Mila Kodrič Cizerl

Mila Kodrič Cizerl, rojena poznega avgusta leta 2003, prihaja s Ptuja. Njen primarni izrazni jezik je poezija, ki jo resno piše od začetka gimnazijskega šolanja. Ustvarja v kontekstu daljših zaokroženih ciklov pesmi, ki se tematsko dopolnjujejo in delujejo kot celota. Na 22. pesniški olimpijadi JSKD je osvojila naziv pesniške olimpijke – tako bo v reviji Mentor leta 2022 objavljen širši izbor njenih pesmi in intervju. Na Prešernovem natečaju II. gimnazije Maribor je dvakrat prejela prvo nagrado (2. in 3. letnik) in drugo nagrado (4. letnik). Na II. gimnaziji je letos tudi sourednica literarnega zbornika. Kot povabljena gostja je brala na pesniškem dogodku Poezija povezuje ob mednarodnem dnevu poezije. Na študiju se bo usmerila v prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Pol deček in pol dekle in

pol deček in pol dekle

onadva

deček je dekle & dekle je deček & ista oseba sta & oba sta zlobna

& njuni življenji sta ruralni & ko sta bolna streljata kokoši & sama sebe se dotikata na seniku & skušata misliti na tretje telo

& izumila bosta jezik & zapisala ga bosta & prebrala ti ga bosta ampak samo če boš prijazna & samo če obljubiš da ju boš še vedno poljubila

& rekla ti bosta ko sva bila majhna sva videla ptico kljuvati in pojesti drugo ptico in misliva da sva to midva midva sva ptica & vprašala ju boš katera? & rekla bosta ne veva. ne veva & ti pa. mislita da ti veš katera ptica sta

& tako. povedala sta ti & aja? še enkrat ti morata povedati & odraščala sta kriče & tako ti bosta spet povedala glasneje

& sama sebe se dotikata pod prho & njuno telo ni njuno & luknjo ima njuno telo ima luknjo & izkrvavela bosta

& zate prideta v bolnišnico & pardon zaenkrat še ne morete k pacientki & kaj naj storita? rada te imata & ali ni to dovolj?

& umiraš zares umiraš & sploh nista prepričana da ju zares maraš & tvoja mama ju sploh ne pozna & ju ti poznaš? ali onadva poznata tebe? ubila sta te ali ni treba nekoga dobro poznati da jih lahko zares ubiješ?

& tako zelo se trudita zaljubiti se vate na njunem stropu je tvoja fotografija & na tisti fotografiji si stara dvanajst samo otrok si še na tisti fotografiji & ali veš da na koncu vse hiše pogorijo? & njuna je gorela že mnogokrat

& nasproti ti sedita v parku & prebereta ti to pesem & ne veš kaj mislita z njo ne razumeš & morda ne bi smela upati da bo vsaka oseba pred katero si raztrgata telo vesela da sta to storila

& ne znajo vsi odreti prašiča & ne znajo vsi zakrpati osebe & onadva znata oboje ampak imata zaprte oči & ti ne znaš ničesar

& te pesmi ne moreta napraviti lepe. poskusila sta & ti si samo srna v soju sprednjih luči avtomobila & kdo bi lahko ljubil osebo ki piše o krvavenju? & kdo bi lahko ljubil osebo ki krvavi?

& bi rada da sta mož ali da sta žena? & lahko sta oboje & ne moreta ti roditi otroka & nebo je premodro

& vsaka pesem o njunem telesu je napisana v povezavi s tretjimi telesi & misliš da je to normalno? ni normalno & v hladilniku je okostje ampak ne jesta mesa & v hladilniku je okostje

& vsaka pesem o njunem telesu je napisana s krvjo & utihni & rada te imata & ali ni to dovolj?

& sem dekle ali sem jezero? & sem deček ali sem trafika? & bom kadarkoli vedelo? & si bom kdaj raztrgalo telo samo pred sabo

& si reklo dovolj je tega. pridi & se pokrpalo & ustavilo krvavenje pod prho & se uleglo v posteljo?

& sem dekle ali sem jezero? & sem deček ali sem trafika? & sem mrtva ptica ali ptica ki kljuva? & mislim da veš. mislim da veš katera ptica sem

pieta z dvema jezusoma

jezus je v njegovi postelji.
grgrata žganje
in palce ima na njegovih vekah.
ko se zasmejita,
jima alkohol polzi med zobmi in
poljub je oster.
ostaja.

nekdo je opisal verovanje kot
sočen, velik, sladek, zrel sadež
na starem, posušenem drevesu.
veste, kaj se zgodi telesu, ko ga z žeblji pribijejo na križ?

ampak sedaj je jezus v njegovi postelji.
leži razgaljen kot na križu,
le rjuha ga pokriva.
ampak križ je postelja.
in široko odprte oči ima
in on nad njim ga ljubi.

njuna jezika sta mehka, brez sledi ugrizov.
in nobenega od njiju ni strah, ko dihata.
jezusovo čelo je gladko, ko mu dragi umakne lase.

počasi bo vsak vdih postal nem ugriz.
in tukaj je jezus v postelji in spi.
in življenje ima.
nikoli se mu ni bilo treba izgubiti v templju,
nikoli mu ni bilo treba izganjati smrti.

tukaj je sveto pismo ljubezensko pismo.
in jezusov hrbet je gladek,
ko mu dragi vanj zarije nohte.

