Matic Ačko

Matic Ačko.jpg

Matic Ačko

Rojen sem bil decembra 1991 v novorojeno Republiko Slovenijo. Obiskoval sem II. gimnazijo Maribor ter končal dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani kot diplomirani industrijski oblikovalec. Trenutno končujem magisterij iz oblikovanja izdelkov na Fakulteti za strojništvo v Mariboru.

Od nekdaj me je privlačila umetnost; različna področja in panoge umetnosti, preplet teh panog in nove mikro zvrsti ter drobci invencije, ki nastajajo znotraj teh prepletov. Risanje je bila moja vstopna točka. Danes se ukvarjam s produktnim in grafičnim oblikovanjem, fotografijo in videom, glasbo, plesom ter pisanjem poezije ter kratke proze, s čimer sem se resneje pričel ukvarjati v srednji šoli. Vsi moji daljši pripovedni poizkusi so ostali nedokončani.


Geometrija življenja

Krhko je kot dolgostebelne cvetice

ob ribniku

in pravimo mu življenje.

Sestavljeno je iz mnogih

tenkih piramid in kock

in drugih žičnatih struktur;

ogromna praznina med njihovimi tenkimi okvirji

je prostor,

kamor trpamo svoje spomine

in trenutke nezadostnosti

in jutranjo meglo in ostalo navlako.

Zlepljamo te okvirje

s smetmi obrobnih ulic

in z umazanijo babičinega podstrešja

in s svojimi prašnatimi spominki

in s predmeti, ki so pripadali

bivšim ljubimcem.

Krhko je kakor dolgostebelne cvetice

v toči,

ko pride toča pesti

ali kamenja

ali granat.

Ali toča odhodov.

Ali toča besed ali pomanjkanje besed.

Krhko je, a

neverjetno kompleksno s svojimi

tenkimi zlatimi okvirji,

ki lahko zarjavijo v dežju,

a vsake toliko zbrusimo to rjo

in jo izbljuvamo v straniščno školjko.

Pozibava se življenje v vetru,

kakor dolgostebelne cvetice –

pripete v tla s koreninami,

a s svojimi drobnimi cvetovi vedno plavajoče

nekje po zraku.

Njegovi zlati okvirji

so najlepši

v nenavadnih svetlobah

med dnevom in nočjo.

 

Ledeni velikani

Ječanje ledenikov

bo uspavanka ledenim velikanom,

ko se najedo krvi.

 

Vsaka plošča se stali.

Vsak ledeni velikan

je na koncu staljen,

je na koncu vgrajen

v kolektivni ocean življenja.

 

In ni smrt,

temveč le singularnost.

Le ledena združitev,

ledena brozga.

 

Tako se sprehajajo ledeni velikani

po vrhovih arktičnih verig,

ko ekspeditorji berejo svoje inštrumente.

Hodijo na krvave žetve

in nato zaspijo v ječečem ledu.

 

Toda zdaj je zadnja žetev blizu –

zdaj je ocean lačen,

da jih pogoltne;

da jih pokrije s svojo gladino

in s svojo modrino

in s svojo šumečo uspavanko.

In jeziki ledenikov

ližejo doline

v zadnjih francoskih poljubih.

 

 

Mitologija vročih cest

Tak vročinski val je zajel naše ceste,

da se mi je v vročici razkuhanega mozga za trenutek zazdelo,

da vidim,

kako vzhaja tukaj nova mitologija –

kako raste tukaj nova Arizona.

Kako se te ceste v varljivem migotanju

atmosfere spreminjajo, tako, zelo počasi,

v tiste ceste –

ceste skalnatih dolin in kačjih lukenj in neskončnosti.

Neke druge civilizacije, neke druge kulturne juhe.

Morda bodo tudi tu, ob teh cestah,

na koncu pod razbeljenimi žarki

preživele le še zarjavele bencinske črpalke

in ceneni moteli za roparje

in posiljevalce in uporniška dekleta.

Nekoč se bom peljal tukaj in plazilci

bodo bežali z asfalta.

Hladil se bom v senci obcestnega bordela;

simpatične kurbe se mi bodo nasmihale.

Osušeni kvartopirci. Potepuški pankrti.

Dobre pičke v prekratkih kavbojkah

zleknjene na vročem plehu dolgih cestnih ladij.

Razbeljeni kolti z zarjavelimi bobniči.

Ceneni viski in vročina, ki dokončno

sterilizirata razum.

Kaj pa mitologija tistih cest?

Prihaja sem?

Ali pa bo tukaj nastala nova mitologija vročih cest,

ki se rodi, ko alkohol fuka z vrelimi možgani

in ko čudaki, ki so bili vse življenje

priklenjeni na svoj vrt,

po teh cesta odtavajo dlje

kot kadarkoli prej?

Predelana mitologija

zaklanih domorodcev in puščavskih religij.

