Tomaž S. Lovec

V tokratni e-objavi MKC Črke se s svojim ciklom Rička predstavi pesnik Tomaž S. Lovec.

Luknja pri luknji ... mene pa fehtajo, da napišem nekaj o sebi, celo nekaj tehtnega o sebi ... čeprav to ni prostor, v katerem bi izživljal osebne frustracije ... a jbg ... tokrat naj bo ... jbts ... he he he hja, nič ... če vam »pesmi« niso fšeč, si srčno želim, da sami napišete boljše. Drugače pa – in to res!!! – rad vas imam!               Tomaž S. Lovec


Proslava za 1. avgust 2004

 

Prizori, v katerih sodelujem

samo kot opazovalec,

razvlečeni čez vse obdajajoče dni.

Organsko sem oportunist,

zato so nekateri prizori

boljši kot drugi…

 

Pa da ga jebeš!

 

Postaviti si je potrebno visoke cilje,

takšne, ki presegajo dolgost naših življenj.

 

 

 

Z naslovom – prvič

 

Ljudem se meša.

Radi bi več, kot hočejo in zaslužijo.

Radi bi celo več, kot so sposobni.

Meni se zdi to žalostno.

In sem isti.

 

 

 

Lepota bo krčevita ali pa je ne bo!

 

Skozi oblake se prebije bledi žarek sonca.

Njegovo toploto najprej občutim na levem stegnu.

 

 

 

 

Direktor

 

Gremo, juriš

na vse ali nič.

Jaz sem majhen

zavaljen prašič.

 

In zmeraj vse pojem

in čisto nič ne pustim.

Pa če vzame me hudič,

čisto nič ne gre v nič.

 

 

 

Z naslovom – tretjič

 

Upijanim se zelo hitro,

druge možnosti ni.

 

Če se vmes karkoli vprašam,

ni potrebno.

 

S kilometri narašča distanca,

nikoli ne veš, kam te pripeljejo.

 

Kaj je z ženskami?

Razkuštrane so.

 

Včasih me kakšna pogleda

in še isti večer bi jo lahko …

 

Hočem spregovoriti,

pa nima smisla.

 

Gledam jih z resnimi obrazi,

za katerim so možnosti.

 

 

 

 

Pod okriljem temè

 

Zvezde se vrtijo ...

kaj je to?

Moj prijatelj,

alkohol!

 

 

 

 

Vulkan – japonska risba

 

Malo patetike

preveč trezen

sveča in prepis

na trdi disk

kasneje

nalivno pero

črno žganje

neameriško

črnilo

sem vulkan

in bljuvam kri

vsak dan

ogromne količine

kalorij s kronološko

zatemnjeno lučjo

s krvjo, polno mrtvih,

nerojenih zvezd

ždim v upanju

nadaljevanja

…!

 

 

 

 

Traktat v rimah

 

V tem trenutku

bi moral biti z nami ...

 

čutiti stvari

kakor mi!

 

»Pride pesnik,

neke noči,

s sončnim mrkom

in lilijami,

zeleno-belimi.«

 

Trenutkov ni.

Je samo preteklost

in samo prihodnost

in mi smo

samo mrtveci ...

 

A pred spanjem

bruhaš

objokane sanje.

 

 

 

 

Lepota

 

Luščim se.

Ljudje, ki so prisotni

z mano v sobi,

me gledajo,

kot da je povsem očitno,

da sem terorist.

Na televiziji v kotu,

utišani,

predvajajo 3. simfonijo

Gustava Mahlerja.

Čez prostor šumi radio.

Nostalgija.

 

 

 

 

Verza

 

Verz v temi

Samo sveti