Marko Matičetov, rojen leta 1984 v Ljubljani in preseljen na Obalo štiri leta po rojstvu. Magistriral iz politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Pri založbi KUD France Prešeren je izdal tri pesniške zbirke: V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009) in Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013). Njegove pesmi so bile deležne tudi revijalnih objav (v zadnjem času predvsem v reviji Idiot) in radijskih branj (v oddajah Literarni nokturno, Literarni portret in Lirični utrinek). Po izboru občinstva je postal zmagovalec pesniškega turnirja založbe Pivec v Mariboru leta 2010 s pesmijo Sam s sabo. Njegovo pesem Je rekla prebere Polona Juh v filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična. Glasbenika Teo Collori in Metod Banko sta uglasbila nekaj njegovih pesmi na albumu Pesem o morju. Živi v Luciji in dela kot bibliotekar v piranski knjižnici. Zase pravi, da ima rad šport, knjige in zabavo.
Izbor iz treh dosedanjih zbirk
V vsaki stvari
V vsaki stvari je ženska.
V pomaranči, ki me zapeljuje.
V sadežu, ki ga božam.
V lupini, ki jo slačim.
V mesu, ki se vanj zagrizem.
V okusu, ki me oblije.
V vsaki stvari je ženska.
V dveh požirkih vode,
ki ju naredim pred spanjem:
enega zate in enega zame.
V vsaki stvari je ženska.
V nama vre
V nama vre živalska moč
in dívja sla, ki sploh ne mine,
ljubimca sva iz pradavnine,
ta najin čas je čas nekoč.
Ljubíti se je biti vroč,
staliti led kulturne zime,
ustvarjati telesne rime
in svetu reči lahko noč.
To telo
To telo,
tisočkrat sem šel
čez te prsi dvojine,
čez ta usta, lica, prste …
Šel sem tisočkrat čez te mostove do tebe.
A tvoje telo,
kot da bi šteti sploh ne začelo.
V kopeli poezije
Pripravil bom kopel iz poezije.
Odišavil jo bom s svojimi
ljubezenskimi pesmimi.
Polóžil te bom vanjo.
Moja največja želja je
ljubíti se v kopeli poezije.
Ljubíti se med listi papirja,
mokrimi od golote,
zmečkanimi od strasti.
Ljubíti se med črkami,
prepojenimi z vonjem po ženski,
z vonjem po cvetju njenih prsi,
po svežini njenih las.
Ljubíti se v objemu poezije.
Boš videl
boš dal oči od sebe
boš gledal gor v zvezde
boš videl kar boš videl
te bojo te besede
za čelo spet prijele
oči ti bojo dale
iz svojega ozvezdja
boš rekel gor so zvezde
boš videl kar si rekel
***
Samo ko zaprem oči, sem lahko brez misli.
Takoj ko jih odprem, je vse,
kar gledam, paša za moje misli.
Moje majhne misli, a vendar misli.
Gledam v steno in mislim na steno.
Gledam v okno in mislim na okno.
O, da ne bi vedel,
da je stena stena in okno okno,
kako bi bil svoboden!
Gledal bi v steno in mislil na belino.
Gledal bi v okno in mislil na modrino.
***
Pravijo, da je ta reka lepša od druge,
čeprav sta enaki.
A vendar nista:
po strugi te reke teče zgodba,
po strugi druge reke teče reka.
In mi vidimo, kar slišimo.
Je rekla
Samo molčiš, je rekla.
Si bil tiho, ko je to rekla.
Nisi rekel ničesar, ko je to rekla.
Nisi imel kaj reči.
Nimaš kaj reči.
(Razen tega, česar ne rečeš.)
***
si bil kdaj srečen
od žalosti
da ljubiš ta svet
ki te ne mara
da ljubiš svoj svet
na tem svetu
svoj svet ki ni za ta svet
(ki ni na tem svetu)
od žalosti
si bil kdaj srečen?
Pod gladino
zakaj v meni iščeš sebe morje
kaj ne moreš biti tam kjer si
kako me celega potapljaš vame
(val za valom valovite pesmi)
te ne morem videti samó kot morje
ko te gledam pod gladino sebe
Soba
če je soba v katero se vrneš ista
če so stene pobeljene z isto belino
če so na policah iste ne/prebrane knjige
in samo ti si od nekdanjega sebe drug
je istost nad tvojo drugostjo
nad tvojim časom
je istega prostora isti čas
Okno
Okno se odpira samó od zunaj
in zapira samó od znotraj.
Odpre ga lahko samo bog.
Zapre ga lahko samo razlog.
Ampak ni boga, ki bi ga odprl.
In ni razloga, da bi ga ti zaprl.
Ker si ga že.
***
Na vsak prostor imaš spomine.
Spomine, ki se jih vedno ne spomniš.
Podkožne spomine na vtise,
ki so šli iz prostora vate.
Ki se ti odprejo, ko si v prostoru.
Da misliš, da prostor ve zate.
Da ne veš, da ne ve.
***
So kraji, ki si jih videl in jih nisi več.
Časi, ki si jih doživel in jih nisi več.
Samo v sebi jih še kdaj.
A so, na srečo so, če so v tebi,
ti kraji in časi včasih še bolj tvoji,
kot so bili ob svojem času.
***
V kamnu je okamnela preteklost.
V rokah jo držiš.
V živem stiku z njo.
Kamen ugaslih zvezd, ki sijejo v njem.
Kamen rok, ki so ga držale.
Kamen mesa in krvi.
Kot jaz in ti.
***
Moje srce je zakopano v pesku
na plaži Copacabane.
Moje srce ni pokopano.
Mojega srca se ne da pokopati!
Lahko se ga za hip da od srca.
Da se ne razpoči od srčnih radosti.
Od bolečin srca.
Moje srce je vroč pesek,
ki ga hladijo valovi Atlantika.
***
Na Corcovado sem šel samo enkrat.
Gor sem šel sam.
Gledal sem dol na Rio.
Dol v Riu sem potem gledal gor na Corcovado.
Naslednjič, ko grem, bom šel še z nekom.
***
"Futebol se joga na alma."
(Nogomet se igra v duši),
je rekel pesnik Carlos Drummond de Andrade.
"Futebol se joga na praia."
(Nogomet se igra na plaži.)
Igrajo ga ženske prav tako kot moški.
V krogu si podajajo žogo.
Z glavo, z nogami, s telesi.
Z vsakim delčkom telesa razen z rokami.
Po igri si sežejo v roke.
***
V Porto de Galinhas so nekoč uvažali sužnje.
V Portu de Galinhasu se drživa za roke.
Gledava v morje, od koder si prišla.
Gledam v nebo, od koder sem prišel.
(Prišel sem z letalom.)
Jaz, ki sem nekoč vozil sužnje sem z ladjo.
***
Ko sonce zahaja,
ga gremo v Jericoacoari vsi gledat
na visoko sipino nad morjem.
Še malo, pa se bo célo potopilo v morje.
Takrat se bomo tudi mi s sipine spustili vanj.