Eva Šubic (2002) prihaja iz Novega mesta in obiskuje študij splošne medicine na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. V osnovni in srednji šoli je bila nagrajena na mnogih literarnih in likovnih natečajih, med drugim je bil njen haiku objavljen na Japonskem v mednarodni antologiji Impressions of Morning v slovenščini, angleščini in japonščini. Bila je tudi finalistka Male Veronike, dvakratna finalistka Pesniške olimpijade, štirikrat je bila uvrščena na državni nivo Festivala mlade literature Urška, v letu 2024 pa je tudi ena od petih finalistov in zmagovalka natečaja Ali govoriš emojščino?, ki ga organizira Mladinski kulturni center Maribor. Poezijo objavlja v revijah Zvon, Spirala, Mentor, Nebulae, Rast, Stezice in Presnovnik ter na spletnem portalu pesem.si. Z branji je sodelovala na različnih dogodkih in festivalih, kot so Ljubljanski knjižni sejem, festival Dnevi poezije in vina Ptuj, Slovenski dnevi knjige v Mariboru, Mlade rime, Majhno osvobojeno ozemlje za poezijo (Dve luni), Pozabljena polovica Novega mesta, večeri slam poezije v Gogi in drugih.

RADIOAKTIVNI LJUDJE IN PREHRANA GOLOBOV

Podobno kot si včasih

nehote obraz umijem

pred rokami,

predhodno sovražim

čisto po tiho –

ljudi, za katere vem,

da v sebi nosijo eksploziv.

Ker časa v resnici ni

in se je vsa groza nekje, nekje blizu,

že izživela

in ker sem trenutno šele v 3. nadstropju,

je edino, kar čutim,

sevanje,

ki po stopnicah kaplja

postopoma

(kot poplava, za katero se ne bo javil

noben študent

in nato še

nobena čistilka).

Ko hodim na faks,

je na ulicah nekam veliko golobov,

glede na to,

da so bivšemu umirali

kar naprej –

je pa res, da sem njemu umrla tudi jaz

(morda tudi zame drugim govori,

da me je raztrgala mačka).

Če bi golob poskušal požreti drobovje

zbite mačke,

bi potencialno jedel proteine

svojega otroka?

Brutalno –

telefon že zvoni,

predstaviti ji moram pomislek

(seveda ne ta, pa še vseeno).

Ne javi se.

Ko ona ugasne, se potopi

54 ladij –

včasih pozabim, da nimajo vsi ljudje pravice

biti izgubljeni.

PINTEREST FEMINIZEM

Čisto majhna podrta drevesa,

veverica, ki ob makadamu ustvarja

nov drevored,

potok, čez katerega plezajo

bobri,

soseda, ki v literco mleka kapne

volčjo jagodo,

ona, ki se ji obleka zatika

na polju, suhe trske najdebelejših bilk

bodejo v njena bedra,

njen mož, ki leži nekje

globoko v zemlji ali na Cookovih otokih

(skratka nekje, kjer še ni bila).

Volčja jagoda, ki drsi čez njene prste,

mesec, s katerim ima

vedno bolj pritajene

pogovore,

idealizem, ki se ji peni na ustnicah,

strup, ki ga iz nje izpirajo

vreščeče dekle, vaške babnice –

Oženi Tinčka pobalinčka Orehkovega!

Oženi harmonikaša Antona Justinovega!

Oženi premožnega Radenka izpod lipe!

Ona, ki se ji peni idealizem,

in njeni nohti, ki tičijo

vedno globlje v

nezrelih breskvah,

rosa, ki jo v gozdu deviči

pred prvim petelinjim krikom,

mrak, ki se prebuja v njenih očeh in ne izgine

niti med obhajilom,

noč, ki se zgrinja na domačijo,

med njenimi nogami

ni več rdečega sledu –

na nebu luna, ki bledi,

in volčja jagoda,

ki vzklije

ob zadnji vrsti narcis.

SI, KO SI SE RODIL, NAMERAVAL ŽIVETI?

Ali je Platon nameraval zgraditi

temelje Evrope,

ali je prva ženska slutila,

da pod srcem nosi naslednjih 117 milijard,

ali trta po mreži

izbira ovinke načrtno,

ali Bog prešteje naše utripe

ali nas kot glasbene skrinjice

le slepo navije

in čaka,

da se izpojemo?

Ali si ti ta trenutek, to pesem,

to življenje

izbral –

ali te je le nekaj neznatnega,

neoprijemljivega položilo

v le še eno naključje?