Tokrat zaveso v prigode zaposlenih odstira Petra Kolmančič. Je avtorica pesniških zbirk in poezije, prevedene v številne tuje jezike, prejemnica Veronikine nagrade za najboljšo zbirko leta za pesniško zbirko P(l)ast za p(l)astjo ter Glazerjeve listine za posebne dosežke na področju literature, na MKC Maribor pa koordinatorka in organizatorka kulturnih programov. Je prvo ime literarnega programa MKC Črka in festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru, vsako leto na mariborske ulice pripelje tudi poezijo, ko izbrana plakatna mesta za nekaj časa zamenja umetnost.
TRI ANEKDOTE
Trnki, serpentine in intelektualne kurbe
Trnki
Pisalo se je leto 2012, Maribor je bil Evropska prestolnica kulture in bila sem producentka festivala Performa, ki ga je med leti 2000 in 2019 izvajal MKC Maribor in je občinstvo nagovarjal skozi prizmo svežih, morda za mnoge šokantnih sodobnih multimedijskih in scenskih prijemov in form.
Rdeča nit Performe tisto leto so bili performansi na področju literature. V Udarniku, ki je bil tiste čase živahno urbano umetniško prizorišče, smo pripravili premiero interaktivno zasnovanega multimedijskega performansa pesnika Jana Šmarčana in intermedijskega umetnika IAL-irrigatorja :( vs. ): b.a.N.g.–a. Umetnik, ki ustvarja pod psevdonimom IAL-irrigator : (vs.) :b.a.N.g, slovi po svojem ekstravagantnem imidžu. Na premiero v Udarnik je prišel oblečen v rjav krznen plašč in v črno srajco z belim duhovniškim kolarjem v srajčnem ovratniku, črnih sončnih očal si ni snel niti ponoči, v ušesnih mečicah pa je kot uhane nosil trojne ribiške trnke iz niklja za lov na ribe roparice.
Foto: Levo pesnik Jan Šmarčan, v ozadju IAL-irrigator : (vs.) :b.a.N.g, desno Lučka Zorko.
Po premieri je bilo – kot se to pač spodobi – veliko čestitk, nazdravljanja in seveda objemov. Na zabavi po premieri na Poštni ulici je bila tudi pesnica Lučka Zorko Titan. Izrazila je čestitke najprej pesniškemu kolegu Šmarčanu in nato IAL-irrigatorju :( vs. ): b.a.N.g.–u. In zgodilo se je neizogibno.
Ko je navdušeno objela intermedijskega umetnika, se ji je njegovo nekonvencionalno modno okrasje – kavelj trnka z ostjo za lov na ribe roparice – boleče zapičilo v desni rob spodnje ustnice in za hip sta pesnica in intermedijski umetnik obstala v tej neprostovoljni navezi, iz katere so prisotni IAL-irrigatorja :( vs. ): b.a.N.g.–a kmalu osvobodili, saj je bilo nesrečno bižuterijo na srečo mogoče zlahka sneti iz njegove ušesne mečice. Ne pa tudi iz spodnje ustnice pesnice Lučke Zorko Titan!
Potem, ko so njeno ustnico prisotni pesniki in ostali angažirani obiskovalci Poštne ulice z željo, da bi ji pomagali, še dodatno razmesarili, je padla odločitev, da bo treba na urgenco. Tako se je pesnica Lučka Zorko Titan ob dveh ponoči znašla na urgentnem oddelku UKC Maribor z ostjo trojnega ribiškega trnka zabodeno v spodnji ustnici! Uslužbenec, ki jo se sprejel in pregledal, se je sicer pošalil, da takšnega ulova v UKC še niso obravnavali in da anestezija zaradi visoke vrednosti promilov v njeni krvi sploh ne bo potrebna, a jo je pred posegom s skalpelom vendarle dobila – dobila pa je tudi cepivo proti tetanusu, dva šiva, ki na srečo nista pustila trajnih brazgotin ter že takoj naslednjega dne novo začasno ime na facebookovem profilu – nekaj tednov se je imenovala Ribica Zorko Titan. Še zdaj se, ko jo kje srečam, včasih zmotim in jo namesto Lučka pokličem Ribica.
Serpentine
Druga anekdota je povezana z izvedbo Male šole literature na Pohorju. Malo šolo literature smo v Hudem kotu na Ribniški koči prvič izvedli leta 2009 ob dvajseti obletnici literarnega programa MKC Črka in jo zaradi navdušenih sodelujočih nato izvajali vsako poletje do leta 2013.
