V sklopu predfestivalskega dogajanja 24. Slovenskih dnevov knjige v Maribor je MKC Maribor je pripravil tudi spletno akcijo širjenja vrednot branja, kulture dialoga ter ljubezni do branja dobrih knjig z naslovom Knjiga, ki me je premaknila.

K sodelovanju smo povabili znane Mariborčane in Mariborčanke, ki so nam razkrili in razkrile, katera knjiga iz aktualne knjižne produkcije ali iz zakladnice svetovne in slovenske literature se jih je resnično dotaknila in jim zamajala tla pod nogami.

Naslove in zgodbe knjig, ki so jih premaknile, so z name delile in delili Bojan Golčar, Bojan Musil, Franjo H. Naji, Helena Zemljič, Igor Černe, Mateja Ratej, Melita Forstnerič Hajnšek, Nataša Matjašec Rošker, Peter Tomaž Dobrila, Petra Lesjak Tušek, Petra Vidali, Samo Šalamon, Stane Kocutar, Urška P. Černe in Vesna Liponik.

Vsem sodelujočim se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje in vas vabimo k odkrivanju njihovih favoritov!

foto: Branimir Ritonja — foto: *Branimir Ritonja*

Bojan Golčar

Fotograf in direktor PIP v Mariboru

Predlog za branje: Boštjan Videmšek - Plan B

Berem. In knjige doma večji del kupujemo, ker jih imamo radi tudi potem, ko so prebrane. V Mariboru je pravkar na ogled moja razstava z naslovom Krasni topli svet, ki govori o človekovem odnosu do svojega naravnega okolja. Knjiga me je spodbudila k ustvarjanju vizualnih zgodb, ki opozarjajo na posledice, s katerimi se soočamo zaradi svojih ravnanj, ki spreminjajo krajino, segrevajo ozračje ter onesnažujejo zemljo, vodo in zrak. Problem podnebnih sprememb se vse pogosteje pojavlja kot osrednja tema v medijih, filmih, knjigah in politiki. Zanimalo me je, s čim se soočamo, kaj delamo narobe, kaj nam grozi, kje so vzroki in kaj so posledice in knjiga z naslovom To vse spremeni, avtorice Naomi Klein, mi je v marsičem odgovorila na ta vprašanja in me hkrati naredila senzibilnega do tega, za našo prihodnost, izjemno pomembnega področja. In kot se s prebranimi knjigami rado zgodi, odprla je še več novih vprašanj. Vesel sem odgovorov, še posebej če vlivajo upanje, da prihodnost ne bo nujno katastrofa. Plan B obstaja in knjiga Boštjana Videmška govori o ljudeh in skupnostih, ki dokazujejo, da lahko s planetom ravnamo bolj odgovorno in trajnostno. Knjige nam to pripovedujejo, nam odpirajo oči in kažejo pot.

foto: osebni arhiv — foto: *osebni arhiv*

Petra Lesjak Tušek

Novinarka in predsednica Društva slovenskih novinarjev

Predlog za branje: Cvetka Lipušek - Odhajanje za začetnike

V zadnjem obdobju me je nagovorila in premaknila pesniška zbirka Cvetke Lipuš Odhajanje za začetnike, ki je nedavno izšla pri Beletrini in mi jo je podarila moja draga prijateljica Maja Čander. Na sploh sem ljubiteljica poezije, ki osmišlja moje svetove skozi različne vhode v moj miselni in čustveni svet – bržkone je, čeprav ne verjamem v vnaprejšnje determiniranosti ali fatalnosti, poezija moj jezik vsaj deloma zato, ker sem rojena na svetovni dan poezije, 21. marec. Prav na ta dan je pesnica Cvetka Lipuš v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo dejala, da »bralke in bralci pričakujemo od pesmi različne izkušnje. Po eni strani si želimo neke vrste razjasnitve, novo videnje in globoko začutenje sveta, v katerem živimo, poezijo, ki označuje in razjasni človeško naravo. Po drugi strani pa pričakujemo, da nam poezija poruši, preuredi zavest. Ne povsem razumljive, izzivajoče pesmi, prevzamejo vlogo nadomestnega jezika, ki izraža neznane, skrivnostne stvari. V tem razumevanju je poezija sled do skritega sveta.«

