Živa Mijatović: Prvi dan. Prva ura. Prva zagata.

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Živa Mijatović. Del kolektiva je dobro leto dni in je kot organizatorka stikov z javnostmi zadolžena za promocijo dogodkov in bleščečo podobo MKC Maribor v javnosti. Je tista, ki poskrbi, da so z dogajanjem seznanjeni mediji, da je spletna stran aktualna in je podpisana pod večino objav na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in TikTok. Je tudi tista, ki v petek pošlje novičnik MKC Maribor na več sto naslovov.

Prvi delovni dan

Kolektivu MKC Maribor sem se pridružila 1. septembra 2022, kar pomeni, da sem med novejšimi člani. A to ni ovira, da se mi v dobrem letu dni ne bi nabralo kar nekaj zanimivih pripetljajev. Začnem lahko že kar s tisto anekdoto, ki se mi je zgodila na prvi delovni dan, v prvi uri na novem delovnem mestu. Da, prav ste prebrali. Prvi dan, prva ura, prva zagata.

Ko sem tudi uradno prvič vstopila v svojo pisarno na tisti prvi septembrski četrtek, je bil del zaposlenih še na dopustu, del pa že intenzivno vpet v načrtovanje jesenskih dogodkov in izvajanje projektov. Potem, ko sem spoznala nekaj sodelavk, ki jih še nisem srečala med svojim avgustovskim uvajanjem na novo delovno mesto, sem z malo treme, a polna zagona sedla za računalnik. Naj se moje novo poglavje začne.

Vklopim računalnik. Zahteva geslo. Pogledam po mizi in si oddahnem. Pričakal me je majhen listek z zapleteno besedo, ki bi lahko bila geslo. Vtipkam. Napačno. Poskusim še enkrat. Ne prime. Ne spusti me v računalnik. Pogledam po mizi, če je ta listek morda samo kak papirček, ki po pomoti ni romal v koš za smeti, moje geslo pa se skriva nekje drugje. Nikjer nič, moj predhodnik je vzorno pospravil za seboj. Vklopim vpogled v geslo, tako da se to, ko ga vnesem, izpiše z besedo in ne s pikami, ki ga običajno skrivajo. Morda se pa vsakič kje zatipkam. Ne, zapisana beseda je enaka tisti na listku, ki je zdaj v mojih vse bolj potnih rokah že precej zmečkan.

Kaj pa zdaj? Moje delovne obveznosti so med drugim upravljanje s spletno stranjo in skrb za njeno zaledje, uresničevanje strategije za odnose z javnostmi, upravljanje z družbenimi omrežji ter ohranjanje in izboljševanje statistike, ki se skriva v njihovem ozadju.

Same naloge, pri katerih je računalnik nepogrešljiv in računalniško zananje samoumevno. Jaz pa te naprave niti vklopiti ne znam.

Razmišljam, kaj naj storim. Ne morem do sodelavke in je prositi, če mi pomaga vklopiti računalnik.

To res ne more biti prvi vtis, ki bi si ga želela narediti kot nova PR-ovka.

Vzamem telefon, da bi prebrala elektronsko pošto. Morda me tam čakajo kakšna navodila, nenazadnje smo se o formalnostih, ki jih je bilo treba urediti pred 1. septembrom, dogovarjali tudi z e-maili. Vtipkam geslo za dostop do svoje elektronske pošte. Geslo je napačno. Pa dobro, si mislim, kaj je zdaj to.

Potem se spomnim, da sem med posodabljanjem gesel vanj nedolgo nazaj vrinila še eno veliko tiskano črko. Čisto tako, za večjo varnost. In me prešine. Morda pa je tudi katera črka na listku z mojim službenim geslom velika tiskana, ampak to zelo dobro skriva. Izberem tisto, ki se mi zdi najbolj verjetna. Zadetek v polno! Geslo je pravilno.

Moj prvi delovni dan se lahko zdaj čisto zares začne. Dela se lotim z zadovoljstvom, da mi je uspelo zagato rešiti, brez da bi zanjo izvedel kdo od mojih sodelavcev. Vse do danes, ko so najbrž prebrali to anekdoto.