Prva leta smo na Ribniško kočo, ki leži na višini 1507 metrov v glavnem pohorskem grebenu na razgledni planoti tik pod Malim Črnim vrhom, potovali z organiziranim avtobusnim prevozom. Do koče vodi ozka in ovinkasta lokalna gozdna cesta iz Ribnice na Pohorju do parkirišča pri koči, zato nam je Marprom za voznike avtobusov taktično dodelil domačine, vajene zahtevnih in pogosto slabo vzdrževanih državnih gozdnih cest, ki so prepredene čez predalpsko hribovje severovzhodne Slovenije. A ne vem, kaj se je zgodilo tistega leta! Šofer, ki je prišel po nas v Hudi kot po zaključku programa literarnih delavnic, je bil starejši možak obilnejše postave. Bil je izjemno vroč in soparen julijski dan leta 2011, zato se mi ni zdelo čudno, da je možak popolnoma prepoten, bil pa je videti tudi rahlo živčen, morda celo nejevoljen in precej zdelan. Nekako tako kot udeleženci naše delavnice, vročina, sopara in sinočnji zaključni žur v spodnjem prostoru koče so pač naredili svoje (na žuru je – med drugim – eden od mentorjev delavnic, vodja skupine The Stroj, Primož Oberžan, nepričakovano izvedel solo koncertni performans s svetlobno-zvočnimi učinki na velikem prostostoječem hladilniku z zamrzovalnikom v kletnem prostoru Ribniške koče).
Foto: Ribniška koča, Mala šola literature, hladilnik in Primož Oberžan
Skratka, precej utrujeni smo se zbasali v avtobus in na začetku vožnje skrbno obujali spomine ali krpali spominske luknje na sinočnje divje dogajanje (zaradi katerega smo v prihodnjih letih pri oskrbnikih koče postali nezaželeni gosti). In tako vse do tiste prve serpentine na že omenjenem odseku Ribnica-Ribniška koča slabo vzdrževane in zahtevne pohorske ceste RT-931. Nenadoma je voznik silovito zavrl, da so zavore zaškripale še bolj dramatično kot so sinoči pod Primoževo taktirko škripali tečaji vrat Gorenjevega prostostoječega hladilnika.
Pomoč rabim, je vzkliknil vidno vznemirjen šofer. Naj kdo od pubecof hitro prie sem! Bili smo zgroženi. Nejeverno smo se spogledovali. Nastala je zagrobna tišina, zavladal je mrtvaški hlad. Pod nami je bilo strmo, skoraj prepadno gozdno območje, po katerem so bila razmetana podrta ali izruvana debla mogočnih dreves. Našemu šoferju je ostra vijuga ovinka očitno delala hude preglavice, bil je ves zaripel, jasno je bilo videti, kako se mu je povsem premočena srajca zalepila na telo kot druga koža.
Dva pubeca, če se ne motim, sta to bila pesnik in prevajalec Marko Bunderla ter naš tehnik Alen Verbanič, sta pohitela do šoferja, ki – kot je bilo videti – v teh ekstremnih okoliščinah ni zmogel hkrati upravljati z volanom, pritiskati na zavoro in upravljati s prestavno ročico. Avtobus bo moral dati vzvratno in ga premakniti nazaj, če bo hotel zvoziti zavoj. Potem sta Alen in šofer s skupnimi močmi obračala volan avtobusa, Marko pa je po šoferjevih navodilih prestavljal ročico, ki jo je zaradi pritiska ves čas metalo iz prestave. Premaknili smo se meter in pol nazaj, pa pol metra naprej, pa spet meter in pol nazaj in pol metra naprej, dokler končno nismo zvozili zagamanega ovinka. Vse do Maribora je v avtobusu vladala popolna tišina, pred vsakim ovinkom smo zajeli zrak in ga v strahu zadrževali.
Ker sem izjemno odgovorna organizatorka in koordinatorka kulturnih dogodkov s posluhom za telesno in duhovno dobrobit udeležencev smo se v prihodnjih letih na Malo šolo literature v Hudi kot na Ribniško Pohorju vozili izključno z osebnimi avtomobili. Veseli me, da je – kot slišim – prva etapa investicijskega projekta modernizacije ceste RT-931, odsek Ribnica-Ribniška koča od km 0,140 do km 9,710, vključno z izgradnjo pločnikov s cestno razsvetljavo v Ribnici in ureditvijo prometne varnosti v zaključni fazi. A kljub temu misel na vožnjo z avtobusom na tej cesti v meni še vedno zbuja grozo in strah.
Intelektualne kurbe
To je kratka zgodba o tem, kako sem spomladi in poleti 2012 v vlogi madame izjemno uspešno upravljala bordel na Poštni ulici!