Ob prebiranju pesmi v tej zbirki sem kopala globlje in razmišljala globlje, doživetje ob branju pa je bilo mestoma silovit trk čustev in razuma, a ne v smislu nasprotij, temveč v nenadnem sozvočju, ki ga na sploh iščemo v življenju. Večkrat se spomnim na prav tako ljubo mi pesnico Petro Kolmančič, ki je pred leti v pogovoru na Radiu Slovenija razmišljala, kako nas poezija ne odmika od realnosti, temveč nas šele umešča vanjo, torej nekako pričvrsti. Na tak način dojemam tudi Odhajanja za začetnike, ki me premikajo prav zato, ker me tudi prizemljijo.

foto: Janin Vezovnik — foto: *Janin Vezovnik*

Samo Šalamon

Jazz kitarist

Predlog za branje: Boris A. Novak - Čas očetov

Glede na to da sem zelo strasten bralec in preberem ogromno knjig, si težko izberem le eno knjigo. V zadnjem letu me je ogromno del ganilo, zlasti skoraj celoten opus Harukija Murakamija, ki je zame izjemen. Ampak tokrat se bom osredotočil na roman, ki sem ga končal prejšnji teden. Gre za prelepo knjigo kanadske pisateljice Esi Edugyan z naslovom Half-Blood Blues. Trenutno berem še en roman te avtorice z naslovom Washington Black, ki ga prav tako priporočam vsem. Half-Blood Blues, ki je bil nominiran med drugim za Man Booker nagrado, me je nagovoril zaradi izjemnega jezika in meni-blizu tematike. Knjiga namreč opisuje usodo temnopoltih jazz glasbenikov leta 1939, ko se zaradi prihajajočih razmer in nacizma podajo na beg iz Berlina v Pariz. Poleg same izjemne zgodbe so prisotne tematike izdaje, starosti, minljivosti, ljubezni, ljubosumja, oproščanja, čustev in konec koncev kreativnosti in ustvarjanja v težkih razmerah. Glede na to da sem sam jazz glasbenik in skladatelj in se že več kot eno leto borimo z virusom in čudaškimi razmerami v svetu kulture, glasbe in svetu nasploh, je očitno bil to pravi čas, da sem knjigo prebral in da me je tako premaknila.

foto: Ana Lucija Šarić — foto: *Ana Lucija Šarić*

Vesna Liponik

Pesnica

Predlog za branje: Olga Tokarczuk - Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Lahko bi naštela številne aspekte: žanrska hibridnost, poigravanje z žanrom kriminalke, humor, izjemna osrednja protagonistka Janina Dušejko (ženska po petdesetem, ki jo patriarhalna družba potiska na margino), ki je borka za pravice živali, za pravično družbo, pri čemer v romanu spremljamo njen razvoj, spoznavanje, soočanje in intenziviranje njene pozicije, ki rezultira v njenem neizogibnem in edinem možnem odgovoru na vprašanje, kaj storiti, ko pravici po pravni poti ni zadoščeno, ker ji ne more biti, ker je celotna oblastniška garnitura od policije do župana in župnika vpeta v isto izprijeno mašinerijo, ki ščiti in skrbi le za lastne interese. Naj bo to povabilo k divjemu branju. Odkar sem jo brala, ne morem mimo nje.

In čeprav mi tovrstne formulacije niso preveč simpatične, se tokrat vseeno ne morem upreti, da ne bi napisala, da je Olga Tokarczuk zame eno od nujnih branj za novo tisočletje.

Franjo H. Naji

Kardiolog in pisatelj

Predlog za branje: Jože Pirjevec: Partizani

Knjiga, ki je zaznamovala mojo letošnjo pomlad, so prav gotovo Pirjevčevi Partizani. Tekst je lepo berljiv, ni prezahteven, Pirjevec pa je vsaj toliko zgodovinar kot tudi dober pripovedovalec zgodb in to pri branju najbolj šteje. A bolj kot njegov opis dogodkov, ki je morda še vedno pristranski in mestoma preveč splošen, me je presunilo, koliko nerazčiščenih vprašanj glede tega obdobja je ostalo. Je bila revolucija dobra ali slaba stvar? So bili komunisti pogumni ali fanatično nori? Je kolaboracija s sovražnikom bila res vedno slaba ali je morda v upanju na pomoč od zunaj najmanj slaba opcija, da preživiš represijo?

