Igriv natečaj za mlade literate Ali govoriš emojščino?, ki ga pripravljajo Mladinski kulturni center Maribor, MKC Črka in festival Slovenski dnevi knjige v Mariboru, je letos potekal že desetič. Letos je na natečaj prispelo 35 »prevodov« pesmi, ki jo je v izvirnem jeziku emotikonov zapisala lanska zmagovalka Eva Šubic. Prispele pesmi sta prebrala mlada pesnika Nika Gradišek in Matic Ačko, pri tem pa sta se osredotočila na odličnost pesmi, inovativnost prevajanja simbolov in to, kako prevod poustvarja občutek ter formo izvirne pesmi.

Najboljše prevode po mnenju žirije so napisali Sandro čeh, Alja Pušič, Amadeja Rek in Matija Podbreznik. Posebna pohvala gre Domnu Sitarju.

Vabimo vas, da se nam pridružite na predstavitvi nominirancev in razglasitvi zmagovalnega prevoda, ki bo v soboto, 31. maja 2025, ob 11. uri na Grajskem trgu v Mariboru, na odru knjižnega sejma. Pogovor bosta usmerjala člana žirije Matic Ačko in Nika Gradišek.

Vsem sodelujočim prevajalcem in prevajalkam iskreno čestitamo za pogumno opravljen izziv, nominirancem pa za odlične prevode pesmi!

V nadaljevanju lahko odkrijete njihove pesmi in jih primerjate z izvirnikom v emojščini. Kdo pa je po vašem mnenju najbolje »prevedel« pesem?

ALJA PUŠIČ

krušna peč kot kraj

i.

če v gozdu odgrneš

prvo plast listja,

ugotoviš, da

nimajo kraji človeških lastnosti,

ljudje imajo lastnosti krajev –

so v podobah in ne znamo se jim

dovolj zahvaliti.

slinaste sledi iščejo

novo verjetnost dihanja –

nekaj za v žep za spomin,

predvsem pa

da se bo lažje spomniti,

kako daleč nas mora nesti.

ii.

ko novo dihanje pomeni

za hip odmisliti krušno peč,

razposlati razglas o svežem kruhu,

nadrobljenem po pultu,

in melodiji, ki ga spremlja –

diši, ker veš,

da si jo že nekje slišal.

iii.

ohranjati pozornost v vektorjih,

drobtine na pultu so začele gomazeti –

vse to, kar v naravnem ritmu opozori,

da so plasti pod listjem

tukaj

dokler jih korenine začnejo preobračati,

ker vedo, da nas mora nesti

vse do

tam.

iv.

ne veš in v tem je mir –

kako lahko domač kruh in kraji

sobivajo v toku –

dokler zapis, ki se premika

z desne proti levi

postane

tako naraven.

Pesem Krušna peč kot kraj se odgrinja ravno tako kot listje v njenih prvih vrsticah. Kohezijo ciklična podoba pesmi ohranja z navezovanjem in reiteracijo istih podob; prva in tretja kitica nam pripovedujeta o listju in tem, do kam nas mora nesti, druga se v tretjo pretaka skozi drobtine na pultu, četrto in drugo druži vonj po domačem kruhu. A vsaka iteracija odgrne novo plast; drugič drobtine gomazijo, drugič te v tok potiskajo korenine. Pripoved odlikuje neka neizčrpljiva mehkoba perspektive. Naklonjenost, potrpljenje in razumevanje kapljajo skozi vrstice in nas (ljudi) pišejo tako ljubeznivo, da nas v času razčaranega, zakrnjenega cinizma morda lahko priučijo videti same sebe v novi, toplejši luči. Morda je trik v distanci, preusmerjanju pozornosti na nekaj manj antropocenega, bolj zlitega z okolico; saj vendar, »ljudje imajo lastnosti krajev« in ne obratno. Sinestezija dišeče melodije in pečenega kruha prostor vzpostavlja skozi vektorje, ga dela otipljivega in nas, bralce, umešča vanj skozi izkustvo. A vseeno se ravno tu pesem morda postavlja na laž, ko nam zagotovi, da "nimajo kraji človeških lastnosti", ker se zdi, da bi prav vsaki prostorski podobi v pesmi lahko pripisali človeškost, čustveno otipljivost. Morda pa je trik v tem: če je vse človeško, ni več človeško, pač pa samo živo.

