2026

Babs Gons

Literarni portal MKC Črke: Babs Gons

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

 

Fotografija: Annalee Louwes

 

Babs Gons (Utrecht, 1971) je nizozemska pesnica, pisateljica in performerka. 

Med 20. in 22. avgustom 2026 bo gostja festivala VERSIA. Je ena najprepoznavnejših evropskih ustvarjalk govorjene poezije. Med letoma 2023 in 2025 je bila nacionalna pesnica Nizozemske (Dichter der Nederlanden), za svoje ustvarjanje pa je prejela številna priznanja, med drugim nagrado De Johnny za izjemen prispevek k spoken word poeziji in književno nagrado Gouden Ganzenveer. Na festivalu VERSIA se bo med drugim predstavila na dogodku Govorjena poezija, kjer bo skupaj z lokalnimi slam pesniki ter glasbenikom raziskovala moč besede na odru.


Bi lahko bila v sredo temnopolta v naši oddaji?

 

zdravo

 

radi bi te povabili

na naš oder kot žensko

bi lahko bila v sredo temnopolta v naši oddaji

dogodek imamo in iščemo ljudi kot

si ti

ste vi

v našem šovu

na našem odru

v naši reviji

na naši debati

 

malo manj ženstveno nocoj lepo prosim

in z veseljem bi te najeli še za soboto

temno je v redu

a ne preveč

raje malo svetleje

malo bliže

običajnemu, normalnemu

 

iščemo nekaj v tonu

našega šova

malo bolj jezno lepo prosim

malo več sline v kotičkih ust

malo več kazanja s prstom

 

bi šlo malo bolj seksi?

se lahko malo več smeješ?

lahko

lahko

bi šlo malo več svetovne problematike

pa malo #metoo

malo več single mom

več odsotnega očeta

slabega otroštva

ne preveč očitno

travma med vrsticami

 

všeč bi nam bilo če bi prišla v obleki

z ruto, tako bolj Badu, soulful

ne gre malo bolj angry black woman

malo bolj woke

unapologetic

pa spet ne preveč

ravno dovolj zoprno za občinstvo

da tleskne s prsti

zaploska

se nam boš priklonila?

 

za zdaj te bomo preskočili

v bistvu že imamo nekoga

kot si ti

dovolj

vas imamo

lepa hvala

mogoče kdaj drugič

 

upali smo da boš malo mlajša

bolj ženstvena

bolj leva

bolj desna

malo bolj bela, bolj črna

malo bolj

malo manj

vidna

nevidna

 

ne jezi se

radi bi te imeli v našem šovu

na našem odru

v naši reviji

na naši debati

da bi se pogovorili o tvoji jezi

res nas zelo zanima

nikar se ne jezi

res bi radi

več kot primerna si

radi bi se pogovarjali

o tej jezi

prosim

radi bi da

se ne jeziš

 

samo dobro mislimo

Tomo Podstenšek

Literarni portal MKC Črke: Tomo Podstenšek

Literarni portal MKC Črke deluje od leta 2012, prve aktivnosti literarnega programa MKC Črka Mladinskega kulturnega centra Maribor pa segajo v leto 1989.

Urejanje rubrike MKC Črke z literarnimi objavami je do leta 2015 opravljal pesnik Jan Šmarčan, od leta 2016 pa stran ureja pesnica, urednica in producentka na področju literature Petra Kolmančič.

Fotografija: osebni arhiv Toma Podstenška

Tomo Podstenšek (1981) piše predvsem romane in kratke zgodbe. S svojimi deli je bil že štirikrat med nominiranci za najboljši slovenski roman leta – nagrado kresnik (romani Sodba v imenu ljudstva, Droplja, 2012, Papir, kamen, škarje, Litera, 2016, Vse se začne z nasmehom, Litera, 2020 in Površinska napetost, Litera, 2021). Njegova zbirka Ribji krik (LUD Literatura, 2016) je bila v ožjem izboru za nagrado novo mesto (zdaj nagrada Maruše Krese) za najboljšo knjigo kratkih zgodb. Prozo objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih.

