Alja Pušič
Alja Pušič, rojena leta 2003, je študentka prvega letnika Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. V tretjem letniku na II. gimnaziji Maribor se je priključila literarni delavnici pod mentorstvom pesnice Nine Medved. V letu 2021 je bila finalistka Male Veronike, osvojila je natečaj Naj pesem založbe Beletrina in natečaj Ali govoriš emojščino?, kjer je bila tudi naslednje leto med finalisti. Prav tako je bila v letu 2022 finalistka Župančičeve frulice in Pesniške olimpijade. Njena poezija je objavljena v gimnazijskih zbornikih Skozi parket bodo zrasle cvetlice in Zakoni sipanja, pri slednjem je sodelovala kot sourednica, s pesmimi objavljenimi v zbornikih pa je osvojila prvo in tretje mesto na šolskem Prešernovem natečaju. Objavljala je še v literarnih zbornikih Rukopisi, Liter jezika, Literarna krpanka in bila gostja oddaje Kulturomat (Radio Prvi). Ujamete jo lahko na literarnih nastopih ali v tandemu z Gašperjem Drevom, s katerim sta uglasbila njuno avtorsko poezijo. Njena želja je povedati nekaj resničnega – v poeziji s prepletom osebne izkušnje, zakamuflirane v simboliko narave, odnosa do prostora in vsakdanjega.
Praga
kljub po cimetu dišečim ulicam
se tramvaji v Pragi ne ustavljajo nikomur,
le rahlo upočasnijo, ko peljejo mimo znaka:
pozor, ljubezeN
***
Miklavžu Komelju
Prišla si izza vrat in pričakovala sem te na točno tej višini –
ker si se pustila krhati, sem vedela, kje lahko vidim skozi.
Pogosto sem zdrobljena in ne vem, s katerim kosom naj odgovarjam,
zato molčim in trkam na živce, preverjam reflekse,
ko me predolgo nič ne razburi.
V mehkih oblačilih se ne znam povsem izgubiti, vadim.
Takšna sem – tudi kot prah se ne znam povsem izgubiti.
Makove zveri
Polje makovih cvetov v vetru,
v vetru in v tebi.
Skupaj ustvarjata zračne valove,
ki jih pritalno pošiljata skozi.
Stebla sinhrono klonijo
in se klanjajo agresivni osvežitvi
na sicer zbiti, prežgani
zemlji zapuščene domačije.
Ta pravi, da veter vedno prinaša spremembe ‒
takšne, kot si jih narava želi.
Ljudje se od strahu poskrijemo v hiše,
prikaže se moč narave, ki je sicer potlačena:
potlačena, posekana, izsušena, zagrajena.
Ampak za razliko od ljudi je pri njej tako,
da ji moči nihče ne zmore vzeti.
Človeku pristrižeš peruti
in se šibkejši pobere,
naravi odvzameš hektare,
pa ostane – najmočnejša.
Zaradi valovanja površja se zdi,
da se pod rastlinjem podijo
divje zveri s skrivnostno krvavimi gobci.
Jaz vem, da je tako,
ker ena teh majhnih
skrivnosti med makom sem jaz.
Sobotne ribe
Vsako soboto smo jedli ribe, čeprav jih nihče ne mara.
Doma so si v misli vkovali, kako so ribe zdrave za človeka.
Očitno jih je zdravo tudi sveže uloviti in jih mlatiti ob skalo.
Že iz grla vlečem ribje kosti – ostre sulice maščevanja.
Drugi pri mizi se davijo subtilneje.
Med dvema borbama za zrak si predstavljam,
kako špičaste ribje kosti zamenjujejo moje –
postajam močnejša, požiram dalje.
Zaradi velike vneme se ostalim zatakne, kolnejo čez te hudičeve živali
in s pogledom gor prosijo lestenec nad mizo ali koga, da ostanejo pri življenju.
Morda vidijo v lestencu podobe sobotnih rib, ki smo jih jedli, dokler niso izginile.
Ne vem! Predam se.
Mejnih prizorov sobotnih kosil nikdar ne ovekovečimo s fotografijo.
Vsakič, ko se roka oprime telefona, se razpira na pol, že čutim plavuti.
Ribja ostrina daje ljudem pogum.
Brusim prav vse kosti, še tiste, ki jih nihče ne vidi.
To ni svet, ki mu pripadam.
Pognala se bom v zrak in poletela –
med ljudi, ki ne vedo zame in nestrpno pričakujejo, da pridem.
Odhajam po novo bolečino, ta tukaj me dela človeka.
Riba bom, v globokem morju,
da z nogami ne bom segla do tal in puščala sledi.
Zdaj jih jem samo še jaz,
ker so zdrave
in jaz nisem.
Veneče ptice
pogrešam
ptice na drevesih
ki so lačne in se lovijo
pred šolo
ko smo morali znati stati v vrsti
čisto tiho
se poravnavati
dotikati z rameni
čeprav se nismo marali
in bili zlobni do sebe
tako da smo bili zlobni do drugih
zdaj ne več
zdaj smo zlobni tako
da smo preveč prijazni
da občudujemo ptice v pretepih
ali vrstah
ki jih poravnavajo nagonsko
ne da bi se lahko marale
večer je
in krošnje so polne ptic
ki venijo in padajo z dreves
na jug
tudi sama sem se
selila južno
kjer ni nič drugače
nič
le jaz
ki pogrešam
ptice