Nina Beja: SREČAnja v Hostlu Pekarna

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Nina Beja, receptorka v Hostlu Pekarna. Trenutno je najnovejša članica kolektiva MKC Maribor, a njen seznam anekdot ni kaj dosti krajši od seznama tistih z daljšim stažem v javnem zavodu. Je receptorka z bogatimi izkušnjami delovanja na področju mladinskega sektorja, zato ni presenečenje, da v Hostlu Pekarna sprejme številne znane obraze.

SREČA v srečanjih

Hostli imajo zame poseben čar. Predvsem zaradi popotnikov_ic, ki si mnogokrat želijo podeliti svoje zgodbe z ljudmi, s katerimi si delijo sobo za tisto noč ali jedilnico ob zajtrku.

Z mojim prihodom v Hostel Pekarna sem se veselila srečanj in zgodb obiskovalcev_k, ki bodo prespali pri nas. Kmalu sem spoznala, da je veliko gostov tudi iz Slovenije in sem pomislila, ali bo kdaj prišla oseba, s katero se poznava. In je prišla. In ne samo ena! In ne samo iz Slovenije.

Poleti je prišla gostja, s katero se nisva videli že od osnovnošolskih klopi in je bila prava sreča v najinem srečanju ob zgodbah iz najinega otroštva. Sreča je bila tudi takrat, ko je poklical za rezervacijo član glasbene skupine Koala Voice in mi ponudil karto za njihov koncert, ko sva ugotovila, da se poznava. Do konca koledarskega leta se je razvrstilo nekaj gostov, mojih znancev_k, ki niso vedeli, da jih bom ravno jaz pozdravila in sprejela na recepciji. Takšna srečanja na recepciji so mi še posebej v veselje.

Pred kratkim smo gostili mednarodno skupino, s katero je prišla tudi oseba, s katero sva se pred leti spoznali ravno tu, v Hostlu Pekarna. Nisva se videli že nekaj let in je bilo prijetno pokramljati in prejeti sladkarije iz Latvije. 

Zame največja sreča v srečanjih v Hostlu Pekarna pa je bila poleti, ko smo gostili meni zelo ljubo slovensko pisateljico. Ker imam ta privilegij, da mnogokrat vem že v naprej, kdo bo pri nas prespal, sem doma s knjižne police vzela eno izmed njenih knjig in se pripravila na srečanje. Po zajtrku sem jo ogovorila in ji povedala o mojem navdušenju nad njenim pisanjem, kar jo je razveselilo in v knjigo mi je napisala čudovito posvetilo. Sedaj ima knjiga posebno mesto na moji knjižni polici in čaka, da se ji pridruži še kakšna, podpisana s strani gosta_je Hostla Pekarna.

Le koga bom naslednjič po dolgem času sprejela in SREČAla na recepciji?

Lina Valant Sičanović: Pekarna je živela v vsej svoji luči

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Lina Valant Sičanović, strokovna delavka za pripravo kulturnih projektov, ki na MKC Maribor skrbi za koordinacijo s KC Pekarna, pripravlja razpise, za najmljaše obiskovalce našega zavoda pripravlja rojstnodnevne zabave in z organizacijo kuharskih počitniških delavnic poskrbi, da na naših hodnikih diši po dobri hrani. Nanjo se zaposleni obrnemo tudi, ko je direktorica odsotna, saj je njena namestnica.

OBLETNICA

Foto: Boštjan Lah

Najprijetnejši spomin na delo je soorganizacija velike obletnice Kulturnega centra (KC) Pekarna. Odvila se je leta 2018, in sicer 16. junija.

KC Pekarna je takrat zablestel v vsej svoji lepoti in ustvarjalnosti, odvila se je 24. obletnica!