Sonja Gregorn: Dejan ali Tadej?

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Sonja Gregorn. Njen uradni naziv je koordinatorka in organizatorka kulturnih programov. Kot gonilno silo Galerije Media Nox, kjer priložnosti dobivajo predvsem mladi umetniki in bodoči kuratorji, jo boste dobršen del delovnika lahko srečali v galerijskih prostorih na Židovskem trgu, oktobra pa na katerem od prizorišč Mednarodnega festivala računalniške umetnosti - MFRU, katerega producentka je.

Nesporazum

Foto: Boštjan Lah

V Galerijo Media Nox je več let na odprtja razstav prihajal vedno lepo urejen mlad gospodič, ljubitelj umetnosti in klepeta. Recimo, da mu je bilo ime Dejan. Nato smo nekega dne, v mrzlem novembru, imeli v centru Maribora odprtje Mednarodnega festivala računalniške umetnosti - MFRU, ki bo letos oktobra potekal že 29. zapored.

Po otvoritvi se pogovarjam s takratno direktorico MKC Maribor Nino, ko v bližini zagledam Dejana. Grem k njemu, ga veselo pozdravim, začudena, da ga zanima tudi računalniška umetnost.

Bil je precej presenečen, ko me je zagledal.

Oblečen je bil zelo sproščeno in videti je bil drugačen, kot bi spremenil pričesko, si pustil brke ali kaj podobnega …

Ob mojem vztrajnem miselnem premlevanju, kaj za vraga je na njem drugače, sva se prijetno pogovarjala. Čez čas pa se ozrem in za seboj zagledam »ta pravega« Dejana, kot vedno urejenega kot iz škatlice, ki se mi reži in reče: ‘‘Vidim, da si že spoznala mojega dvojčka Tadeja.’’

Najprej šok, nato smeh. S Tadejem sva se prvič srečala in ker je bil očitno vajen takšnih situacij, se je takoj izvrstno znašel

Petra Kolmančič: Trnki, serpentine in intelektualne kurbe

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Petra Kolmančič. Je avtorica pesniških zbirk in poezije, prevedene v številne tuje jezike, prejemnica Veronikine nagrade za najboljšo zbirko leta za pesniško zbirko P(l)ast za p(l)astjo ter Glazerjeve listine za posebne dosežke na področju literature, na MKC Maribor pa koordinatorka in organizatorka kulturnih programov. Je prvo ime literarnega programa MKC Črka in festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru, vsako leto na mariborske ulice pripelje tudi poezijo, ko izbrana plakatna mesta za nekaj časa zamenja umetnost.

TRI ANEKDOTE

Trnki, serpentine in intelektualne kurbe

Trnki

Pisalo se je leto 2012, Maribor je bil Evropska prestolnica kulture in bila sem producentka festivala Performa, ki ga je med leti 2000 in 2019 izvajal MKC Maribor in je občinstvo nagovarjal skozi prizmo svežih, morda za mnoge šokantnih sodobnih multimedijskih in scenskih prijemov in form. 

Rdeča nit Performe tisto leto so bili performansi na področju literature. V Udarniku, ki je bil tiste čase živahno urbano umetniško prizorišče, smo pripravili premiero interaktivno zasnovanega multimedijskega performansa pesnika Jana Šmarčana in intermedijskega umetnika IAL-irrigatorja :( vs. ): b.a.N.g.–a. Umetnik, ki ustvarja pod psevdonimom IAL-irrigator : (vs.) :b.a.N.g, slovi po svojem ekstravagantnem imidžu. Na premiero v Udarnik je prišel oblečen v rjav krznen plašč in v črno srajco z belim duhovniškim kolarjem v srajčnem ovratniku, črnih sončnih očal si ni snel niti ponoči, v ušesnih mečicah pa je kot uhane nosil trojne ribiške trnke iz niklja za lov na ribe roparice.

Foto: Levo pesnik Jan Šmarčan, v ozadju IAL-irrigator : (vs.) :b.a.N.g, desno Lučka Zorko.