Ali pa nova mitologija obešenih kmetov Hoč in Orehove vasi.

Ali pa motoristov, ki so jih prehitevalne škarje

razrezale,

da so ostali ujeti med svetovi.

Da, nekaj takega se kuha

v tej vročini.

Preteklost teh krajev izhlapeva

in v smrti zelenja raste nova Arizona.

Novi temni vek. Globalizacija na čisto novem nivoju.

Nastajajo ceste,

po katerih se majhne punčke

ne vozijo same.

 

Tako se mi je v tisti vročini zazdelo.

Možno je, seveda, da je bil le privid.

 

Kuga

Zdravnik s kljunasto masko

je moral predreti nek

še posebno velik in gnojen mehur

svojega pacienta

in iz njega so zbežali vsi mikrobi

in okužbe sodobnosti.

»To je začetek novega sveta,«

je evforično naznanjal pijani mesija,

ko so za njegovim hrbtom v blatni

jami kurili trupla gobavcev.

»Kuga je očistila svet odvečnosti

in to je nov začetek za naše gospodarstvo!

Novi vek se začenja!

Še malo, pa bomo imeli prva letala

in potem kmalu sledijo računalniki,

internet in pametni telefoni!

Voham jih, tik za vogalom

prihodnih stoletji so!

Slavimo zdaj, ljudje,

svetlo prihodnost po kugi!«

Trije ljudje, ki niso jokali,

so ploskali

in njegov sluga bebček

je metal cvetne liste pod njegova

stopala.

Širil se je vonj po zažganem

in iz nekega okna

je prikupno dekle vsulo drek na cesto.

Karkoli je že pobegnilo

iz tistega mehurja,

je nekaj dni kasneje

pokončalo tudi

pijanega mesijo.

 

Toda sneg …

sneg je tako čudovito naletaval na trupla,

nagrmadena v jamah.

Sneg je bil imun

na vse viruse in bakterije,

ki so razsajali po nemočnih ljudeh.

Toda ne na viruse sodobnosti.

Zdaj smo mi virus

snega in sveta.

Tako bo tudi njega na koncu pokončalo,

kar je pobegnilo iz tistega mehurja.

 

Tovarna

Sred' praznega polja je siva tovarna.

V njej je vozlovje srebrnih cevi.

Velika črpalka v razmočeni hali

poganja skoznje temno kri.

 

Roboti v cisterne ožemajo trupla,

jih zmeljejo v lepe kose mesa.

Temna kri dre po debelih ceveh;

kaplja iz spojev na betonska tla.

 

Na koncu tovarne, na koncu ožilja

ogromni bazeni lepljive krvi.

Z njo zalivajo plastična polja,

nekaj pa je ostane še za ljudi.

 

Krasna si, hči planin

 

Evropska mati pajkovka

je razpredla gnusno mrežo rjastih žic

čez gorske vrhove

in vanje izlegla svoja svinčena jajčeca.

 

Hodil sem po tej mitološki deželi

in skoraj videl sledove zob

na zemeljnatih stenah paranoičnih rovov,

kjer so vojaki žrli to zemljo

v svoji inhibirani paniki,

ki je razstreljevala njihove glave.

Skoraj kot nepotrebno drobovje v

mojem telesu

so ti rovi infekcijsko razpredeni

pod gorami;

temen žolč jih prepljavlja,

ko je noč in ni nikogar blizu.

 

Neokusno bi bilo prepredati

mojo osebno stisko s to stisko

kolektivne zgodovine.

 

Kosci krvavega mesa so pršili

po tej zemlji

kakor nežne kapljice gnojila

gnojijo njivo.

Na bruhanje mi gre,

ampak je spoštljiva slabost;

bruhanje kot darovanje svoje vsebine.

Izbruhal bi rad vse granate

in bombe in šrapnele,

ki jih jetra časa ne prebavijo

in nas tiščijo nekje pod požiralnikom.

Bruhal bi jih kot imena padlih,

ki so, izklesana v steno mavzoleja,

kakor otroška čačka na šolski razstavi –

nihče razen bližnjih sorodnikov jih zares ne opazi.

 

Soška fronta –

avtohtona slovenska vrsta

trpljenja.

 

Morje

V vsakem našem dihu

šumi morje,

od koder smo prišli.

Golih teles iz

objema slanih valov.

Še šumi,

ko se pretaka kri

po naših ušesih.

V vsakem našem dihu

je še tisto hrepenenje,

da bi bili lepi

in bi lepi stopili pred

soljudi.

A kaj so naša hitra fasadna lepotila,

zunaj in navzven?

Kaj pa duša?

In zaradi razkola

razpadamo.

Duša nas več

ne drži skupaj

in tonemo

kakor v morju,

po katerem hrepenimo.

Kakor v morju,

od koder smo prišli.