Uporabniki smo s skupnimi močmi pripravili pester in bogat celodnevni program, namenjen vsem okusom in generacijam, ki je odseval raznolikost in ustvarjalnost številnih sodelujočih posameznikov, ekip in organizacij. Oživeli so tako zunanji kot notranji prostori, program je bil namenjen tako otrokom kot odraslim, bil je za vse. Odvijale so se  najrazličnejše vsebine - razstave, okrogle mize, delavnice, lutkovna predstava za otroke, kviz, filmske projekcije in seveda vrhunski nabor glasbenih vsebin. Vsi smo bili prisotni, vsak je nekaj prispeval, če ne program, pa svojo prisotnost. Pred večernim delom programa se je naš kolektiv zbral v parku pred upravno stavbo in si pripravil piknik. Vsi smo bili zelo zadovoljni, saj je vreme služilo, program je potekal kot po maslu, zabave ni manjkalo, predvsem pa je Pekarna živela v vsej svoji luči.

Eva Nađ: Nemogoče je mogoče

Tokrat zakulisje odstira Eva Nađ, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov, ki na MKC Maribor skrbi za koordinacijo s platformo konS in njenimi partnerji ter organizacijo vsebin in aktivnosti, vezanih na omenjeni projekt.

Veliko je prigod, ob katerih se nasmehnem, ko pomislim nanje. Ko se v ekipi dobro počutiš in se počutiš varnega izraziti svoje mišljenje o strokovnih, kadrovskih, programskih, družbenih, aktualnih stvareh, veš, da si v zdravem okolju med dobrimi sodelavci. Veliko je sproščenih trenutkov: od skupinskega pustovanja, peke palačink za rojstni dan, vodenje delavnice izdelave naravnih balzamov za ustnice, priprave kvizov, skupinskih fotografiranj ali sodelovanj pri pripravi videev ob posebnih priložnostih, delavnic za zdravje na delu … Najbolj pa me veseli sprejetost in posluh do idej.

Tako je kolektiv MKC Maribor v letu, ko so se koronski ukrepi zrahljali, imel strokovno ekskurzijo v Prekmurje, v  kraje, od koder prihajam.

Da je bil predlog sprejet, me je zelo veselilo, a hkrati pomenilo izziv, saj sem želela, da je program dovolj bogat, a ne prenatrpan – Prekmurje je res »tam skrajno ob robu«. Mislila sem si, če sodelavci že pridejo k nam, naj bo to en super izlet.

Foto: Boštjan Lah

Obiskali smo MIKK Murska Sobota, se ustavili v Bogojini v Plečnikovi cerkvi, Kodili v Markišavcih, v Dobrovniku pri Bukovniškem jezeru ter si v Lendavi ogledali zbirko Galerije-Muzeja Lendava ter izlet zaključili s kosilom.

A vrnimo se za trenutek k Bukovniškemu jezeru. Ko človek sliši zanj, pomisli na jezero, vodo, v kateri najverjetneje plavajo ribe, žabe polagajo svoj mrest, šaš raste na obrežju, jezero objema urejena sprehajalna pot, pa na neokrnjeno naravo … saj je večina tega bilo res, le jezero je imelo takrat posebno stanje – bilo je namreč suho. Ni ga bilo! Tisto leto so namreč obnavljali nasip, ki je puščal. Med drugim tudi zaradi krtov, vsaj tako pravijo. Ponudila se nam je edinstvena priložnost stopiti na dno jezera, kjer so bile vidne lupine školjk, pojavljale so se prve razpoke v presušenem mulju. Prav ta izkušnja je bila res izvrstna.

In cunja je na dnu morja ostala suha.

Bili smo ob pravem času na pravem mestu, lahko bi glede na takratno situacijo lahko rekli, da nam je uspelo nemogoče spraviti v mogoče.

Lina Valant Sičanović: Poraženci so skuhali kosilo

Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Lina Valant Sičanović, strokovna delavka za pripravo kulturnih projektov, ki na MKC Maribor skrbi za koordinacijo s KC Pekarna, pripravlja razpise, za najmljaše obiskovalce našega zavoda pripravlja rojstnodnevne zabave in z organizacijo kuharskih počitniških delavnic poskrbi, da na naših hodnikih diši po dobri hrani. Nanjo se zaposleni obrnemo tudi, ko je direktorica odsotna, saj je njena namestnica.