Po premieri je bilo – kot se to pač spodobi – veliko čestitk, nazdravljanja in seveda objemov. Na zabavi po premieri na Poštni ulici je bila tudi pesnica Lučka Zorko Titan. Izrazila je čestitke najprej pesniškemu kolegu Šmarčanu in nato IAL-irrigatorju :( vs. ): b.a.N.g.–u. In zgodilo se je neizogibno.

Ko je navdušeno objela intermedijskega umetnika, se ji je njegovo nekonvencionalno modno okrasje – kavelj trnka z ostjo za lov na ribe roparice – boleče zapičilo v desni rob spodnje ustnice in za hip sta pesnica in intermedijski umetnik obstala v tej neprostovoljni navezi, iz katere so prisotni IAL-irrigatorja :( vs. ): b.a.N.g.–a kmalu osvobodili, saj je bilo nesrečno bižuterijo na srečo mogoče zlahka sneti iz njegove ušesne mečice. Ne pa tudi iz spodnje ustnice pesnice Lučke Zorko Titan!

Potem, ko so njeno ustnico prisotni pesniki in ostali angažirani obiskovalci Poštne ulice z željo, da bi ji pomagali, še dodatno razmesarili, je padla odločitev, da bo treba na urgenco. Tako se je pesnica Lučka Zorko Titan ob dveh ponoči znašla na urgentnem oddelku UKC Maribor z ostjo trojnega ribiškega trnka zabodeno v spodnji ustnici! Uslužbenec, ki jo se sprejel in pregledal, se je sicer pošalil, da takšnega ulova v UKC še niso obravnavali in da anestezija zaradi visoke vrednosti promilov v njeni krvi sploh ne bo potrebna, a jo je pred posegom s skalpelom vendarle dobila – dobila pa je tudi cepivo proti tetanusu, dva šiva, ki na srečo nista pustila trajnih brazgotin ter že takoj naslednjega dne novo začasno ime na facebookovem profilu – nekaj tednov se je imenovala Ribica Zorko Titan. Še zdaj se, ko jo kje srečam, včasih zmotim in jo namesto Lučka pokličem Ribica.

---

Serpentine

Druga anekdota je povezana z izvedbo Male šole literature na Pohorju. Malo šolo literature smo v Hudem kotu na Ribniški koči prvič izvedli leta 2009 ob dvajseti obletnici literarnega programa MKC Črka in jo zaradi navdušenih sodelujočih nato izvajali vsako poletje do leta 2013.

Prva leta smo na Ribniško kočo, ki leži na višini 1507 metrov v glavnem pohorskem grebenu na razgledni planoti tik pod Malim Črnim vrhom, potovali z organiziranim avtobusnim prevozom. Do koče vodi ozka in ovinkasta lokalna gozdna cesta iz Ribnice na Pohorju do parkirišča pri koči, zato nam je Marprom za voznike avtobusov taktično dodelil domačine, vajene zahtevnih in pogosto slabo vzdrževanih državnih gozdnih cest, ki so prepredene čez predalpsko hribovje severovzhodne Slovenije. A ne vem, kaj se je zgodilo tistega leta! Šofer, ki je prišel po nas v Hudi kot po zaključku programa literarnih delavnic, je bil starejši možak obilnejše postave. Bil je izjemno vroč in soparen julijski dan leta 2011, zato se mi ni zdelo čudno, da je možak popolnoma prepoten, bil pa je videti tudi rahlo živčen, morda celo nejevoljen in precej zdelan. Nekako tako kot udeleženci naše delavnice, vročina, sopara in sinočnji zaključni žur v spodnjem prostoru koče so pač naredili svoje (na žuru je – med drugim – eden od mentorjev delavnic, vodja skupine The Stroj, Primož Oberžan, nepričakovano izvedel solo koncertni performans s svetlobno-zvočnimi učinki na velikem prostostoječem hladilniku z zamrzovalnikom v kletnem prostoru Ribniške koče).