Pirjevčevi Partizani so seveda prišli relativno pozno, torej trideset let po osamosvojitvi in skoraj osemdeset let po začetku druge svetovne vojne, a vseeno dovolj hitro, da bralcu, ki noče le brati zgodbic o herojskih podvigih in podoživljati občutkov, ki jih je kot otrok imel ob gledanju Sutjeske, Neretve in podobnih jugoslovanskih block-busterjev, prične zastavljati tista temeljna vprašanja, ki so potrebna, da neko zgodovinsko obdobje postavi v pravi, nepristranski kontekst – kolikor je to sploh mogoče. V ospredje tako stopijo medvojni notranji politični boji, spopad dveh religij, cerkvene in komunistične, goreča želja komunistov po razgradnji razredne družbe in uveljavljanju sovjetskega družbenega eksperimenta in na koncu po prevladi vzpostavljanje nekega utopičnega modela, ki pa je seveda zašel v napačno smer. Pirjevec tako nudi vsaj blag pogled od zunaj na temelje naše preživete distopije. Priporočam.

foto: Damjan Švarc — foto: *Damjan Švarc*

Petra Vidali

Novinarka, kritičarka in urednica

Predlog za branje: Maja Haderlap - Angel pozabe

Ali umetnost lahko spreminja družbo? Pred Angelom pozabe sem mislila, da lahko spreminja pozameznika. Zdaj verjamem, da lahko premakne skupnosti. In to spoznanje je eden najpomembnejših premikov v mojem razumevanju umetnosti in sveta. Zgodba o družinskih in kolektivnih potlačenih travmah je napisana literarno bravuzorzno, vendar tako, da so jo lahko prebrali vsi. Zato je lahko spremenila samorazumevanje koroških Slovencev in razumevanje Avstrijcev. Zato je lahko postala Maja Haderlap, predstavnica manjšine, ki ni smela odpreti ust, na državni proslavi ob stoletnici Avstrije osrednja govorka.

Angel pozabe je premaknil moje meje, ker mi je povedal vse o prehajanju imaginarnih in realnih mej, o stanju vmesnosti in o srečevanju kultur, ki se v nikoli končanem dialogu pogajajo in prepletajo.

doc. dr. Zoran Medved

Urednik oddaj in komentator

Predlog za branje: Klaus Mann - Mefisto

Mefisto Klausa Manna me spomni, da vsak med nami v gledališču življenja prevzame neko vlogo, in nikoli ne zmanjka spreobrnjencev, ki bodo prevzeli vloge, za katere verjamejo, da jim bodo zdaj in tukaj prinesle največ... Knjigo sem prebral z več desetletij zamika, a še pravočasno za spoznanje, da Mannova izkušnja iz obdobja fašizma ni bistveno drugačna od izkušnje naših starih staršev po koncu vojne, naših staršev v drugi polovici dvajsetega stoletja, ali pa naše ob prelomu tisočletja. Pandemija sprenevedanja se ne ustavi pred neznanim. Ponavljanje (napak!) ni več mati učenosti!? In, izobrazba pri tem ne igra nobene vloge. Prav sedanji čas nam to boleče dokazuje. Nekoč sem verjel, da zadostuje, če se umakneš v svoj svet, posvetiš lepemu, in počakaš, da mine. V tem ni modrosti. Identitete si ne nadeneš sam, prepoznajo te drugi, in zato je v dobrem vredno vztrajati! To nam daje moč!

In še: knjig ne moremo samo brati, saj si jih hkrati razlagamo in prevajamo v nam všečen jezik. Zato ni napak, če jih beremo z zamikom, saj smo se medtem zagotovo naučili česa novega, kar nam pomaga, da jih bolje razumemo.

