkup sprejeta zgodba Transkript.
Leta 2009 sem prejela posebno novinarsko nagrado EU za prispevke o diskriminaciji in revščini.
Prizori preteklih pogledov
Ponavljanje
Bila je zima, bilo je na Zemlji
in bila sta sneg in led.
Bila je vojna, ki se še danes bije v ustih fanatikov.
Mimo je prišel pes. Lep.
In moški so pogledali v tla
in v svoje tanke prste in tanke trebuhe,
in vedeli so, kaj jih čaka.
Lahko so le na vrhu ali spodaj.
Presekali so pasji lajež.
Čisto tiho. Kot je tiha noč, ko odhaja.
In legli na tiste, ki bi jih morali pokopati,
če bi lahko prelomili ledeno skorjo Zemlje.
Bila je zima, bilo je na Zemlji.
Na toplih žimnicah so moški tipali spomine,
klicali besede, ki se ne pišejo z njihovimi črkami,
se oklepali tople dlani, ki je preganjala lajež,
in z alkoholom krepili spanec.
Postali so starci in zemlja se je prelomila pod njimi.
Čisto tiho. Kot je tiha noč, ko odhaja.
Nihče več se ni zbujal, klical tujcev,
dlani so božale kožuhe
in alkohol je le še nazdravljal.
A fanatiki niso utihnili!
Moški pa so pozabili, kaj se zgodi,
ko si lahko le na vrhu ali spodaj.
In drug za drugim so legli na tiste, ki bi jih morali že zdavnaj pokopati.
Čisto tiho. Kot je tiha noč, ko odhaja.
Most
V plasteh se nalaga sončev veter,
ko nalagam na ramena ves svet.
Ne bo se ustavil,
če si zlomim nogo, srce.
Samo brazgotina se bo izbočila iz kože,
kot se ljudje zjutraj dvignemo iz postelje.
Rutinirano. Nevidno.
Se premikamo v svet,
ki so ga zgradili drugi,
brusimo tlakovce z začrtanimi koraki.
Stopimo na most, ki je tam že stoletja.
V ruševinah, povezanih na novo.
Vse razpoke so tam.
A za nekatere jih ni dovolj
in vržejo bombe.
Magnetno polje je preredko,
sončev veter pregost.
Drobne eksplozije v meni sesuvajo pljuča, jeza zvija sedanjost,
zagrenjenost prste,
da ne zmorem niti potisniti računalnika z mize.
Treskati z vrati.
Včasih izpustim kakšno besedo.
Včasih obžalujem.
Da jih nisem več. Glasneje.
V pretekliku tako vse postaja laž.
Med mano in svetom vakuum,
hitrost besed visoka, dovolj,
da izrečene zadenejo tja,
kjer brazgotina rine iz kože.
Redko se zložijo in usločijo v most.
Mečejo sence.
Svetloba od Sonca do nas potuje osem minut,
a preden se v eksplozijah prerine do skorje,
Zemlja objame 30 milijonov let.
In v meni vre.
Že leta.
Noga brusi tlakovce.
Prste zvija jeza.
Stopim na most.
Oviro nastavljeno v plasti prednikov.
Za nekatere jih ni dovolj,
zato na obzorju spet zahajajo bombe.
A sončev veter bo tudi tokrat prekril kraterje.
Rutinirano. Nevidno.
Srednji menedžment
Višina ni pogoj.
Pritlehnost je odlika.
Povezanost ključna.
Če želiš postati veliki vodja,
potrebuješ še prožno hrbtenico in gibke ustnice,
ki poljubljajo navzgor in obljubljajo navzdol.
Nevedni bi množici glasov in vsebine,
ki ne iščeta presečišča, poimenovali laž.
A velike vodje ne lažejo,
do resnice imajo le fleksibilen odnos.
Med jezik in nebo jo stiskajo kot žvečilko,
da izgubi okus in razpade v lepljiv pesek.
