Nina Ditmajer se je rodila 26. 3. 1988 v Mariboru. Je doktorska študentka diahronije slovenskega jezika na Filozofski fakulteti UM in študentka teologije na Teološki fakulteti UL. Ljubezen do slovenskega jezika in kulture jo spremlja že celo življenje. Je soustanoviteljica ter glavna in odgovorna urednica študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika, kjer je tudi pričela objavljati svoje prve pesmi in članke. Objave poezije in proze so se nato zvrstile še v drugih literarnih revijah (Mentor, Vpogled, Locutio), javno pa se je predstavila na raznih festivalih: Dnevi knjige v Mariboru, Dnevi poezije in vina (Ptuj), Mlade rime (Ljubljana), IRIU, Pesniška olimpijada, Festival ŠTUNF. Poleg tega objavlja še literarne kritike (Liter jezika, Večer), recenzije (Jezikoslovni zapiski) ter strokovne in znanstvene jezikoslovne članke (Liter jezika, Balkan Express, Qolloquia, Tretji dan). Zase pravi, da je tišina narave, ki jo je doživela v otroštvu, bila najlepši trenutek v njenem življenju.
Luna se razgalja na mojih ramenih
VRBE
Pri ribniku za našo hišo
sem vsak večer
skozi okno
videval majhno punčko.
V vedro je lovila žabe.
Neke noči je zelena pajčevina
preplavila ribnik.
Zjutraj se je sonce kopalo v peni,
iz katere so molela nešteta vedra.
Drsteče se ribe so polzele po dnu,
tu in tam so ptiči s kljuni zajeli vrvico mresta.
Raki so klestili po mulju
in razrezali zadnje potomce vode.
Punčke ne videvam več.
Vsak dan pobiram odplake veder
in jih obešam na veje.
V ribnik mečem zelene trnke vrb,
da bi se nekega dne lahko nanje ulovila.
VEVERICE
Sedeli sva sredi posušenega ribnika
in si z zlaticami barvali lica.
Nabirali sva klobučke,
da bi jih podtikali jutranjim pticam.
Smukali sva se okoli hrasta
in mu belili odmrlo tkivo,
s katerim sva zakrpali njegove mladike.
Doma sva jih skrbno zavili v najin kožušček.
Nekoč si mi rekla,
kako zelo si želiš jadrati med drevesi.
Vzela si klobučke
in si jih nataknila na tački.
Nato si odletela iz klopčiča debla.
Nikoli več te nismo videli …
Samo kdaj pa kdaj se mi zazdi,
da iz drevesne dupline starega hrasta
moli velik, košat rep.
TRI LOBANJE
Stopim v temno sobo, kjer mi nekdo v trenutku napolni usta z žganjem
(sliši se žvenketanje kozarcev).
S prsti tipam po prostoru; v trenutku mi jih nekdo odstreli z enim strelom
(sliši se žvenketanje nabojev).
Sledim vonju po segnitem truplu; v trenutku mi nekdo napolni nosnici s papirjem
(sliši se žvenketanje žetonov).
V kotu sobe sedi Max Beckmann in igra poker s tremi lobanjami
(sam si iztaknem obe očesi).
VIHAR
Zvijam se pod odejo.
Peščeni nasip narašča
tik pod mojim grlom.
Vlažen od dihanja
polzi v globino mojega popka
in povzroča peščeni vihar
pod mojo odejo.
IZSEK NOČI
Temne oči utripajo izpod plavajočih obrvi.
Njene prsi mežikajo v jutro
in se izmikajo sončnim žarkom.
On vstane
in z odrezano kretnjo izpije kozarec
rdeče tekočine na mizi.
Ona sedi na postelji.
Pobira steklene drobirje noči
in jih sestavlja med svojimi stegni.
V zidu so še vidne razpoke njenih nohtov
in v postelji še tli pepel njegovih udov.
Na beli posteljnini
leži njeno preperelo telo.
Med zobmi vihravo stresa rjuho,
skozi nos vdihava drobtine njenega vonja.
Ostala sta le še dva mešička
njenih dolgih las,
ki jih bo danes skrbno zaklenil
v leseno skrinjo,
v kateri že leta trohnijo ostanki njegovih žensk.
CREME BRULEE
Vsako noč sežem z roko v hlačke.
Vem, da bo takrat prišel.
Odgrnil bo zaveso mojega obraza
medtem ko bom jaz usločena ležala na postelji.
Priprl bo vrata mojih trepalnic
medtem ko se mi bodo prsi lahno dvigovale.
Neslišne korake mi bo položil na usta
medtem ko jih bodo močili moji prsti.
S svojim pogledom bo slekel prozorno srajco
medtem ko bodo moji nohti drseli po koprenasti koži.
Vročo sapo bo položil med stegna
medtem ko bodo moji pritajeni vzdihi napolnili sobo
z vonjem Creme bruleeja.
MLIN
Oči so iztegnjeno zrle v nebo
je imelo vonj sveže pokošene trave
so se nežno sprehajale med nogami goveda
so bila lisasto razporejena po pohorskih senožetih
so kosci grabili vozove sena,
ki jih je dan za dnem poganjal babičin mlin
katerega voda še odmeva v ušesih.