Nataša Matjašec Rošker

Igralka

Predlog za branje: Emanuele Trevi - Nekaj zapisanega

Pravzaprav ne vem, ali sem jaz požrla to knjigo ali je ta knjiga požrla mene?! Trevi, P. P. P. – Pier Paolo Pasolini, Norica ali Laura Betti, Nafta, roman o romanu, o Rimu, njunem, njihovem, mojem, najinem, o Elvezini, o pojmovanju literature, umetnosti, o misteriju, ekstazi, skrivnosti, užitku, spolu, jezi…

«…iniciacija, zadnji smoter misli, končno videnje zavesti. To videnje »gre skozi dušo kakor blisk«…deluje neposredno na misel, ne daje nauka, temveč pušča odtis...«skozi dušo kakor blisk«...Potem je prišla noč, čas, ko je obrnil hrbet vsem, vsemu mestu, da bi bil sam, star zakrknjen lovec, krenil iskat užitek… »kakor blisk«…bolj, ko začenjaš slutiti resnico, ki gre tudi onkraj umetnosti, bolj si začneš predstavljati jezo kot pravo vsebino sveta, njegove možnosti obstoja, kot njegovo bistvo… »blisk«…Potem, ko smo se rodili, smo brez ovire občudovali lepoto v vsem njenem sijaju, neomadeževani in popolni in odporni proti vsem tegobam, ki so nas čakale … »in gre skozi dušo kakor blisk«…

Kot kak blisk

Kot

kak

blisk.

Dr. Bojan Musil

Psiholog

Predlog za branje: Laurent Binet - HHhH

Za moj »bralski jaz« je bilo največje odkritje obdobja tik pred pandemijo francoski pisatelj Laurent Binet. Če sem se v njegovem delu »Sedma funkcija jezika« neizmerno zabaval v vpletanju praktično vseh svetovno znanih imen strukturalizma, in sicer običajno v zelo vsakdanji, tudi meseni obliki, v izvedbi napete kriminalke, pa je neizbrisljivo sled pustil njegov prvenec »HHhH«, v katerem skozi napeto zgodbo, križano skozi mnoštvo zgodovinskih dejstev in tudi deležem avtorjevih fikcij, predstavi Reinharda Heydricha, praškega klavca, in operacijo Antropoid, načrtovan atentat nanj. Prvosebna pripoved pisatelja v knjigi, ki si mogokrat privošči digresije v sedanjost, kontrastno v zgodovinski faktografiji prav zadene. Ne, Lidic nisem poznal. Da maščevanje za atentat na enega najnevarnejših mož tretjega rajha rezultira v strahovitem načrtu, ki se uresniči na način, da so nacisti pobili vse može iz te vasi, ženske in otroke razposlali v koncentracijska taborišča, del otrok, primernih za germanizacijo, razselili širom po rajhu, zažgali in demolirali vas do tal, razkopali tudi pokopališče in preusmerili strugo potoka ...

Ko se torej ne trudimo uničiti nekaj, kar je, ampak pravzaprav izbrisati vsako sled, da je to sploh kdaj bilo. Je razumljivo, da so Lidice postale pomemben motor aktivacije proti nacizmu širom po svetu. In so še vedno lahko nekakšen univerzalni pomnik.

Urška P. Černe

Prevajalka, gonilna sila festivala Pranger

Predlog za branje: Charles Dickens - Pusta hiša

Velikokrat tudi obvezno čtivo zaobrne življenje, mišljenje. Čas historičnega realizma pri Francozih, Nemcih in Angležih mi je dajal dobre zgodbe, družbene in psihološke uvide. In profesorja sem imela domala rada. Bleak House je velik roman, potrdil mi je resnico o sodnih mlinih, ki počasno in vase zagledano meljejo in skoraj nujno trejo življenja in duše. To je bil prvi roman o monstruoznem stoletnem, nečloveškem zapuščinskem postopku, družinska saga s podrobnimi opisi, živimi liki in metaforami, odlično literarnostjo. Roman o grabežljivosti, človeških zmotah in pravniškem hladu. Ker so me kot urednico na MARŠ-u nekaj let pred Pusto hišo zaradi prispevka o ŠOU neuspešno tožili – postopek je zastaral –, sem si zapomnila Dickensovo jedko sporočilo o sodišču, ki požre vrednost svojega predmeta. Zaradi te knjige sem se sodišč na daleč izogibala.

