Ob letošnjem Svetovnem dnevu knjige je predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc pripravil posebno poslanico, ki jo objavljamo v sklopu predfestivalskega programa 24. literarnega festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru.

“V knjigi je vse, tudi mi, ki jo beremo.”

Priporočljivo je živeti v samo enem, tako imenovanem realnem svetu. To večini sicer uspeva, ni pa dovolj. Je žalostno, ubijajoče. Če hočemo trdno stati na obeh nogah ali sedeti na trdem stolu, je potrebno vedeti, da potrebujemo še nek drug svet, ki nastaja in biva vzporedno, ki nam nekoliko spodnese naše vsakdanje trdno stališče do nas samih in sveta, ki nas obdaja, ki nas preseli s trdno v tla zabitih nog in s trdega stola, na kar smo obsojeni, na nekoliko mehkejše ležišče, lahko zofo, posteljo, divan ali kavč. Ni namreč mogoče biti ves čas prisoten samo tukaj in zdaj, gledati v svet samo s svojimi očmi, ga spoznavati samo z lastnimi čuti, ga preklinjati in mu pripisovati samo grde stvari, potrebujemo še veliko več. Potrebujemo ljudi okoli sebe, naše bližnje in tudi tiste, bolj oddaljene. In potrebujemo knjige. Potiskan papir, zložen in zlepljen, šivan in spet, ujet v platnice, ki so varovalo in kazalo.

Da lahko preživimo, imamo danes, ko nas zdeluje izolacija, še rajši te čudne neuporabne predmete, knjige. Stegnemo roko, kliknemo, se sprehodimo po vsem literarnem svetu in izberemo tisto, ki obeta največ, ki ima naš naslov, ki nas nagovarja, ki je lepa in zapeljiva, ki ustvarja veliko upanje. Izbiramo lahko v neskončnih zaporedjih vsebin in tujih svetov. Podarjeni so nam, dani so nam, ponujeni so nam. Ustvarili so jih drugi za nas, podarili so nam svoje svetove, ki so jih sanjali, izsanjali in ustvarili takšne, kakor da bi bili resnični. In so in niso resnični. To je največji čar in šarm njihovega pisanja. Slišimo jo v sebi, vidimo jo v sebi, samo naša je, kreiramo jo in jo poustvarjamo. Lahko smo sicer na dveh trdnih nogah, lahko sedimo na trdem lesenem stolu, vstopamo pa vseeno v nekaj bolj primernega, manj dolgočasnega, kar je sicer vsakdanje in je vseeno nekaj izrednega.

Knjige se ne da niti uničiti niti izbrisati. Da se jo sicer ignorirati, pa je vseeno lepše, če jo izberemo. In kako lepo: vsak dan imamo lahko drugo. Brez slabe vesti z vsem užitkom. Vsi ljudje v knjigi so naši ljudje. Damo jim obraze in oblečemo jih, jokamo zanje in se jim smejimo, podobni so nam in niso mi. Oh, kako lepo in tudi odrešujoče.

Knjiga ni nenadomestljiva, ni nepogrešljiva – ampak samo za kratek čas. Ni je potrebno razumeti in častiti kot kult, ni potrošniška dobrina, je res produkt, njena dodatna vrednost pa je seveda bralec. Ta je vedno presežek – neznan bralec je nagrada, je potrdilo tako za založbo, tiskarja, redaktorja, urednika, avtorja in vse, ki sodelujejo, ko jo izbere, ker so jo izbrali in ustvarili zanj, za bralca.

Tokrat jo beremo in izbiramo od doma, beremo jo s kavča, nagrajujemo sebe in avtorja, ki je ob nedvomni avtorski pravici knjige tudi tisti, ki nam jo je podaril. Točno za nas jo je ustvaril.

Iz knjige ne bomo delali kultnega blaga, ne bomo je postavljali v vitrino, ki bo družinski oltar, čeprav bi bilo to potrebno, lepo in koristno, samo prebrali jo bomo, kar je največ.

Knjiga naša vsakdanja je naš skupni, novi, lepi, drugačni svet, ne moremo pa je obvarovati pred tem, da je tudi tržno blago. Lepo tržno blago. Tudi prav. Tudi prav.

Pisatelji in pisateljice, založbe in založniki, dajte nam našo vsakdanjo knjigo, bomo poplačali, bomo prebrali, bomo lepši in malo bolj radostni del tega malo mračnega in še vedno čarobnega sveta, da ne bo vedno samo v zatonu, ko živimo na trdnih tleh in sedimo na trdnih sedalih vsakdanjosti.

Vsak dan, ne samo ob dnevu knjige.

Dušan Merc,
predsednik Društva slovenskih pisateljev