tukaj so nebesa.
in ne bo mu treba umreti, da bo vstal.
in vstal bo večkrat.

tukaj jabolk ni.

veste, kaj se zgodi telesu, ko ga pribijejo na križ?
jezusovo naprezanje bo tukaj sladko.
tisočkrat bo rekel amen in vsakič bo odrešen.

tukaj ga oče sovraži,
ampak, ko se obleče v usnjeno jakno
in zapusti dragega,
ne bo izdan
in ne bo mu treba na pot.

veste, kaj se zgodi telesu, ko ga pribijejo na križ?
tukaj tega ne boste nikoli izvedeli, sicer pa:

najprej mu ohromijo prsti in njegove roke so zgolj šape s kremplji.
nato se mu izpahnejo ramena in
potrgajo se mu kite v rokah,
da se mora dvigovati z nogami, da diha.
vso težo prevzamejo kolena in prebit nart.
nato mu zakrčijo mišice še tam.
in ne more se več dvigovati, da bi dihal.
sesedejo se mu pljuča.
na križu bi jezus umrl, ker bi se zadušil.

tukaj jezusa ne bo zadušila ljubezen.
tukaj jezusa ne bo strah, ko bo dihal.
tukaj jezus ne bo hropel in krulil skozi zobe.
tukaj mu med zobmi polzi žganje.
tukaj mu med zobmi polzi opolzkost.
tukaj jabolk ni.
tukaj ne bo nikoli izvedel, kaj se zgodi telesu,
ko ga pribijejo na križ.

iluzija osebe

neokreten bager,
premočen cucek in
pošast, ki se mi pretaka po jajčnikih.

moje roke so premajhne in
ničesar ne morem prijeti.
sedim tukaj z odprtimi hlačami in
ničesar ne vidiš.
pečica se noče prižgati in
zebe me.
kaj če kriknem?

in pel bom zelo nežno in tiho.
tudi to znam.

pošast v odtoku.
bolečina, ki se je rodila z mano.
pošast, ki se mi pretaka po jajčnikih.
dišiš kot morje.
dišiš kot moj oče diši poleti.
hiša diši po poletju.
zakaj so torej moji zobje krvavi?
mar jih nimam dovolj?
zakaj raste en desno zadaj?
zdaj me samo boli, ko žvečim na tisti strani.

morda je v meni še kaj mladosti.
morda so v meni še more.
morda sem še vedno le stekel psiček.

ko vidim dva dečka,
ki se skupaj sprehajata po ulici,
vedno mislim, da se držita za roke.

vidim skupine deklet, kako se sprehajajo
po glavni ulici mojega mesta.
in se zaljubim vanje.

vidim dekle, ki sprehaja psa
po glavni poti mojega gozda.
in se zaljubim vanjo.

je možno, da nisem edini lačen?
da je v drugih več krvoločnosti, kot je je v meni?
je možno, da me ne žrejo le lastni čekani?

pišem o razpadanju.
če ste v kateri izmed mojih pesmi,
ste se razpadli.
ali pa sem se jaz
razpadel pred vami.

dežujem in dežujem,
jezero pa se bo izsušilo.

odpuščanje je biti do kolen v jezeru.
odpuščanje je pokazati osebni dokument v trafiki.

kdaj se je deklištvo spremenilo v prgišče krvi?
zakaj prste potapljam v vojskovanje?

oh, da bi mi nasproti sedelo srce, ki bije in me ljubi.

sončni zahodi ne trajajo več ure in ure.
(ali še sploh obstajajo, ali jih le prespim?)
čas je tempirana bomba,
ki je ne morem detonirati.
nič več mi ne polzi med prsti kot med,
nič več me ne priklene in poljubi,
nič več me ne drži k tlom,
nič več ne morem zadihati.

hlastam za časom.
vrstnike to spravlja v smeh,
ampak jaz hlastam za zrakom.

bila je noč in bila sva otrok in
streljala sva z lokom.
pol deček in pol deklica.
čakala sva v hišici na drevesu,
zobala sva jagode, ki so rastle ob prometnici.
in čakala sva,
da nama kdo pove,
kdaj sva prišla in
kdaj greva domov.

melanholija je to:
čakaš, da ti nekdo pove, kdaj greš domov
in noč je.
in gledaš, kako si malčki v vrsti ščetkajo zobe.
ti pa samo želiš domov,
samo domov,
ampak srcu vlada brezčasje
in tako ali tako ni pomembno, kdaj greš domov.
tako ali tako bo noč trajala za vedno.

ko smo odšli, so
z mano v avtu kadili in
peljali smo mimo kapelice.

takrat sem bila bog in izbrisala podobo sebe pri osemnajstih.
takrat sem si uničil življenje.
pol deček in pol deklica, pol jezero in pol trafika.
kdo bi lahko ljubil polovico osebe?
morda vranji deček, ampak jaz sem razbojnik.

ko ugotoviva, da sva razbojnika, imava še nekaj časa, ampak
jutri bova stara osemnajst let.
in res bova.
drugi kličejo: »na pomoč!«
koliko odvečnega dela.
koliko gnoja, ki se bo izločil v nič.
želim si, da bi preživela do naslednjega ognjemeta

zdaj sem deček, zdaj sem dekle.
zdaj sem trafika, zdaj sem jezero.

to daje iluzijo celotne osebe.
pa sem sama koža in nekaj kosti,
ki dajejo izgled telesa.