foto: osebni arhiv avtorice
Tanja Božić
Rojena leta 1995 v Ljubljani, diplomirala je iz primerjalne književnosti in francoščine, trenutno pa je absolventka magistrskega študija obeh omenjenih smeri na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S književnostjo se ukvarja na mnoge načine – prevaja, dela v knjižnici in piše. Obiskovala je delavnice kreativnega pisanja, bila del literarnega projekta #manjšinenamreži, ki ga je organiziral SKC Danilo Kiš, pesmi in kratke zgodbe je do sedaj objavljala v literarnih revijah, zbornikih in na spletnih portalih.
Leta 2016 je zmagala na študentskem literarnem natečaju Rdeča nit, leta 2018 je bila sozmagovalka na Pesniški olimpijadi, leta 2020 pa bila imenovana za vitezinjo 20. Pesniškega turnirja. V soavtorstvu z Natalijo Milovanović je jeseni leta 2019 objavila dvojezični chapbook performativnega pesniškega dvogovora Udomačevanje domačih živali / Pripitomljavanje domaćih životinja.
Spletne povezave:
JABOLKA
Mama pravi
jabolka so polna vitamina c
jabolka so dobra za rast jej jabolka in jaz jem
vztrajno leta in leta
galo jonagold zlati delišes
v tišini goltam njene
čežane krhlje jabolčne štrudle
označujem svojo višino na rob omare
stopam na prste in oprezam
kdaj jo bom prerasla
ona zmajuje z glavo zaskrbljena
da še zmeraj nisem dovolj velika
čeprav smo ženske v moji družini
iz generacije v generacijo
vse višje in višje
se vseeno boji
da bom celo življenje ostala
mali človek
Babica pravi
tvojo mamo bi morala poimenovati eva
a kaj ko ime ni važno
vsako spoznanje je izgon iz raja
in vsak bodoči pekel
bo v nekem trenutku pretekli raj
tako iz kolena v koleno
čeprav je vsako revmatično
moraš paziti da ne klecneš prehitro
Jaz pravim
čas me utrjuje
njegova glinenost me sili v
uobličenje
postajam kip statična figura
panično ga slinim z jezikom
da ne otrdim
paralizirana v iskanju
da se ne posušim v vprašanje
slepa med odgovori
a kaj ko mi zmanjkuje besed
čas postaja glina
in glina posoda
za jabolka moje mame
ČEŠNJA
I.
Družinsko drevo
je češnja,
na kateri me oče
uči maternega jezika.
Našteva in imenuje,
medtem ko
s prstom drsi po krošnji
razrasli tako,
da ne more
celotna na
en sam papir.
Ko blazinica spolzi
po vejah,
za katere
ni več prostora,
mu zmanjka jezika,
zato morava
vlogi zamenjati.
Učim ga,
grana je veja,
rečem in pokažem
na dele,
ki silijo z lista.
Ampak
granica ni vejica,
temveč meja,
opozorim, ko vidim,
da se je
urezal ob
rob papirja.
Po drevesu
kaplja kri,
se jezim nanj.
To so samo češnje,
mi odgovori.
II.
Moja soba je gnezdo
izven dosega
očetovega jezika.
Zvečer prihaja
z dela domov,
njegovi koraki
so tihi,
kot bi prišel
v knjižnico,
pride in zapre
knjigo,
ki počiva
na moji glavi.
Zjutraj vstopam
v delavnico,
opazujem dlani,
hrapave
kot skorja,
zbrusijo lahko
les v papir.
Papir za tvoj jezik,
pravi oče,
medtem ko
se drobi,
da bi nakrmil
ptice nad
mojo glavo.
III.
Dlje ko hodim,
več vej, vejic, graniczlomim.
Vstopam v mesta,
kjer ni dreves,
sprehajam se
in na tla pljuvam
peške,
da bi zrastla
kakšna češnja
tudi izven papirja.
Ko se vrnem
domov,
je oče za mizo,
v delavnici
so spet
rezali stran
stare veje
in tokrat je z
drevesa odpadel on.
Sedi in piše,
boli ga hrbet,
a njegove prošnje
imajo
napačne granice,
ne, vejice.
Popravljam
njegov rokopis,
čudim se,
imava različna jezika,
a enaki pisavi.
Spet sem pisala
o tebi,
rečem med lekturo.
Ti kar piši,
mi odgovarja,
saj ne bom prebral.
DOM
Vsakič ko gremo
reče oče
idemo kući
tu se oglašajo
neke ptice
ki jih doma ni
pa vseeno
to zame le je
kuća
hiša
ne dom
medtem ko
stanovanje
v prvem nadstropju
blokovskega naselja
spreminjam v mit
in mesto v zemljevid
kjer berem
ulice kot
črte usode na
lastni dlani
domotožje
pravim očetu
domov težje
pravi on meni
OB OKNU
I.
Čakam v vrsti in
opazujem obraze sopotnikov:
vsi gremo v isti kraj,
pa kljub temu ne v isto smer.
Na okencu plačam povratno vozovnico
in se nasmehnem gospodu,
ki pogosto sedi poleg mene.
Vem, imava enako karto,
a kljub temu ne enakega povratka.
Zame je to potovanje
dom-tujina-dom,
zanj
tujina-dom-tujina.
II.
Ko na avtobus prvi vstopijo potniki,
ki se vračajo domov,
prepuščajo sedeže ob oknu
tistim, ki od doma odhajajo.
Ko prvi vstopijo odhajajoči,
prepuščajo ta prostor
svojim jaknam, torbam ali časopisom
in se premaknejo šele,
ko zmanjka prostora.
Rada sedim ob oknu,
zato se nikoli ne vračam domov.
III.
Potovanja ne lomijo postaje,
temveč meje.
Odlomljeni deli so prtljaga,
ki jo nosimo s seboj:
za nekatere je to kovček
s poletnimi oblačili,
za druge potovalka, katere teža
se zareže v dlan.
Carinik odpira,
kot bi igral spomin,
zdaj torbe zdaj potne liste
in poskuša najti pravi par.
Ko misli, da so vse karte razkrite,
odpeljemo dalje
proti naslednjemu igralcu.
IV.
Na peronu čakajo
priče našega potovanja.
Vsi tisti, ki se vračajo domov,
so na nogah še preden
pridemo na postajo,
ostali vstanejo šele, ko
prispemo in se
ozek prehod izprazni.
Ni važno, v kateri kraj grem,
ko me na postaji nekdo čaka,
vstanem prej tudi sama,
ko vem, da ni nikogar,
izstopim iz avtobusa
zadnja.