V tokratni e-objavi MKC Črke se s svojim ciklom Rička predstavi pesnik Tomaž S. Lovec.
Luknja pri luknji ... mene pa fehtajo, da napišem nekaj o sebi, celo nekaj tehtnega o sebi ... čeprav to ni prostor, v katerem bi izživljal osebne frustracije ... a jbg ... tokrat naj bo ... jbts ... he he he hja, nič ... če vam »pesmi« niso fšeč, si srčno želim, da sami napišete boljše. Drugače pa – in to res!!! – rad vas imam! Tomaž S. Lovec
Proslava za 1. avgust 2004
Prizori, v katerih sodelujem
samo kot opazovalec,
razvlečeni čez vse obdajajoče dni.
Organsko sem oportunist,
zato so nekateri prizori
boljši kot drugi…
Pa da ga jebeš!
Postaviti si je potrebno visoke cilje,
takšne, ki presegajo dolgost naših življenj.
Z naslovom – prvič
Ljudem se meša.
Radi bi več, kot hočejo in zaslužijo.
Radi bi celo več, kot so sposobni.
Meni se zdi to žalostno.
In sem isti.
Lepota bo krčevita ali pa je ne bo!
Skozi oblake se prebije bledi žarek sonca.
Njegovo toploto najprej občutim na levem stegnu.
Direktor
Gremo, juriš
na vse ali nič.
Jaz sem majhen
zavaljen prašič.
In zmeraj vse pojem
in čisto nič ne pustim.
Pa če vzame me hudič,
čisto nič ne gre v nič.
Z naslovom – tretjič
Upijanim se zelo hitro,
druge možnosti ni.
Če se vmes karkoli vprašam,
ni potrebno.
S kilometri narašča distanca,
nikoli ne veš, kam te pripeljejo.
Kaj je z ženskami?
Razkuštrane so.
Včasih me kakšna pogleda
in še isti večer bi jo lahko …
Hočem spregovoriti,
pa nima smisla.
Gledam jih z resnimi obrazi,
za katerim so možnosti.
Pod okriljem temè
Zvezde se vrtijo ...
kaj je to?
Moj prijatelj,
alkohol!
Vulkan – japonska risba
Malo patetike
preveč trezen
sveča in prepis
na trdi disk
kasneje
nalivno pero
črno žganje
neameriško
črnilo
sem vulkan
in bljuvam kri
vsak dan
ogromne količine
kalorij s kronološko
zatemnjeno lučjo
s krvjo, polno mrtvih,
nerojenih zvezd
ždim v upanju
nadaljevanja
…!
Traktat v rimah
V tem trenutku
bi moral biti z nami ...
čutiti stvari
kakor mi!
»Pride pesnik,
neke noči,
s sončnim mrkom
in lilijami,
zeleno-belimi.«
Trenutkov ni.
Je samo preteklost
in samo prihodnost
in mi smo
samo mrtveci ...
A pred spanjem
bruhaš
objokane sanje.
Lepota
Luščim se.
Ljudje, ki so prisotni
z mano v sobi,
me gledajo,
kot da je povsem očitno,
da sem terorist.
Na televiziji v kotu,
utišani,
predvajajo 3. simfonijo
Gustava Mahlerja.
Čez prostor šumi radio.
Nostalgija.
Verza
Verz v temi
Samo sveti