Nekaj njegovih knjig je prevedenih v hrvaški, srbski in poljski jezik, posamezne zgodbe pa še v angleščino, makedonščino, nemščino, madžarščino in druge jezike …

Kot avtor kratkih zgodb je uvrščen tudi v nekaj antologij (npr. Winzige Anomalien, LUD Literatura, 2022, Ulysses´s Cat, Parthian, 2022, Bibliotok / LibraryIsland, Sandorf 2022 idr.).

Ob pisateljevanju občasno prevaja iz drugih južnoslovanskih jezikov in sodeluje pri različnih z literaturo povezanimi projekti.


TREBA BO NAJTI PRIMEREN TRENUTEK

Rok izpusti glasen izdih in se sprijazni: treba bo čim prej najti primeren trenutek in mu pač povedati. Danes seveda ne, z večerje se bosta vrnila prepozno. Tudi jutri ne bo šlo, popoldan ima še en sestanek in kasneje nogomet. V soboto sta že dogovorjena za piknik pri njegovih starših, nerodno bi bilo, če bi odpovedala. V nedeljo torej? Ampak do ponedeljka mora za službo pripraviti še eno predstavitev, če se njun pogovor zaplete – in takšni pogovori se zmeraj zapletejo – se ne bo mogel osredotočiti na delo. Se pravi šele enkrat naslednji teden. Čim prej, ker to res ne vodi nikamor več.

Aleksander med tem koraka po hodniku, pogleduje na uro, mimogrede z roko pogladi zguban prtiček na komodi in poravna poševno obešeno sliko z veduto Blejskega otoka, nakar nadaljuje z marširanjem od enih vrat do drugih in nazaj. Iz žepa potegne majhno škatlico, jo samo za trenutek odpre, pa spet zapre in pospravi. Živčno grizlja spodnjo ustnico in se zadržuje; danes je poseben dan, škoda bi ga bilo pokvariti s prepirom zaradi nepomembne malenkosti. Na koncu ne zdrži več in s členkom v ritmu sestradanega detla potrka po vratih: »Pohiti, pozna sva že!«

 

»Ja, že pridem,« zagodrnja Rok, vstane s straniščne školjke ter kljub temu, da ni uspel iz zategnjenega črevesja spraviti ničesar, spusti vodo iz kotlička. Med zapenjanjem pasu ujame žaloben pogled človeka v ogledalu in mu tiho še enkrat zabiča, da tako res ne gre več naprej, drugače se bo nazadnje še zapil ali šel na štrik. Že to, da ni povsem prepričan, katera od obeh možnosti mu je bolj pri srcu, je dovolj jasno znamenje, kako je s to rečjo. Treba mu bo nekako povedati.

 

Ko stopi iz kopalnice, ga Aleksander takoj napade: »Ne vem, zakaj moraš čisto vedno, ko se nama mudi, še na stranišče!«

 Rok mu ne odgovori ničesar – kaj pa naj bi človek rekel na to? Ampak Aleksander kar ne odneha.

»To je neka tvoja psihološka finta, ni možno, da te zmeraj ravno takrat pritisne! In lahko bi oblekel kakšno drugo srajco, če že greva na večerjo … Ne, ne zdaj, zdaj ni časa, zapomni si za drugič.«

 Mogoče pa ne bo nobenega drugič, pomisli Rok. Mogoče pa mu bo že naslednji teden, v torek, ali sredo, ali morda celo že v ponedeljek, povedal, da ne zdrži več.

 »Pa vzemi suknjič, zvečer se bo shladilo! Ne modrega, raje sivega, modri nikakor ne gre zraven. Res ne vem, kaj bi ti brez mene …«

Mogoče bi bil srečen, sam pri sebi odgovori Rok. In mogoče bi se potem lahko kdaj vsaj v miru posral! A je to preveč, če si človek želi v miru opraviti potrebo? Je to res tako prekleto nerazumna želja? Seveda na glas ne reče ničesar, treba je pač zdržati še teh nekaj dni in se izogniti nepotrebni drami, zato se prisili in ukrivi ustnice v polnasmeh; napor ni nič manjši, kot če bi poskušal z golimi rokami ukriviti za palec debelo železno palico.