Z diskretnim pljunkom in vajenimi blazinicami
jo razmažejo pod rob odsluženega časa.
In velike vodje vedo,
da se rok ne polaga dvakrat na isto mesto,
jezika ne steguje v polje dvoma.
Višina ni pogoj.
Pritlehnost je odlika.
Povezanost ključna.
Zato velike vodje fukajo med sabo,
rojevajo navkreber in ne režejo popkovine.
Zakon dedovanja je na njihovi strani,
tuje ideje v izpraznjeni lobanji japonski dresnik,
ki preraste sram, ko rine na površje.
Uspeh nima poguma, da bi se uprl.
A zakon fizike določa, da zrak kroži.
Topel kvišku, hladen gravitira k tlom.
In tu so velike vodje nemočne.
Ostra klima jih z naših utrujenih ramen potisne v votla naročja.
Včasih niže.
Refleks sproži prste, da bi obrisali solze,
ponudili tolažbo.
Ko v naraščajočem šumu besed
zaznamo priložnost izpraznjenega prostora.
In se spomnimo.
Višina ni pogoj.
Pritlehnost je odlika.
Povezanost ključna.
Ob štirih zjutraj
Ob štirih zjutraj so ceste gladke, ljudje furajo osamljenost.
Obrnem ključ.
Ob štirih zjutraj hočeš biti edini, ki gre, sam.
Če boš srečal koga, boš srečal enakega.
Drugih ni.
Ob štirih zjutraj.
Prižgem radio.
Glas, ki odpravlja noč, se tanjša, tisti, ki bo pozdravil jutro, spi.
Zrak je hladen, izberem smer, spustim ročno.
Ob štirih zjutraj.
Pohodim plin.
Hitrost sklene črte, divjad išče luč.
Mimo pripeljejo romunski tovornjaki.
Ob štirih zjutraj hočeš biti edini, ki gre, sam.
Teža presega dovoljeno.
Svet je vzvratno ogledalo.
Če boš srečal koga, boš srečal enakega.
Drugih ni.
Ob štirih zjutraj.
Kliše
Po šipah tolče dež, na polici gorijo sveče.
Jaz pa se trudim prekriti smeh,
ki mi sili na usta zaradi drobcev sladkobe.
Z vremenom jih trosita naokoli
kot drobne laži, ki naredijo dan znosnejši,
včasih lep.
Pričakovanja so merilo vsega,
tvoje besede postavljene visoko.
In če bi jim verjela, bi najbrž lahko bila srečna,
ker jim ne,
je vseeno.
Vseeno, da spremljaš novice, komentiraš neumnost,
saj ljubiš z odprtimi očmi.
Vseeno, da berem knjige, ignoriram neumnost,
saj tudi jaz ljubim z odprtimi očmi.
V njih so nanizani vsi prizori preteklih pogledov.
Najstnice, ki se opotekajo na previsokih petah.
Moški, ki ste že zdavnaj pozabili, da niste njihovi vrstniki.
Bele obale, ki jih votle jahte branijo pred prenatrpanimi gumenjaki.
Obraz utrujenega taksista v vzvratnem ogledalu.
Pomaranča, ki si jo ravno olupil, razdelil na krhlje
in si enega položil na jezik.
Prizori, ki jih je razum že zdavnaj pozabil,
včasih se najdejo le še pri dnu hrbtenice
in šinejo po njej navzgor.
Roka zdrsne po poti vretenc in čudiš se,
kako drobno je moje telo.
In se čudim, da se čudiš tako očitni stvari.
Vidiš me, večkrat.
Najdem te nekje na robu noči,
ko iščem prebitke svetlobe,
začetke nekih zgodb.
To je dovolj.
A sveča ima še za požirek voska,
udarci po šipi so vedno bolj redki.
Ti pa jezik zviješ v obljubo o vroči kavi,
roki v zračno posteljnino.
In če bi ti verjela,
bi najbrž lahko bila srečna.
Ker ti ne,
je vseeno.