Ampak pozneje so še naprej mlela ter prinesla tudi marsikaj lepega: ko sem urednici predlagala v prevod roman o neplemenitem vedenju dedičev v zapuščinskih postopkih – Binkoštni torek – in je sledila nagrada. In v postopkih, ki počasi meljejo in trejo, razgaljajo (tudi lastne) ničevosti, v strtih prsih pa budijo sončni božji up, ki ti da moč, da postaneš človek, kakršen želiš biti, pa četudi za ceno izgub.

Mag. Igor Černe

Filozof

Predlog za branje: Hermann Hesse - Potovanje v jutrovo deželo

Nič ne nagovori posameznika bolj kot iskanje višjega ideala, ki mu lahko sledi brez oklevanja, dvomov in upora lastnega telesa. Človek, ujet v monotonost vsakdanjega sveta, kjer glavno vlogo igrajo le še razum, vzrok in posledica ter sledenje golim vzgibom volje, je tavajoč posameznik. Hessejev opus, predvsem njegovo Potovanje v jutrovo deželo, mi je ob vsakem vnovičnem branju za hip odstrlo pogled onkraj tančice Maye, kjer se časi in ljudje prelivajo v enost bivajočega. Onkraj tehniziranega sveta postane posameznik eno z venomer iščočim idealom. Ideja, ki ji tekom svojega življenja sledimo, četudi jo na vmesnih etapah za trenutek izgubimo, mi je zmeraj delovala kot tisti conditio sine qua non, ki je temeljno človeško doživljanje sveta. Z rezonirajočim Hessejem v ozadju tega nisem nikdar razumel kot slepo pripadnost institucionalizirani obliki pripadnosti metafizičnemu svetu.

Nič nas ne dela bolj drugačnih od preostalih živih bitij kot zmožnost uvida v sposobnost zanikanja volje. Tiste volje, ki nas v času in prostoru žene za materialnim in egoistično pogojenim bivanjem. To zanikanje pa se lahko manifestira in občuti zgolj skozi umetnost, brezčasnost bivanja, v bistvu onkraj zgolj golega fizičnega eksistiranja. Človek je bitje potreb in najekspilicitneje se te potrebe zadovoljijo onkraj fizičnih želja. Le teh se ne moremo nasititi, ob prestopu pa se lahko za zmeraj izgubimo.

Melita Forstnerič Hajnšek

Novinarka in publicistka

Predlog za branje: Édouarda Louisa - Opraviti z Eddyjem

V pol stoletja branja jih je (bilo) na stotine. Takih, ki so mi spodnesle temelje, me zaznamovale za dolgo, tudi za zmeraj. Kakor sem se spreminjala sama, so se spreminjale tudi knjige, ki so me spreminjale. Seveda imam nekaj takih svojih, kanonskih, ki so bile mostovi do vsega, predvsem pa do zrelosti - življenjske in bralske.

Študij romanistike me je okužil s frankofilijo – Rabelais, Baudelaire, Mallarmé, Yourcenar … Vedno znova me je kaka francoska knjiga premaknila bolj kot vse druge, najsi sem jo brala v izvirniku ali prevodu.

Zadnja, ki me je pretresla do kapilar, je bila knjiga mladega francoskega enfant terrible Édouarda Louisa Opraviti z Eddyjem. S svojim brezstrastnim slogom, distanciranim narativnim tokom me je sesul. Ves recepcijski aparat mi je obrnil na glavo. Knjiga o njegovem bednem pikardijskem otroštvu brez knjig, med ujetniki revščine – lumpenproletarci, rasisti, homofobi, brutalneži me je šokirala na vseh mogočih ravneh. Polja ranljivosti so se razprla do krvi. Njegova « političnost » je komplicirana do skrajnosti.

V proustovskem iskanju izgubljene bolečine me je razsul na koščke. Še dolgo sem se pobirala in skoraj fizično občutila njegov hard core jezik – suh, stvaren, skoraj brez ene metafore. Nobenih emocij, stvari poimenuje ostro, natančno, razbremenjeno kakršnihkoli govornih figur. Bralca prisili v čisto konfrontacijo. Nihče me s tako elementarno veristično objektivnostjo še ni tako prepričal in pometel z vsem, kar sem mislila, čutila, imela rada v knjigah doslej.