 Foto: Ribniška koča, Mala šola literature, hladilnik in Primož Oberžan

Skratka, precej utrujeni smo se zbasali v avtobus in na začetku vožnje skrbno obujali spomine ali krpali spominske luknje na sinočnje divje dogajanje (zaradi katerega smo v prihodnjih letih pri oskrbnikih koče postali nezaželeni gosti). In tako vse do tiste prve serpentine na že omenjenem odseku Ribnica-Ribniška koča slabo vzdrževane in zahtevne pohorske ceste RT-931. Nenadoma je voznik silovito zavrl, da so zavore zaškripale še bolj dramatično kot so sinoči pod Primoževo taktirko škripali tečaji vrat Gorenjevega prostostoječega hladilnika.

Pomoč rabim, je vzkliknil vidno vznemirjen šofer. Naj kdo od pubecof hitro prie sem! Bili smo zgroženi. Nejeverno smo se spogledovali. Nastala je zagrobna tišina, zavladal je mrtvaški hlad. Pod nami je bilo strmo, skoraj prepadno gozdno območje, po katerem so bila razmetana podrta ali izruvana debla mogočnih dreves. Našemu šoferju je ostra vijuga ovinka očitno delala hude preglavice, bil je ves zaripel, jasno je bilo videti, kako se mu je povsem premočena srajca zalepila na telo kot druga koža.

Dva pubeca, če se ne motim, sta to bila pesnik in prevajalec Marko Bunderla ter naš tehnik Alen Verbanič, sta pohitela do šoferja, ki – kot je bilo videti – v teh ekstremnih okoliščinah ni zmogel hkrati upravljati z volanom, pritiskati na zavoro in upravljati s prestavno ročico. Avtobus bo moral dati vzvratno in ga premakniti nazaj, če bo hotel zvoziti zavoj. Potem sta Alen in šofer s skupnimi močmi obračala volan avtobusa, Marko pa je po šoferjevih navodilih prestavljal ročico, ki jo je zaradi pritiska ves čas metalo iz prestave. Premaknili smo se meter in pol nazaj, pa pol metra naprej, pa spet meter in pol nazaj in pol metra naprej, dokler končno nismo zvozili zagamanega ovinka. Vse do Maribora je v avtobusu vladala popolna tišina, pred vsakim ovinkom smo zajeli zrak in ga v strahu zadrževali.

Ker sem izjemno odgovorna organizatorka in koordinatorka kulturnih dogodkov s posluhom za telesno in duhovno dobrobit udeležencev smo se v prihodnjih letih na Malo šolo literature v Hudi kot na Ribniško Pohorju vozili izključno z osebnimi avtomobili. Veseli me, da je – kot slišim – prva etapa investicijskega projekta modernizacije ceste RT-931, odsek Ribnica-Ribniška koča od km 0,140 do km 9,710, vključno z izgradnjo pločnikov s cestno razsvetljavo v Ribnici in ureditvijo prometne varnosti v zaključni fazi. A kljub temu misel na vožnjo z avtobusom na tej cesti v meni še vedno zbuja grozo in strah.

---

Intelektualne kurbe

To je kratka zgodba o tem, kako sem spomladi in poleti 2012 v vlogi madame izjemno uspešno upravljala bordel na Poštni ulici!

V sklopu festivala Performa smo 25. maja 2012 na Poštni ulici v Mariboru slavnostno odprli mariborsko četrt rdečih luči. Na novo mestno znamenitost smo opozorili s turističnimi tablami po mestu in na mestnih vpadnicah. Nekaj težav pri namestitvi tabel smo imeli le z Mercatorjem na Poštni ulici, kjer se nikakor nismo uspeli dogovoriti, da bi smrkce v njihovih izložbah za nekaj časa nadomestili plakati Intelektualnih kurb, izvirnega umetniškega projekta, ki ga je MKC Maribor produciral pod okriljem Evropske prestolnice kulture 2012.