 

Ko hodita proti avtomobilu, Aleksander za nekaj korakov zastane in skozi blago znova previdno preveri, če je škatlica s prstanom na svojem mestu.

Rok že seda v avto in komaj se zadrži, da mu ne bi glasno potrobil – najprej ga je priganjal, zdaj se pa sam obira. Ta dvoličnost, ti dvojni standardi, to je tisto, kar ga najbolj moti! No, ne najbolj, najbrž bi se našla tudi kakšna hujša zadeva, vsekakor pa je tudi to prekleto nadležno …

 

Aleksander med vožnjo strmi skozi stransko šipo avtomobila, a ne vidi ne stavb, ne dreves, ne ljudi, sploh ničesar, kar polzi mimo; v mislih z zavzeto natančnostjo ponavlja že stokrat ponovljene besede. Pomembno je, da se nocoj vse odvije natančno po načrtu in brez napak. Sicer ni perfekcionist in se zaveda, da je življenje sestavljeno iz niza večjih in manjših kompromisov, ampak nekateri dogodki pač morajo biti popolni. Ali vsaj dovolj dober približek tega. Spomini na te trenutke, minute ali –  če imamo res gromozansko srečo – cele ure popolnosti nam pomagajo prebroditi vse tisto, kar leži vmes. Spontanost je po izkušnjah včasih dobra, še pogosteje pa recept za katastrofo. Zato se prisili ter še enkrat ponovi svoj govor. Ko pride že skoraj do konca, ga zagrabi panika. Kako se bolj pravilno izgovori: da zaprosiš za rôko ali za rokó? Zadnja možnost je sicer arhaična in izumetničena, ampak mogoče zveni malo bolj svečano. Težka odločitev … Samo da se ne bo kje zmotil in ga nazadnje zaprosil za róko; to pa bi bilo definitivno slovo od popolnega trenutka!

 

Rok brez opozorila vklopi desni smernik in zavije na bencinsko črpalko.

»A ravno zdaj je treba? Že tako sva pozna,« zagodrnja Aleksander.

»Jutri gre bencin spet gor. Saj bom hitro.«

 

V resnici Roka trenutno bolj malo briga za ceno naftnih derivatov, samo ne zdrži več te preklete tišine, ko se oba pretvarjata, da je vse v redu. Od trenutka, ko se je odločil, da naredi konec, mu Aleksandrova bližina postaja neznosna, kot da bi tisto prazno spuščanje vode na stranišču odplaknilo tudi vso njegovo potrpljenje. Ne prenese več njegovega topega bolščanja skozi okno in tega neprestanega trzanja in premikanja ustnic, kakor da bi neprestano po tihem molil ali imel kakšen tik ali kaj … Pa kako živčno ves čas sega k žepu in v svoji tipični obsesivni maniri preverja, ali so ključi, telefon in denarnica na svojem mestu. Ne, s tem človekom bo težko zdržati že naslednjih nekaj dni, kaj šele kaj več.

 

Aleksander sedi v avtu, čaka in se sprašuje, ali se pri snubitvi poklekne na desno ali na levo koleno. Poskuša se spomniti prizora iz kakšnega filma, a še zmeraj ni povsem prepričan. Potem na telefonu vtipka ključne besede v internetni brskalnik, ki mu nemudoma razjasni zadevo: levo koleno naj bo na tleh, desno dvignjeno, škatlico s prstanom je treba držati v levici, odpre pa se jo z desnico. Nekateri moški med snubitvijo pokleknejo na obe koleni, vendar to odsvetujemo. Dobro, to vprašanje je torej rešeno. A komaj se za silo pomiri, se spomni, da bo pričakovanemu odgovoru zagotovo sledil poljub – in strasten poljub takoj po večerji ima lahko preklemano zagaten okus! Hitro skoči iz avtomobila in steče v prodajalno bencinske črpalke, kjer Rok že stoji v vrsti pred blagajno.