Louis je brezkompromisni avtofikcijski “avtobiograf », kar je ta čas modna pisateljska lega, pogosto izrabljana. "Izkazalo se je, da s pisanjem iščem bolečino, najostrejšo možno in zelo nevzdržno bolečino." S tem povednim citatom Imreja Kertésza Louis konča svojo Zgodovino nasilja.

Zlata beležnica ali Mag povesta na petsto straneh, kar Louis zgosti na petdesetih. S skalpelom strga po vseh ranah. Boli. Literatura danes mora boleti.

foto: Boštjan Lahk — foto: *Boštjan Lah*

Helena Zemljič

Pesnica in urednica

Predlog za branje: Maja Vidmar - Pojavi

Zdi se mi, da bralci pogosto pozabimo, čemu je pravzaprav namenjena literatura. Ob brskanju, kaj je izšlo novega, kakšne kritike je dobilo in kdo je odlično, kdo malo manj odlično nadaljeval svoj opus, spregledamo njeno osnovno podstat – svet v svoji nepredvidljivi pojavnosti. Za vsako odlično literaturo se namreč skriva vsaj en nepojasnjen, presunljiv, morda čisto navaden pojav, tako navaden, da ga ob vsakodnevnem zrenju spregledamo, a ga v izvrstni pesmi, romanu, zgodbi vidimo na novo. Točno tega sem se zavedla ob branju nove pesniške zbirke Maje Vidmar.

Četudi sem se zbirke lotila iz pragmatičnega vidika – namreč za izvedbo intervjuja z avtorico – me je knjiga že ob prvem branju vrnila na osnovno bralsko raven, pri kateri pozabimo na uporabo pesniških sredstev, primerjavo s širokim pesničinim opusom, izbor tem in motivov ter se preprosto zlijemo s pesmijo, ki nas pretrese do živčnih končičev. V dolgih hipih sem z lirsko subjektko izgubljala dih, na novo odkrivala plamen sveče in esenco palice, se vrnila v vse kotičke otroškega spomina ter se skozi živalske oči na novo zavedla sveta okoli sebe. Verjetno bi jo še najbolje opisal – pogosto v patetične namene izrabljen, a tokrat popolnoma umesten – izraz katarzična. In le čemu je namenjena literatura, če ne temu, da nam očisti pogled?

Dr. Mateja Ratej

ZRC Sazu, Inštitut za kulturno zgodovino

Predlog za branje: Jus Kozak - Lesena žlica

Kot zgodovinarka, ki se posvečam mentalitetam časa med svetovnima vojnama, običajno posegam po literaturi tistega časa, s pomočjo katere skušam razvozlavati miselne svetove tedanjih ljudi. Roman Juša Kozaka Lesena žlica (1947) je v tej luči mojstrska študija odnosov zaprtih ljudi ob dejstvu, da je stanje ultimativne ujetosti med drugo svetovno vojno v piscu zrušilo vse dotedanje predstave o človeku. Boj neumitih teles, ki so se v gneči zapora lepila druga na drugo, za centimeter ali dva življenjskega prostora, ni bil nič v primerjavi s tisto dolgo vrsto stradajočih, ki so pohlevno čakali na obrok riža ali makaronov, nato pa v odsotnosti žlic grabili za krožnike in lizali hrano. Ko se je vse podrlo, je ostala samo še gola človeška zver …

Nosilci imaginarija, ki mu je pripadal Kozak, niso želeli slišati o povrnitvi predvojne ureditve z visoko stopnjo socialne neenakosti in vsakim dnem bolj sprevrženim katolicizmom v podobi SLS, temveč so hlepeli po enakosti v pravični družbi. A jugoslovanska realnost po drugi svetovni vojni je paradoksalno govorila tudi o tem, da je vzpostavitev in življenje družb vselej določeno s plenilsko naravo človeka, ki jo tvorci vsakokratnih družbenih ureditev bolj ali manj uspešno nadzirajo in prekrivajo z gorami oblastotvornega balasta.