Foto: IQ kurbe

Na Poštni ulici smo namestili tri umetniško predelane odslužene pohorske gondole, ki so jih likovne umetnice Miri Strnad, Polona Poklukar in Brigita Klajnšek spremenile v izvirne mini bordele – ti so med tednom funkcionirali kot ulična instalacija in pogosto je bilo opaziti mimoidoče, ki so kukali skozi šipe in si ogledovali notranjost. So pa gondole s svojo udobno notranjostjo izjemno privlačile tudi nemirnega duha ponočnjakov in razgrajačev, ki so se jim zdele odlični prostor za zadnje pivo ob petih zjutraj, zato so v začetku – dokler nismo najeli varnostnikov – utrpele kar nekaj vlomov in škode.

S postavitvijo intelektualnih bordelov je bila ustvarjena baza za izpeljavo urbanega performansa Intelektualne kurbe. Osnovno zamisel Intelektualnih kurb mi je leta 2010 predstavil Zoran Srdić Janežič, ob Jani Putrle Srdić soavtor projekta. Mlade intelektualke naj bi v vlogi intelektualnih kurb strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate, seveda za ustrezno plačilo. Ideja me je zelo pritegnila, saj ima poleg umetniških tudi močne socialne, moralne in družbeno-kritične dimenzije: opozoriti na podcenjeno in podplačano ter vse pogosteje stigmatizirano in negativno vrednoteno intelektualno delo.

Ko sem se kot producentka začela ukvarjali z realizacijo zamisli, mi je ob težavah s pridobitvijo dovoljenj za ustrezno lokacijo največ skrbi povzročalo vprašanje, kako prepričati zadostno število intelektualk oz. intelektualcev, da bi sodelovali pri tej drzni in ironični umetniški akciji – s sredstvi, ki so bila na razpolago, smo naredili načrt za izvedbo performansa ob petkih in sobotah do konca junija, kar je predvidevalo zapolnitev 60 terminov v treh bordelih!

Ampak moje skrbi so se kmalu izkazale za neupravičene, vloga madame mi je, kot kaže, bila pisana na kožo – večina tistih, ki sem jih nagovorila, je brez zadržkov privolila v sodelovanje, in pisatelj Gregor Lozar, ki je opravljal delo zvodnika, je s svojo pojavo s črno sprehajalno palico s srebrno lobanjo na vrhu v hipu postal glavna faca Poštne.

Performans je takoj doživel izjemno medijsko podporo, o njem so poročali tudi številni tuji mediji, saj je v bordele vstopilo res lepo število tujih novinarjev pod krinko (ki so brez izjeme in brez izgovarjanja na akreditacije vsi po vrsti plačali zahtevano ceno petnajstminutne, polurne ali urne postavke storitve) in ko so nas zadovoljni producenti Evropske prestolnice kulture nagovorili tudi na podaljšek v juliju in avgustu, je projekt bil že tako razvpit, da so se nastopajoči začeli samoiniciativno priglašati k sodelovanju in kot madame sem se znebila skrbi novačenja novih intelektualnih kurb ter se ukvarjala le še z usklajevanjem dela in terminov. Še zdaj komaj verjamem, da je vse potekalo tako gladko – ker, priznajmo si, veliko samozavesti in poguma, pa tudi samoironije, smisla za humor in cinizma je potrebnega, da v vlogi intelektualne kurbe sedeš v bordel na zelo živahni in obljudeni Poštni ulici, ob tem pa ne veš, kaj sploh potencialne stranke pričakujejo od tebe in ali jih boš uspel/-a zadovoljiti na tem – kot je v svoji refleksiji zapisala prevajalka in vodja festivala Pranger ter ena od nastopajočih Urška Potočnik Černe – intelektualnem slepem zmenku.

Skratka, ob tistih resnično zabavnih in polnokrvnih petkih in sobotah spomladi in poleti leta 2012 sem si kot madame in vodja bordela na Poštni ulici nabrala neprecenljive izkušnje, predvsem pa zabavne spomine, ki me dobrih deset let kasneje še vedno spravljajo v smeh in dobro razpoloženje!