AMADEJA REK

Danes sem sanjala, da sem bila otrok

Ko smo se jeseni spet videli,

smo se igrali vojno.

Zakoreninjeni v svoja polja

smo si skušali s prstom pririsati

čimveč ozemlja.

Ker so bile moje roke prekratke za zmago,

sem s prstom drsela po obzorju,

kot da bi lahko tako preprosto vse pogoltnila.

Nismo se zavedali, kako hitro se zna igra

preobraziti v nekaj resničnega,

kako hitro zna okus v naših ustih

pogreniti,

kako hitro te lahko naučijo pravilno ciljati,

da znaš nameriti, tako da samo raniš,

da te smrt ne oblikuje prehitro.

Kako hitro smo rastli,

pa nas v tem času nihče ni naučil,

kako zarisati meje lastnemu telesu,

da ne bi postali preodrasli,

ko smo se preživljali z besedami iz novic

in zvoki pričakovanja po vrnitvi.

Ko predolgo ni nihče spregovoril,

smo se poskušali narediti čim manjše,

prenehali smo s pisanjem,

da bi ostali neopazni,

kako smo si slačili besede,

da bi postali čim lažji, da bi nas odpihnilo nazaj,

kjer bi bil najostrejši zvok spet jutranja budilka,

sirene pa zgolj vsako prvo soboto v mesecu.

Kako bi takrat narisala svojo mejo točno tu

in nikomur dovolila, da pobegne naprej.

Kako bi z očetom belila vse štiri stene,

si govorila, da jih nič ne more porušiti,

da sem tudi jaz že dovolj težka,

da me nič ne more izruvati.

Danes imam samo tri stene,

tisto ob postelji so mi odprli,

sveže prebeljeno,

da ima zdaj barvo

sveže uničenega sveta.

Od takrat sanjam o otroških igrah,

dobro preverjenih vzorcih napada,

kako smo meje risali s prsti,

se borili z besedami,

postavljenimi v pozicije, kakor svinčeni vojački,

pa o tem, ali so sanje ali more,

ko se ne morem spomniti,

kdaj smo se nazadnje igrali.

V pesmi Danes sem sanjala, da sem bila otrok nas avtorica že v prvih nekaj verzih uvede v melanholično, zasanjano atmosfero sladko-bolečih spominov na brezskrbno otroštvo, ki pa v sebi z »igranjem vojne« že nosi seme nečesa temnejšega, jasneje naslovljenega kmalu za tem. Tematika otroške igre se hitro pretopi v motive realne vojne odraslih ljudi, kjer se ozemlja ne rišejo s prstom in se rušijo resnični zidovi domovanj. Ta dinamika med neizprosnimi mehanizmi »odraslega« in naivnimi metodami »otroškega«, s katerimi se subjekt poskuša skriti, zaščititi in usidrati, vztraja čez vso pesem in bralca_ko vsakič znova povleče v neko novo dimenzijo (so)čustvovanja in podoživljanja svojih otroških zablod, za katere si vsi potihoma želijo, da bi bile resnične. Pesem mojstrsko gradi na vedno novih podobah in metaforah, ki pred nami v treh kiticah ustvarijo presenetljivo bogat zemljevid življenja in doživljanja pripovedovalke, hkrati pa nas neprestano po tihem vodi do koščkov naše lastne sestavljanke odraščanja, ki so še ostali skriti nekje v podzavesti. Lepota jezika, individualno izražanje, ki je hkrati vpeto v kolektivno izkušnjo in tudi močan zaključek odlikujejo pesem, ob branju katere je neposredno doživljanje človeške ranljivosti in hrepenenja skoraj neizogibno.

