Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Živa Mijatović. Del kolektiva je dobro leto dni in je kot organizatorka stikov z javnostmi zadolžena za promocijo dogodkov in bleščečo podobo MKC Maribor v javnosti. Je tista, ki poskrbi, da so z dogajanjem seznanjeni mediji, da je spletna stran aktualna in je podpisana pod večino objav na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in TikTok. Je tudi tista, ki v petek pošlje novičnik MKC Maribor na več sto naslovov.

Prvi delovni dan

Kolektivu MKC Maribor sem se pridružila 1. septembra 2022, kar pomeni, da sem med novejšimi člani. A to ni ovira, da se mi v dobrem letu dni ne bi nabralo kar nekaj zanimivih pripetljajev. Začnem lahko že kar s tisto anekdoto, ki se mi je zgodila na prvi delovni dan, v prvi uri na novem delovnem mestu. Da, prav ste prebrali. Prvi dan, prva ura, prva zagata.

Ko sem tudi uradno prvič vstopila v svojo pisarno na tisti prvi septembrski četrtek, je bil del zaposlenih še na dopustu, del pa že intenzivno vpet v načrtovanje jesenskih dogodkov in izvajanje projektov. Potem, ko sem spoznala nekaj sodelavk, ki jih še nisem srečala med svojim avgustovskim uvajanjem na novo delovno mesto, sem z malo treme, a polna zagona sedla za računalnik. Naj se moje novo poglavje začne.

Vklopim računalnik. Zahteva geslo. Pogledam po mizi in si oddahnem. Pričakal me je majhen listek z zapleteno besedo, ki bi lahko bila geslo. Vtipkam. Napačno. Poskusim še enkrat. Ne prime. Ne spusti me v računalnik. Pogledam po mizi, če je ta listek morda samo kak papirček, ki po pomoti ni romal v koš za smeti, moje geslo pa se skriva nekje drugje. Nikjer nič, moj predhodnik je vzorno pospravil za seboj. Vklopim vpogled v geslo, tako da se to, ko ga vnesem, izpiše z besedo in ne s pikami, ki ga običajno skrivajo. Morda se pa vsakič kje zatipkam. Ne, zapisana beseda je enaka tisti na listku, ki je zdaj v mojih vse bolj potnih rokah že precej zmečkan.

Kaj pa zdaj? Moje delovne obveznosti so med drugim upravljanje s spletno stranjo in skrb za njeno zaledje, uresničevanje strategije za odnose z javnostmi, upravljanje z družbenimi omrežji ter ohranjanje in izboljševanje statistike, ki se skriva v njihovem ozadju.

Same naloge, pri katerih je računalnik nepogrešljiv in računalniško zananje samoumevno. Jaz pa te naprave niti vklopiti ne znam.

Razmišljam, kaj naj storim. Ne morem do sodelavke in je prositi, če mi pomaga vklopiti računalnik.

To res ne more biti prvi vtis, ki bi si ga želela narediti kot nova PR-ovka.

Vzamem telefon, da bi prebrala elektronsko pošto. Morda me tam čakajo kakšna navodila, nenazadnje smo se o formalnostih, ki jih je bilo treba urediti pred 1. septembrom, dogovarjali tudi z e-maili. Vtipkam geslo za dostop do svoje elektronske pošte. Geslo je napačno. Pa dobro, si mislim, kaj je zdaj to.

Potem se spomnim, da sem med posodabljanjem gesel vanj nedolgo nazaj vrinila še eno veliko tiskano črko. Čisto tako, za večjo varnost. In me prešine. Morda pa je tudi katera črka na listku z mojim službenim geslom velika tiskana, ampak to zelo dobro skriva. Izberem tisto, ki se mi zdi najbolj verjetna. Zadetek v polno! Geslo je pravilno.

Moj prvi delovni dan se lahko zdaj čisto zares začne. Dela se lotim z zadovoljstvom, da mi je uspelo zagato rešiti, brez da bi zanjo izvedel kdo od mojih sodelavcev. Vse do danes, ko so najbrž prebrali to anekdoto.