Foto: Jan Dolar
Nika Gradišek
Nika se nenehno prepričuje, da zna dobro sprejemati kritiko, pa to ni res, ampak prosim, ne ji tega povedat v obraz, ker je to kritika. Nika si želi, da bi kdaj povedala kaj novega, čeprav ve, da to ni zelo verjetno. Svoje možnosti si vseeno poskuša povečati s študijem sociologije in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer običajno bere teoretike, jih dobro ponotranji, pozabi in potem misli, da se je teh zadev domislila sama. Vsake toliko piše in potem občasno tudi objavlja poezijo, čeprav se literarne srenje nekoliko boji, ker so starejši in strogo motrijo svet in vehementno vihtijo kulturni kapital. Verjetno so čisto prijazni, ampak človek nikoli ne ve.
Prevajanje luž v makadamu
*
Pred ogledalom govorim sama s sabo
kot z otrokom,
kot z nečim mehkim in nenehno na robu joka,
kot z nečim kolcajočim in nenehno na robu smeha,
kot s keramično skodelico,
preden jo pospraviš v pomivalni stroj.
Razmišljam,
da bi nekoč rada napisala
nekaj svetlomodrega o tem,
kako je prvih nekaj trenutkov držanja za roke
vedno spotikajočih,
kako te dobri objemi pregnetejo kot glino,
da stojiš bolj ravno,
te namočijo in posušijo
v sveže prepleskane stene.
Nabiram blato
na platforme svojih škornjev,
ga shranjujem kot upor
tlakovanim potkam in metlam
in štejem osvetljene sobe nad sabo.
Na vratu čutim 563 tihih vzdihov
med jutranjo kavo,
vsi se zlivajo
s toplo kuhinjsko lučjo,
brez robov
in voljno,
da po sekundi ali dveh
ne veš več,
da so bili tu.
*
Spodvitih kolen sem se ugnezdila
v gozdnato prgišče,
se zavila v drobnost kuhinjskih omaric in vrtničnih gredic,
polprosojnih vprašajev na koncu pripovedk.
V mojih laseh gostujejo netopirji,
stoični grajski stražarji
in tolažniki tihih noči,
ki ne vedo,
kam bi sami s seboj
v težkih prazninah med debli.
Pred zajtrkom
plešem z zavesami
in svet se zdi ravno dovolj popredalčkan in razmetan hkrati,
da ga ednina prvič zapolni do roba.
Mrvičast cikel
I.
Razmesarila sem vsako radirko,
ki sem jo imela do sedaj
in mislim, da to ni dobro znamenje.
Ne da verjamem v znamenja,
v bistvu verjamem, da je verjeti v karkoli
leno.
II.
Ena od mojih lončnic umira
in vse, kar lahko naredim je,
da jo gledam s sočutjem.
Ne vem, kaj potrebuje.
Ne vem, kaj potrebujem
razen žive lončnice
in še to počasi izgubljam.
III.
Na ramenih nosim
vseh 18 vrst Darwinovih ščinkavcev,
nobenega od njih mi ni uspelo udomačiti z orehi ali sadjem,
dva imata kljune, posebej prilagojene za prežvekovanje ušes,
in štirje takšne za cukanje las,
ampak jih nimam srca izseliti,
ne v tej stanovanjski situaciji.
IV.
Prepričana sem,
da na vrhu Cankarjevega doma sedi Cankar,
do vratu potopljen v banjo
s štirimi keramičnimi nogami,
njegovi lasje so postmodernistična skulptura,
njegove veke zlepljene,
njegovi prsti steklene paličice na keramičnih robovih,
zamrznjen je že od novembra,
nihče ga ni pogrešil.
*
Žafrani na robovih Tivolija
in porcelanast zrak pred sončnim vzhodom
so si na ramena nadeli piknik odejo
in naju posedli v roso.
Potem sva poslušala,
kako raste Tone Pavček
in ga piše trava
in tisti nasmehi sošolk v osnovni šoli
in rekla, da naju je pisalo
skrivanje s knjigo pod rjuho sredi noči,
hoja po prstih,
lovljenje sape ponoči,
lovljenje ravnotežja na robnikih.
Še vedno čakava,
da bova nekoč spoznala nekaj velikega,
sanjava o smislu,
skušava luže v makadamu prevesti
v sveto knjigo ali dve,
ampak med kamenjem ni črk
in danes v makadamu
ne najdeva luž.
*
Včasih dihaš kot morje
in drugič kot premikanje zračnih mas nad Alpami,
tiho harmoniziraš obljubo jasnih, mrzlih noči
na drugi strani pečin,
odzvanjaš premor med koraki,
zajeto in zadržano sapo odpiranja sveta.
V vrsto bi postrojila Hanibalove slone,
tudi sama zagrizla v led,
jim skozi kilometre v velika, plapolajoča ušesa šepetala,
Vem, da ne razumete,
ampak cilj ni priti preko,
cilj je umreti na poti,
ostati ob njej,
še eden od zasneženih balvanov,
da ne mine bučanje ogromnih valov vetra,
ki se za trenutek naslonijo na tvoja pleča,
vzkipijo v hladno peno in snežni pršec,
razprejo dlani,
ki jih ljubiš zeleno
in ljubiš modro
in predvsem ljubiš.
*
Če me bodo na koncu vprašali,
kako je bilo,
bom povedala,
da sem večino življenja prespala na vlaku,
da je bil sedež zmerno neudoben
kot pitje mlačne vode,
gravitacija postrani
kot postaja v Kresnicah
in da sem vedno zamujala,
ampak da sem se nekajkrat
prebudila v razgled na rečno sotesko
in se zaljubila do konic prstov na nogah.