Ko sem premišljevala, kaj mi je najbolj ostalo v spominu oziroma česa se najbolj spomnim na MKC Maribor, sem se najprej spomnila na prijetna druženja. Najprej sem se spomnila na zabavo ob novem letu, na kateri je bil kolektiv razdeljen na tri skupine: mladina, kultura in HOP (Hostel Pekarna op.p.)

Smisel razdeljenosti na tri skupine je bil ta, da smo med sabo tekmovali in poraženci so morali v šestih mesecih skuhati kosilo za vse ostale zaposlene.

Določiti smo morali predstavnika skupine, slogan, igrali smo pictonary, pantomimo, tekmovanje v poznavanju pesmi, zadnji podvig izmed vseh navedenih pa je bilo bowlanje. In smo tekmovali … Menim, da smo se vsi zelo zabavali, predvsem pa smo se veliko smejali.

Marja Guček: Rekorderka v petju pesmi Vse najboljše

Raznolik kolektiv javnega zavoda MKC Maribor pripravlja pester program, nič manj pestre pa niso prigode, ki se nam ob tem pripetijo: bodisi med pripravami na katerega od naših tradicionalnih festivalov bodisi na kakšnem od številnih dogodkov, na izmenjavi, pred prižganim diktafonom novinarja, na izobraževanju ali pa na običajen delovni dan. Ker v letu 2023 MKC Maribor piha 30 svečk, smo se odločili, da se ob jubileju ozremo na spomine, ki nas vežejo na MKC Maribor in z vami delimo nekaj tistih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Prva bo zakulisje odstrla naša direktorica Marja Guček. Kateri spomin ji nariše nasmeh na obraz? Vabljeni k branju.

Glede nato, da sem večji del delovnih let na MKC Maribor preživela kot mladinska delavka, moj spomin oziroma nekaj, kar mi nariše nasmeh na obraz, sega v leto 2013, ko smo izvajali projekt Med platnicami se skriva zgodba. Projekt je predstavljal prvo mladinsko izmenjavo, ki jo je MKC Maribor izvedel, v njej pa je aktivno sodelovalo med 20 in 25 mladih iz Slovenije in Romunije.

Foto: Mitja Lorenčič

Večino obrokov smo si kuhali sami v Hostlu Pekarna in se ob tem skupaj učili, koliko testenin je potrebno skuhati za 25 lačnih oseb, ali koliko palačink je potrebnih za toliko lačnih oseb. Mladinski vodji iz slovenske ekipe sta za eno izmed večerji predlagali t. i. »crazy dinner (nora večerja)«. Takrat te metode še nisem poznala, tako da sem vprašala, kaj to pomeni, in nasmeh obeh je dal slutiti nekaj zabavnega. Do same večerja nisem izvedela podrobnosti, prav tako pa koncepta »nore večerje« niso poznali ostali udeleženci, tako da je bila prijetno presenečenje za večino.

Na tej večerji sem postala rekorderka v petju pesmi Vse najboljše.

Zakaj?

Vsak udeleženec pred večerjo namreč izžreba listek, na katerem ima napisano skrivno nalogo, ki jo nato opravlja čez celotno večerjo, naloge pa ne razkrije ostalim – gre pa za naloge, ki skupino še dodatno povežejo ter takšne ob katerih se vsi nasmejimo. 

Ta večer smo lahko izžrebali naloge kot so:

• vsakič, ko nekdo reče sir/cheese, nazdraviš eni osebi,

• vsakič, ko se konča nazdravljanje, na računalniku zamenjaš pesem,

• vsakič, ko se vrti slovenska pesem, udeležence prepričaš, da se preobujejo,

• vsakič, ko se konča slovenska pesem, stopiš na stol in zapoješ nekomu Vse najboljše,

• čez celotno večerjo moraš vsaj 5 minut sedeti na vsakem stolu …

In kdo je izžrebal listek o petju? Seveda jaz! Tako da pri tej večerji smo Vse najboljše zapeli udeležencem za pretekle in prihodnje rojstne dneve, zaradi veliko slovenskih pesmi pa na koncu tudi že zaposlenim v hostlu.