"Simona Kopinšek sem rojena v ozvezdju Vodnarja, odraščala sem ob današnji meji s Hrvaško, kjer še vedno obstaja nekakšna zabrisanost sveta tam zunaj. In obratno. In slednje nosim s sabo sleherni trenutek. Z literaturo se raznoliko ukvarjam, odkar vem zase in zanjo. Doma so se police šibile pod težo knjig, ki so me v najtežjih trenutkih tudi reševale. Moje pisanje, pa naj omenjam poezijo ali prozo, dela za mlajše ali starejše bralke in bralce, se vedno znova naslanja na teme o drugačnosti, motive pa večinoma črpam iz svojega notranjega okolja ter okolja narave; odraščala sem namreč v okolici pragozda pod Donačko goro, kar je močno zaznamovalo mojo osebnost in posledično moje delo. Ob izraziti življenjski izkušnji se v ustvarjalnem naslanjam na moč intuicije in zapise iz domišljijskih svetov in poudarjam, da so tovrstna doživetja zame povsem enakovredna vsemu ostalemu, kar si delimo v tej dogovorjeni resničnosti. Ob pisanju želim izpostaviti interpretiranje umetniških del. Doslej sem podpisala številne tako imenovane pesniške performanse, ki so jih navdihnila moja besedila in občasno poezija drugih avtorjev. Tako pisanje kot odrsko delo predstavljata pomemben del mojega delovanja, ki se nadaljuje tudi v radijsko in še vedno občasno televizijsko delo. Pripravljam in usmerjam tudi pogovore z avtoricami in avtorji, vodim literarne delavnice za mlade in pripovedujem pravljice. Besede, ki jih utelešam v poezijo in zgodbe, lahko prebirate v vodilnih slovenskih literarnih revijah, jih slišite na Radiu Slovenija in programu ARS … K branju doslej vabijo moje štiri knjige: zbirka metafizične poezije Antahkaran in drugi obrazi Lepote, zbirka zgodb Nevidna vrata južne strani neba, pravljica Pikasta sreča in zbirka poezije za mlade Ljubezenke. Pred izidom je zbirka poezije za mlade, v pripravi pa nekaj otroških del in roman. Tokrat v branje ponujam pesniško obdobje, ki sem ga poimenovala Zalezovanje tišine, z njim se poslavljam od svoje mladosti."
Simona Kopinšek
Zalezovanje tišine
Ogenj
Sliši se izgorevanje slik iz otroštva.
Po robovih razjedenih.
V motivih pozabljenih.
Tudi moje srce bo izgorelo.
In v meseni pepel preneslo utripe.
*
Gugalnica impresij
Lovilec sanj je raztrgan, veter noči silovit.
Pred hišo se ustavlja zajec in grizlja kamilico.
Pod krošnjo stare smreke se je naselil ptičji par modrosti
in mlada miš poslednjič skrivaj,
prisluškujem,
zmanjšuje težo drevesu češnjevega paradižnika.
Od nekdaj se moje oko veseli drobnarij:
najti prvo zrelo malino v gozdu,
slišati lom tišine v sebi in ne pozabiti,
obstaja neki red, ki stvari sestavlja v nežnost,
jih sestavlja vame.
*
Neznosnost
Ko sva si ovohavala mednožje (bila je zima nepredvidljivega trajanja),
sem slišala ledeneti Dravo. Vsak, ki je bil kdaj zaklenjen v kristalno noč,
je slišal. Tisti teden je sosedi pomrznilo oprano perilo, najino pa je ležalo
povsod. Pračloveka v naju sta postavljala šotor sredi sobe.
Ljubezen je dolgo dišavila rjuho. S svetlobnimi madeži lepila nase.
Neko noč je koža reke počila in stekla v moje sanje. Zredčila barve,
prekrila svetlobo. »Nihče ne prenese toliko beline …« si vedel,
ko sem sramežljivosti ponudila bližino in se skrila v jutranje sape …
*
Olajšanje
Plevel, ki je dušil skoraj neopazne vejice belušev,
je nagovarjal občudovanje.
Žajbljevi listi so spominjali na boleče grlo otroštva
in iz daljave obujali grenkobo.
Muha je brenčala ob ušesu,
ječmenovo njivo veter spreminjal v morje.
Koliko vztrajnosti je v tej preprosti travi,
ki s popuščanjem kljubuje nevihtam
in razbeljenosti sonca
in koliko prevzetnosti v človeški odločitvi,
da jo uniči z enim samim gibom.
Kljub vsemu človek še ni iznašel naprave,
ki bi znala utelesiti modrost oblakov,
ljubečih popotnikov nad našimi glavami,
ki dežujejo, da bi se dotikali z nami.
