Matic Ačko
Rojen sem bil decembra 1991 v novorojeno Republiko Slovenijo. Obiskoval sem II. gimnazijo Maribor ter končal dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani kot diplomirani industrijski oblikovalec. Trenutno končujem magisterij iz oblikovanja izdelkov na Fakulteti za strojništvo v Mariboru.
Od nekdaj me je privlačila umetnost; različna področja in panoge umetnosti, preplet teh panog in nove mikro zvrsti ter drobci invencije, ki nastajajo znotraj teh prepletov. Risanje je bila moja vstopna točka. Danes se ukvarjam s produktnim in grafičnim oblikovanjem, fotografijo in videom, glasbo, plesom ter pisanjem poezije ter kratke proze, s čimer sem se resneje pričel ukvarjati v srednji šoli. Vsi moji daljši pripovedni poizkusi so ostali nedokončani.
Geometrija življenja
Krhko je kot dolgostebelne cvetice
ob ribniku
in pravimo mu življenje.
Sestavljeno je iz mnogih
tenkih piramid in kock
in drugih žičnatih struktur;
ogromna praznina med njihovimi tenkimi okvirji
je prostor,
kamor trpamo svoje spomine
in trenutke nezadostnosti
in jutranjo meglo in ostalo navlako.
Zlepljamo te okvirje
s smetmi obrobnih ulic
in z umazanijo babičinega podstrešja
in s svojimi prašnatimi spominki
in s predmeti, ki so pripadali
bivšim ljubimcem.
Krhko je kakor dolgostebelne cvetice
v toči,
ko pride toča pesti
ali kamenja
ali granat.
Ali toča odhodov.
Ali toča besed ali pomanjkanje besed.
Krhko je, a
neverjetno kompleksno s svojimi
tenkimi zlatimi okvirji,
ki lahko zarjavijo v dežju,
a vsake toliko zbrusimo to rjo
in jo izbljuvamo v straniščno školjko.
Pozibava se življenje v vetru,
kakor dolgostebelne cvetice –
pripete v tla s koreninami,
a s svojimi drobnimi cvetovi vedno plavajoče
nekje po zraku.
Njegovi zlati okvirji
so najlepši
v nenavadnih svetlobah
med dnevom in nočjo.
Ledeni velikani
Ječanje ledenikov
bo uspavanka ledenim velikanom,
ko se najedo krvi.
Vsaka plošča se stali.
Vsak ledeni velikan
je na koncu staljen,
je na koncu vgrajen
v kolektivni ocean življenja.
In ni smrt,
temveč le singularnost.
Le ledena združitev,
ledena brozga.
Tako se sprehajajo ledeni velikani
po vrhovih arktičnih verig,
ko ekspeditorji berejo svoje inštrumente.
Hodijo na krvave žetve
in nato zaspijo v ječečem ledu.
Toda zdaj je zadnja žetev blizu –
zdaj je ocean lačen,
da jih pogoltne;
da jih pokrije s svojo gladino
in s svojo modrino
in s svojo šumečo uspavanko.
In jeziki ledenikov
ližejo doline
v zadnjih francoskih poljubih.
Mitologija vročih cest
Tak vročinski val je zajel naše ceste,
da se mi je v vročici razkuhanega mozga za trenutek zazdelo,
da vidim,
kako vzhaja tukaj nova mitologija –
kako raste tukaj nova Arizona.
Kako se te ceste v varljivem migotanju
atmosfere spreminjajo, tako, zelo počasi,
v tiste ceste –
ceste skalnatih dolin in kačjih lukenj in neskončnosti.
Neke druge civilizacije, neke druge kulturne juhe.
Morda bodo tudi tu, ob teh cestah,
na koncu pod razbeljenimi žarki
preživele le še zarjavele bencinske črpalke
in ceneni moteli za roparje
in posiljevalce in uporniška dekleta.
Nekoč se bom peljal tukaj in plazilci
bodo bežali z asfalta.
Hladil se bom v senci obcestnega bordela;
simpatične kurbe se mi bodo nasmihale.
Osušeni kvartopirci. Potepuški pankrti.
Dobre pičke v prekratkih kavbojkah
zleknjene na vročem plehu dolgih cestnih ladij.
Razbeljeni kolti z zarjavelimi bobniči.
Ceneni viski in vročina, ki dokončno
sterilizirata razum.
Kaj pa mitologija tistih cest?
Prihaja sem?
Ali pa bo tukaj nastala nova mitologija vročih cest,
ki se rodi, ko alkohol fuka z vrelimi možgani
in ko čudaki, ki so bili vse življenje
priklenjeni na svoj vrt,
po teh cesta odtavajo dlje
kot kadarkoli prej?
Predelana mitologija
zaklanih domorodcev in puščavskih religij.