Maja Stoporko: Ne sodi knjige po platnici

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Maja Stoporko. Njena pisarna je nad pisarnami večine zaposlenih na MKC Maribor. Najpogosteje jo boste namreč srečali na recepciji Hostla Pekarna v drugem nadstropju upravne stavbe. Je prvo ime ekipe HOP, dolgoletna receptorka in od leta 2022 vodja Hostla Pekarna. Če želite prijetno prenočišče v Mariboru, najem sodobno opremljene predavalnice ali dogodek v živahno opremljeni jedilnici hostla, je Maja pravi naslov. Kot tudi za zabavne anekdote, povezane z gosti. Tokrat razkriva svojo prvo, ki se ji je vtisnila v spomin.

Ko sem pred enajstimi leti potrkala na vrata sejne sobe MKC Maribor, kjer so potekali razgovori za javna dela, si niti v sanjah nisem mislila, da bom dobila službo v svojem poklicu. Kaj šele, da bom delo receptorke v mladinskem hotelu z veseljem opravljala tako dolgo.

Boštjan Lah

Verjamem, da ima vsak na delavnem mestu kar nekaj anekdot, ki ostanejo v spominu za celo življenje. No, ko pa delaš z ljudmi (z gosti), je teh veliko več, ogromno več. Lepih in prijetnih, pa tudi nekaj tistih, ki so za pozabo.

Nikoli, ampak resnično nikoli, ne bom pozabila prihoda prve skupine, ki sem jo morala sprejeti.

Še zelo frišna na tem delovnem mestu, priznam, da me je malo skrbelo. Kako pri milem bogu naj čimprej prijavim toliko ljudi, da ne bodo na recepciji nezadovoljno predolgo čakali? Da ne bo pomote … nismo še imeli skenerja dokumentov kot danes. Vse podatke smo vnašali na roke … Belgijci … Van de … nekaj.

In pridejo … približno 25 njih. Po stopnicah. Eden za drugim. En večji od drugega in en močnejši od drugega. Usnjene jakne z našitki »FREE RIDERS«. Glasno se pogovarjajo v svojem, meni neznanem jeziku. Mislim, da sem za sekundo ali dve otrpnila potem pa pomislila: »Resno? Prav to? Glih jaz? Prav k meni?«

Po dveh sekundah sem jih s tresočim glasom pozdravila v angleščini, jih prosila za dokumente in prijazno opomnila, da bo vnašanje podatkov trajalo nekaj časa za kar se globoko opravičujem. »No problem« je bil odgovor s kar smešnim naglasom. Vzeli so svoje potovalke in se kot otroci lepo tiho posedli v jedilnico hostla in čakali … in čakali. Zelo potrpežljivo. Ko sem vse naredila sem jim razdelila ključe in osebne dokumente. Pri nas so bivali 2 noči. Najboljši gosti v vsej moji zgodovini dela v Hostlu Pekarna. Podarili so mi tudi belgijsko čokolado. Verjetno so opazili, da sem ostala čisto brez energije in da mi bo čokolada dobro dela.

Ne sodi knjige po platnici in ne ustraši se nobenega izziva, ki je pred teboj. Ti »veliki medvedki z mehko dušo« so prišli tudi naslednje leto in naslednje leto in leto za tem. Zelo prijazni in prijetni.  Vsako leto pridejo in vsako leto se sladkam s to njihovo vrhunsko čokolado. Ampak zdaj je več ne dobivam za povrnitev energije ampak zaradi prijaznosti in pa mogoče tudi zaradi hitrosti pri njihovih prijavah. Čeprav za to, je pa dandanes bolj zaslužen skener dokumentov.

Ze zijn geweldig!

Eva Nađ: Nemogoče je mogoče

Tokrat zakulisje odstira Eva Nađ, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov, ki na MKC Maribor skrbi za koordinacijo s platformo konS in njenimi partnerji ter organizacijo vsebin in aktivnosti, vezanih na omenjeni projekt.

Veliko je prigod, ob katerih se nasmehnem, ko pomislim nanje. Ko se v ekipi dobro počutiš in se počutiš varnega izraziti svoje mišljenje o strokovnih, kadrovskih, programskih, družbenih, aktualnih stvareh, veš, da si v zdravem okolju med dobrimi sodelavci. Veliko je sproščenih trenutkov: od skupinskega pustovanja, peke palačink za rojstni dan, vodenje delavnice izdelave naravnih balzamov za ustnice, priprave kvizov, skupinskih fotografiranj ali sodelovanj pri pripravi videev ob posebnih priložnostih, delavnic za zdravje na delu … Najbolj pa me veseli sprejetost in posluh do idej.