*
Fotografija
(M. Hochstätterju)
Vem, če bi bilo drugače, te ne bi poznala, ker bi
s stopali svojih desetletij prašil mehiške daljave,
opijal bi se z vročino pojedenega, naljubljenega …
Vse bi bila večnost zdajšnjosti …
Dolgolase mladenke s težkimi kitami bi ti s potom
negovale kožo in ti bi vsaki rekel: »Lepa moja …«
Belina tvojih las bi v nočeh prazne mesečine
razsvetljevala temo in vedel bi, nobena noč
ni bila svetlejša.
Vem, tudi tam bi se vozil s podobnim kolesom,
s katerim se, oblečen v očetov plašč,
opolnoči igraš spomine na mariborskih ulicah.
V tvojem glasu je grenkoba … vsa tista
žlahtna usedlina čaja, ki sva ga popila skupaj.
Ampak veš, videti lepoto v očeh vsakdana,
dan pred vsemi vedeti, da je v mestu jesen,
minljivosti priznati nemoč in se kdaj znati ozreti
med zvezde … to je fotografija, ki te izgovarja
in te po njej prepoznam med milijoni.
*
Vetrnica
Prsti se mi zatikajo ob tipkovnici …
Kot bi onemogle konje gnala čez skalne strmine.
Ti ganeš kot Gangeš umije.
Od izdihov tega, kar vdihujem, živiš.
Razpet med ploščino obzorja in morje.
Z verigo ob vratu kažeš v svobodo.
Ko pred hišo trgam plevel,
ko se odločam za pesem,
med čevlji ločuješ samoto,
odmerjaš razdaljo,
prostore v sebi.
Vse to si:
tvoji koraki.
Divji kostanji v razcvetu.
Pomladne nevihte pred jutrom.
Skrbno izbrane besede za vse,
ki gremo mimo.
Ponoči prihajaš z zvezdo, vtisnjeno v čelo.
Med zaklopke srca se stegneš,
odvijaš struno za sled.
Vse to si.
Spoznanje o drugačnem merjenju časa.
Upanje, da ne mine pred nama,
da ga bo nekaj ostalo
za skupno zajtrkovanje češenj tam nekoč.
Stisnjenost zateguje grlo,
besede čakajo rojstvo novega vetra.
Ne trudim se.
Kar podarjam, izroča ljubezen.
Tako zrastejo otroci.
Med praskami kolen
in cviljenjem starih lesenih gugalnic.
Ja, kmalu se prižgejo kresnice.
Štela jih bom zate, jih povabila v pesem.
*
B(l)ack to light
Ponavljanja so preživeta,
pomislim, ko želim
z besedami krajšati razdalje,
prečkati nevidne ceste,
kjer prehod zahteva
oprijemanje angelske dlani.
A čas ljubi druge bolj
kakor sebe in po tem
je soroden ljudem.
Bojim se le še njihove
neprekinjene prijaznosti,
(saj terja budnost,
napoveduje rane,
ko jezik postane
dovolj mehak za lizanje),
in napovedi sončnih dni,
ki jim ni videti konca.
Raje imam sivino.
Pomirja, dopušča.
Sredi napol izgubljenega
dne nebo obarva drugače,
ga odmakne zemlji.
Odmeri prostor za vdih.
Pred večno zadnjim
potopom.
Kdo pravi, da ljudje
nismo iz morja?
Iz morja maternice
(s)tečemo
v eone trenutkov,
raztegujemo možnosti
za preiskovanje teme.
Le včasih,
ko je voda v telesu
z valom neba,
se razpoka zapolni.
Odtenek svetlobe zaboli
kot v porodnem kanalu.
Danes sem tukaj.
In puščam sled.
*
Zalezovanje tišine
Tišina je gola le v globini jutra,
ko lebdim nad Zemljinim bokom.
Ponoči jo zvezde popijejo za odslikave.
Čez dan se vanjo skrijejo sove.
Tišina z robov mojih ušes je izmuzljiva.
A če zaprem oči, izginem v njenem trebuhu.
Tam izvem, da je nekoč bivala povsod:
iz notranjosti dežne kaplje
se je razlivala na ulice prisluškovalcev.
Na dlaneh življenja je posedala
in varovala naše jezike.
Zdaj se brez nje izrekajo čudne besede.
Viseče s strmin razpokanih ustnic
umirajo med nami.
Zato pišemo pesmi.
Drobne dokaze o razumevanju
razdalj in bližin.
Da bi jo nekega nedoločljivega dne,
čeprav le za hip, znova našli.