MATIJA PODBREZNIK

Spid pošta

»Igrat šah na gobicah

je zmagovalna kombinacija.«

- Bobby Fischer (najbrž)

Težke so težke te kolajne.

Težko je bit kmet

in pol kraljica.

Ni težko po parih flašah vina

pokazat svojo ljubezen

do pregrešnih lukenj.

Ni težko pridit do trave.

DPD - diler pošilja domov.

Daleč so dnevi,

ko Gregor Samsa

kot prvi Beatle

ni mogel do LSD-ja.

Zaklenjen

SMS koda

odklenjen

Big Smoke

Za mnoge

je bil zadnji galop

posnifana lajna horsa

iz paketomata.

Pesem Spid pošta primarno zaznamujeta domiselnost in živahen humor, ki nas za vsakim sunkovitim ovinkom uspešno zasači nepripravljene. Uvod se skozi izmišljen citat šahista poigra s spletnim trendom ponovnega izzumljanja citatov slavnih s pripisom -vjerovatno, le da ga ustrezno prevede v -verjetno, hkrati pa ta uvodni citat vzpostavi glavno tematsko napetost pesmi: nesrečno srečanje uspeha in substanc. Pesem se z ihto (na trenutke kaotično, a vseeno zmerno koherentno) spopade z bremenom slave, denarja in dostopnosti razvrata ter na koncu podleže zadnji lajni posnifanega horsa, ki ga je dostavil DPD (- »diler pošilja domov«).

SANDRO ČEH

Veter v vaseh
Ravno je uvrstil
ljudi med prvake,
potem je srečal mene,
zapisal je:

To nenavadno bitje
ni gliva, ne more biti,
kdor goji glivice
v toplih gredah svojih nog,
kdor strelja na prašiče,
ker se končajo na ič
in mu zemlja rine
prst v usta,
da bi jih izbruhal.
To bitje ni rastlina,
ker raste v obratni smeri
urinega kazalca,
odriva Štefane
in sili s pošto v Anje,
vozi hrošče,
sešteva
njihove konje,
maha z repom,
češ da je od muh,
da si ne upajo niti blizu.

To bitje je kmet,
ko prežene vse lovce
in prešteje vse konje,
se premakne
eno polje naprej.

Veter v vaseh je pesem, ki bolj kot na pripovednem loku, jasni osrednji tematiki ali globokem čustvovanju gradi na igrivosti in majhnih, fragmentarnih premislekih. Iz verzov veje neka skoraj otroška nagajivost, vsakič znova nas zbadajo s svojim sproščenim poplesavanjem, svojimi nepričakovanimi piruetami in kvantnimi preskoki. Besedne igre, premetanke in dvojni pomeni kar vrejo iz te pesmi, a vendar se v vsej tej norčavosti najdejo tudi hipne aluzije na neke resnejše, globlje in vsekakor relevantne tematike. Čeprav v sebi nosi več zelo jasnih navezav na emotikone, uporabljene v izvornem zapisu natečaja, nikjer nimamo občutka, da le-ti diktirajo ritem pesmi oz. da jim je pesem podrejena. Avtor si iz piktografskih podob originala sposodi ravno toliko, kot potrebuje za svoje spretno besedno spletanje te hudomušne literarne miniature.

Posebna pohvala

DOMEN SITAR

Konjički v vetru

Zjutraj diši po svežem kruhu,

Sonce riše zlato v zraku.

šahovnica misli premetava,

medalje bleščijo v lahkem koraku.

Seme rasti v zemlji čaka,

nekdo v tišini nove poti riše.

Zvonec zapoje, čas beži,

skozi meglice se upanje piše.

Kobilice skačejo, ura tiktaka,

nekdo kovček sanj odpira.

Veter igra se s perjem v zraku,

življenje nov ples izbira.

Konjički v vrsti čez polje hite,

skozi valove vetra hitijo.

Sanje in cilji v daljavi žarijo,

nova obzorja se odprejo zanje.