Nežka Struc

Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja. Marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije. Na razne natečaje pošilja kratke zgodbe iz še nedokončanega sklopa, imenovanega Goreča friteza. Maja 2018 je bila ena od kratkih zgodb, Ko je za svojim repom zaprla vrata, na natečaju Lapis Histriae izbrana za objavo v knjigi.

Junija 2019 je nastopila na Živi književnosti. Od pomladi 2019 sodeluje pri Ignoru, platformi za literaturo, zvočenje, vizualne umetnosti in performans. V tem času se je začela intenzivneje ukvarjati z vprašanji možnosti interpretacije poezije, kar je vodilo do več sklopov vokalnih interpretacij poezije. Januarja 2020 je sodelovala pri izvedbi in zasnovi vokalne interpretacije Šalamunovega zvezka Vse kar sem objel je ušlo.

Ko se nam je skrčil življenjski prostor, so nam vrabci prinesli sendvič in topel čaj

1,68 metra je moja občina velika

ne dotikaj se mojega zraka
fasade ostanejo ko so zaščitena dediščina
nič več
ne dotikaj se mojega žrela
lunica
smrkelj postani
ploščice se svetijo v soncu
pogoltne zemlja beli službeni dan
končno zapahnjena vseslovanska medvedka
branim svoj brlog
pa da imam sve što nemam
neču kupit mitraljez
samo ljude ču zamrznut
znači šta ja
znači
pa da nemam sve što imam
pa da cvječe leeeeti
pa da delfin pa da jj
sva sloboda
kao vetar gura
preko crnog kaaaaaaaaaala
pa da nemam sve što imam
cvječu izraste noge
pa da tečeš
pa da ti nema spasa
ker vedi
da v bosni 10 % davek
da je janez gostilna lipa moje dežele
da me praska v grlu
grlica bi pela
iščem ukulele preko bolhe
čas je za ustvarjanje
bolhasta je moja nerodna dežela
čas je za ustvarjanje
čas dezinfekcije
čas čez đaz
interpretiraj domoljubje in domoljubje
interpretiraj taloljubje vodovjeljubje lubjeljublje ljubezenljubje bitjeljubje zrakoljubje
pusti morju naj se nosi
ti si brzica! ti greš čez brzico! človeški delfin obtežen s kontinentom!
“Samo napred, dušo moja, nikad nazad. Samo napred.”*
zveri igrive zveri speče
zveri preplašene zveri besne beštije živalske
se smejijo
se hahljajo
malo prdijo
malo regljajo
nova inkubacijska doba traja pomladno utrujenost
pa ti uživaj, če ti to tolk pomeni!

*Vesna Lemaić, Kokoška in ptiči (2014), str. 170.

čarobne duri trobijo fanfare piskajo mjau

ko prideš v nepoznano mesto
daš vodo najprej vrabcem
spustijo te skozi grmovje
da pozdraviš čistilke
šele nato se spoprijateljiš s soncem
ujetim v fasade in asfalt

vrabci so bivša dekleta
njim se dajo prve pomaranče
zadovoljni duhovi bodo pobesneli
takrat ko se jim perje zapraši
čeprav naj bi vrabcem teoretično bilo vseeno
(jedo tudi pomfri in smetano na tortah)
nima veze
baje da kljuvajo v nove brste pomarančnih cvetov
meni pa se zdi
da iz njih pobirajo črvičke

v neskončnost lahko opazuješ nepoznano mesto
le vrabce pozdraviš z večnim snidenjem

poljubljati jezo

vem zakaj sem previdna z besedami o čustvih
včasih nočem nositi odgovornosti
za lastno minevanje
si mislim
ko grem vstran prihajam bližje
na smrt me je strah
a ostajam na mestu
vkopala sem se
v temno gmoto svoje notranjosti
si oblikovana iz neke
neskončno nepoznane snovi
me bo pogoltnila
sem mislila
in potem sem ti poljubila
preveč solz z lica
da bi si še verjela
za hip sem odprla oči
v usta si si tlačila plastično jagodo
previdevam da sem videla narobe
po ustih se je valila le melodija
te jagode nisi mogla tako hitro pogoltniti
da bi jo skrila pred mano
previdevam da sem videla narobe
drugič bom raje mižala
sem prepad ki se odmika
v njem se ne moreš pogubiti
čisto obična življenjskost te čaka
na dnu prepada nisem jaz

bezeg mi je zgorel

si se osredotočila na svoje besede
poznam to rastlino
mi je všeč, ko prihajaš, noč
lahko objamem svoj obraz
in izdahnem dišečo temo sladkobe neimenovanih cvetov
predala sem ti nekaj besed in
ladjo molka
nikamor te ne bom odpeljala
zapeljala odvzela metala predala
nisem pobruhala tvojega tepiha
morda zlomila kakšno vrtno klop
ne boš mi pomagala nabirati bezga
niti prihodnje leto
ups
zaspala sem s tvojimi lasmi med prsti lava

powdermaker

drobim v prah si spomine
zbiram ga s trepalnic
z rje hrbtnih strun
kri je zavibrirala
za hip zapolni luknje
in že plešem pesem osamljenih plesalk
oklepaš se mojega telesa
in ena sama praznina mi je na voljo
kri odteče
vrv se napelje sama
katera si bo okrog vratu
pripela ključ
odskočimo
pred urezninami in
nosi obesek tista in tista in vse nepovezano
žari kamen na prsih
vmes plujem po slikah belih noči
modrih juter
srebrnih dnevih nekega leta zvozlanih las
so dolgi bledi prsti okrog pasu
in grenka vaja obstajanja v trenutku
ni me več
ko mi izgine izpred oči
in lažem
da jaz ne da jaz ja
vsak moj kotiček neprepojen
prhnem
saj je moje žarčenje pridušeno z žagovino
in reciklirano v plesno podlago
oči medvedka vas bomo pogoltnile
in ščepec cigaretnega ogorka v šalici
nikomur ni v napoto rezina magije

KO NIHČE NE KUPI PIVA

Nekaj ti pokažem,
kar te ne zanima pravzares,
ko sedimo nad tlakovci.
Korenine so jih
poslale v relief poletne noči
in od reke prihaja hlad.
Nobene prepreke ni med mano in vodo.
Najmočneje ujamejo tiste,
ki ne lovijo.
Usedi se,
počakaj,
da mine nekaj taktov,
nekaj dihov
in se živali izpastijo.
Morda krvave pobegnejo.
Človek kot božanstvo
je izšel iz jezikov pepela
šelestenja srca.
Sledi prepletu para nožic
enega človeka.
Njegovo drobovje se odpira
od kemije
in on misli, da ima dušo.
Naj moje besede umrejo
z menoj
in postanejo zgolj papir.
Sem najneambicioznejši človek,
ki sem ga kadarkoli spoznala.
Sebe si štejem v čast.
Ampak – kako elegantna
pisala nam prodajajo trafike
se zapirajo, ko izgorevajo
njihove svečenice med
črnimi škatlicami.
Ne morem jim kupiti penzije,
ne morem je kupiti ni sebi.
Don’t push my buttons
girl boy unicorn.
Zebe me in ne morem plesati,
čeprav imam barvne sence RGB,
medtem, ko 41‰,
četudi vsi drugi letijo z boki,
ko je premalo gostote.
Interpretiraj čar, sunce moje!
Kdo bi si mislil, da se pretežni
del dneva objemam,
ko je fiziološka raztopina morje,
jaz pa razredčenih solz ujeta
v kletki z nihajnimi vrati.