Ali pa nova mitologija obešenih kmetov Hoč in Orehove vasi.
Ali pa motoristov, ki so jih prehitevalne škarje
razrezale,
da so ostali ujeti med svetovi.
Da, nekaj takega se kuha
v tej vročini.
Preteklost teh krajev izhlapeva
in v smrti zelenja raste nova Arizona.
Novi temni vek. Globalizacija na čisto novem nivoju.
Nastajajo ceste,
po katerih se majhne punčke
ne vozijo same.
Tako se mi je v tisti vročini zazdelo.
Možno je, seveda, da je bil le privid.
Kuga
Zdravnik s kljunasto masko
je moral predreti nek
še posebno velik in gnojen mehur
svojega pacienta
in iz njega so zbežali vsi mikrobi
in okužbe sodobnosti.
»To je začetek novega sveta,«
je evforično naznanjal pijani mesija,
ko so za njegovim hrbtom v blatni
jami kurili trupla gobavcev.
»Kuga je očistila svet odvečnosti
in to je nov začetek za naše gospodarstvo!
Novi vek se začenja!
Še malo, pa bomo imeli prva letala
in potem kmalu sledijo računalniki,
internet in pametni telefoni!
Voham jih, tik za vogalom
prihodnih stoletji so!
Slavimo zdaj, ljudje,
svetlo prihodnost po kugi!«
Trije ljudje, ki niso jokali,
so ploskali
in njegov sluga bebček
je metal cvetne liste pod njegova
stopala.
Širil se je vonj po zažganem
in iz nekega okna
je prikupno dekle vsulo drek na cesto.
Karkoli je že pobegnilo
iz tistega mehurja,
je nekaj dni kasneje
pokončalo tudi
pijanega mesijo.
Toda sneg …
sneg je tako čudovito naletaval na trupla,
nagrmadena v jamah.
Sneg je bil imun
na vse viruse in bakterije,
ki so razsajali po nemočnih ljudeh.
Toda ne na viruse sodobnosti.
Zdaj smo mi virus
snega in sveta.
Tako bo tudi njega na koncu pokončalo,
kar je pobegnilo iz tistega mehurja.
Tovarna
Sred' praznega polja je siva tovarna.
V njej je vozlovje srebrnih cevi.
Velika črpalka v razmočeni hali
poganja skoznje temno kri.
Roboti v cisterne ožemajo trupla,
jih zmeljejo v lepe kose mesa.
Temna kri dre po debelih ceveh;
kaplja iz spojev na betonska tla.
Na koncu tovarne, na koncu ožilja
ogromni bazeni lepljive krvi.
Z njo zalivajo plastična polja,
nekaj pa je ostane še za ljudi.
Krasna si, hči planin
Evropska mati pajkovka
je razpredla gnusno mrežo rjastih žic
čez gorske vrhove
in vanje izlegla svoja svinčena jajčeca.
Hodil sem po tej mitološki deželi
in skoraj videl sledove zob
na zemeljnatih stenah paranoičnih rovov,
kjer so vojaki žrli to zemljo
v svoji inhibirani paniki,
ki je razstreljevala njihove glave.
Skoraj kot nepotrebno drobovje v
mojem telesu
so ti rovi infekcijsko razpredeni
pod gorami;
temen žolč jih prepljavlja,
ko je noč in ni nikogar blizu.
Neokusno bi bilo prepredati
mojo osebno stisko s to stisko
kolektivne zgodovine.
Kosci krvavega mesa so pršili
po tej zemlji
kakor nežne kapljice gnojila
gnojijo njivo.
Na bruhanje mi gre,
ampak je spoštljiva slabost;
bruhanje kot darovanje svoje vsebine.
Izbruhal bi rad vse granate
in bombe in šrapnele,
ki jih jetra časa ne prebavijo
in nas tiščijo nekje pod požiralnikom.
Bruhal bi jih kot imena padlih,
ki so, izklesana v steno mavzoleja,
kakor otroška čačka na šolski razstavi –
nihče razen bližnjih sorodnikov jih zares ne opazi.
Soška fronta –
avtohtona slovenska vrsta
trpljenja.
Morje
V vsakem našem dihu
šumi morje,
od koder smo prišli.
Golih teles iz
objema slanih valov.
Še šumi,
ko se pretaka kri
po naših ušesih.
V vsakem našem dihu
je še tisto hrepenenje,
da bi bili lepi
in bi lepi stopili pred
soljudi.
A kaj so naša hitra fasadna lepotila,
zunaj in navzven?
Kaj pa duša?
In zaradi razkola
razpadamo.
Duša nas več
ne drži skupaj
in tonemo
kakor v morju,
po katerem hrepenimo.
Kakor v morju,
od koder smo prišli.