Nika Gradišek

Nika se nenehno prepričuje, da zna dobro sprejemati kritiko, pa to ni res, ampak prosim, ne ji tega povedat v obraz, ker je to kritika. Nika si želi, da bi kdaj povedala kaj novega, čeprav ve, da to ni zelo verjetno. Svoje možnosti si vseeno poskuša povečati s študijem sociologije in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer običajno bere teoretike, jih dobro ponotranji, pozabi in potem misli, da se je teh zadev domislila sama. Vsake toliko piše in potem občasno tudi objavlja poezijo, čeprav se literarne srenje nekoliko boji, ker so starejši in strogo motrijo svet in vehementno vihtijo kulturni kapital. Verjetno so čisto prijazni, ampak človek nikoli ne ve.

Prevajanje luž v makadamu

Pred ogledalom govorim sama s sabo

kot z otrokom,

kot z nečim mehkim in nenehno na robu joka,

kot z nečim kolcajočim in nenehno na robu smeha,

kot s keramično skodelico,

preden jo pospraviš v pomivalni stroj.

Razmišljam,

da bi nekoč rada napisala

nekaj svetlomodrega o tem,

kako je prvih nekaj trenutkov držanja za roke

vedno spotikajočih,

kako te dobri objemi pregnetejo kot glino,

da stojiš bolj ravno,

te namočijo in posušijo

v sveže prepleskane stene.

Nabiram blato

na platforme svojih škornjev,

ga shranjujem kot upor

tlakovanim potkam in metlam

in štejem osvetljene sobe nad sabo.

Na vratu čutim 563 tihih vzdihov

med jutranjo kavo,

vsi se zlivajo

s toplo kuhinjsko lučjo,

brez robov

in voljno,

da po sekundi ali dveh

ne veš več,

da so bili tu.

Spodvitih kolen sem se ugnezdila

v gozdnato prgišče,

se zavila v drobnost kuhinjskih omaric in vrtničnih gredic,

polprosojnih vprašajev na koncu pripovedk.

V mojih laseh gostujejo netopirji,

stoični grajski stražarji

in tolažniki tihih noči,

ki ne vedo,

kam bi sami s seboj

v težkih prazninah med debli.

Pred zajtrkom

plešem z zavesami

in svet se zdi ravno dovolj popredalčkan in razmetan hkrati,

da ga ednina prvič zapolni do roba.

Mrvičast cikel

Razmesarila sem vsako radirko,

ki sem jo imela do sedaj

in mislim, da to ni dobro znamenje.

Ne da verjamem v znamenja,

v bistvu verjamem, da je verjeti v karkoli

leno.

II.

Ena od mojih lončnic umira

in vse, kar lahko naredim je,

da jo gledam s sočutjem.

Ne vem, kaj potrebuje.

Ne vem, kaj potrebujem

razen žive lončnice

in še to počasi izgubljam.

III.

Na ramenih nosim

vseh 18 vrst Darwinovih ščinkavcev,

nobenega od njih mi ni uspelo udomačiti z orehi ali sadjem,

dva imata kljune, posebej prilagojene za prežvekovanje ušes,

in štirje takšne za cukanje las,

ampak jih nimam srca izseliti,

ne v tej stanovanjski situaciji.

IV.

Prepričana sem,

da na vrhu Cankarjevega doma sedi Cankar,

do vratu potopljen v banjo

s štirimi keramičnimi nogami,

njegovi lasje so postmodernistična skulptura,

njegove veke zlepljene,

njegovi prsti steklene paličice na keramičnih robovih,

zamrznjen je že od novembra,

nihče ga ni pogrešil.

Žafrani na robovih Tivolija

in porcelanast zrak pred sončnim vzhodom

so si na ramena nadeli piknik odejo

in naju posedli v roso.

Potem sva poslušala,

kako raste Tone Pavček

in ga piše trava

in tisti nasmehi sošolk v osnovni šoli

in rekla, da naju je pisalo

skrivanje s knjigo pod rjuho sredi noči,

hoja po prstih,

lovljenje sape ponoči,

lovljenje ravnotežja na robnikih.

Še vedno čakava,

da bova nekoč spoznala nekaj velikega,

sanjava o smislu,

skušava luže v makadamu prevesti

v sveto knjigo ali dve,

ampak med kamenjem ni črk

in danes v makadamu

ne najdeva luž.

Včasih dihaš kot morje

in drugič kot premikanje zračnih mas nad Alpami,

tiho harmoniziraš obljubo jasnih, mrzlih noči

na drugi strani pečin,

odzvanjaš premor med koraki,

zajeto in zadržano sapo odpiranja sveta.

V vrsto bi postrojila Hanibalove slone,

tudi sama zagrizla v led,

jim skozi kilometre v velika, plapolajoča ušesa šepetala,

Vem, da ne razumete,

ampak cilj ni priti preko,

cilj je umreti na poti,

ostati ob njej,

še eden od zasneženih balvanov,

da ne mine bučanje ogromnih valov vetra,

ki se za trenutek naslonijo na tvoja pleča,

vzkipijo v hladno peno in snežni pršec,

razprejo dlani,

ki jih ljubiš zeleno

in ljubiš modro

in predvsem ljubiš.

Če me bodo na koncu vprašali,

kako je bilo,

bom povedala,

da sem večino življenja prespala na vlaku,

da je bil sedež zmerno neudoben

kot pitje mlačne vode,

gravitacija postrani

kot postaja v Kresnicah

in da sem vedno zamujala,

ampak da sem se nekajkrat

prebudila v razgled na rečno sotesko

in se zaljubila do konic prstov na nogah.