 

»Vzemi še en paket žvečilnih,« mu reče Aleksander.

»Zakaj, saj jih imava doma.«

»Kaj kompliciraš, vzemi žvečilne.«

»Saj jih ne potrebujeva.«

»Dobro, jih bom pa sam vzel, če ti je škoda teh par centov,« se Aleksander postavi v vrsto za Roka.

»Evro in pol stanejo. In sploh ne gre za denar, samo ne vem, kaj si zdaj tako navalil s temi žvečilnimi …«

 

Njun prepir prekine glasno kričanje dveh moških z maskirnima kapama, ki prihrumita skozi vrata. Eden od njiju maha s pištolo, drugi drži v rokah prazno črno torbo.

»Vsi na tla! To je rop! Ti za blagajno, daj denar! Takoj in brez neumnosti, če ne, streljam. Drugi pa vsi na tla in roke na glavo! Na tla, sem rekel!«

 

Aleksander se brez razmišljanja spusti na obe koleni in nato še naprej, dokler se z obrazom ne dotakne hladnih in umazanih talnih ploščic, ki smrdijo po čistilu za stranišča. Oglata škatlica v žepu ga boleče tišči, a se ne upa premakniti v bolj udoben položaj. Ko previdno poškili na stran, lahko vidi čevlje z obrabljenimi gumijastimi podplati in z blatom poškropljen spodnji rob svetlo modrih kavbojk enega od roparjev.

»Ne glej me! Pizda, ne glej me, sem rekel! Pa roke daj tako, da jih vidim!«

Aleksander hitro obrne glavo na drugo stran in išče Rokov pogled, a ga ne najde, saj ima ta zaprte oči.

»Ne premikaj se! Če se kdo samo dotakne mobitela, dobi šus v glavo, jasno?! Dajmo, stari, malo bolj hitro, daj denar v torbo! Ne, kovancev ne, a si butast al´ kaj ?!««

 

Rok tišči veke močno skupaj in se poskuša čim bolj prilepiti ob mrzla tla. Trudi se biti pri miru, a čuti, da mu celo telo nenadzorovano podrhtava. Že prej, takoj na začetku, ko se je moški s pištolo prvič zadrl, mu je v hlače ušlo nekaj kapljic – nikoli si ni predstavljal, da se lahko čisto zares pomočiš od strahu, zmeraj je mislil, da se tako samo reče. Če bi si upal, bi odprl oči in pogledal, kaj je s Aleksom. Če bi si upal, bi mu zašepetal, naj se za božjo voljo ne premika in ne gleda ne levo in ne desno.

 

»Ostanite na tleh! Vsi ostanite na tleh in štejte do sto!« še zadnjič zakriči moški s pištolo, nato se sliši hiter topot korakov in trušč, ko roparja med begom prevrneta eno od stojal s prigrizki.

Ljudje na bencinski črpalki so preveč zmedeni, da bi znali šteti, zato se že po nekaj trenutkih tišine začnejo previdno ozirati okoli sebe. Nekateri že držijo telefone v rokah ter kličejo svoje bližnje ali policijo.

»Dobro je, šla sta,« razglasi prodajalec in zdi se, kakor da bi šele s temi besedami rop tudi uradno zaključil.

 

Aleksander počasi vstane, si z dlanmi iztepe umazanijo s hlač in skrivaj zatlači škatlico s prstanom globlje v žep. »Življenje je tako krhko in kratko …« se mu skotali čez jezik prva polovica misli, ki je skupna.

 

… prekratko, da bi se človek prepiral ali šel celo narazen zaradi nepomembnih malenkosti, ga sam pri sebi dopolni Rok.

 

… prekratko, da bi ga zapravljal z napačnim človekom, si prizna Aleksander in skrije škatlico s prstanom še globlje v žep. Treba bo čim prej najti pravi trenutek in mu to nekako povedati.