Tako je kolektiv MKC Maribor v letu, ko so se koronski ukrepi zrahljali, imel strokovno ekskurzijo v Prekmurje, v  kraje, od koder prihajam.

Da je bil predlog sprejet, me je zelo veselilo, a hkrati pomenilo izziv, saj sem želela, da je program dovolj bogat, a ne prenatrpan – Prekmurje je res »tam skrajno ob robu«. Mislila sem si, če sodelavci že pridejo k nam, naj bo to en super izlet.

Foto: Boštjan Lah

Obiskali smo MIKK Murska Sobota, se ustavili v Bogojini v Plečnikovi cerkvi, Kodili v Markišavcih, v Dobrovniku pri Bukovniškem jezeru ter si v Lendavi ogledali zbirko Galerije-Muzeja Lendava ter izlet zaključili s kosilom.

A vrnimo se za trenutek k Bukovniškemu jezeru. Ko človek sliši zanj, pomisli na jezero, vodo, v kateri najverjetneje plavajo ribe, žabe polagajo svoj mrest, šaš raste na obrežju, jezero objema urejena sprehajalna pot, pa na neokrnjeno naravo … saj je večina tega bilo res, le jezero je imelo takrat posebno stanje – bilo je namreč suho. Ni ga bilo! Tisto leto so namreč obnavljali nasip, ki je puščal. Med drugim tudi zaradi krtov, vsaj tako pravijo. Ponudila se nam je edinstvena priložnost stopiti na dno jezera, kjer so bile vidne lupine školjk, pojavljale so se prve razpoke v presušenem mulju. Prav ta izkušnja je bila res izvrstna.

In cunja je na dnu morja ostala suha.

Bili smo ob pravem času na pravem mestu, lahko bi glede na takratno situacijo lahko rekli, da nam je uspelo nemogoče spraviti v mogoče.

Sonja Gregorn: Intervju z novinarkama pod krinko

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Sonja Gregorn. Njen uradni naziv je koordinatorka in organizatorka kulturnih programov. Kot gonilno silo Galerije Media Nox, kjer priložnosti dobivajo predvsem mladi umetniki in bodoči kuratorji, jo boste dobršen del delovnika lahko srečali v galerijskih prostorih na Židovskem trgu, oktobra pa na katerem od prizorišč Mednarodnega festivala računalniške umetnosti, katerega producentka je.

Pisalo se je leto 2010 in delala sem v pisarni na Ljubljanski ulici, kjer je imel MKC Maribor začasne prostore. Nekega dne zaslišim trkanje po vratih. V pisarno vstopita dve mladi dekleti. V angleščini me vprašata, ali sta našli MKC Maribor ter povesta, da sta iz Poljske in ju zanima Maribor kot Evropska prestolnica kulture (EPK) leta 2012.

Bila sem nemalo presenečena,  da se nekdo zanima za EPK že dve leti pred pričetkom ter da sta me našli dve tujki, saj so bile naše začasne pisarne na Ljubljanski ulici v ogromni stari meščanski stavbi precej skrite.

Foto: Boštjan Lah

Projekte EPK sem dobro poznala, saj smo se s tem veliko ukvarjali. Povedala sem jima, da je občina objavila razpis za EPK projekte, kamor smo jih osem prijavili, ter da so bili vsi odobreni. Na kratko sem jima predstavila vse projekte in odgovarjala na njuna vprašanja.

Ob tem pa sem se še vedno ves čas čudila, zakaj bi prišli dve osebi iz Poljske že dve leti pred izvedbo EPKaja in zakaj ju vse tako natančno zanima.

Videti sta bili zadovoljni s podatki, ki sta jih dobili, zato smo se čez čas poslovile.