V sklopu festivala Performa smo 25. maja 2012 na Poštni ulici v Mariboru slavnostno odprli mariborsko četrt rdečih luči. Na novo mestno znamenitost smo opozorili s turističnimi tablami po mestu in na mestnih vpadnicah. Nekaj težav pri namestitvi tabel smo imeli le z Mercatorjem na Poštni ulici, kjer se nikakor nismo uspeli dogovoriti, da bi smrkce v njihovih izložbah za nekaj časa nadomestili plakati Intelektualnih kurb, izvirnega umetniškega projekta, ki ga je MKC Maribor produciral pod okriljem Evropske prestolnice kulture 2012.
Foto: IQ kurbe
Na Poštni ulici smo namestili tri umetniško predelane odslužene pohorske gondole, ki so jih likovne umetnice Miri Strnad, Polona Poklukar in Brigita Klajnšek spremenile v izvirne mini bordele – ti so med tednom funkcionirali kot ulična instalacija in pogosto je bilo opaziti mimoidoče, ki so kukali skozi šipe in si ogledovali notranjost. So pa gondole s svojo udobno notranjostjo izjemno privlačile tudi nemirnega duha ponočnjakov in razgrajačev, ki so se jim zdele odlični prostor za zadnje pivo ob petih zjutraj, zato so v začetku – dokler nismo najeli varnostnikov – utrpele kar nekaj vlomov in škode.
S postavitvijo intelektualnih bordelov je bila ustvarjena baza za izpeljavo urbanega performansa Intelektualne kurbe. Osnovno zamisel Intelektualnih kurb mi je leta 2010 predstavil Zoran Srdić Janežič, ob Jani Putrle Srdić soavtor projekta. Mlade intelektualke naj bi v vlogi intelektualnih kurb strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate, seveda za ustrezno plačilo. Ideja me je zelo pritegnila, saj ima poleg umetniških tudi močne socialne, moralne in družbeno-kritične dimenzije: opozoriti na podcenjeno in podplačano ter vse pogosteje stigmatizirano in negativno vrednoteno intelektualno delo.
Ko sem se kot producentka začela ukvarjali z realizacijo zamisli, mi je ob težavah s pridobitvijo dovoljenj za ustrezno lokacijo največ skrbi povzročalo vprašanje, kako prepričati zadostno število intelektualk oz. intelektualcev, da bi sodelovali pri tej drzni in ironični umetniški akciji – s sredstvi, ki so bila na razpolago, smo naredili načrt za izvedbo performansa ob petkih in sobotah do konca junija, kar je predvidevalo zapolnitev 60 terminov v treh bordelih!
Ampak moje skrbi so se kmalu izkazale za neupravičene, vloga madame mi je, kot kaže, bila pisana na kožo – večina tistih, ki sem jih nagovorila, je brez zadržkov privolila v sodelovanje, in pisatelj Gregor Lozar, ki je opravljal delo zvodnika, je s svojo pojavo s črno sprehajalno palico s srebrno lobanjo na vrhu v hipu postal glavna faca Poštne.
Performans je takoj doživel izjemno medijsko podporo, o njem so poročali tudi številni tuji mediji, saj je v bordele vstopilo res lepo število tujih novinarjev pod krinko (ki so brez izjeme in brez izgovarjanja na akreditacije vsi po vrsti plačali zahtevano ceno petnajstminutne, polurne ali urne postavke storitve) in ko so nas zadovoljni producenti Evropske prestolnice kulture nagovorili tudi na podaljšek v juliju in avgustu, je projekt bil že tako razvpit, da so se nastopajoči začeli samoiniciativno priglašati k sodelovanju in kot madame sem se znebila skrbi novačenja novih intelektualnih kurb ter se ukvarjala le še z usklajevanjem dela in terminov. Še zdaj komaj verjamem, da je vse potekalo tako gladko – ker, priznajmo si, veliko samozavesti in poguma, pa tudi samoironije, smisla za humor in cinizma je potrebnega, da v vlogi intelektualne kurbe sedeš v bordel na zelo živahni in obljudeni Poštni ulici, ob tem pa ne veš, kaj sploh potencialne stranke pričakujejo od tebe in ali jih boš uspel/-a zadovoljiti na tem – kot je v svoji refleksiji zapisala prevajalka in vodja festivala Pranger ter ena od nastopajočih Urška Potočnik Černe – intelektualnem slepem zmenku.
Skratka, ob tistih resnično zabavnih in polnokrvnih petkih in sobotah spomladi in poleti leta 2012 sem si kot madame in vodja bordela na Poštni ulici nabrala neprecenljive izkušnje, predvsem pa zabavne spomine, ki me dobrih deset let kasneje še vedno spravljajo v smeh in dobro razpoloženje!