Čez dva dni pa sem doživela hud šok, saj sem med listanjem časnika Večer zagledala dvostransko fotografijo obeh deklet in zgrožena prebrala, da sta Slovenki, novinarki časnika Večer pod krinko, ki sta hodili po mariborskih institucijah ter delali raziskavo o pripravah na EPK.

Počutila sem se grozno, izkoriščeno, prevarano, nalagano….bila sem res besna nanju! Ko sem se umirala sem članek prebrala in videla, da sta pisali pozitivno le o »gospe« iz MKC Maribor, da sem poznala EPK in projekte, da sem bila z vsem seznanjena ter da sem uspešno odgovorila na njuna vprašanja.

Kmalu je prišla do mene direktorica Nina in vesela dejala: ‘‘Sonja, samo vi ste se izvrstno odrezali.’’

Ostali direktorji so se namreč želeli pritožiti, naša direktorica pa je dejala, da pri nas ni te potrebe, saj se je Sonja res lepo znašla.

Marja Guček: Rekorderka v petju pesmi Vse najboljše

Raznolik kolektiv javnega zavoda MKC Maribor pripravlja pester program, nič manj pestre pa niso prigode, ki se nam ob tem pripetijo: bodisi med pripravami na katerega od naših tradicionalnih festivalov bodisi na kakšnem od številnih dogodkov, na izmenjavi, pred prižganim diktafonom novinarja, na izobraževanju ali pa na običajen delovni dan. Ker v letu 2023 MKC Maribor piha 30 svečk, smo se odločili, da se ob jubileju ozremo na spomine, ki nas vežejo na MKC Maribor in z vami delimo nekaj tistih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Prva bo zakulisje odstrla naša direktorica Marja Guček. Kateri spomin ji nariše nasmeh na obraz? Vabljeni k branju.

Glede nato, da sem večji del delovnih let na MKC Maribor preživela kot mladinska delavka, moj spomin oziroma nekaj, kar mi nariše nasmeh na obraz, sega v leto 2013, ko smo izvajali projekt Med platnicami se skriva zgodba. Projekt je predstavljal prvo mladinsko izmenjavo, ki jo je MKC Maribor izvedel, v njej pa je aktivno sodelovalo med 20 in 25 mladih iz Slovenije in Romunije.

Foto: Mitja Lorenčič

Večino obrokov smo si kuhali sami v Hostlu Pekarna in se ob tem skupaj učili, koliko testenin je potrebno skuhati za 25 lačnih oseb, ali koliko palačink je potrebnih za toliko lačnih oseb. Mladinski vodji iz slovenske ekipe sta za eno izmed večerji predlagali t. i. »crazy dinner (nora večerja)«. Takrat te metode še nisem poznala, tako da sem vprašala, kaj to pomeni, in nasmeh obeh je dal slutiti nekaj zabavnega. Do same večerja nisem izvedela podrobnosti, prav tako pa koncepta »nore večerje« niso poznali ostali udeleženci, tako da je bila prijetno presenečenje za večino.

Na tej večerji sem postala rekorderka v petju pesmi Vse najboljše.

Zakaj?

Vsak udeleženec pred večerjo namreč izžreba listek, na katerem ima napisano skrivno nalogo, ki jo nato opravlja čez celotno večerjo, naloge pa ne razkrije ostalim – gre pa za naloge, ki skupino še dodatno povežejo ter takšne ob katerih se vsi nasmejimo. 

Ta večer smo lahko izžrebali naloge kot so:

• vsakič, ko nekdo reče sir/cheese, nazdraviš eni osebi,

• vsakič, ko se konča nazdravljanje, na računalniku zamenjaš pesem,

• vsakič, ko se vrti slovenska pesem, udeležence prepričaš, da se preobujejo,

• vsakič, ko se konča slovenska pesem, stopiš na stol in zapoješ nekomu Vse najboljše,

• čez celotno večerjo moraš vsaj 5 minut sedeti na vsakem stolu …

In kdo je izžrebal listek o petju? Seveda jaz! Tako da pri tej večerji smo Vse najboljše zapeli udeležencem za pretekle in prihodnje rojstne dneve, zaradi veliko slovenskih pesmi pa na koncu tudi že zaposlenim v hostlu.